Božji potresi

Apd 16, 22-34
Jn 16,5-11

Odhodi, majhni ali veliki, lažji ali težji, navadno poslavljanje ali prava smrt, v nas prebudijo žalost. Ker odhaja nekdo, ki nam je postal bližnji ali ker odhajamo mi od ljudi, ki so nam postali domači.

Tako se tudi Jezus poslavlja od svojih učencev.
Jezusu je bilo težko oditi, ker je svoje ljubil, učencem je bilo težko, ker so se nanj navezali.

In vendar, pravi Jezus: "je za vas bolje, da grem".  Ker bo poslal Tolažnika, ki bo lahko v nas in po nas nenehno delal še večja dela, kot jih je delal Jezus sam. Pošilja nam Duha, ki je Tolažnik, ki nosi resnico, ki celi, zdrvi, zida mostove med sprtimi, zaliva, kar je suho, obvezuje, kar krvavi in opogumlja, kar je šepavo.

Tudi ko Bog navidezno "odide" iz našega življenja, ko se zdi, da nebo molči, pomeni, da se pripravljajo velike stvari. Boljše stvari.
Zato odhodi. Zato praznina. Ker nastaja in se rojeva nekaj novega.

Vendar je vmesni čas med "že in še ne" včasih neskončno naporen in težak. Osamljen. Toliko bolj, ko to, kar naj bi prišlo in nastalo sploh ni jasno. A to je naša vera. Zaupanje, da Bog ve za čas, četudi se ne sklada vedno z našim. Razični časovni pasovi pač.

To brezmejno zaupanje sta izpričala tudi Pavel in Sila, ponovno pretepena, zaklenjena v klado in zaprta v najbolj notranjo ječo.
Najbolj notranja ječa ... Ali ni to najpogosteje kar ječa našega srca, tista, najbolj notranja, nevidna pred svetom in najbolj boleča za nas. Vsak ve za svojo.

A sedi noči, sredi največje teme, začneta Pavel in Sila prepevati, moliti in slaviti Boga. Kako čudovito! Sredi stiske, negotovosti, praznine, bolečine, ob naših "polnočeh", ko nam ni nič jasno, zaupati Bogu in se obračati k njemu, ki ve.

Vera, ki sproži potres. Odprejo se vrata, klade popadajo, ponovno zadiši po Jutru, vstajenjskem jutru.

Stražar, ki od vsega hudega postane nasilen do sebe in se zaradi strahu pred tem, kaj bodo naredili z njim, ker ni opravil svoje službe, hoče vzeti življenje. A kakor sta učenca doživela luč sredi noči, tako se zgodi tudi njemu.
Takrat, ko se je zdelo, da je njegovo življenje doseglo največje dno, je zaslišal besede milosti.
"Nič žalega si ne stori. Veruj v Gospoda Jezusa!" 
In tisto noč, ki je bila hkrati tudi najgloblja noč njegovega življenja, je skupaj s svojo hišo prejel največjo Luč. Prejel je vero v Boga, prejel je krst, oblekel je Zmagovalca.

In kolikokrat je tudi v našem življenju prav najgloblja tema, odhod, ki ga ne razumemo, bolečina, ki razžira, obup, ki nima smisla, ječa, ki ne kaže nobene možnosti izhoda in spremembe, trenutek in priprava na veliki potres. Božji potres, ki strese vse in prinese rešitev.

Milost, ki deluje nenapovedano, nenačrtovano in ne potrebuje večnosti. Dovolj je trenutek in vrata se odpro, rešitev se pokaže, puzzli se sestavijo, pot dobi smisel, naše oči spregledajo.

Bog deluje! On dela čudeže. Nič mu ni nemogoče, nobena situacija z njim ni več brezupna. Ne more biti. On zmore prinesti svoj potres in obrniti stvari na glavo. Ali pa končno na noge! Da bi shodili in zaživeli v polnosti!

Mesto, ki oživi

Apd 8,5-8.14-17
1 Pt 3,15-18
Jn 14,15-21

Danes se Božja beseda prične s pripovedjo o tem, kako je Filip prišel v glavno mesto Samarije in tam oznanjal Kristusa. Oznanjal je njegovo besedo. In izmed množic, ki so ji prisluhnile, so začeli nečisti duhovi odhajati, hromi in šepavi so bili ozdravljeni. V mestu je zavladalo veliko veselje!

V tem mestu je vse oživelo, prišel je nov dih življenja, mesto je hodilo! Mesto je živelo!
In to mesto je simbol življenja vsakega, ki posluša Besedo in ji sledi. Kjer Beseda najde vero, kjer dobi prostor v srcu in telesu konkretnega čoveka, vse oživi.
Beseda prinese svobodo - zli duhovi odhajajo, prinese dinamiko - hromi in šepavi so ozdravljeni. Prinese gibanje, spremembe, korake, pot! Nič več ni statike, nič več zadušljivosti in ujetosti, temveč se zgodijo premiki.
To je duša, ki dovoljuje, da jo Bog preseneti, srce, ki shodi v zaupanju in ne (še) v gledanju.

Jezus v svojem govoru pred trpljenjen, nenehno kliče, da je resnična ljubezen v tem, da izpolnjujemo zapovedi. Da smo poslušnosti Drugemu. Zapoved v sebi ne skriva nič nasilnega, nič od tega, kar večina sliši ob tej besedi.
Kajti Jezus ni dal večje zapovedi, kot je ta, da se ljubimo med seboj. Da se pustimo ljubiti - drugim in sebi - ter prejeto ljubezen vračati. To pa ni drugega kot neskončen klic po usmiljenju in sočutju. Pravo nasprotje ukazovalnosti, grobosti, arogantnosti, napadalnosti in nasilju.Vse to si lahko, če se tako odloči, dovoli nekdo, ki s počuti ogrožen.

In pred tem nas svari apostol Peter v svojem prvem pismu. Svari nas, naj se ob drugače mislečih ne počutimo napadene ali ogrožene, naj ne skočimo v napad, temveč: "Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte krotko in spoštljivo, iz dobre vesti ..."
V tem se skriva velika skrivnost evangelizacije. Kakor je te dni opozarjal papež Frančišek, moramo najprej mi, med seboj postati odprti drug do drugega, ljubeči, spoštljivi, dovoliti si moramo, da se spoznamo. Potem lahko gremo ven.

Če nas bo kdo vprašal za razlog upanja, ki je v nas, pomeni, da bo v nas to upanje najprej zaznal in opazil sam. Pomeni, da moramo najprej mi med seboj in s seboj živeti v miru, v spravljenosti in veselju.
Samo pristno veselje, ki pa ni naše delo, lahko nagovori svet, ki tega veselja ne more poznati. Ga pa išče. Ne da bi vedel.
In kristjani smo tisti, ki naj bi živeli tako, da bi druge, ob pogledu na nas, zažejalo po tej svežini evangelija, po novosti, živosti, hoji, dinamiki. Da bi se ob nas lahko vprašali za razlog našega upanja. 

Kar je Božje, je vedno novo, se ne ponavlja, ni dolgočasno, ampak diha! To je evangelij, to je Beseda, ki je polna Svetega Duha, ki vse prenavlja, vse oživlja in vse očiščuje.

Odgovarjamo pa naj krotko in spoštljivo. To pa lahko le tisti, ki je resnično močen, ki ni ogrožen, ki se ne počuti napaden, ki ve, da je njegova moč in vrednost zakoreninjena v obljubi, da nismo sami. 

Sveti Duh prihaja. Prihaja z vsako Besedo. On je moč, ki jo prejemamo z višave. On ne zataji, ne pušča nas sirot, združuje, kar je razdvojeno, povezuje, kar je razbito, zdravi, kar boli ...
On lahko vse, kar je po človeško umorjeno, oživi. On je obudil Jezusa in ta isti Duh prebiva v nas. Isto moč ima v nas, kakor je imel v Jezusu. Torej? Ker jaz živim, boste živeli tudi vi!

