Predte je položil ogenj in vodo

6. nedelja med letom

Biti pod postavo pravil ali postavo milosti? To danes vprašuje Beseda. Pravila so pravila, veljajo in držijo do pičice natančno zato je prav, da jih tisti, ki se jim podvržejo, tudi spoštujejo.
Hlad, zima, brezosebnost ... ko pravila postanejo sama sebi namen in kakor nekakšna tekmovalna proga, na kateri se primerjajo "najboljši". Ven pa dobimo ljudi, ki so trdi, strogi, neizprosni. Do sebe in do drugih.

Izpolnjevati postavo v srcu namreč rojeva tri drže:
- drža kompleksov, ker človek ni tak, kot bi moral biti, četudi se trudi na vse načine,
- tudi najmanjši uspeh pri izpolnjevanju te postave rodi ošabnost in vzvišen pogled na druge, ki jim to ni uspelo,
- moralističen pristop do vsega in vseh.

Si to res še želimo?

Kristus je prišel, da to dopolni, ker je veliko premalo za dostojanstvo, ki ga je prejel človek kot ljubljeno in svobodno ustvarjeno bitje. Zato v ta grob skelet stare zaveze vdihne življenje. Vdihne zavest nad človekovo obdarjenostjo, da bi ga spomnil na vse, kar je prejel in kar si sam ne more kupiti četudi se še tako močno trudi izpolnjevati postavo. Vera je namreč sprejetje tega, kar je Gospod storil za nas in ne tekma tega, kaj bomo mi storili za Boga. Ta nova logika mnogim še ne gre, še je potrebno Boga "kupiti", še je potrebno biti ustrahovan in pod grožnjami, še se bojimo milosti.

Zato se Gospoda veličastva križa. Nekoč in danes. Ker oznanja milino, ker prihaja z dobro novico, da je že vse dobljeno, ker prihaja v človeško strogost in pred črko postavlja življenje. To straši in kdorkoli namesto ideje na prvo mesto postavi življenje, je križan. Tako ali drugače. Vendar tretji dan vstane, ker je v njem Božje življenje, ki ga postava ne pozna.

Jezus torej prihaja in dopolnjuje strogost človeka z milostjo Boga. Ko vnese postavo ljubezni, se vse dopolni, kajti ljubezen, izlita v srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan, stori, da človek ve, kaj mu je storiti. Ne sovraži več svojega brata zato, ker mu zunanja postava predpisuje posledice, temveč zato, ker se je sam spoznal ljubljen in oproščen. Tak spontano "objame" svojega brata in mu odpusti. To so nebesa, ki jih oko doslej še ni videlo in uho ne slišalo in katera v človekovo srce niso prišla vse do prihoda Kristusa. Ko je prišel On, je v srca izlil to ljubezen, ki jo je Bog pripravil, da lahko vsako oko in vsako uho in vsako srce odslej zazna lepoto življenja v Kristusu, ki nam je dano po milosti.

V takem srcu je jasno, zakaj besede "tepec in norec" ne spadajo tja, zakaj je ločitev dvorezen meč, zakaj poželenje krade ljubezen in zakaj priseganje izgubi svoj pomen, saj je ljubezen lahko samo v jasnini tistega"da" ali "ne". Kar je več kot to, ni ljubezen, ampak njeni ponaredki.

Apostol Pavel, nekoč zvesti izpolnjevalec postave, pravi: "Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček " (Flp 3, 8).
Ni dobiček izpolnjena postava, ki ne more dati življenja, ampak življenje, ki se pusti voditi postavi Ljubezni!

Predte je torej položen ogenj in voda, roko boš iztegnil po čemer boš hotel. 
Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano. 

Res, velika je Gospodova modrost, tako velika, da je večkrat ne spoznamo in raje križamo. Ker se bojimo svobode.

Imeti okus

5. nedelja med letom

Jezus danes prihaja s prispodobo soli. Sol je drobna, komaj opazna, a z močnim okusom. Ni namenjena temu, da je varno zaprta v omari, marveč, da se vrže v hrano, se raztopi in jo tako naredi okusno ter privlačno. Ni namenjena temu, da stoji v omari, temveč, da se daje. Do izničenja.

