29. nedelja med letom
V preroku Izaiju ponovno beremo o Božji izvolitvi človeštva. Človek je Bogu dragocen, poklical ga je po imenu, ga prijel za desnico in ga odlikoval, še preden ga je človek zares spoznal in ne da bi mu za to milost lahko kaj dal. Le sprejme jo lahko, smo brali prejšnjo nedeljo.
To je Božja odločitev ljubezni, namenjena zares čisto vsakemu. Ta Ljubezen se sklanja, vabi, kliče in išče, da bi napolnila svojo svatovsko dvorano, kajti ljubezen se želi veseliti s tistimi, ki so njeni. Bog se želi veseliti s človeštvom, se z njim poročiti v Sinu in za vedno poskrbeti za svoje otroke.
Berila in evangeliji pa nam iz nedelje v nedeljo predstavljajo dramatične odgovore, ki si jih človek izmišlja v svoji ranjenosti. Evangelij še dalje razodeva pokvarjeno miselnost farizejev in herodovcev, ki jih Jezusovo razodetje Očetove ljubezni, ki gre onkraj okvirov in shem tako močno vznemirja, da iščejo možnosti njegove eliminacije. Farizeji in herodovci, ki so veljali za zaprisežene nasprotnike, se tako zelo pustijo zasesti zlu, da naenkrat postanejo zavezniki. V Jezusu najdejo skupnega sovražnika, ki jih zbliža. V tem se že nakazuje drama velike noči, poslanstvo Sina, ki mora dati sebe, da bi Božja in človeška narava lahko postali zaveznici.
Načrtujejo torej, kako bi Jezusa ujeli v besedi, kar dobesedno pomeni, da so ga želeli "spraviti v past preko ene besede". Iz njega so želeli izvabiti nekaj, kar se ne sme reči, nekaj, kar bi mu povzročilo težave z rimsko oblastjo in kar bi ga spravilo v konflikt z množico.
Oblekli so zloben namen, ki se kaže že v njihovem načinu. Ne pridejo namreč sami - hinavci težko gledajo v oči - temveč pošljejo svoje učence, ki Jezusa skušajo. Začnejo z laskanjem. Kar dvakrat poudarijo in podčrtajo Jezusovo avtoriteto učenja: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot." S takim uvodom spomnijo na Nikodema, ki se je Učitelju približal s podobno držo tistega, ki že vse ve, čeprav se kmalu izkaže, da mu je resnica prikrita.
Pred Jezusa postavijo vprašanje davka, vprašanje spoštovanja rimske oblasti, ki so jo farizeji sovražili, herodovci pa so z njo sodelovali. Karkoli bi torej Jezus odgovoril, bi nekoga razjezil.
In Jezus spregovori. Jasno, odločno, skoraj jezno: "Kaj me preizkušate, hinavci?"
Nič ne izbira besed. Jezus uporabi besedo skušati (gr. peirάzo), ki je uporabljena že v Mt 4,3 za satana, ki skuša Jezusa. S tem razkrinka namene njihovih src, ki ga ne sprašujejo zaradi zanimanja in želje po spreobrnjenju, temveč, da bi mu storili hudo.
Na njihovo vprašanje odgovori s proti - vprašanjem. In vključi izpraševalce, ki mu dajo kovanec z vtisnjeno cesarjevo glavo. Nato Jezus, kakor tolikokrat prej in potem, pokaže nepričakovano tretjo pot. Odgovor, ki preseneti in pusti nasprotnike odprtih ust in brez besed. Lahko se spomnimo, kolikokrat je tudi učence z odgovorom tako presenetil, da "se ga niso upali več ničesar vprašati".
Jezus pokaže na Božjo modrost, ki ne more biti ujeta. Vedno najde tretjo pot, ki je človek, zaprt v svojo ozko misel izključevanja v smislu "ali to ali ono", ne more videti in nanjo še pomisli ne. Samo Bog lahko združi, kar je nezdružljivo. "Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega."
