ponedeljek, 28. januar 2019

Telo, ki deluje

3.navadna nedelja

Danes je poseben praznik Besede. Je nedelja Svetega pisma, ta dan, ki je svet Gospodu, našemu Bogu! Dan, ko smo povabljeni, da podobno kakor Izraelsko ljudstvo, ko po dolgih letih babilonskega suženjstva ponovno sliši besede postave in joka od sreče, tudi mi vstopimo v zavest hvaležnosti za Besedo. Kajti brez nje bi bilo res hudo. Izraelci so v dolgih letih odsotnosti besed postave postali presušena zemlja, ki dobro ve, kdaj ponovno pride voda in kako težko je, ko te vode ni in ni.

Kako drugačno moč in užitnost bi imelo naše oznanilo, če bi res verovali, da človek brez evangelija, tega izvira žive vode, umre!

Močna je tudi Pavlova prispodoba Cerkve, ki je kakor telo sestavljeno iz mnogo udov, vsak ud pa ima svoje pomembno poslanstvo. Udje se tako med seboj dopolnjujejo in drug drugega ne ogrožajo!
Nihče torej ne more reči besed; "Ne potrebujem te!" In vendar, koliko takih besed rovari med nami ...
Koliko suhe zemlje, ki čaka, da se Pismo izpolni med nami in nas mazili Sveti Duh, ki je duh občestva, duh odnosov in bližine.

On, Sveti Duh je torej ta kri, ki vsemu skrivnostnemu telesu Kristusa daje hrano in življenjski sok!
On je tisti akter, ki kakor dobra kri hrani in povezuje, da vse skladno deluje. Naša kri je evangelij, je Beseda, ki je polna tega Duha in daje življenje, mazili, izbira, pošilja, jetnikom oznanja prostost, slepim vid, zatiranim svobodo. Ta kri telesa je blagovest, je vesela novica namenjena ubogim, tistim, ki se prepoznajo potrebne vesele vesti.

Brez te Besede, ki se najbolj utelesi prav v evharistiji, lahko še tako krepka roka usahne, posuši in povesi, še tako dolga noga opeša in pade ... Potrebno je Življenje in akter le-tega vsekakor ni človek. Kako hudo je torej, ko človek misli, da mora celemu svetu pokazati "svoje mišičaste roke" in naše dejavnosti niso več sad Duha, ampak rezulat napora. In kako hudo je, ko se roka in noga kregata, katera je pomembnejša.Takrat Kristusovo telo izgubi pričevalnost.

"Med vami naj ne bo tako..."(prim. Mt 20,26), odgovarja Kristus takratnim učencem in nam danes.

Naj bodo torej naša srečanja v tem tednu maziljena in namenjena blagovesti - dobri besedi. Naj bodo taka, ki bodo vračala očem vid, odpirala zaklenjena vrata ranjenega srca, osvobajala odnose, zatirane od zamer in sovraštva, zavisti in strahu zase.

Naj bo po nas temu tednu, mesecu in letu resnično oznanjen čas Gospodove milosti!


nedelja, 20. januar 2019

Nova zaveza

2. nedelja med letom

Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere.

Ti vrči, kamniti, suhi in prazni so simbol stare zaveze, ki je s svojo postavo omogočila zgolj prepoznanje, da v teh vrčih - človeku, ni življenja. Da je suh in prazen, ker je izgubil Milost.
Kristus torej vstopa v to in s spremenitvijo vode v vino naznanja prihod nečesa popolnoma novega. Naznanja, da se je približalo nebeško kraljestvo (prim. Mt 4,17), da se je približalo Življenje in te suhe, kamnite vrče nikoli zveličavnega človeškega napora, napolnilo z življenjem Duha.

Kaj lahko ob tem stori človek? Prisluhne glasu Matere, ki nas spomni, da smo brez Sina suhi, neprivlačni in prazni. Vsi imamo ta glas v srcu.
Potem lahko te vrče začnemo polniti z vodo, ki je Božja beseda. Ko smo namreč dovolj dolgo pod tem izvirom Besede, bo ta živa voda izpodrinila iz vrčev vso umazanijo in grenkobo, ki jo za sabo pustijo laži, zamere, človeška preračunljivost. Izpodrinila bo grenkobo in napolnila "luknje", ki jih je v nas pustil greh.

