nedelja, 31. avgust 2014

"Pasha" človeškega mišljenja

22. navadna nedelja

Današnja Beseda prikaže celotno pot, ki jo je človek, pritegnjen in nagovorjen s strani Boga, poklican prehoditi. Od nagovarjajočega klica, privlačnosti in vznemirjenja nad Gospodom, do sprejetja potrebe po nenehni preobrazbi svojega mišljenja, po nenehni "metanoi", ki edina dopušča vhod v Jeruzalem in prehod v vstajenjsko jutro.

Bog te osvoji, prevzame, priteguje, nagovarja, vznemirja, privlači ... in Ga vzljubiš. Vzljubiš pot, ki gre za Njim. Nato pa ta pot pričakuje rast, pričakuje zrel odnos. Odnos, ki je dinamičen, ki se spreminja in zahteva spremembe - kakor vsak pristen človeški odnos, ki je odsev Božjega. Pride trenutek, ko se zaključi "zaljubljenost" in začne ljubezen. Pride trenutek, ko je potrebno sprejeti logiko, ki je nad človeško. In takrat se v nas oglasi Jeremija, ki v svojem procesu preobražanja in rasti vzdihuje: "Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal."

In vendar ne moreš, da ne bi bil več Njegov! Lahko se občasno pretvarjaš, da Ga ne poznaš, lahko se trudiš, da Ga ne omenjaš več, da ne govoriš več v Njegovem imenu, pa te žge. Ker veš, da si zatajil - sebe in Njega, ki ga ljubiš. To je ta Ogenj, ki žge. Beseda, ki gre do kosti.

"Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj."
Vsak zrel odnos pride torej do točke, kjer je potreben ključen preobrat.
Hoditi za Njim, pomeni priti do tiste točke, ko privlačen, ljubeč odnos postaja težek, ozek, nerazumljiv. Do točke, ko potrebuje preobrazbo in rast - obnovo mišljenja.

To je točka, v kateri Jezus začne učencem razodevati ta prehod, svojo "pasho", ki mora postati tudi naša pasha. Prehod iz Velikega petka v Veliko noč. Za to je potreben proces. Evangelist poudarja, da je Jezus učencem začel razodevati. Večkrat jim je še mogel, ker je vedel, da potrebujejo čas, potrebujejo proces, potrebujejo milost.

Jezus govori o tem, da bo moral veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov.
Govori jim o krivici, ki se bo zgodila. O nečem, kar se resnično ne bi smelo zgoditi! Ljudje na položaju, "veliki", učeni, tisti, ki mislijo, da Boga ne potrebujejo več, ga bodo umorili. Bog, ki jim je dejansko odveč, ker meša njihovo logiko, bo moral umreti. Križali bodo Ljubezen samo! Krivica, ki vpije do neba in kako razumljivo, da Peter vklikne: "Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!"

Za koliko stvari, ki so se zgodile tudi v našem življenju, vzklikamo: "To se ne bi smelo zgoditi!"?
In imamo prav! Ker se krivice preprosto ne bi smele dogajati! In tu Bog želi prehod, obnovo mišljenja.

Res je, da se krivice nikdar ne bi smele dogajati in vsak od nas ve, kako bolijo. A človeška miselnost lahko pride samo do tu. Do stiske, bolečine, žalosti in objokovanja nad vsem, kar se v našem življenju ne bi smelo zgoditi, pa se je. Miselnost, ki uspe priti samo do tu, nas pušča ujete v začaran krog nemoči in bolečine, ki jo vsako zlo, brez izjeme, pušča za sabo.
A prav ta miselnost nam postane v spotiko, ker ne pušča prostora Božjemu.
Tudi nam je potrebno, da ji znamo izreči: "Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, marveč na to, kar je človeško." 

Ker četudi se to človeško ne moti, se mora odpovedati sebi, svojemu prav, dokazovanju svoje resnice, ki pelje v nenehno izgubljanje življenjskih moči. Odpovedati nenehnemu reševanju svojega življenja, da bi ga nehali izgubljati, nenehnemu iskanju ljudi, ki bodo potrjevalli, da imamo prav, da ne bi ostajali sami, odpovedati pridobivanju vsega sveta, kar nas na koncu pušča prazne.

Apostol Pavel nas vabi, naj se ne prilagajamo mišljenju tega sveta, ampak z nenehno obnovo svojega mišljenja dovolimo, da Bog stori svoje, da vstopi v človeško logiko in ji razodene svojo, ki pelje naprej od Velikega petka. Edino On iz krivice lahko naredi milost. Iz smrti vstajenje. Iz bolečine bogastvo.

To pomeni hoditi za Njim. Prenavljati svoje mišljenje, to, kar misli po človeško v to, kar misli po Božje. Se odpovedati sebi, dokazovanju svojega prav in vstopiti v logiko Boga, v katerem so še največje absurdnosti, kot je križana ljubezen, začetek največjega odrešenja.

Odpoved sebi pa ne pomeni zavračati samega sebe. Nasprotno! Bog si želi zrele ljudi, take, ki se lahko v polnosti sprejemajo, ki sprejemajo svoje telo in tako resnično živijo, se resnično darujejo v živo, sveto in Bogu všečno daritev.
Kajti samo človek, ki se je sprejel, lahko hodi za Njim. Sprejeti sebe tako pomeni sprejeti svoje atribute in svoje omejenosti. Sprejeti svojega Petra, ki skorajda v isti sapi zaslši: "Blagor ti Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih", kmalu nato pa: "Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, marveč na to, kar je človeško." 

To smo mi. Polni milosti in polni skušnjav in vendar blagoslovljeni!

Poklicani, da se sprejmemo v celoti, da bi se v celoti lahko darovali. Samo to je pot ljubezni, ki pelje iz privlačnosti lepote in mamljivosti v pot rasti, umiranja in podarjanja.
Na tej poti pa je potrebno stopiti v ta prehod človeškega mišljenja, ki pripelje zgolj do trpljenja in solz, v mišljenje Boga, ki še tako krivico pretvori v blagoslov in vstajenje!




četrtek, 28. avgust 2014

Živeti brez pleskanja

Sreda 21.navadnega tedna

Jezus še kar naprej kliče k prosojnosti in pristnosti v našem življenju. K skladnosti - tega kar mislimo, kar govorimo in kar na koncu naredimo. Skladnost in harmonija sta vedno izraz delovanja Svetega Duha, ki vse posvečuje. Posvečeno pa pomeni, da ima pečat božanskosti, pečat Božjega, v katerem ni neskladja.

Gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne gnusobe.

Kolikokrat poskušamo prepleskati vse, kar nam ni všeč, vse, česar se sramujemo in na koncu tudi svoje lastne napake. Pozabimo pa, da je naše dostojanstvo prav v tem, da si upamo biti ponižni, kar pomeni v stiku s svojo resničnostjo. In ta resničnost vključuje tako dobre darove, velike sposobnosti in talente kakor tudi omejenost, napake, ranjenost in tudi naše zavestne grehe.