Sveti Duh prebiva v naših srcih, tja tudi prihaja vedno znova. Da bi vendarle živeli iz njegove moči in nikoli ne potrebovali nasilja, arogantnosti, zavisti, spotikanj, napadov, prepričevanj ... da bi upali biti krotki in spoštljivi. Ker to je Bog. Krotek in spoštljiv. Vedno. Nenasilen.

Potrebno je torej, da še ostajamo v tej "zgornji izbi" in prosimo za dar Svetega Duha. Da oživi in omehča naše družine, skupnosti in občestva. Da prinese novost evangelija, vedno svežega, vedno novega. Da odpre okna, da prepiha zatohle sobe, da postavi na noge šepave v upanju in hrome v poslušanju, da izžene iz nas duhove napadalnosti in med nas prinese sožitje in veselje.
Da začnemo zares ljubiti in s tem izpolnjevati zapoved, ki je v resnici naša največja milost.

To je Duh resnice. In res ga potrebujemo!

Odločil je Sveti Duh in mi z njim!

Četrtek in petek

Apd 15,22-31
Jn 15,12-17
in
Apd 15,7-21
Jn 15,9-11

 In Sveti Duh vedno odloči in govori tolažilne besede. To ne pomeni sladke, ampak besede, ki osvobajajo, ki peljejo v svbodo!
Po številnih sporih, prerekanjih in iskanjih Božje volje, spregovori Peter, poln milosti: "Bratje, vi veste, da me je že davno med vami Bog izvolil, da so pogani iz mojih ust slišali nauk evangelija in vérovali. Bog, ki pozna srca, je zanje pričeval, ko jim je dal Svetega Duha kakor nam; tako med nami in njimi ni napravil razločka, ko je z vero očistil njih srca. Kaj torej zdaj Boga skušate, da učencem nalagate na tilnik jarem, ki ga niso mogli nositi ne naši očetje ne mi?  Pač pa vérujemo, da se po milosti Gospoda Jezusa zveličamo tako mi kakor oni."

In če smo iskreni, kolikokrat hočemo drugim ljudem vsiliti svoj način mišljenja, zlasti tistega, s katerim tudi mi nismo spravjeni? Peter iskreno prizna, da ne oni ne njihovi očetje niso mogli nositi na tilniku jarma, ki ga sedaj hočejo naložiti drugim. V tej veliki ogroženosti judovskih kristjanov je prepoznal tudi klic po tem, da sami premaknejo težišče svojega mišljenja. Niso pravila in zapovedi tista, ki prinašajo zasluženje odrešenja, ni njihov trud za dobro življenje tisti, ki jih dela kristjane, ampak milost Gospoda Jezusa. In ta milost se je razodela in izlila na vse, brez razločka. Na vsako srce, ki je bilo odprto.

S tem so bili vsi postavljeni tudi pred vprašanje ali so morda v vseh teh letih tudi oni sami postavili pravila in zapovedi, ki so sicer lahko tudi dobra, na prvo mesto, pred Boga? Koliko so v črko postave postavili moč odrešenja, preslišali pa Duha?

Bog pa, ki pozna srca, je zanje - za pogane - pričeval, ko jim je dal Svetega Duha kakor nam. In med nami in njimi ni napravil razločka. Z vero je očistil njih srca.
Vera dobi mesto pred postavo. Postava, učiteljica, se lahko umakne in da prostor veri, edinim vratom, skozi katera vstopa Bog. Ker ne želi vdreti.

In šele, ko je Peter upal povedati jasno besedo modrosti, so ljudje sploh prisluhnili vsem čudežem, ki jih je Bog storil med pogani. Pavel in Barnaba sta nenehno o njih govorila, a ni bilo posluha.

Kajti vse dokler je naše srce zaverovano v svoj prav, ne dopušča možnosti, da vstopi milost. Spregleda Gospoda, ki gre mimo... Ker nima kam vstopiti.

On pa želi vstopiti, da bi prinesel mir, veselje in ljubezen. Nenehno to troje. In kako potrebujemo tega veselja. Veselja ob spoznanju, da nas ima za svoje prijatelje, da nam je razodel vse, da nas ljubi kakor je njega ljubil Oče! Višje od te ljubezni ni nič.

On je v Očetu, mi v Jezusu, Jezus v nas. Ne po naših zaslugah, ampak smo za to bili izvoljeni. Vse, kar naroča je, da se ljubimo med seboj. Da se pripnemo na Očeta, v katerem je vsa resnica o našem dostojanstvu, naši ljubljenosti, hotenosti in vrednosti. In tam, pripeti na Resnico, ne moremo biti več ogroženi od soljudi. Naenkrat le-ti niso več nasprotniki, ampak bratje in sestre, do katerih lahko čutimo sočutje. Nič več ogroženosti.
A zato je potrebno eno: "Ostanite v moji ljubezni!"

Obrezani po naših kalupih

Sreda

Apd 15, 1-6
Jn 15, 1-8

»Ako se po Mojzsovem običaju ne daste obrezati, se ne morete zveličati.« 

Mislim, da je ta napis pogosto nad vrati naših verskih občestev. Če nimate vseh zakramentov, se ne morete zveličati. In zapremo vrata. Če ne zares, pa vsaj v srcu. Če ne hodite redno k maši, niste naši. In zapremo vrata. Če ne zares, pa vsaj v srcu. In to se čuti. Ljudje se med nami ne počutijo prijetno. Nehote pred njih razgrnemo kopico predpisov in pravil, ki naj bi jih upoštevali in šele nato smeli pripadati našim skupnostim. Kako zmotno. Pavel in Barnaba sta se s takimi nemalo sprla in sporekla. Koliko bi se šele z nami!

Njuno srce je bilo resnično odprto za Duha, ki je narekoval in vodil, ki je hrepenel in še vedno hrepeni po tem, da bi zajel čim več ljudi. Zanj niso najprej pogoj zakramenti. Ni najprej pogoj izpolnjevanje vseh predpisov. Ne, žeja ga po človeških srcih, da bi jih osrečil, napolnil z mirom in močjo, da bi lahko skupaj z njim ta srca premagala stiske tega sveta in prišla Domov!
In temu Duhu sta bila poslušna Barnaba in Pavel. Ostali pa so se spotikali v črko postave, ki naj bi prinesla odrešenja. Pa ga ne more.

Ko sta prišla v Jeruzalem, v središče takratne Cerkve, se je zgodilo nekaj, kar tudi danes ni nepoznano: "Vstali so nekateri verniki, ki so bili iz farizejske smeri, in so trdili, da jih je treba obrezati in jim ukazati, naj spolnjujejo Mojzesovo postavo"
In so spet bili pametnejši od Boga. Nemalo časa in konfliktov je bilo potrebnih, da so nekateri uspeli slišati pričevanja o tem, kaj vse je tem poganom storil Bog. Nekaterim bratom pa je pripovedovanje Pavla in Barnaba prinašalo veselje.

Zbrali so se torej apostoli in starešine, da bi to vprašanje presodili.
In zares sem hvaležna, da je takrat deloval Sveti Duh. On dopušča naše konflikte, a na koncu pove svoje. Zmaga! In to je dobro vedeti. Ta zmaga Duha je pomenila, da smo to vero lahko sprejeli tudi mi. Kajti mi izhajamo prav iz teh poganov, ki so se spreobrnili h Kristusu!

Naši konflikti, četudi neumni, so včasih dopuščeni in pretvorjeni v "obrezovanje trte". Stvari se prečistijo. Ostane bistveno. Ostanejo tiste mladike, ki koreninijo v Kristusu in kot take obrodijo dober sad!

Mi zahtevamo od ljudi obrezo zato, da bi ustrezali našim ustaljenim kalupom, Bog pa obrezuje zato, da bi bili še bolj to, kar smo. Njegovo obrezovanje je drugačno, ni nasilno in ne spravlja nas v kalupe. nasprotno, iz nas izvablja najlepše in najbogatejše dele nas samih. Da bi zažareli v vsej lepoti.