S tem vrne zdravo avtonomijo tako političnemu sistemu kakor veri. Sporoči pa še nekaj veliko globljega. Cesarji so dali tiskati svojo podobo na kovance, na predmet, saj je njihova moč slonela na "popredmetenju drugih", na gospodovanju, ki je uporabljalo manjše ter se z grobostjo postavljalo "nad".
"Med vami pa naj ne bo tako", reče Jezus svojim učencem ter pokaže, kako je služenje in daritev iz ljubezni najvišja oblika dostojanstva, ki jo človek lahko prejme in živi. S tem pokaže, da je v človeško srce vtisnjena ne cesarjeva podoba, temveč Božja podoba, podoba Očeta, ki daje sebe vsega. Ustvarjeni smo po Njegovi podobi, zato je v našem obličju skrito obličje Očeta in je naše srce mirno samo, ko se daje. In nihče nam ne more vzeti tega privilegija ljubezni, nihče zmanjšati dostojanstva, ki nam ga je izročil Božji sin.
Jezus glasno in očitno pokaže, kako se človek ne more kupovati ali prodajati za denar in četudi se je to zgodilo Njemu samemu in se dogaja tolikim današnjim bratom in sestram po svetu, ki so sužnji trgovine z ljudmi in krivične ekonomije ter politike, se s tem ne da izbrisati Božje podobe in dostojanstva, ki je zapisana v nas.
Ko so Jezusa prodali za 30 srebrnikov, namreč ni nehal biti Božji sin, ni se začel obnašati kakor predmet, temveč je ostal svoboden, četudi v verigah grešnega človeštva. Svoboden pa pomeni tisti, ki je ohranil zavest resnice o sebi in zato ljubil. Enako spodbuja nas.
Krivice so in se bodo dogajale, sistem bo poskušal človeka prestaviti na nivo tržnega blaga in ga uporabiti za denar in dobiček, vendar smo sredi tega sveta poklicani ostajati sinovi in hčere, svobodni, izvoljeni in ljubljeni. Občestvo odrešenih, ki se sme veseliti drugega, se sme veseliti brata in sme živeti to, kar naša vera je - občestvo Cerkve, občestvo odrešenih in pravičnejšo ekonomijo, ki ne zatira manjšega.
Pavel, Silvan in Timotej v pismu Tesaloniški Cerkvi pokažejo prav veličino tega, kaj pomeni biti Cerkev. Četudi fizično narazen, četudi ponovno blokirani in omejeni pri gibanju ter obhajanju zakramentov, pa vendar ostajamo povezana Cerkev, poklicana, da se zahvaljuje drug za drugega. In ni res, da pride maša v dnevno sobo preko spleta, FB, RTV ali radia. Ne, premalo je to. Tudi ni maša evharistija v pravem pomenu (Cerkev z Glavo in Telesom združena ob oltarju), ko duhovnik mašuje sam.
Lahko pa živimo evharistijo v naši dnevni, ko začnemo zares živeti kot odrešeni, ko se dojemamo kot del velikega telesa Cerkve, ki je Kristusovo telo. In četudi se ne da obhajati evharistije, jo sedaj živimo. Ko znamo vsak dan in drug drugega z ljubeznijo vzeti, blagosloviti, sprejeti razlomljenost in se podariti. Karkoli delamo na ta način, živimo liturgijo, kar je naša identiteta.
Evharistija se torej zgodi, ko končno dojamemo, da je Kristus sredi med nami, da smo kristjani s svojo konkretno telesnostjo Njegovo telo in da smo mi sami zakrament evharistije temu svetu, poslani, da bi svetu vrnili življenje.
Postanimo torej tisti, ki se ljubijo med seboj in tako bomo mi sami nenehna evharistična daritev. Ob pravem času pa bomo lahko ponovno vsi zbrani skupaj ob oltarju in se okrepili v zavesti tega, kar v resnično smo - Njegovo Telo za življenje sveta.