Vsakič, ko prepleskamo svoje pomanjkljivosti, prepleskamo tudi svoje atribute. Ker se s pleskanjem že odločimo, da ne bomo to, kar v resnici smo, ampak se bomo poskušali popraviti in prikazati "lepše".
In kar je še huje, prepleskati želimo tudi stvari, ki se jih zavedamo kot naše napake. Greh prinese vedno smrt. Prinese mrtvaške kosti, ki začnejo v našem srcu trohneti in gniti, vse zato, ker se skrijemo in se to "smrt" bojimo pokazati začetniku Življenja - Kristusu. Edinemu, ki lahko odpusti in oživi.

Naš mehanizem je pogosto tak, da ob vsaki svoji napaki pobegnemo, se poskušamo skriti in vso zadevo prebeliti. Včasih to naredimo z izgovori, nekako podobnim tem, ki jih beremo v evangeliju: "Ko bi bili mi živeli v dneh naših očetov, bi se umora prerokov ne bi bili z njimi udeležili.". Svojo odgovornost poskušamo skriti za "če-je" in druga hipotetična razpravljanja, ki ne vzdržijo. Na dolgi rok zagotovo ne.

Na drugi strani pa je neskončno lepo videti človeka, ki ne uporablja pleskanja. Ne za lepe stvari in tudi ne za grešne. Ne za svoje darove in ne za svoje omejenosti. Človeka, ki si upa biti skladen s svojo resnico, s svojim dostojanstvom.

To je tudi človek, ki vedno dela s svojimi rokami, kar spodbuja v berilu apostol Pavel in kar je tudi sv. Frančišek nenehno govoril svojim bratom. "Delajte s svojimi rokami!" Pa naj bo v kakršnikoli obliki že.
To je delo, ki posvečuje. Četudi ni službe, je delo, ki omogoča razvijanje prejetih darov. S tem slavimo Stvarnika. In On, ki nas je ustvaril in nam naklonil toliko darov, bo poskrbel, da se bodo stvari izšle in uredile.V vseh primerih. Ker smo veliko več kot ptice neba in lilije na polju.

Ustvarjeni smo kot vrhunec stvarstva, da bi pričevali za Lepoto in ne zato, da bi se pleskali. Za Lepoto pa se da pričevati tudi ali zlasti v svoji omejenosti!



torek, 26. avgust 2014

Bistvo

Torek 21. navadnega tedna

Jezus nas v teh dneh opominja, naj se ne izgubimo v drobnih in nepomembnih stvareh, zaradi katerih tako pogosto zgrešimo bistvo. Bistvo vsega. Že v včerajšnjem berilu nas po apostolu Pavlu spodbuja, naj bomo pozorni bolj na dobre stvari kakor na negativne. Pavel za Tesaloničane in za nas prosi milosti, da bi Gospod s svojo močjo v nas spopolnil vsako dobro voljo in vsako delo po veri. Nekaj, kar zmore Milost.

Danes le nadaljuje z opominjanjem, kako naj se ne pustimo ujeti v zanke človeškega ugibanja in potrebe po nadzorovanju, temveč poženemo korenine globlje.Vase in v Boga, da se ne bomo pustili takoj zbegati in ostrašiti. Edino tam, zakoreninjeni v bistvo, bomo zmogli stati trdno in ostati zvesti milosti.

Molitev, ki jo ob tem izreka Pavel, si je vredno ponoviti, tudi večkrat: "Sam Gospod naš Jezus Kristus pa in Bog, naš Oče, ki nas je vzljubil in nam milostno podelil večno tolažbo in dobro upanje, naj spodbudi vaša srca ter utrdi v vsakem dobrem delu in vsaki dobri besedi."

Naš center je v tem, da gledamo "nad", da gledamo dobre stvari, da prosimo za vse to dobro. Za dobre besede in dobra dejanja. Toliko bolj, ker nas vse okrog in v nas usmerja v koncentriranje na drobne stvari, ki nas najedajo in nam črpajo moči.
Pogosto se to zgodi tudi v intimnih odnosih, ko skušamo rešiti vsako stvar in razčistiti vse krivice, pozabimo pa na temejno ljubezen, ki jo do drugega čutimo. Pozabimo na to, da smo si v končni fazi dar. Tudi punca in fant, tudi mož in žena in to tudi takrat, ko bi si izrekla najbolj strupene besede. Dobro se je takrat ustaviti in spomniti, da si včasih prav z iskanjem krivca v naših odnosih ustvarjamo pekel. Sami ne vstopimo v nebeško kraljestvo lepih odnosov, tistim, ki bi vstopili, ne pustimo. 

Res, večkrat smo pikolovski na drobnem, spregledamo pa tisto več. Da je tempelj več kot tempeljski dar, da je oltar več kot dar na oltarju, da je odločitev za odnos več kot napake, ki jih drugi stori. Precejamo komarja, požiramo velbloda. Kolikokrat si grenimo življenje prav z ujetostjo na teh drobnih napačnih stvareh drugega, ki jih pogosto pospremijo še strupene besede, ki bolijo.

Vedno večkrat spoznavam, da čist človek vidi čisto. In človek, ki sprejema odgovornost zase, ne krivi drugega. In vedno jasneje odkrivam, da zmore biti apostol miru samo tisti, ki zna čistiti znotraj, da je lahko čist tudi navzven. 


nedelja, 24. avgust 2014

Kristus, živi ali mrtvi Bog?

21. navadna nedelja

"Kaj pa vi pravite, kdo sem?"

Vprašanje, ki zareže v center. Ne, kaj pravijo drugi, ne, kaj si mislijo drugi, ne, kaj počnejo drugi, ampak kaj misliš, praviš, delaš ti! Vera je zelo osebna in zelo konkretna. Tako zelo, da iz nje raje naredimo religijo in obvladljivo dogajanje, da le Bog ne bi bil preveč živ. In aktiven. Ker to je nevarno za naše pojme, predstave in načrte.

Tudi v Jezusovem času so o Mesiju ljudje izdelali zelo samosvoja pričakovanja. In le redki so dovolili, da se jim razodane sam. Pa tudi ti so na koncu, ob razodetju, ki preseže vsak razum, večinoma pobegnili. Bog na križu! Takega Mesija pa res ni noben pričakoval!

Vzdržal je le tisti, ki si je dovolil vzeti, včasih prav razbiti svoje lastne podobe in dovoliti, da se mu Bog razodene, tak, kot v resnici je.
In se. Vsakemu posebej, vsakemu na njemu lasten način, tudi preko vprašanja, ki preseneti s svojo direktnostjo: "Kaj pa ti praviš? Kdo sem jaz zate?"

In upam si reči, da od odgovora na to vprašanje zavisi marsikaj v našem življenju. Ravnanje v konkretni situaciji, način našega razmišljanja, smer našega odločanja, vse ... Tako zelo središčen je odgovor, kdo je za nas Kristus. Kje v našem srcu ima mesto.

Petru je bilo dano spoznanje. Ne iz lastenga mesa in krvi, ampak od zgoraj: "Ti si Kristus, Sin živega Boga."