In celo z našimi, človeškimi obrezovanji, ki so včasih res kruta, stori to, kar zna le On. Naš greh in omejenost uporabi in pretvori v obrezo, ki odstrani, kar ni njegovo. Kajti veliko noč - prehod skozi smrt obreze, preživi samo Božje. To, kar ostane, pa rodi resničen sad veselja!

Mir sredi preganjanj

Torek

Apd 14,19-28
Jn 14, 27-31a

Ta teden je Božja beseda tako bogata, da kar kliče po tem., da bi jo vzeli zares! No, ta teden je bil tudi bogat z obveznostmi in ponovno doživljam, kako so lahko vse te stvari lahko kakor preganjalci za Božje stvari. te preganjalce sta dobro poznala tudi Barnaba in Pavel. Spremljamo ju na njunih poteh, kjer sta nenehno oznanjala veselo novico - odrešenje. Ljudem sta oznanjala, da niso oni Bog. In to je dobra novica. Pomeni, da so odrešeni in osvobojeni od nekoga Drugega in da je to čisti nezaslužen dar.

Pa so ju preganjali. Kaj pa drugega. Ljudje ne prenesemo dobrih novic. Postanemo nevoščljivi, zavistni, ljubosumni. Res, živeti kot odrešeni, terja pogum. Nič več jamranja, nič več nemoči, nič več vloge žrtve, ko so vedno krivi drugi. Ne, res ne paše vedno biti odrešen...

Pavla so celo kamnai ter ga vlekli iz mesta ven, misleč, da je mrtev. Ko pa so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto; naslednjega dne je z Barnabom odšel v Derbe. Neverjetno. Kakor v risankah, ki smo jih gledali. Lahko so se tisočkrat pretepli, lahko je na njih padla tonska omara ali drevo, pa so se le malo sploščili, nato pa vstali in leteli naprej ... Tako nekako Pavel. Nepremagljiv. Le da to ni risanka, ampak moč Duha, zaščita evangelija, ki ne more biti ubit. Bolj kot se ga preganja, bolj živi in se širi.

In tako je tudi bilo. Povsod so ju sprejeli, a nikjer brez preganjanja. Vedno sta odhajala naprej. Presunljivo pa je to, da sta se po Derbah ponovno odpravila v Listro in Ikonij, prav tja, od koder so ju nasilno odgnali in kjer so ju skoraj ubili. In sta potrjevala učence in jih opominjala, naj vztrajajo v veri. Noro, kakšna vera in zaupanje v Duha, ki vodi.

Ob tem se spomnem na pomenljive besede Pavla, ko je zapisal: "Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem mesu."

Kakšna vera, kakšna potrditev v veri! Si mi upamo tako silno verovati Besedi, Bogu, ki ve, kaj dela in nas ščiti?
Torkova Beseda šrikazuje tudi neverjetno moč, ki jo daje prav skupnost učencev, ki apostola podpirajo. Pavel, skoraj mrtev, je oživel takrat, ko so ga obstopili učenci. Takrat je dobil moč, vstal in šel v mesto. Na koncu pa piše, kako sta se z Barnabom precej dolgo mudila med učenci. Ta družba, to prijetno druženje, je bilo zanju najmočnejša terpija in zdravilo. Kako pomembno je, da bi ponovno oživili naša občestva, da bi ponovno postala topla in prijetna, prijazna in ljubeča, taka, ki dajejo zagon in moč. Kako pomembno in kako potrebno! Da bi bili pričevalni tudi navzven.

To so občestva, ki so sestavljena iz ljudi, ki zmorejo prejeti Kristusov mir, ki ga obljublja v evangeliju. Mir, ki ga svet ne more dati. Svet daje preganjanje, težave, nasprotovanja, stisko ...Kristus pa prinaša mir. Ne izven tega sveta preganjanj, ampak prav sredi njih.

To je skrita moč Boga, ki jo poznamo kristjani. Bog je naša moč, ki jo svet išče in dokazuje z nasiljem, On pa s tem, da vstopa v zlo teg sveta in ga pretvarja v dobro. Njemu vladar tega sveta ne more nič, a se mu izroči v roke zato, da bi mi prejeli moč in milost vstajenja.
Ljubezen je že tu in je za nas že zmagala, le sprejeti jo je potrebno.
Jezus je hotel, da svet spozna, kako ljubi Očeta prav po tem, da ga posluša in sledi besedi Očeta. Da bi tudi mi upali slediti Besedi, se pustili voditi Ljubezni in ne brezglavo iskali miru, ki ga svet obljublja, a ne more dati. On ga pa lahko. Prav sredi preganjanj!

Postavi se pokonci na noge!

Apd 14, 5-18
Jn 14, 21-26


Upam si trditi, da je osrednji dogodek današnje Božje besede prav čudež, ki bi ga lahko označili za danes enega najbolj aktualnih in potrebnih. V sebi in okrog sebe namreč prepoznavam veliko hromih ljudi, ki so v nogah brez moči, ljudi, ki nikdar niso zares hodili po svojih nogah. Parov, kjer se vsak samo naslanja na drugega, družin, kjer se ne ve, kdo je kdo, skupnosti, kjer se vsak izogiba odgovornosti za svoje reakcije.

In na koncu ima vsak od nas v sebi tudi del, ki ne deluje, se ne odziva, ampak je ostal ali postal hrom, trd, nečuteč, nesposoben za samostojno življenje. Vsaj počuti se tako. In noče in noče na noge, noče odrasti, noče postati krepak niti močan. Preprosto noče hoditi.

V evangelijih pogosto zasledimo Jezusov poziv: "Vstani, hodi!" Apostolska dela so še bolj polna čudežev, ko nekdo na Besedo vstane, poskakuje, hodi, zaživi! Lahko bi jim rekli kar čudeži vstajenja, kajti nikoli ni šlo zgolj za telesno ozdravitev. Skupaj z nogami, ki so se utrdile in vstale, je zapela in vstala tudi duša. To pa je čudež, ki ga danes najbolj potrebujemo - vstajenje duše, ki bi lahko zapela življenju.

V sebi zaznavam strah pred besedo odrasti, postati odrasel. In mislim, da vem zakaj. Zdi se mi, da okrog sebe srečujem malo odraslih ljudi, ki so zares odrasli, v pravem pomenu besede - ljudi, ki zmorejo biti samostojni, z zdravim zaupanjem vase in v Boga, ki zmorejo sprejemati odločitve in ne pustiti, da se za njih odloča življenje ali mnenje večine, ki zmorejo sprejeti popolno odgovornost za svoja dejanja, reakcije in ki zmorejo sprejeti tudi svojo temeljno osamljenost in dejstvo, da jih drugi  ne morejo dokončno izpolniti.

Vsak od nas se lahko vsaj v enem delu prišteje med te neodrasle. V vsaj kakšni stvari, v kateri je ostal od rojstva hrom, z občutki, da ne zmore, da noče, da mu "paše" ostati hrom. Včasih nam "paše", da so vsega krivi drugi, včasih nam paše, da se počutimo nesposobni in imamo s tem razlog, da ničesar ne spremenimo.

Vsem nam torej veljajo Pavlove besede: "Postavi se pokonci na noge!" Na svoje noge, v svoje življenje in ga živi!

Včasih je težko vstati, odrasti in postati odgovoren, ker se ob tem soočamo z velikim strahom pred prihodnostjo. Pred tem kako naprej. A Jezus nas tudi tu ne pusti same. Ves čas ponavlja in poudarja enost z Očetom, poslušnost Očetu, zagotovilo, da vsak, ki bo poslušal Njegov glas, bo s tem odprl vrata njegovi in Očetovi ljubezni. In prišla bosta in prebivala pri njem. Tako bo milost lahko delala dela, ki so večja, kakor jih je delal Jezus sam. Res, naša vera določa širino in globočino milosti, ki se lahko zgodijo. Vera v Besedo. In ponižnost pred njo.

