Današnja Beseda prikaže celotno pot, ki jo je človek, pritegnjen in nagovorjen s strani Boga, poklican prehoditi. Od nagovarjajočega klica, privlačnosti in vznemirjenja nad Gospodom, do sprejetja potrebe po nenehni preobrazbi svojega mišljenja, po nenehni "metanoi", ki edina dopušča vhod v Jeruzalem in prehod v vstajenjsko jutro.
Bog te osvoji, prevzame, priteguje, nagovarja, vznemirja, privlači ... in Ga vzljubiš. Vzljubiš pot, ki gre za Njim. Nato pa ta pot pričakuje rast, pričakuje zrel odnos. Odnos, ki je dinamičen, ki se spreminja in zahteva spremembe - kakor vsak pristen človeški odnos, ki je odsev Božjega. Pride trenutek, ko se zaključi "zaljubljenost" in začne ljubezen. Pride trenutek, ko je potrebno sprejeti logiko, ki je nad človeško. In takrat se v nas oglasi Jeremija, ki v svojem procesu preobražanja in rasti vzdihuje: "Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal."
In vendar ne moreš, da ne bi bil več Njegov! Lahko se občasno pretvarjaš, da Ga ne poznaš, lahko se trudiš, da Ga ne omenjaš več, da ne govoriš več v Njegovem imenu, pa te žge. Ker veš, da si zatajil - sebe in Njega, ki ga ljubiš. To je ta Ogenj, ki žge. Beseda, ki gre do kosti.
"Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj."
Vsak zrel odnos pride torej do točke, kjer je potreben ključen preobrat.
Hoditi za Njim, pomeni priti do tiste točke, ko privlačen, ljubeč odnos postaja težek, ozek, nerazumljiv. Do točke, ko potrebuje preobrazbo in rast - obnovo mišljenja.
To je točka, v kateri Jezus začne učencem razodevati ta prehod, svojo "pasho", ki mora postati tudi naša pasha. Prehod iz Velikega petka v Veliko noč. Za to je potreben proces. Evangelist poudarja, da je Jezus učencem začel razodevati. Večkrat jim je še mogel, ker je vedel, da potrebujejo čas, potrebujejo proces, potrebujejo milost.
Jezus govori o tem, da bo moral veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov.
Govori jim o krivici, ki se bo zgodila. O nečem, kar se resnično ne bi smelo zgoditi! Ljudje na položaju, "veliki", učeni, tisti, ki mislijo, da Boga ne potrebujejo več, ga bodo umorili. Bog, ki jim je dejansko odveč, ker meša njihovo logiko, bo moral umreti. Križali bodo Ljubezen samo! Krivica, ki vpije do neba in kako razumljivo, da Peter vklikne: "Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!"
Za koliko stvari, ki so se zgodile tudi v našem življenju, vzklikamo: "To se ne bi smelo zgoditi!"?
In imamo prav! Ker se krivice preprosto ne bi smele dogajati! In tu Bog želi prehod, obnovo mišljenja.
Res je, da se krivice nikdar ne bi smele dogajati in vsak od nas ve, kako bolijo. A človeška miselnost lahko pride samo do tu. Do stiske, bolečine, žalosti in objokovanja nad vsem, kar se v našem življenju ne bi smelo zgoditi, pa se je. Miselnost, ki uspe priti samo do tu, nas pušča ujete v začaran krog nemoči in bolečine, ki jo vsako zlo, brez izjeme, pušča za sabo.
A prav ta miselnost nam postane v spotiko, ker ne pušča prostora Božjemu.
Tudi nam je potrebno, da ji znamo izreči: "Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, marveč na to, kar je človeško."
Ker četudi se to človeško ne moti, se mora odpovedati sebi, svojemu prav, dokazovanju svoje resnice, ki pelje v nenehno izgubljanje življenjskih moči. Odpovedati nenehnemu reševanju svojega življenja, da bi ga nehali izgubljati, nenehnemu iskanju ljudi, ki bodo potrjevalli, da imamo prav, da ne bi ostajali sami, odpovedati pridobivanju vsega sveta, kar nas na koncu pušča prazne.
Apostol Pavel nas vabi, naj se ne prilagajamo mišljenju tega sveta, ampak z nenehno obnovo svojega mišljenja dovolimo, da Bog stori svoje, da vstopi v človeško logiko in ji razodene svojo, ki pelje naprej od Velikega petka. Edino On iz krivice lahko naredi milost. Iz smrti vstajenje. Iz bolečine bogastvo.
To pomeni hoditi za Njim. Prenavljati svoje mišljenje, to, kar misli po človeško v to, kar misli po Božje. Se odpovedati sebi, dokazovanju svojega prav in vstopiti v logiko Boga, v katerem so še največje absurdnosti, kot je križana ljubezen, začetek največjega odrešenja.
Odpoved sebi pa ne pomeni zavračati samega sebe. Nasprotno! Bog si želi zrele ljudi, take, ki se lahko v polnosti sprejemajo, ki sprejemajo svoje telo in tako resnično živijo, se resnično darujejo v živo, sveto in Bogu všečno daritev.
Kajti samo človek, ki se je sprejel, lahko hodi za Njim. Sprejeti sebe tako pomeni sprejeti svoje atribute in svoje omejenosti. Sprejeti svojega Petra, ki skorajda v isti sapi zaslši: "Blagor ti Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih", kmalu nato pa: "Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, marveč na to, kar je človeško."
To smo mi. Polni milosti in polni skušnjav in vendar blagoslovljeni!
Poklicani, da se sprejmemo v celoti, da bi se v celoti lahko darovali. Samo to je pot ljubezni, ki pelje iz privlačnosti lepote in mamljivosti v pot rasti, umiranja in podarjanja.
Na tej poti pa je potrebno stopiti v ta prehod človeškega mišljenja, ki pripelje zgolj do trpljenja in solz, v mišljenje Boga, ki še tako krivico pretvori v blagoslov in vstajenje!