Peter poimenuje Boga živega.
70 - odstotkov "katoličanov" pravi, da ne verjame v Kristusovo vstajenje, kar pomeni, da verujejo v mrtvega Boga. In res je včasih lažje verjeti v mrtvega Boga, kot v živega, ker lahko z "mrtvim" delamo, kar hočemo. Lahko si ustvarjamo lastne podobe in idole, lastna zlata teleta, lastne predstave, predvsem pa lahko Boga nenehno puščamo na dovolj varni razdalji, nekje daleč in izven konkretnosti svojega življenja.

Mi se res bojimo živega Boga, ker je živ! Ker je svoboden in ker je vedno izven naših shem in predstav. Bojimo se ga, ker ga ne moremo ujeti v svoje predstave in uporabiti po svoji volji.

Da je komurkoli od nas dano spoznanje živega Boga, je čista milost od zgoraj. Nekaj, kar nam lastna meso in kri, lastno telo, ne more razodeti, četudi nosi v sebi zapisano to neizbrisno Resnico.

O globočina bogastva in modrosti in vednosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe in neizsledna njegova pota!

Bog ostaja skrivnost in vendar ostaja nerazdružljivo v nas, del nas. Ne moremo ga ujeti, lahko pa se mu prepustimo in dopustimo, da nas On ujame in vodi. Kajti vodi nas tja, kamor je obljubil. Poveličal je svoje ime in svojo obljubo, poje psalmist, kar pomeni, da je vsakemu od nas dal svojo obljubo, obljubo blaginje, dobrote in polnosti.
Ko Bog odpre, je odprto in ko zapre, je zaprto. Zato ima človek, ki v Odnosu spozna živega Boga in si mu upa prepusti, moč, da postane Skala. Za druge in za celotno Cerkev. Ker ne črpa iz svojega, temveč pusti, da po njegovem teče Božje.

Tudi zame je prišel čas, da si odgovorim, zelo iskreno, kdo je zame Kristus - živi ali mrtvi Bog?

Od tega odgovora zavisi vse!






petek, 22. avgust 2014

Življenje kot svatba

Četrtek 20. navadnega tedna

Danes Jezus predstavi nekoliko bolj strogo priliko o Božjem kraljestvu. Najbrž zato, ker za razliko od prejšnje, ki jo je govoril svojim učencem, to namenja velikim duhovnikom in starešinam ljudstva.

In razlaga ... »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je svojemu sinu napravil svatbo. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti." Jezus pokaže, da je naše življenje kakor svatba, pripravljeno, da vstopimo vanj in ga začnemo živeti zares.
In nas vabi ..."Glejte, svoj obed sem pripravil: moji voli in pitana živina je zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!" Vse, kar potrebujemo, je tukaj, vse je pripravljeno, le še čaka, da bi vzeli to zares. Zares živeti življenje pa pomeni, da se začne pri čisto vsakem dnevu posebej. Zelo konkretno, takrat, ko se je potrebno odločiti za lepoto, za dobro, Zanj.

In se pojavijo naši izgovori. Prvi so tisti, ki se za vsakodnevno vabilo Gospoda - tisto tiho in v globini srca - ne zmenijo ter še naprej puščajo svoje načrte na prvem mestu. In odhajamo na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji ... To smo vsakič, ko se nečesa pričnemo grobo in močno oklepati. Ko pa pride nekdo, ki nam pokaže drugo smer, se ustrašimo in postanemo do njega nasilni.

In že smo med tistimi, ki so zgrabili služabnike, jih zasramovali ter pobili. Tudi to znamo, zelo dobro. Jezik ali nasilen molk takrat, ko bi morale priti prave besede, sta tukaj zelo učinkovito orožje.

Ti dve drži, odhajanje po svoje ali grobost nad vsako spremembo, poznamo verjetno vsi. V naših odnosih, v odnosu do sebe in pri naši molitvi, ki je odnos z Njim. Hočemo imeti "svoj prav".

A v nas je vedno tudi tisti neomadeževani del, ki močno ve, da sam ni sposoben ničesar. Da potrebuje Gospoda. In ta del ljudje radi poimenujemo "nevreden", nekaj, česar se sramujemo. Ker pa je Bog ljubitelj življenja in želi, da bi ga imeli v izobilju, nas ne neha iskati. In nas išče tam, kjer lahko najde kako luknjico.
"Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, katere koli najdete," da bi le našel vse, ki mu vsaj malo odprejo vrata. Kajti svatbo je za nas že pripravil.Gospod ima za nas neskončno lep načrt, polnost darov, pripravljenih in namenjenih naši rodovitnosti. Zato bo vedno iskal jezik, da bo prišel in našel vsakega od nas.

In ko naposled izberemo dobro, se pojavi še zadnja skušnjava. In sicer ta, da zasluge za to dobro pripisujemo kar sami sebi. Tudi zasluge za vsakič, ko nam stvari gredo vredu in se življenje zdi bogata žetev. Hitro pozabimo, kdo je za vsem tem.
Takrat smo kakor svat, ki je prišel na svatbo, a ni imel svatovskega oblačila. Imel je le svoje, človeško oblačilo, samo tisto, kar je pripisoval sebi. Takrat ga Gospod vpraša: "Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovskega oblačila?" On pa je molčal. In to je bila največja napaka.

Svatovsko oblačilo je dar, ni naša zasluga. Svatovsko oblačilo nam je podarjeno zastonj, pri krstu. Naše zasluge so pogosto v tem, da to oblačilo zamažemo in pozabimo na njegov sijaj, a nikoli ni prepozno zato, da bi Gospoda prosili milosti novega sijaja. In vse, kar bi moral ta svat storiti, je prav to. Prositi, da bi smel ponovno prejeti svoje svatovsko oblačilo. Dar, ki si ga sam ne more prislužiti. A je molčal in se s tem sam zaprl v temo, jok in ujetost svoje lastne človeške omejenosti.

Naša tretja skušnjava je torej prav to; da pozabimo na to, da je vse dobro dar, ki si ga ne moremo zaslužiti, temveč le prositi za milost, da bi smeli vselej ohraniti sijaj Luči.

Kajti Božje kraljestvo ne more biti drugega, kot otroško prepuščanje Luči, ki hoče v našem življenju delati velike stvari. Da bi naše življenje zares postalo in ostalo svatba. Za nas in za druge.




četrtek, 21. avgust 2014

Iz blodenja v blagoslov

Sreda 20.navadnega tedna

Kakšna tolažba v sredini Božji besedi! Tolažba za vse zaskrbljene nad stanjem slovenske Cerkve, družbe, mladih in še česa. Za vse, ki vejo za nastale krivice in trpijo, ko nihče ne dvigne glasu.
A Bog ga dviguje. On pove naravnost.
Tisti, ki jim je zaupana kakršnakoli služba vodenja, kjerkoli že, so odgovorni za to, ali za njim zaupane skrbijo krotko in milo ali pa služijo le sebi, medtem ko z ostalimi ravnajo trdo in nasilno.