Ponižnost, ki Besedi dovoljuje, da lahko ona vodi. Ona, ki pozna pot, ker je Pot, ki pozna resnico, ker je Resnica, ki pozna življenje, ker je izvir Življenja. To Besedo nas Jezus nenehno vabi poslušati in izpolnjevati. Za to pa je potreben pogum zaupanja v Boga.

Težava je v tem, da imamo sami pogosto napačno podobo Boga. Zato tako težko zaupamo. Bog, ki se razodeva v Pismih, pa je tisti, ki se razodeva tudi v časih, ko mu mi nismo zvesti.
"Četudi je dovolil, da so vsa ljudstva hodila svoja pota, sebe ni pustil brez pričevanja", pravi Pavel.

Ljubezen deluje zaradi tega, kar je in ne zaradi našega zasluženja. Kljub nezvestobi ljudstva, je izkazoval dobrote, dajal z neba dež in rodovitne čase, dajal hrano in srca napolnjeval z veseljem. Kakšni darovi! In te darove daje nenehno. Vse, kar upa, je, da bo nekje našel odprto srce. Vsaj eno. To je Njegovo veselje.

In ta Bog, ki nas vabi k zaupanju vanj se razodeva tudi kot tisti, ki vsako slabo obrača v dobro. Kako pomenljivo je brati, da so apostole nenehno preganjali, odslavljali, pošiljali drugam, a prav to zlo in trdosrčnost ljudi, je Bog uporabil za to, da se je z njihovimi selitvami evangelij še hitreje širil.

Bog, ki ljubi ne da bi zahteval zasluženje in Bog, ki vsako zlo zmore obrniti v blagoslov, pa jeBog, ki mu je  lažje zaupati, vstati pokonci na noge in hoditi za njim ali ne?

Iz zavrženosti v izbranost in dragocenost

Apd 6, 1-7
1 Pt 2, 4-9
Jn 14, 1-12

Vsak od nas se globoko v sebi boji zavrženosti. Čisto vsak. Bojimo se biti spregledani, pozabljeni, nepomembni in neopaženi. Hočemo biti srečni, izpolnjeni, hočemo biti podarjeni drugemu in potrebujemo drugega, ki se podarja nam. To nam daje smisel življenja. To je hrepenenje po nebesih, kjer je vse le še podaritev in sreča.

In Bog ve, kako zelo se bojimo zavrženosti in kako malo verjamemo v Božjo ljubezen. Prav zato je hotel prehoditi pot, ki nam prebuja srh. Prehodil je to pot zavrženosti in jo celo pretvoril v izbranost in dragocenost, da se ne bi nikoli nihče več počutil izključenega.

On je postal zadnji, kamen, ki so ga zidarji zavrgli. On je postal kamen spotike, ob katerega so se zaletavali mnogi. Za marsikoga ni bil le kamen, ampak je postal skala, ob kateri se je pohujševal.
Bil je živi kamen, ki so ga ljudje zavrgli. A postal je vogelni kamen. Ta isti kamen, ki so ga ljudje zavrgli, je bil pri Bogu izbran in dragocen. Ključen. In ta kamen je bil sam Božji Sin. Da bi nihče več ne pozabil, da je lestvica pri Bogu drugačna. Bog ne vidi, kakor vidijo ljudje, on ve, kako dragocen in izbran je vsak kamen, brez izjeme.

Vsi smo doživeli občutke zapuščenosti, izdanosti in zavrženost. In tam obtičali. Ali pa se začeli boriti in dokazovati svojo pomembnost.
Tu stopamo na področje, ki ga tako lepo opisuje prvo berilo - področje zunanjih služb. To področje je v mnogih primerih postalo in še postaja bojišče za iskanje in dokazovanje lastne moči in s tem prevlade nad drugimi. Tisto, kar se vidi navzven, ljudje hitro napravimo za lestvico pomembnosti in tekme, spregledamo pa jedro.
Jezus je sam pokazal, kako je vsak poklican, da se kot živi kamen vzida in pusti vzidati v duhovno zgradbo in tako na svojem področju daruje duhovne daritve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. In vsaka daritev je Bogu dragocena, brez bolj in manj ... ker tam ni lestvice.

V prvem berilu torej srečamo službo molitve in oznanjevanja Božje besede ter službo strežbe pri mizi, kamor bi lahko simbolno prišteli vsa za življenje potrebna opravila, službo, šolo študij, skratka vse tisto, kar ni najbolj častno in opaženo.Vse, kar je samoumevno, da bo narejeno.
In zdi se mi, da se je pri nas močno izoblikovalo mnenje, da so za področje molitve in oznanjevanja Božje besede določeni duhovniki, ostali pa opravljajo svoje delo "strežbe pri mizi". In če grem še ožje na področje strežbe pri mizi, se zdi, kakor da je to ostalo edino področje, kjer je ženska v Cerkvi najbolj zaželena in sprejeta. Ko pa želi postati sogovornica, dejavna in prisotna s svojo intuicijo, postane kar malo "nevarna".  In to ni prav. To ni skladno s tem, kar Kristus imenuje Cerkev.

Možje, ki so bili izbrani za diakone, za tiste, ki bodo stregli pri mizi, so bili polni vere in Svetega Duha. Štefan, eden od njih, je prvi oznanjeval Resnico in zanjo dal svoje življenje. Prvi, ki je do konca izpolnil službo molitve in oznanjevanja Božje besede.

Pomembno je torej, da se v zunanjih službah ne izgubimo. Pomembno je, da vsak prepozna sebe kot tistega, ki je poklican moliti in oznanjevati Božjo besedo in to medtem ko streže pri mizi - medtem, ko opravlja in dela opravila, ki so potrebna. In pomembno je, da se tisti, ki se s celim življenjem na poseben način posveti poslanstvu molitve in oznanjevanja, upa tudi streči pri mizi.

Kajti postali smo izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last. Poklicani k temu, da se na svojem mestu strežemo, molimo in oznanjamo. Poklicani smo k darovanju, ki nas edino lahko osreči. To pomeni stopiti v nebesa. To pomeni sprejeti služno duhovništva, zaupano vsem kristjanom.
Službeno duhovništvo mora zato vselej biti zgolj v službi splošnega duhovništva, da bi vsakega spomnili na to, da je izbran in dragocen kamen, poklican k daritvi. Službeno duhovništvo nikoli in nikdar ne bi smelo postati polje premoči, dokazovanja oblasti ali celo priviligirani kamen. Jezus je hotel mesto zadnjega kamna in ne mesto zlatega, središčnega, opaženega kamna, ob katerem se morajo vsi umakniti.

To je pot, ki jo je pokazal Jezus. Sebe samega je dal za Pot. Pokazal je, da pri njem ne obstaja priviligiranih kamnov in pomembnejših kamnov, temveč si želi ljudstvo, ki je živo, ki svoje življenje spreminja v pesem, v daritev ljubezni. Vsi v duhovnih poklicih naj bi še toliko bolj sebe in druge spominjali na ta velik poklic in dostojanstvo izvoljenega rodu.

Jezusova pot je za vsakega enaka. Ključno vprašanje je samo eno; Si upam Bogu dati vse? Si upam tako silno zaupati v Boga, da sem pripravljen izpustiti vse in postati poslušen Besedi, ki me vodi? Si upam postati kakor Jezus, ki je bil z Očetom eno? On ni govoril sam od sebe, ni opravljal del sam od sebe, ampak je pustil, da Oče deluje v njem. In delal je velike stvari. In še večje kot te lahko mi, če upamo izpustiti svoje poti in sprejeti Pot, ki nam je pokazana.