V tem je čudovita prispodoba kristjana, ki prav tako ni namenjen, da ostaja zaprt v svojih »getih«, da od daleč opazuje in obsoja to neokusno hrano okolja, temveč da postane njen del, gre v svet in se daruje, torej izniči do te mere, da bo vse okrog njega postalo drugačno, privlačno, okusno …

Hrana se brez soli težko zaužije, pa tudi pokvari se hitreje. Tako je bilo nekoč in tako je danes. Svet brez veselega oznanila krščanstva ostaja prazen in pust, s tistim hrepenenjem po izgubljeni svetlobi rajskega sijaja in tolikimi, ki se skrivajo za »figove liste« lastne krivde in medsebojnega obsojanja. 

Kristjan pa je tisti, ki ve za veselo oznanilo odrešenja in ve tudi, da je Nekdo prišel ter se kakor sol v hrani izničil v tem svetu, da bi odrešil človeka in mu vrnil okus. Mi smo tisti, ki nam je s krstom bil dan okus in moč, da v majhnosti naredimo vse. Sol namreč mora ostati majhna, mora pa imeti okus.

Tako torej ni težava v hrani, ampak v soli, ki ne opravlja svojega poslanstva! Z drugimi besedami, ni težava svet z vsemi svojimi zablodami, ki jih nikoli ni in ne bo manjkalo, temveč v kristjanih, ki ne svetijo kakor luči. Zato smo »izpljunjeni, vrženi proč in pohojeni«. 

Res je Jezus velikokrat napovedoval preganjanja zaradi Njegovega imena in blagroval tiste, ki se jim bo to godilo zaradi Njega, in vendar si moramo priznati, da smo kristjani včasih »vrženi proč in pohojeni«, ne zato, ker bi pričevali Zanj, ampak zato, ker nimamo okusa po Vstalem. Smrdimo namreč po grobu, ljudje in svet pa hrepeni po vstajenjskem Jutru. 

V tem je naša velika odgovornost. Poklicani smo »biti sol«, ki v še tako brezokusnih okoliščinah oznanja veselje upanja, mi pa prevečkrat širimo in tekmujemo s temo.

Potrebno je torej, da se vsi skupaj ponovno vrnemo k veličini krsta, v katerem smo postali »sol«, k veličini poslanstva, s katerim smo bili poslani v svet, da bi dali svoje življenje in bi tako svet prejel okus. 

Biti krščen, pomeni biti tako tudi mesto, ki stoji na gori in ki se ne more skriti. Lahko sicer še naprej tekmujemo s svetom, še naprej štejemo in preštevamo koliko nas je v primerjavi z ostalimi in vendar izgubljamo bistvo. Naše poslanstvo ostaja v kvaliteti in ne kvantiteti, ostaja v malem, neopaznem in tihem, ki spreminja svet, ne pa v programih, ki bodo konkurenčni najsodobnejšim ponudbam. Poslanstvo kristjana ostaja v luči, ki opravlja svojo nalogo toliko, kolikor sveti na Drugega in ne sama nase. Vse ostalo je zato, da se »vrže proč in pohodi«.

Kaj pomeni imeti okus, ki privlači, nam razkriva prvo berilo preroka Izaija. Pomeni opaziti bližnjega in mu dovoliti, da postane brat. Pomeni opaziti soljudi in jim postati bližnji. Dati lačnemu svoj kruh, pomeni pokazati svetlobo Jutra tam, kjer se vidi le temo, sprejeti bedne brezdomce, pomeni prepoznati najprej sebe kot »tujca in popotnika« na tem svetu, ki je bil sprejet v občestvo svetih ter to posredovati drugemu. Predvsem pa pomeni najprej »odpraviti zatiranja iz naših sred, kazanja s prstom in varljivega govorjenja.« Potem lahko zares sijemo in šele po tem se lahko naša luč sveti pred ljudmi, ki bodo v našem ravnanju videli, da smo srečali Kristusa in da smo vanj celo oblečeni.

Do takrat pa lahko postavljamo še tako mogočne utrdbe, še tako dobre programe, še tako konkurenčne ponudbe in vendar nas svet ne bo slišal. Ker od kristjanov bolj kakor »vzvišenost besede«, potrebuje slabotne sile, ki jih Gospod spreminja v junaška pričevanja. Potrebuje videti, da tudi mi ne vemo za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa in sicer križanega. Kajti On je tista prva sol, ki je sestopil iz svoje slave in se pustil »raztopiti in izničiti ter svetu vrniti okus«. 

Mnogi so ga posnemali in postali resnična sol, toda zdaj smo na vrsti mi. Svet, ta hrana brez okusa, tudi danes čaka kristjanov, ki bodo upali sestopiti iz svojih obramb in vzvišenosti ter priti med njih, ne kot nasprotniki ali tekmovalci, temveč kot pričevalci!
Tiste Luči, ki je zasvetila vsem!