Bog ne ovinkari. On ve, da se dogajajo krivice in ve, da so ljudje, ki pasejo sami sebe, za ostale, tiste, ki nimajo glasu, se pa ne zmenijo kaj preveč. Zanimajo jih le toliko kolikor prispevajo k njihovemu blagostanju in aplavzom, ki jih tako močno potrebujejo.

Takim pastirjem Bog govori, naravnost: "Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Slabih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, ranjenih niste obvezovali, razkropljenih niste nazaj pripeljavali, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno."

Ne da se mimo dejstva, da smo vsi kristjani odgovorni za vse tiste, ki so prišli v naše skupnosti in se zaradi njih trdote in ozkosti obrnili in odšli. Morda bili celo zavrnjeni in nesprejeti.
Vsakemu od nas je nekdo ali več ljudi zaupanih. Zato tudi nam Bog izprašuje vest.

Nato pa pokaže silno nežnost in skrb za vse tiste, ki so se zaradi storjenih krivic in udarcev porazgubili, razbežali, ranili ... "Tako so se razkropile moje ovce, ker niso imele pastirja, in so bile v plen vsem divjim živalim; razkropile so se. In blodile so moje ovce po vseh gorah in po vseh visokih hribih; po vsej deželi so bile razkropljene moje ovce, a ni bilo nikogar, ki bi zanje vprašal, nikogar, ki bi jih iskal."

In kdo od nas ni bil že med takimi "ovcami"? Ali pa je še vedno.
Bog torej prinaša neskončno tolažbo vsem in vsakokrat, ko se počutimo totalno izgubljene, na robu prepada, ranjene in raztrgane od grdih jezikov, grobih besed, ponižujočega molka ... kajti veliko je tega tudi v naši Cerkvi, ki jo sestavljamo mi vsi.
Bog pa ostaja neskončno zvest. On, ki gre za eno izgubljeno, ve, kaj govori. "Glej, jaz sem zoper pastirje. Svoje ovce terjam iz njih rok. Onemogočil jim bom, da bi pasli moje ovce. Pastirji ne bodo več pasli sami sebe. Iztrgam svoje ovce iz njih žrela. Ne bodo jim več v žrtje. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Glej, jaz sam bom skrbel za svoje ovce in bom gledal nanje.

Četudi bi se kdo počutil popolnoma izgnanega, osamljenega, iztrganega iz občestva, četudi bi se kdo počutil popolni solist, kakor da ga nihče ne vidi in ne razume, mu Bog govori: "Nisi sam. Jaz sam bom skrbel zate in bom gledal nate."

Mislim, da je v Sloveniji vedno več mladih, ki tam po 27 letu ostanejo nekje ujeti in zablokirani. Skrivnostno zablokirani. In ne najdejo poti naprej. Veliko je korakov, a so vsi v krogu, brez cilja, brez glavnega poslanstva, ki je življenjska odločitev.
In zdi se mi, kakor bi današnji evangelij bil pisan prav za vse te mlade.
Če so tisti prvi najeti delavci, ki so našli pot v vinograd vsi tisti, ki že zgodaj odkrijejo svoje mesto in pot, in so ta zadnji tisti, ki se leta in leta trudijo in borijo, pa se še vedno zdi vse prazno, potem Jezus sporoča, da ni tako.

On hodi in išče. Vsakega posebej. Da bi dal smer in jasnost. Mislim, da ni težje skrite bolečine srca kot je tistata, ko v sebi nosi stavek: "Nihče nas ni najel". Ali bolj sodobno: "Brezveze, da sem. Nihče me ne potrebuje, nikjer ni mesta zame." To so misli skušnjave, ki vklepa v notranje zapore ter prinaša v življenje meglo, zmedenost, razpršenost. Gospod pa prihaja z jasnim glasom: "Pojdite tudi vi v vinograd!"

Za vsakega je pripravljeno mesto in Njegov glas, njegova Beseda je tista, ki lahko da jasnost, pogum in smer!
S končnim plačilom Gospod ovrednoti vsa tiste težke ure (ali leta) čakanja, "posedanja", spraševanja, iskanja, blodenja in zaskrbljenosti, kar poznajo mnogi. Ni bilo brezveze.

Pride trenutek, ko je vsak najden in takrat dobi vse naporno čakanje svoje vrednost. Takrat se razodene moč tega časa, v katerem so zoreli najgloblji biseri. Potreben je bil ta čas in Gospod je tisti, ki mu je vrnil dostojanstvo in ga iz navadnega človeškega blodenja spremenil v blagoslovljeni čas rasti in zorenja.

Pride čas za vsakogar, to je naša vera. In ko srce to verjame in je pripravljeno, se zgodi!

In kar je najpomembneje. Jezus pokaže, kako je primerjanje med nami najbolj zastrupljujoča stvar, ki povzroča zaprtost srca. Vsakič, ko sebe primerjamo z drugimi, smo že izgubili, smo že na slabšem. Jezus je prišel klicat vsakega posebej in prišel je povedat, da edino On lahko zares vidi v srce in pozna vso "težo dneva in vročino". Tistih, ki so se hitro našli in tistih, ki so prenašali težo in vročino nejasnosti in negotovosti, morda celo obupa.Pa naj bo to v velikih ali malih stvareh.

Primerjanje, ki ga nenehno počnemo med sabo, je kakor sprotno kopanje tal pod lastnimi nogami. Nismo zato tukaj, ampak zato, da bi se pustili najti Srcu, ki išče vse, "najdene" in izgubljene.

Da bi vsakemu znova in znova razodeval polnost veselja, ga delal rodovitnega in srečnega. Najdenega!



nedelja, 17. avgust 2014

Ko Bog zopet vse obrne na glavo

20. navadna nedelja

Prepričana sem, da današnji evangelij čisto vsakemu povzroča kar nekaj težav. Kdo se namreč ne najde vsaj kdaj v stiski, ki je ženo silila, da je prekoračila vsa pravila in meje takratnega časa? Kdo še ni izkusil trenutka, ko se mu je zdelo, da bi šel na konec sveta, da bi se le kakšna težava uredila?
In koga ne bi streslo, ko pomisli, da bi prišel k Bogu in bi ga ta odslovil?

A današnja Beseda sploh ne govori o zavrnitvi, pač pa o velikem Božjem iskanju in sprejemanju. Jezus ni brezveze šel v tirsko in sidonsko pokrajino, v pokrajino poganov. Odšel je, da se je tam lahko odigrala vsa drama človekove ozkosrčnosti, ki jo je tako pogosto srečeval prav med najbolj "vernimi". Ne samo med farizeji in pismouki, ki so bili za Njegovo oznanilo zaprti, ampak tudi med apostoli, ki so mu sicer navdušeno sledili, a je njihova vera, tako kot naša, nenehno potrebovala širjenja in okrepitev.
Zato je bilo potrebno to srečanje, ob katerem se zdi, da celo Kristus sam izziva ženo s tem, ko ji posreduje vse ugovore, ki jih tako dobro pozna izbrana Izraelova hiša. Nekdanja in današnja: "Ona ni naša, ne hodi v cerkev, vpije in nam jemlje ugled, tako ali tako pa nimamo časa za take ...imamo veliko bolj pomembnega za postoriti med našimi ljudmi."