A tudi v nas se bodo takoj, ko bomo jasno prepoznali Pot, oglašali izgovori. Tudi mi nosimo v sebi Tomaža in Filipa. Tomaža, ki se ob spoznanju Resnice naredi čisto nemočnega in nebogljenjega. Tistega, ki nič ne zmore. "Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?"
In Filip, ki mu vedno zmanjka ravno še ena stvar za to, da bi potem res nekaj naredil. Samo še Očeta nam pokaži, pa bo zadosti. Samo še to izpeljem, potem pa res začnem drugače. Samo še to mi manjka, pa grem za Njim, samo še to moram končati, potem pa .... Potem pa?

Jezus je Pot odprl, zavrženost nima več smrtnega strupa. V Njem je namreč vsak enako poklican k vzidavi v njegovo Telo, vsak je enako pomemben, izbran in dragocen. Pokazal je, da pri njem ni lestvic nazivov in uglednosti. Vse, kar šteje je srce, ki ne prešteva, ampak da vse. Kjerkoli že.

Koga poslušati?

Apd 13, 44-52
Jn 14, 7-14

Tokrat lahko spremljamo dramo med Pavlom in Barnabom ter Judi, starešinami, mestnimi poglavarji, skratka tistimi, "ta uglednimi".
Beseda apostolov postaja rodovitna, ima uspeh, ker ni zgolj človeška, ampak se pusti voditi SvetemuDuhu. Govorijo to, kar so slišal in videli, to, kar jim je bilo naročeno. Poslušni so Besedi, zato milost lahko deluje.

Takemu delovanju pa se logično upre človeška borba za oblast, moč in pomembnost. Judje, ki skušajo s svojimi besedami pridobiti ljudstvo zase. In ker jim ne uspeva, postanejo zavistni. Začnejo manipulirati, nasprotovati, poniževati. Prične se maščevanje.

A kdaj postanemo res zavistni? Zavist je tista, ki naznanja, da nimamo nečesa, kar smo prepričani, da bi morali imeti. In ko vidimo, da to imajo drugi, postanemo zavistni in ljubosumni.

Dva razloga sta lahko, da nimamo tega, kar bi morali imeti. Prvi je ta, da nam je bilo to namenjeno in smo tako ali drugače zapravili, izgubili. Takrat ne prenesemo, da drugi to isto stvar še imajo. To je srčika greha. Vzame, kar vemo, da bi morali imeti (dostojanstvo), nato pa nas naredi zavistne do vseh, ki ga še imajo.
Judje so vedeli, da bi oni najprej morali prejeti Božjo besedo in jo oznanjevati. A so se pred njo zaprli. Zato jim Pavel in Barnaba odkrito povesta: "Vam je bilo treba najprej oznaniti božjo besedo; ker jo pa zametujete in se imate za nevredne večnega življenja, glejte, se obrneva k poganom" 

V tem stavku pa je skrit tudi drugi razlog za to, da postanemo zavistni.  Imeti se za nevredne večnega življenja. Včasih se zgodi, da v srcu dobro vemo, kaj moramo storiti, kaj je pravilno in k čemu smo poklicani po navdihu Svetega Duha. Pa si tega ne dovolimo. Iz različnih razlogov. Morda iz kaznovanja samih sebe, iz nespoštovanja do sebe in zato, ker se ne znamo imeti zares radi. Včasih zato, ker nas navdihi in vzgibi srca prestrašijo in ker zahtevajo napor, večkrat smer proti glavnemu toki, ki kar vleče ... Božje povabilo vedno potrebuje odločitev. Potrebuje odgovor ob katerem se je potrebno odločiti.
In ko se sami ne odločimo ali to zamudimo, nato pa vidimo drugega, ki si je upal tvegati in si nekaj dovoliti, postanemo jezni, zavistni. Globoko v nas nekaj močno zaboli. In boli.

A tudi takrat imamo možnost odločanja o tem, kako bomo odreagirali. Kakor Judje, ki so začeli proti Barnabu in Pavlu vojno z maščevanjem, poniževanjem in hujskanjem drugih ali se bomo obrnili k tistemu, kateremu ni nikoli prepozno dati odgovor ali ga vprašati: "Gospod, kaj želiš, da storim? Kaj naj storim, da bom tudi jaz srečen in rodoviten?"

Pri Bogu ni nikoli prepozno.
Jezus sam pravi, da nam je pokazal pot, da jo sedaj poznamo. On je pot. On je ogovor.
Vsi si želimo biti srečni in vsi rodovitni. A prav ta sreča in rodovitnost je skrita v poslušnosti. Jezus, ki o sebi pravi: "Besed, ki vam jih govorim jaz, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela."
Sin, ki je popolnoma eno z Očetom, poslušen, postaja rodoviten.

V tem je tudi naša rodovitnost in sreča. V tem, da znamo prisluhniti Besedi in se po njej ravnati, po njej uravnavati svoje govorjenje.
Takrat in šele takrat bomo tudi mi resnični apostoli, po katerih bo Gospod lahkoizvrševal velika dela milosti!

Kriza - vstopna točka za Boga

Apd 13, 26-33
Jn 14, 1-6

Ko je Pavel prišel v Antiohijo v Pizidiji, je v shodnici ponovno govoril. Govoril je o besedi odrešenja.
Kaj to pomeni za nas? Kaj je za nas beseda odrešenja? Jo še uspemo razbrati in zaznati v dogodkih našega življenja? Kajti tudi naša življenjska pot v sebi skriva to besedo odrešenja.

Ko grejo stvari prav in po načrtih, morda še uspemo kdaj videti in zaznati, da je naše življenje odrešeno, v blagoslovu, morda nam kdaj celo uspe videti Jezusovo očitno delovanje v dogodkih vsakdana ...

Kaj pa ko pride težko? Ko stvari ne grejo več v nobeno smer, ko se vse zdi le še nek trud, ki nima okusa in nima smeri? Kako takrat brati evangelij našega življenja?

Pavel razlaga: "Tisti namreč, ki prebivajo v Jeruzalemu, in njih poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo dopolnili besede prerokov, ki se beró vsako soboto. In čeprav niso našli nobene smrti vredne krivde, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti. Ko pa so dopolnili vse, kar je o njem pisano, so ga sneli s križa in položili v grob."

Ko beremo dogodke pasijona so vanje zajete vse naše polomljene situacije, vsi trenutki in obdobja, ko tudi mi nismo prepričani ali hodimo prav ali delamo prav ali sploh še kaj razumemo.

Včasih težka stanja povzročajo situacije, ko se zdi, da nas drugi obsojajo. Takrat, ko se počutimo kakor bi nas kdo "želel usmrtiti" , kakor da druge jezimo in jim gremo na živce. In nasprotno - trenutki, odnosi, situacije, ko bi sami najraje drugega "usmrtili", ker nam gre na živce. Preprosto zato, ker ni po naših merilih ali zato, ker nas v nečem spominja na nas same. Na tisti del, ki ga itak sovražimo in ne sprejemamo. Včasih pa zato, ker nas je ta drugi globoko prizadel.

In med seboj se pogosto resnično križamo. Z besedami nasilja, z odhodi, z manipulacijami, z igro moči ...
Enkrat smo križani mi, drugič mi sami križamo druge. To so dogodki, ko teče kri, največkrat nevidno, v duši. Dogodki, ko se zdi vse končano, zaključeno, brezizhodno.

Toda Bog ga je obudil od mrtvih. Več dni se je prikazoval tem, ki so bili z njim prišli iz Galileje v Jeruzalem, in ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom. 

Sami v svojih situacijah uspemo priti le do točke "groba", potem pa ne znamo več naprej. In tam tako hitro pozabimo na Jutro, ki je spremenilo vse. Na Jutro, ki ni prišlo zaradi našega napora ali zasluženja, temveč zaradi Ljubezni. In to Jutro hoče priti v vse naše brezizhodnosti, vse naše polomljene odnose, razpadle sanje in krvaveče duše.

To je za nas beseda odrešenja.  To, da v točki "nič" pride čas za Boga. Tam začne delovati on na način, ki nas presega.

Jezus v evangeliju pravi: "Odhajam, da vam pripravim prostor." Bog se včasih  navidezno skrije, zdi se, kakor bi ga naše stiske ne brigale. V resnici pa je ta navidezni odhod Boga le čas priprave na vstajenje. Na tisto novo, ki bo zraslo iz našega pogorišča. Ta čas, ki je skrivnosten in nad njim nimamo kontrole, je čas, ko Bog deluje na skrivnem in pripravlja prostor za to novo lepo, ki ga namerava storiti. To je Jutro, ki se naznanja v vsaki Golgoti.

In takrat, ko mislimo, da nas je Bog najbolj zapustil, da se je najbolj oddaljil in ga ne briga, ostaja Bog najbižji. "Odhaja", da pripravi prostor za novo rojstvo, za vstajenje. Zato čas priprave, občutkov zapuščenosti in samote ni več brezvezen. V Njegovi luči so prav to tisti "trije dnevi", ko je Sin človekov prebival v globini zemlje ... ko se je celotno stvarstvo pripravljalo na Jutro, ki je za vedno prineslo upanje.

Jezus ve, zakaj ponavlja: "Vaše srce naj se ne vznemirja. V Boga verujete, tudi vame vérujte." On ve, kaj pripravlja takrat, ko mi ne moremo več storiti ničesar.

Služabnik, ki ni večji kot njegov Gospod

Apd 13, 13-25
Jn 13, 16-20

 Pavel in Barnaba pogumno nadaljujeta svoje poslanstvo apostolov. Od Pafa se odpravita v Pamfilijo, nato v Antiohijo v Pizidiji ... na vsej svoji poti srečujeta sprejemanje in preganjanje, vedno z roko v roki. Milosti in nasprotovanja, potrditve in preizkušnje. To je izkušnja apostolov, to je naloga nas vseh danes. Da bi po nas, po naših besedah in preko načina našega življenja Božja beseda rastla in se vedno bolj širila.

Kje? Za to ni potrebno v Pamfilijo niti v Antiohijo niti v Jeruzalem. Dovolj je že vsakdanjost tam, kjer smo, dovolj so ljudje, ki so nam poslani na pot po Božji previdnosti, ljudje, za katere mislimo, da so močni (ker se take kažejo), v resnici pa iščejo besedo tolažbe in vzpodbude. Kdo jo ne?

Pavlu in Barnabu so načelniki shodnice dejali: "Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!"

In res, kako lačni in žejni smo tistih, ki prinašaj spodbudno besedo, veselo novico, evangelij! Kako lačen je svet ljudi, kristjanov, ki bi to zares delali, več, živeli!
In Pavel začne. S Staro zavezo, s potmi, ki jih je Bog namenil svojemu izvoljenemu ljudstvu in zaključi z Janezom Krstnikom, ki je edini od prerokov lahko pokazal Jagnje božje.

Zaključi torej z Janezom, ki nenehno spominja in poudarja to, kar je za Gospodovega učenca BISTVENO in kar radi spregledamo.
Za vsakega učenca, služabnika, poslanega, je bistveno, da je za Njim. Da si upa povedati: "Nisem tisti, za kogar me imate; a glejte, za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog."
Kakšna resnica in kakšna ponižnost. S to držo Janez ni razvrednotil svojega dela, poslanstva in vloge, poudaril pa je mesto Boga, Gospoda, ki je pred svojim služabnikom, ki je Prvi in Edini. On pozna Pot in Resnico, ne mi.

Zdi se mi, da vsakemu, ko se odloči slediti Gospodu in postati njegov služabnik, prej ali slej zmanjka drža Janeza Krstnika, drža in zavest, da služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji ko tisti, ki ga je poslal.

In sam Jezus v evangeliju, potem, ko učencem umije noge in tudi s svojim življenjem potrdi, da nas ne ljubi za hec, poudari: "Če to veste (da ne morete biti nad mano in pred mano), blagor vam, če boste to delali!"

Blagor vam, če boste upali biti zadnji, ker sem bil jaz med zadnjimi. Jezus je z umivanjem nog sprejel službo, ki je niso opravljali niti judovski sužnji, ampak le sužnji tujcev. Tako nizka je bila ta naloga. In tam najdemo Boga. Pri naših nogah, ki jih umiva. Blagor vam, če si boste upali tudi vi biti tam.

Blagor nam, če si bomo upali biti pri nogah ljudi, če si bomo upali biti med zadnjimi. In blagor nam, če bomo tam uspeli videti in pokazati Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. 

Kajti ni nujno, da Jezusa uspemo zagledati na zadnjih mestih, zagotovo ga bomo pa zgrešili na prvih.

Sem mar jaz varuh svojega brata?

Apd 11, 1-18
Jn 10, 11-18

Koliko od nas ima izkušnje prijateljstva, ki zaboli? Izkušnjo nekoga, ki mu zaupaš, z njim / njo deliš najdragocenejše, nato pa doživiš prodirno bolečino. Ko ti človek pride blizu, ni več vseeno, kaj počne on tebi in kaj ti njemu.
Zdi se mi, da se večkrat bojimo sprejeti ogovornost, ki nam je dana skupaj s prijateljstvom.
Ko je Kajn ubil svojega brata Abela, se je skril. GOSPOD pa je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?«

Kolikokrat v odnosu nočemo prevzeti odgovornosti in se raje sklicujemo na to, da nam drugi tako ali tako ne pripada, da se tako ali tako nismo zavezali, da je njegov /njen problem, da se nas ne tiče. Pa je res? V odnosu sta vedno dva in zelo boleče je, ko se na neki točki nekdo spomni, da pač ni več varuh svojega brata. Da ni več odgovoren ... in pobegne. Tako ali drugače, fizično ali čustveno.

Sem mar jaz varuh svojega brata? Ja, sem. Kajti, ko nam Bog podarja odnose in ljudi, ki nam postanejo bližnji, nam jih tudi zaupa, zaupa jih v naše varstvo, da bi z njimi ravnali lepo. Zaupa nam veliko odgovornost. V odnosu postajamo varuhi drug dugega. Da bi si pomagali na poti k Bogu.

O vsem tem pripoveduje Jezus, ko razlaga priliko o dobrem pastirju. Omenja najemnike. Omenja prav tiste ljudi, ki se v nekem trenutku opravičijo pred samim seboj in odidejo. Obrnejo hrbet takrat, ko je najtežje, takrat, ko v odnos pride "volk".

Najemnik, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da volk prihaja, ovce popusti ter zbeži in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik zbeži, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh.  Jaz sem dobri pastir in svoje poznam ... in za ovce dam svoje življenje. 

Verjamem, da bomo vsi nekoč odgovarjali za naše pastirstvo. Smo bili dobri pastirji, ki so pripravljeni za prijatelja dati življenje ali smo se delali pastirje dokler je bilo lepo, dokler smo imeli korist, ko pa nas je drugi začel ogrožati, smo se preprosto sprevrgli v najemnike, ki za drugega pač niso več v skrbeh ...

Jezus nam je dal zgled. Vsakemu od nas odgovarja: "Da, si varuh svojega brata, brata, ki sem ti ga zaupal." Poklicani smo, da postanemo dobri pastirji, ki so pripravljeni dati življenje za to, da prijatelja ne bi izdali"

In neglede na to, kakšne izkušnje smo že oživeli kot pastirji in kot tisti, katerim smo bili zaupani, ostaja resnično to, da vsaj Nekdo ostane vedno. Kajti prav neverjetno je gledati, kako nas Bog išče. Išče nas tudi ali zlasti takrat, ko se premaknemo k ovcam, ki niso iz tega hleva, k ovcam, ki grejo po svoje ... Bog hoče doseči s svojo zveličavno in ljubečo Besedo vsakega.
Tudi Petra prepričuje in vodi, da bi vendarle spoznal, da je on - Bog - zaljubljen v človeka, da ga žeja po tem človeku, toliko bolj, kolikor dlje je od Njega oddaljen.