To je ozkosrčnost in trdota tistih, ki verjamejo, da jim Bog pripada, tistih, ki verjamejo, da so si Ga priborili in osvojili s svojimi "dobrimi deli". Ne vem kolikokrat se sami znajdemo med takimi. A od takih se je Bog moral umakniti. V deželo poganov, v deželo tujcev, da bi tam našel srce, dovolj odprto in pripravljeno, da sprejme milosti. Milosti, ki se jih ne da zaslužiti z nobenim nazivom, niti cerkvenim ne. Bog še vedno hodi po pokrajinah in išče srce, ki je dovolj prazno in žejno, da sprejme čisti dar odrešenja in življenja.

"O žena, velika je tvoja vera!" Nič je ni ustavilo, ker je, nasprotno od mnogih izbranih Izraelcev vedela, da nima ničesar, s čimer bi se lahko postavljala pred Bogom. Imela je le lastno uboštvo in zavest, da pred Bogom ni gospodarjev in ni drobtinic, ampak je samo milost.

"Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela," pravi Gospod po preroku Izaiju. Kliče nas k čuječnosti, k budnosti, k pripravljenosti, da svoje poglede in prepričanja obrnemo na glavo. Kajti pri Bogu so lestvice klasifikacij zelo drugačne. Pri Njem beseda tujec in pogan dobita povsem drugo vrednost, kot so si jo utrdile naše predstave.

Božje srce je široko odprto, njegova hiša molitve ne more biti ozka in zaprta, ampak je za vsa ljudstva, kajti vsi so izbrani in poklicani, da bi vstopili v to hišo, v kateri želi Bog razveseljevati!
On išče srca, ki so pripravljena ljubiti, služiti Njemu in sprejemati. In če jih ne najde med tistimi, katerim je bilo najprej oznanjeno odrešenje, gre na vse ulice in poti, v vse tirske in sidonske pokrajine človeških src, da bi našel tiste, ki so ga žejni in vedo, da ga potrebujejo. Priviligiran kraj Jezusovega delovanja bo vedno človeško srce, ki veruje in ostane zvesto tudi takrat, ko "Jezus ne odgovori niti besede".

Bog je zares moral v to pogansko pokrajino, da bi srečal to ženo vere in preko nje pokazal vsem "mogočnim", kaj pomeni biti "domačin". Kajti ta žena za Boga še zdaleč ni bila tujka, bila mu je bliže kakor večina Izraelskih voditeljev, ki so verjeli, da si Boga lahko osvojijo in prisvojijo.
Bog je po tej ženi hotel pokazati, kako je zanj veliko več tujcev med tistimi, ki se trudijo izpolniti neko lastno postavo, ki je največkrat zgolj "pridobivanje točk", kakor med tistimi, ki se znajdejo v lakoti in žeji, v stiski in izkušnji, da so jim stvari ušle iz rok. Le srce, ki se je odpovedalo samoodrešenju, zmore pristno zavpiti k izviru Življenja. Ker tiči na robu smrti, ob kateri človek ne more nič.

Morda si je Jezus tako kot pozneje sveti Pavel, apostol poganov, želel pri svojih "domačih" prebuditi vsaj kanček ljubosumja, vsaj kanček zavesti o tem, kaj vse jim je dano in kaj imajo pred očmi. Morda jim je želel vsaj malo spodmakniti tla pod nogami in vsaj malo obrniti predstave "domačnosti", da bi se zavedali veličine Božjih darov in veličine Božje izvolitve. Najbrž si še vedno želi marsikaj v naših predstavah obrniti na glavo. Da bi končno stalo prav.

Ja, tudi zaradi nas je moral v tirsko in sidonsko pokrajino po to ženo, da bi nam pokazal, kako je zanj domače vsako srce, ki je izpraznjeno lastne gospodovalnosti in odprto za Njegovo milost, tuje pa tisto, ki si misli, da je Boga potrebno zaslužiti in je zato last nekaterih z nazivi.

 Zato verjamem, da si Bog želi skupnosti, ki bodo odprte in bodo zmogle sprejemati vse, ki niso "domačini". V vseh pomenih besede. Za začetek se lahko danes po maši ozremo okrog in pokažemo sprejetost tistim, ki so "novi" ali iz drugih župnij. Če pa smo mi sami ti "tujci" od drugod, potem vemo, koliko pomeni sprejetost in vključenost v življenje.

In vsi prej ali slej spoznamo obe vlogi. Tako ali drugače. Kdaj smo v vlogi apostolov, ki so se počutili "doma" ob Jezusu, a so bili jetniki lastne ozkosti, drugič pa v vlogi žene, "tujke" in potrebne, da je sprejeta.
In šele takrat, ko doživimo, kaj pomeni biti "tujci" in potrebni, lahko prejmemo srce te kanaanske žene, ki se je s svojo širino najbolj približala Gospodu. In zato smela prejeti milost Življenja.Zase in za hčer.

»Žena, velika je tvoja vera; zgôdi se ti, kakor želiš!«




sobota, 16. avgust 2014

Kakor otroci, ne otročji

Sobota 19. navadnega tedna

Kolikokrat se prav radi obnašamo otročje za svoja dejanja odgovornost pripišemo nekomu drugemu? Večkrat se sklicujemo na dediščino, ki smo jo prejeli od svojih prednikov.
In res smo prejeli tudi čustveno prtljago, ki je ne bi potrebovali. Dela nam zgago in z njo večkrat ne vemo kaj storiti. Velja tudi, da se nekatere nerazrešene stvari kar ponavljajo iz roda v rod, da bi se le lahko enkrat končale. Res je tudi, da se zlasti nasilje, zlorabe in druge travme prenašajo. Vse to je res.

In vendar ob vsem tem nismo nemočni. In nikogar, pa naj je prejel še tako hudo nasilje ali krivice, ne opravičuje, da to počne tudi sam! Nikogar.

Kajti vsak je odgovoren za svoja dejanja, pa naj bodo okoliščine še tako zahtevne in otežene. Bog ne prenese, da bi se kdo zgolj skliceval na vse, kar je prejel v svoji družini, ob tem pa ostajal nemočen.

Vsakič, ko moramo prevzeti popolno odgovornost za vsa svoja dejanja, občutja in misli, bi z lahkoto izrekli stavek iz današnjega prvega berila: »Očetje so jedli kislo grozdje in zobje otrok imajo skomino.« 
Da bi se le lahko sklicevali na težo dediščine, ki sicer ni zanemarljiva, nas pa ne opravičuje, da iz sebe ne bi naredili največ in se razvili v najboljšo žensko in moškega.

Zato Bog tako prepričljivo vztraja: "Kaj vam je, da uporabljate v Izraelovi deželi ta pregovor.?" in še: "Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod, nikar ne rabite več tega pregovora v Izraelu! Glejte, vse duše so moje; duša očetova kakor duša sinova, moji sta!"

Vsak, prav vsak je poklican, da odraste in prevzame popolno odgovornost za svoja dejanja!
Vsi, ki zlorabljajo (fizično, psihično ali spolno) so bili tudi sami zlorabljeni, a ne vsi, ki so bili zlorabljeni, tudi zlorabljajo naprej!
Resnica in dejstvo, ki vsakemu izpraša vest. Zlasti v naši Sloveniji, ki je še močno zaznamovana s temi ranami! Vsak je pred Bogm odgovoren za svoja dejanja in nihče, prav nihče se ne bo mogel skriti za noben izgovor ali opravičilo.

In če v berilu srečamo jasnega in odločnega Boga, ki nas kliče k odraslosti, nam v evangeliju prikaže še skrivnost mehkobe. »Pustite otročiče in ne branite jim k meni priti, zakaj takih je nebeško kraljestvo.«

Biti v odnosu z Njim kakor otrok. Tega si želi. Ne da bi bili otročji, ker Bog potrebuje odrasle ljudi, temveč da bi bili kakor otroci. Polni zaupanja in predanosti, kakor tisti, ki se ne pustijo vznemirjati za prihodnost, temveč si upajo predati lepoti sedanjega trenutka. V zavesti, da so ob njih starši, ki že vedo, kam jih želijo peljati.
Takega odnosa si Bog želi z nami.

Potrebuje ljudi, ki zmorejo v otroški predanosti Njemu sprejeti odraslost odgovornosti.



petek, 15. avgust 2014

Prehod

Marijino vnebovzetje

To je praznik prehoda! Prehoda iz tukajšnjega življenja v življenje večne slave. Prehoda zemeljskega telesa, ki nosi sledove vseh "porodnih bolečin", stisk in bojev v poveličano telo, ki zasije v vsej lepoti in zmagi večne slave.
In vendar se tega prehoda bojimo. Ker se mu reče smrt in ker ta smrt zahteva, da izpustimo vse! Tega pa se toliko bojimo, kolikor si stvari in ljudi priklepamo in prisvajamo kot svojo pravico.

Marija je ta prehod doživela v vsej lepoti in slavi, ker je že bila izpraznjena vsega, polna pa Boga. Ona prva v svojem Magnificatu opeva vse, ki zmorejo postati lačni, da bi lahko bili napolnjeni z dobrotami, vse, ki premorejo ponižnost in dopustijo, da Bog stori svoje velike reči! Blagruje vse tiste, ki upajo skupaj z njo stopiti korak nazaj in pripraviti prostor Gospodu. To je Magnificat. Opevanje vsake, tudi najmanjše zmage dobrega. In teh zmag ni malo, ker pa so vedno pospremljene z napadi hudega, jih radi spregledamo ter se osredotočimo na zmaje.

Zmaga Marije je bila v tem, da je postala žena in mati v vsej lepoti in veličini. Taka, kot si jo je zamislil Bog. Ona je žena, obdana s soncem. Postala je to, kar je bilo najlepšega položeno vanjo. Bila je obdana s krono dvanajstih zvest. Število dvanajst je svetopisemsko število polnosti. Bila je torej izpolnjena žena, ker je sprejela in izpolnila poslanstvo, zapisano v njeno telo. A glej, poleg nje je tudi velik ognjenordeč zmaj, ki ima sedem glav in sedem kron. Zlo, ki se vedno hoče prikazati mogočnejše in pomembnejše, njegov cilj pa je, da našo pozornost odmakne od "velikih Božjih del", od sijaja korne - Božje ljubezni - nad nami in jo premakniti na krivice in slabo, ki se okrog nas in v nas dogaja. Da bi pozabili na svojo veličino, da bi pozabili na veličino ženskosti in moškosti ter pristali na lažeh, ki nas silijo v nenehno tekmovalnost in "metanje ven". A krona z dvanajstimi zvezdami ostaja.

Marija je bila tudi mati, kar pomeni, da je njeno življenje zaznamovano z rodovitnostjo, ki ni vezano na golo dejstvo rojstva otroka. Bila je rodovitna v srcu, ker je znala dati prostor Najvišjemu. A tudi ta rodovitnost je, tako kot tudi dostojanstvo lepote, napadano. Zmaj, ki hoče požreti dete, ki naj bi se rodilo.
 Koliko zmajev naših strahov, dvomov in nevere pomori pristne in čiste navdihe Svetega Duha, ki hoče v bas in po nas poroditi mnogo lepega!
Rodovitnost je in bo vedno napadana zato, ker je tako privlačna in lepa. In vendar je dete rešeno, ker je predano v roke Boga. Vse, kar je predano v Njegove roke, ne more izgubiti pomena niti vrednosti.

Rodovitnost je povezana s porodnimi bolečinami in mukami. Žena je vpila v teh bolečinah. Marija ni bila žena, ki bi ne živela naše realnosti. Še kako jo je živela. Še kako pozna stiske in muke vsakdanjega truda, pozna tveganje predanosti in pozna občutke praznine, izgube ... Kajti vse to je sestavni del tega, da človek postane rodoviten in pripravi prostor Drugemu.

Bog si te slave, ki jo danes praznujemo, želi za vsakega od nas. Želi si, da bi tudi mi živeli tako, da bi lahko umrli s hvalnico na ustih. S svojim Magnificatom. Da bi tudi mi živeli v polnosti svojega dostojanstva in v vsej lepoti rodovitnosti.
In prav zavest, da ne eno ne drugo ne izhaja iz nas samih, ampak iz Boga, nas dela budne in žive, pristne in pripravljene, da vsak dan hitro vstanemo in se brez obotavljanja podamo v svoje "mesto na Judovem", na svojo pot, ki je hribovita, a prav zato lepa! To je pot služenja.

Marija, žena, obdana s Soncem, prosi za nas!
Pomagaj nam tako živeti, da bomo tudi mi v nebo odhajali s pesmijo na ustih!








nedelja, 10. avgust 2014

Razumeti Boga?




Kdo od nas ni tega že neštetokrat poskušal? Razumeti stvari, dogodke, ljudi, življenje? Razumeti tega Boga, ki »pelje vedno malo po svoje«? Vsi smo. Vsak od nas si je izdelal svoje predstave o lastnem življenju, o tem, kako bi Bog moral ravnati v določeni situaciji in o tem, kakšen Bog sploh je.

Najbrž tudi Elija pri tem ni bil izjema. Tudi on si je na dolgi poti bega proti Božji gori Horeb - gori Božjega razodetja, izdelal kakšno podobo o tem, kako bi mu Bog lahko pokazal svojo veličino. In vendar je ob prihodu nanjo, moral stopiti v držo ponižnosti in odprtosti. Moral je prisluhniti. Da bi Ga zares tudi srečal.

»In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju.«

Logično. Razodetje Vsemogočnega bi pričakovali v vsemogočni obliki, v senzacionalnih posegih in v hrupnih zadevah. Vihar bi bil kar v redu. Morda potres ali požar.
A Gospod ni v ničemer od tega.
Gospod ni nikoli v grobostih niti v nasilju niti v stvareh, ki opozarjajo nase s truščem in hrupom. On ni v ekstremih, On je v glasu rahlega šepeta. Tam, kjer bi »vsemogočnost« najmanj pričakovali.