Boga nič ne zaustavi, ne zanimajo ga predpisi in človeku ne postavi pravil, ki jih mora zadostiti zato, da si bo prislužil njegovo ljubezen. Človeka poišče tam, kjer je. Zanj noben kotiček, kamor se je izgubil človek, ni nečist. S svojo navzočnostjo hoče prav tja in tja pošilja tudi nas - da bi bili njegovi poslanci in prinesli besedo, ki bo vrnila življenje, prinesla zveličanje.

Bog ni Bog predpisov, je Bog ljubezni. Kolikokrat nam bo mogel to še ponoviti? Kolikokrat moramo to slišati, da bi verjeli, da ni nikoli prepozno, da nikoli nismo predaleč in pregloboko za to, da bi nas poiskal? In da nikoli nihče od naših bratov ni predaleč in pregloboko, da mu ne bi prinesli Besede upanja?

Za Boga ni nečistih in prepovedanih prostorov in stanj.
"Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!‘ In z daritvijo svojega Sina je Bog očistil vse! Tui našo najglobljo temo.

Pastir dobrega

Apd 2, 14a.36-41
1 Pt 2, 20b-25
Jn 10, 1-10

Kdo si ne želi polnega, osrečujočega življenja? Kdo ne sanja o življenju v izobilju, o zelenih, sočnih pašnikih, na katerih se lahko spočije in zadihata duša in telo? Kje to najti? Je to na zemlji sploh mogoče?

Danes obhajamo nedeljo Jezusa, dobrega pastirja. Pastirja, ki zna povedati tudi resnico. Besede, ki so trde, ker imajo v sebi življenje in moč, da spreobračajo, kar noče biti spreobrnjeno in obujajo, kar noče biti obujeno. Zato mnogi odhajajo. To pravijo evangelijih tega tedna in evangeliji, ki jih gledamo danes.

Obljube tega sveta so sladke, a pustijo prazno srce in ranjeno telo. Oblačijo se v lepe kožuhe in prihajajo zato, da ropajo, koljejo in jemljejo polnost življenja. Jezus, resnični dobri pastir pa prinaša Obljubo, ki ostaja in ne izda.
Zato ne prihaja z reklamami, z dokazili in prepričevanjem. Ne prihaja s senzacijami in sladkobo. Prihaja z resnico. Z resnico, ki lahko tudi do srca pretrese. Kakor na binkoštni dan vso Izraelovo hišo.  
Bratje, kaj naj storimo?

Jezus o sebi pravi: "Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme se bo rešil."
S tem nam daje odgovor in razkriva nov ščit. On sam je vstopna točka in merilo, skozi katero moramo spustiti vsako misel. Da se preveri v Njem, ki je resnica.

Skozenj moramo spustiti vsako slišano človeško besedo. Preveriti moramo ali govori resnico ali laže, krade in prihaja zato, da rani.
Skozenj je potrebno spustiti vsako sliko in podobo, tudi tisto iz jumbo plakatov, reklam in TV.  Da nas ne bi umazala in oropala.
Skozenj moramo spustiti vsako gesto in dejanje, ki nam je bilo storjeno in preveriti ali potrjuje resnico o nas samih in Bogu ali ne.
In nenazadnje je skozi ta vrata potrebno spustiti tudi vse misli, besede in dejanja, ki jih želimo izreči in storiti mi sami. Preveriti ali so resnično Resnica.

Biti vratar ob vratih, ki je sam Kristus, odločati, katere stvari lahko vstopijo v naša srca in katere morajo ostati zunaj, odločati katerim svojim besedam bomo odprli vrata, da odidejo in so izgivorjena in katerim ne, je poslanstvo, ki ga Jezus imenuje poslušanje Glasu. Poslanstvo, ki ga blagruje!

Kajti zelo pomembno je postati ta vratar, ki prepoznava glas Dobrega, glas Resnice in mu sledi.  V tem je resnična paša. V Kristusu, edini resnici, vse naše življenje postaja hoja noter in ven in vendar hoja po pašnikih počitka in poživitve. Ker resnica ne oropa, ne pusti praznine in ne izda.

Obenem pa so vrata pomembna še zaradi nečesa drugega.
Do nas nenehno prihaja zlo, prihajajo krivice, prihajajo laži in nas napadajo. Človeško gledano se v nas upravičeno porodi jeza in potreba po zadostitvi teh krivic. Stvari se lotimo sami. Zato sramotenje vračamo s sramotenjem, trpljenje in udarce pa z grožnjo in manipulacijami. S tem pa postajamo tatovi in roparji samim sebi.
V to naše zblojeno stanje vstopa vstali Jezus, poln poveličanih ran. Da bi nas za vselej osvobodil igre moči. Kako?

"Za gotovo védi torej, vsa Izraelova hiša, da je Bog tega Jezusa, ki ste ga vi križali, postavil za Gospoda in Maziljenca,« razlaga Peter.

Ta Jezus, ki je postal deležen vsega zla, sramotenja, ponižanja, krivic in udarcev, je vse to že ponesel na les. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. On je postal pretvornik našega zla, naše agresije, naše maščevalnosti. To dokazujejo poveličane rane. To dokazuje njegov križ - pretvornik zla.
In če ima On moč vsakršno zlo pretvoriti, postane modro postati ta vratar, ki razločuje in sprejema dobro, krivice in bolečine pa prepušča njemu, ki pravično sodi.
In On, ki pravično sodi, stori, da se pred mano, vpričo mojih nasprotnikov pogrinja miza in mazili moja glava. To je zmaga Boga.

To je zmaga tistega, ki zaupa v Glas pastirja. Ta ve, kaj je vredno spustiti v srce in kaj mora ostati zunaj. Ve tudi, kaj sme biti izgovorjeno in kaj je le tat in ropar, ki želi oropati drugega. In nenazadnje ve, da se ni potrebno maščevati na lastno pest, temveč vse zlo pustiti, da vstopi skozi Vrata in se pretvori v blagoslov.

Morda pa je to tisto življenje v izobilju, življenje na pašnikih, kjer se duša umiri in telo odpočije.

Ali hočete oditi tudi vi?

Apd 9,31-42
Jn 6, 60-69

 Božja Beseda v sebi vedno skriva življenje, to silno moč prebujanja in obujanja duš in teles.
V Apostolskih delih Peter obudi dva človeka - mrtvoudnega Eneja in mrtvo Tabito. Oba sta predstavnika nas samih.
Enej, mrtvouden, leži na svoji postelji, popolnoma odvisen od drugih, včasih prepuščen na milost in nemilost razpoložljivosti ljudi, ki jih ima okoli sebe.

Enej nas predstavlja takrat, ko pozabimo na svojo odgovornost, na svojo odraslost in potrebo po tem, da smo sposobni sami izbirati, se odločati in si dovoliti funkcionlno življenje. Enej smo takrat, ko se damo v vlogo nemočnega in samo čakamo, kaj se bodo drugi ali življenje samo za nas odločilo. Ostajamo mrtvoudni. Ko Peter ozdravi Eneja z močjo Besede, mu ne reče: "Vstani in hodi", temveč "Vstani in si sam postelji!" Kako nenavadno in hkrati odrešujoče.

Beseda, ki jo včasih res doživljamo kot trdo in jo le stežka vzamemo zares, nam vrača življenje, odraslost, odgovornost. Da bi vstali in si znali sami postlati, sami zaživeti in si urediti dostojno življenje. Velik izziv, tudi za mlade z diplomo v roki.