Bog se vedno razodeva izven naših okvirjev in izven našega včasih prav nasilnega iskanja čustvene potešitve. Vsi po malem iščemo viharje, lomljenje skal, potrese, ogenj in vse, kar bi utegnilo vsaj nekoliko potešiti našo praznino. Nekaj, kar bi potešilo in utišalo lakoto in žejo, o kateri smo brali prejšnjo nedeljo.

Bog pa ni Bog čustvenih ekstaz in ekstremnih doživetij. On ljubi preprosto, vsakdanje, nepomembno, tiho, krhko, grešno … On ljubi glas rahlega šepeta, ki ne vzbuja pozornosti, priteguje pa vse, ki ta glas iščejo in pričakujejo.

Na to se tudi nanaša ta velika žalost in nenehna bolečina, ki jo v srcu čuti sv. Pavel, ko opazuje svoje rojake. Oni, ki bi prvi morali uvideti Odrešenika, saj njim prvim pripada posinovljenje in slava, Ga spregledajo. Ker ga iščejo in pričakujejo znotraj zaveze in zakonodaje, znotraj bogoslužja in obljub, skratka znotraj okvirjev, ki so zanje dovolj domači in sprejemljivi, za Boga pa pretesni. In ga spregledajo!
Kot mi ob naših viharjih življenja. Preprosto zato, ker prihaja drugače, kot smo si zamislili.

»Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«  je tihi šepet besed, ki jih Bog izreka ob vsakem neurju. V Novi zavezi Bog sam vstopa v ta vihar, da bi pokazal, kako je rahel tihi šepet Besede močnejši od vseh besnečih valov in nasprotujočih vetrov, ki povzročajo trušč.

Kar je Božje, namreč vedno najde pot. Tudi skozi valove. Tudi proti vetrovom. Tudi skozi skušnjavo, ki vedno vpije, dela trušč in hoče biti opažena.
Božje pa najde pot prav s preprostim šepetom: »Pridi!«.
Karkoli je v našem življenju narejeno ne iz lastne volje, temveč kot odgovor na Klic, najde pot.

Boga ne moremo razumeti, ne moremo ga spraviti v ozke čolničke našega človeškega razuma. Da bi lahko izkusili Božje razodetje na naši gori Horeb, je potrebno stopiti ven iz čolna varnosti, poznanosti, predvidljivosti. Potrebno je zapustiti domače sheme, v katere skušamo ujeti Boga in stopiti ven iz njih, v živ, pristen Odnos, ki pa je vedno tudi prostor nepredvidljivega, nenačrtovanega in nenadzorovanega.

Odnos je v prvi vrsti prostor zaupanja in vere. To je drža, v katero nas kliče Kristus. V držo, ki Boga »osvobaja«, nas pa ohranja budne, da bi lahko nenehno prisluškovali glasu Besede.  Vedno, ko v odnosu drugega ljubimo, želimo prisluškujemo jeziku, ki ga ta drugi govori.

Apostoli so se ob nenavadnem razodetju Jezusa ustrašili. Mislili so, da je prikazen. Tudi njim je bilo težko sprejeti, da je Bog veliko več in veliko nad vsem, kar si lahko kadarkoli predstavljamo.
Potrebna je vera. Vera v Besedo, ki usposablja za to, kar kliče. Dokler je Peter verjel Besedi in ostajal v odnosu z  Jezusom, je našel pot. Korak za korakom, ne da bi ob tem neurje ponehalo. Ko pa je izstopil iz Odnosa in se prepustil zgolj lastnim očem, mu je preostal strah, dvom in utapljanje. A tudi takrat ga Bog ne izpusti. Če je Peter izgubil pogled, ga Jezus ne.

S tem Petra pripelje do točke, ko se zmore pokloniti do tal in sprejeti, da obstaja samo en Bog in da ta Bog ni on (Peter) sam. Enako ostali apostoli. Enako Elija, o katerem piše, da si je ob razodetju Boga s plaščem zagrnil obraz.

Vsi ti možje so prešli iz svojih lastnih predstav o Bogu do svobodnega odnosa, v katerem je Bog lahko začel delovati in razodevati svoj resnični »Jaz sem«.

In na to pot kliče danes tudi nas: »Pridi!«  Da bi tudi mi stopili ven iz čolna poznanega in predvidljivega v lepoto svobode Odnosa.



sobota, 2. avgust 2014

"Žejen sem"

18. navadna nedelja

"Žejen sem!" Zelo pogumen in pristen stavek. Jezus si ga je upal izreči in tudi večkrat pokazati. Upal se je zazreti v svojo notranjost in priznati, da nekaj potrebuje. In Nekoga.

V vsakem od nas je ta stavek globoko zapisan, ker je naše srce ustvarjeno za popolno združitev z Bogom. Ustvarjeni smo iz Besede, iz molitve, zato je molitev - pogovor z Očetom tako ključna, kakor je ključno pitje vode. Če želimo živeti v izobilju.

"Žejen sem" tako ali drugače sporočata tudi moj brat in sestra, ki prideta k meni. Žejna sta pozornosti, topline, sočutja, prijaznosti, varnosti. Žejna sta Ljubezni. Tako kot jaz. In prav zato, ker sem tudi jaz žejen, se teh ljudi ustrašim. Ker pričakujejo nekaj, česar tudi sam nimam. Vsaj tako mislim in doživljam vsakič, ko ne iščem na pravem mestu, pri pravi osebi, pri pravem Izviru.

Takrat se v nas prebudijo prestrašeni in ogroženi apostoli, ki Jezusu svetujejo, naj množico odpusti, jih pošlje stran, kajti kraj je samoten in ura je že pozna. Še sami niso vedeli, kako bo z njimi, kaj naj potem z vsemi temi potrebami drugih? Njihov predlog je več kot razumen, saj apostoli, tako kot mi, računajo samo nase. Na svojih pet ubogih hlebov in dve majhni ribi, kar ni bilo dovolj niti za njihove prestrašene in lačne oči.

Tako gledajo in vidijo človeške oči vsakič, ko se pozabimo "priklopiti na pravo polnjenje". Ko na svojo lakoto in žejo gledamo skozi človeški razum, ki si mora vse priskrbeti sam, nas drugi hitro pričnejo ogrožati in ovirati. Zato jih odslavljamo. Prefinjeno, elegantno, z razumnimi razlagami. Ali pa se raje kar sami umaknemo in zbežimo pred odgovornostjo. Vsak resen odnos pozna ta izziv odločitve. Vsako resno prijateljstvo, vsak resen partnerski in zakonski odnos. Drugi nas pripelje do točke, ob kateri se moramo soočiti tudi s svojo žejo in lakoto. In šele od našega odziva se vidi, od kod črpamo mi sami.