Tabita je bila učenka, polna dobrih del. Nekega dne je hudo zbolela in umrla. Predstavlja tisti del nas, ki je vedno hrepenel, upal, sanjal, želel in morda tudi delal velike stvari. In je bil udarjen - morda z boleznijo grdih jezikov, morda z boleznijo medsebojnega napadanja, poniževanja, žalitev. In je umrl. Porezan je bil naš zanos, porezane sanje, udarjen trud in napor ...

In nad ta mrtvi del prihaja danes Beseda, ki nosi v sebi duha in življenje. Beseda, ki gre zares, zato je lahko trda. Mnogi Jezusovi učenci so odšli, ker je bila ta zanje pretrda. Preveč direktna, preveč jasna. Jezus ni skrival, jasno je povedal. Mrtvi ste, samo Beseda nosi v sebi moč, da vas oživi.

In je vedel: "So nekateri med vami, ki ne verujejo. Zaradi tega sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni, če mu ni dano od mojega Očeta."

In so odhajali ...mrtvi, hromi, slabovidni in slepi, mrtvoudni ...celo ti so zmogli odhajati. Odhod se zgodi najprej v srcu. Bog to ve. Bog ve, da je potrebna svoboda in odločitev. Zato se obrača na nas in sprašuje: "Kaj pa vi? Želite oditi tudi vi?"

In kaj bomo odgvorili? Kaj bo v nas odgovorila mrtva Tabita, razbite sanje in zlomljeni načrti? Kaj bo v nas odgovoril Enej, naša nemoč in čustvena odvisnost od reakcij drugih?

Bosta sprejela Besedo, polno duha in življenja ali bo tudi zanju pretrda?

Nova evangelizacija

Apd 8, 26-40
Jn 6, 44-51

Zdi se mi, da se v prvem berilu z vso lepoto razgrinja model oznanjevanja, kakor ga na nas "uporablja" Bog sam. Razkriva ga pa Filipu, človeku, ki je upal biti popolnoma razlaščen samega sebe in odprt volji Boga, njegovim navdihom in prošnjam. In ta Bog ga prosi, naj "vstane in gre proti jugu na pot, ki drži iz Jeruzalema v Gazo; samotna je." In je vstal in šel. Notranje vstal in šel. Na pot, ki je samotna, kjer ne bo veliko pomočnikov, kjer bo moral poslanstvo, ki mu je zaupano, opravljati čisto sam.

Bog ga je torej poslal na pot, kjer ni množic, temveč en sam človek. Da bi se z njim srečal, se mu posvetil, ga spremljal, poiskal tam, kjer je in ga z ljubeznijo povabil naprej - ga potopil v Božjo ljubezen- krst.
Bog nas torej išče kakor Filip tega enega dvorjana etiopske kraljice kandáke. Ni mu škoda časa, ne zdi se mu za malo iskati in se ukvarjati z enim samim človekom, nasprotno, tega enega išče, zanj naredi vse potrebne km, da ga dohiti, vse potrebne km, da je ob njem in mu razodeva resnico, vse dokler ni prepričan, da je zaobjet z Navzočnostjo.

To je evangelizacija. Začne se pri enem samem človeku. Ne pri množicah. In začne se s poslušanjem.

Filip posluša, da bi razumel, kje ta človek sploh je, kaj živi, kaj se mu dogaja. In šele takrat, ko se dvorjan lahko čuti sprejet in slišan, ga Filip povabi korak naprej.
Apostolska dela razlagajo, da je Filip odprl usta, začel s tem mestom v pismu in mu oznanil evangelij o Jezusu. Oznanjevanje se začenja tam, kjer se nekdo trenutno nahaja in ne tam, kjer bi po našem mnenju moral biti.
Sami k ljudem vse prepogosto prihajamo z že izdelano idejo o tem, kje bi morali biti in kam jih moramo pripeljati, pri tem pa preslišimo in spregledamo njih same. In jih izgubimo.

Bog pa se nam vedno približa kot tisti, ki najprej posluša, zanima ga, kaj doživljamo, kje smo, šele nato nam začne govoriti. Kakor učencema v Emavs, kakor dvorniku ... da nas ne bi izgubil in preslišal ...Tako zelo pozoren je. Pripravljen dati vse, da le ne bi bili ne žejni ne lačni - resnične hrane.

Če z vsem srcem véruješ, se sme zgoditi. In dvornik je prejel krst.
Filip je dvornika pripeljal do tega, da je lahko zahrepenel po tej lepoti evangelija. Prebudil mu je lakoto in žejo po čistem, lepem. Nekaj, kar kristjani pogosto ne znamo več. S svojim življenjem prebujati hrepenenje po nebesih.

Bog je tisti, ki v nas prebuja žejo, Oče je tisti, ki v nas prebuja žejo po Sinu. To nam razlaga Jezus. In to je naloga nas, kristjanov - v ljudeh prebujati žejo po Očetu, po Sinu, po lepem, čistem, pristnem, po evangeliju.
To je evangelizacija - prebujati resnično žejo.

Zares verovati

Apd 6, 8-15
Jn 6, 22-29

 Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali božja dela?«  Jezus jim je odgovoril: »To je božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

Evo odgovor na toliko naših napornih in utrujajočih sestankov in načrtovanj, ki na koncu sploh ne obrodijo pričakovanih sadov. Evo odgovor na utrujenost od vseh obveznosti, zahtev in pričakovanj, ki jim moramo zadostiti, a se kljub naporu na koncu zdi, da je bilo vse naše delo samoumevno, tisti minimum, ki ga je bilo potrebno opraviti. In nam vse "pade dol".

Evo odgovor na naše tiho mišljenje, da moramo delati velike stvari za to, da bomo ugodili Bogu, za to, da se bomo počutili sprejemljive, za to, da bo naše življenje nekaj veljalo.

Kako daleč od resnične vere, kako daleč od resničnega Boga, ki ne potrebuje našega zbiranja točk. Samo eno je potrebno, da bi izvrševali božja dela. Ne to, da verjamemo v čudeže, ne to, da mi delamo čudeže ali imamo posebna videnja in niti to, da smo nekaj posebnega.

Velika Božja dela so preprosto v tem, da v "normalnosti" dneva ZARES verujemo. Verujemo v tistega, ki ga je on poslal, torej v Jezusa, ki je vstal.

Verovati vanj pomeni se zanesti nanj. Pomeni počakati, da najprej on pove. Pomeni izprazniti sebe, priti do resnične notranje svobode, do uboštva od lastnih idej, načrtov, predstav ... in preprosto sprejeti Besedo, ji prisluhniti in po njej ravnati. To pomeni verovati. Pomeni verjeti, da ni potrebno, da se grebemo, da smo v tekmi z drugimi, temveč da zaupamo, da Bog poskrbi ... da On ve, česa potrebujemo.

To je logika, ki jo je živel Štefan. Govoril je drugače, mislil je drugače, ravnal je drugače. Zato so ga ubili. Upajmo, da nas ne bodo, zagotovo pa bo del nas hotel ubiti vse tisto, kar bo v nas novega, kar bo verovalo v vstajenje, kar bo verovalo in zaupalo, da Bog ve, kaj dela, kaj dopušča in kam vodi ...

To nahujskano ljudstvo, pismoukov in starešin ni potrebno iskati zunaj nas. To ljudstvo je v nas in bo ubijalo tisti del, ki bo resnično veroval.
Obtožba pa se bo glasila: "Ta Jezus iz Nazareta bo razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je Mojzes izročil."

In tega Jezusa dejansko večkrat ubijamo, ker čisto zares spreminja naše običaje, tiste, ki smo si jih zgradili od nekdaj.
Ker je Bog, ki deluje preko naših navad in običajev, ga skušamo imeti pod nadzorom. In skušamo mi sami hoditi odspredaj, odločati in določati, nadzirati in ukazovati.

A velika božja dela delajo tisti, ki upajo verovati, ki upajo zaupati in se spustiti na zadnje mesto, odzadaj, za Nekoga in mu pustiti voditi.