Evangelij piše o tem, da je Jezus ob pogledu na lačno množico začutil veliko sočutje. Zasmilili so se mu. Niso ga prestrašili in ogrozili, ampak je dovolil, da so mu spregovorili na srce. Zato, ker si je tudi sam pred tem dopustil začutiti svojo osebno lakoto in žejo po pripadnosti, po odnosu, po razumevanju, po sprejetju ...
Ko je Jezus izvedel, da so Janeza Krstnika umorili, je bila zanj gotovo velika preizkušnja. Vedel je, da gre pri veri zares. Da gre za glave.
In takrat se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Da bi bil z Očetom, da bi poslušal in bi se Njegova duša nasitila s pravo hrano, v sočni jedi! Od svoje potrebe in žeje ni bežal, ni se pretvarjal, da tega v njem ni, ampak je to vzel zares in prišel k tistemu, ki zmore vse dati. Iz tega Odnosa pa je lahko v množici videl posamezni obraz, njegovo potrebo in je nanjo tudi odgovoril.

"Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!"
S tem, kar ste, s hrano, ki je bistvena za vas same. S tem, ko se pustite vzeti, blagosloviti, razlomiti in dati ... po Rokah, ki človeško spreminjajo v Božje. Premalo v obilje. Koščke v polnost.

Pot je samo ena. To je pot, ki jo pred Jezusom naznanja prerok Izaija. Potrebno je imeti dovolj poguma, da vzdržimo z občutki žeje in lakote, ki niso prijetni. Nikoli. Ti občutki naznanjajo, da nekaj ključnega manjka in v dušo prinašajo zaznavo praznine. A točno to je potrebno, da lahko spregovori Bog. Sami želimo praznino nemudoma zapolniti, za to smo pripravljeni potrošiti ves svoj denar in ves svoj zaslužek. Da bi le dobili zasilen občutek "polnosti".
A "zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?", ponavlja Bog, nato pa 4 -krat vzklikne: "Pridite, pridite k meni". In nato še 4- krat: "Poslušajte, poslušajte!"

V stiski, v preizkušnji, ko žeja po rešitvi še bolj udari na plano, težko utihnemo. A prav v tem je rešitev. V tem, da pridemo v Odnos, vzdržimo praznino in prisluhnemo. Se pustimo odžejati z vodo, ki ne presahne in se ne skali ter vzdržimo, da se pred nas postavi dobra hrana, sočna jed, v kateri duša uživa in se umiri.
To je Milost! To je njena poti, ki gre nujno preko žeje in lakote, preko stanj, ki jih ne prenašamo in od njih bežimo, zraven pa odganjamo vse, ki nam te občutke prebujajo.

"Ni jim treba oditi."
Cel svet vzdihuje svoj "Žejen sem", četudi tega ne prizna. A samo tisti, ki si upa to zaslišati v svojem lastnem srcu in izročiti pravim Rokam, lahko postane resnični učenec, ki v drugem vidi brata in ne tekmeca.


Ker tudi nam ni potrebno več polniti praznine s praznimi rečmi, ker se tudi mi lahko ustavimo in priklopimo na Milost, ki je vedno dar in zastonj in se nato s sočutnimi očmi zazremo v žejo drugih. Iz oči v oči.

Samo berač, ki ve, da je berač in odkrije neizčrpen izvir Kruha, lahko drugega berača privede do iste milosti. Ne da bi se sam ob tem počutil ogrožen.


In Bog je žejen takih kristjanov!




petek, 1. avgust 2014

Se ustaviti, usesti in preračunati?

1 Kor 10, 31-33
Lk 14,25-33

Praznik velikega svetnika, Ignacija Loyolskega, umetnika duhovnega razločevanja. Tako ga običajno predstavljamo. A Ignacij je do tega prišel preko mnogih spustov. V svojem življenju je velikokrat zaril, grebel in iskal, se pustil večkrat zavesti in večkrat izkusiti žalost, ki jo puščajo prazne obljube hudega. Da je prišel do čistega izvira, kjer je znal vsaj nekoliko razločevati med glasom dobrega in hudega, se je moral sustiti skozi umazano zemljo lastnega srca. Večkrat si je moral umazati svoje roke.

Samo "umazana" duhovnost privede do izvira. Samo tista duhovnost, ki se ne boji človeškega, grešnega. To pomeni posnemati Kristusa! On je bil prvi, ki je pokazal na pomen spusta. Kdo se je bolj spustil kot Sin, ki je poznal Očetov objem, poznal je Dom, imel je svoje veličastno mesto, in se je spustil? Ne samo do človeka, ampak daleč pod njega. Spustil se je do tja, kamor nas je pripeljal greh. To pa ni blizu. Kajti greh nas je odpeljal daleč stran od resnice.

Vsi, ki nam Kristus nekaj pomeni, bi ga radi posnemali. A Jezus je jasen. Za njim ne morejo hoditi množice. Tem velikim množicam, ki so drle za njim, je zelo direktno povedal: "Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. 27 Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec."

Verjamem, da jih je veliko odšlo. Bog ni Bog za hec, ni tisti, ki bi bil na drugem ali tretjem mestu. Ne more biti. Ne more biti niti pred starši. In koliko mladih življenj ostane sterilnih in nerodovitnih prav zato, ker ostajajo starši glavni, tudi v prilaščanju otrok, tudi v svojih planih z njimi, tudi v tem, da jih uporabljajo za zapolnitev svojega neurejenega odnosa z možem ali ženo.

Kako pomembno je torej, da vsak od nas da Besedo Boga na prvo mesto. Tudi pred starše. Tudi, če so ti resnično svetniški. Še vedno ne morejo oni vedeti, kakšno je poslanstvo njihovih otrok. Še vedno so tudi starši tisti, ki jih Bog kliče, da ga postaviti pred svoje otroke. Poslušati Boga pomeni srečati Ljubezen. Srečati Ljubezen pa pomeni neposedovati. Ne posedovati otrok, ne posedovati karkoli.

Jezus govori o tem, da se vsak moder mož najprej usede in preračuna ali ima dovolj, da sezida stolp in da vsak kralj najprej preveri moč svoje vojske. Da ne bi ostal napol.Tu pa ne gre zgolj za človeško previdnost, ampak Jezus govori o veliki modrosti.

Ko se namreč ustavimo in preverimo, koliko smo sposobni sami, je to zelo dobro. Takrat nujno zaznamo svojo šibkost in omejenost. Nujno. Ko iskreno pogledamo sebe v vsej veličini, ki nam pripada, lahko odkrijemo, da brez Boga ne moremo ničesar storiti. To nas dela velike. To, da si upamo biti ljudje, ki smo odvisni.
Ko se torej usedemo in preračunamo, ko se zavemo svojih omejitev, smo pripravljeni na hojo za Gospodom. Zavemo se svojega uboštva. Takrat šele  smo pripravljeni izpustiti svoj prav, izpustiti svoje načrte za vsako ceno in se prepustiti Njemu. Takrat, ko vemo, da naša vojska šteje samo "desettisoč ljudi", potrebujemo jih pa veliko več, smo pripravljeni vse izpustiti, se odpovedati vsemu, kar imamo, in postati učenci. Šele takrat.

Zato se je pomembno ustaviti, usesti in "preračunati".