To lahko naredimo mi. Potem pa naj mesto dobi Duh. Dovolimo mu, da opravi svoje. On je tisti edini, ki lahko človeško spremeni v Božje. Še več, ki človeško "uporabi", da bi ga prepletel z Božjim. Vodo torej spremeni v vino, ki je simbol življenja in že nakazuje, kako bo to Življenje dalo samo sebe, dalo svojo kri, da bi lahko od lastnega napora anemični človek ponovno hodil v moči milosti.

Končalo se je torej dolgo obdobje, ko je človek sam poskušal priti do Boga in sam napolniti svoje kamnite vrče. Ostal je prazen, suh in po vrhu še neprivlačno izmučen. Življenja pa ni. In zdi se, da mnogi še vedno živijo v logiki stare zaveze, kakor da se Milost še ne bi razodela.

Danes je vsak izmed nas pred nenehno odločitvijo. V katero zavezo bo vstopil? Novo ali staro?

Prerok Izaija že davno pred Kristusom naznanja to novo zavezo, ko se bo graditelj poročil z devico, ko bo nevesta imela moža in se bo Izrael ponovno imenoval "Omožena" ter "Pri njej je moja radost". Naznanja zavezo, ko Ženin sam poišče in rodi svojo nevesto in jo povabi na novo svatbo, v novo zavezo, ki je sklenjena z Njegovo krvjo. Ta pa se je prelila in dala brez zaslug človeka. Preprosto tam je, svatba je pripravljena, samo zajeti je potrebno iz teh polnih vrčev milosti in piti. Piti, da bi tudi sami postali pijača za druge.

V tej novi zavezi se torej rojeva nova nevesta - Cerkev, ki je enost v različnosti. Je tista nevesta, v kateri se, kakor piše apostol Pavel Korinčanom, razodetje Duha daje vsakemu v korist vseh. Isti je Bog, ki deli darove, zato nas ti darovi in karizme nikakor ne morejo ločevati, ampak združevati.

Cerkev, rojena iz strani Ženina, rojena iz Duha, je tako polna tega novega vina, ki vse združuje v eno.
Naj se ta edinost med nami, za katero molimo v tem času, tako začne prav pri tem, da vsak od nas svoje vrče napolni z vodo, kar pomeni, da vstopi v miselnost nove zaveze, v kateri je glavni akter Duh. On nam pripravlja resnično svatbo sredi vsakdana, kjer Ženin daje življenje, da bi mi, njegova nevesta, živeli v polnosti. Ta polnost pa lahko zadiši tudi svetu, ki lepote svatbe odrešenosti, še ne pozna.


nedelja, 6. januar 2019

Lepota, ki bo rešila svet

Gospodovo razglašenje

Danes praznujemo veličastno razodetje Boga, ki bi ga vsak človeški razum pričakoval v kraljevski opremi. Bog pa svoje veličastvo razodene v majhnosti in preprostosti človeške narave, ki pa z njegovim utelešenjem nikoli več ne bo ista. Za vedno bo v sebi imela tudi Božji pečat.

Že v samem začetku je jasno, da je Bog prišel za vse! Uboge in bogate, učene in neuke, Jude in pogane. Za vse. Daje pa se lahko samo tistemu, ki ima prazno naročje in prostor, kamor Odrešenika lahko sprejme. Zato se Jezusova skrivnost od Marije, Jožefa, Elizabete in Zaharija, ki so bili tisti prvi, katerim je bil razodet način odrešenja, širi naprej najprej preko pastirjev. Ti so bili že zaradi načina preživetja dovolj izurjeni v prilagodljivosti in življenju na poti, da so se bili ob oznanilu angelov, ponovno pripravljeni premakniti naprej. Drugam. Betlehemske poljane niso nudile toliko udobja, da bi jih naredili za nezamenljivi dom. Hiše v Betlehemu pa so že bile samozadostne. Že so nudile tista uspavala, ki človeku preprečijo, da bi se iz svojih navad in udobja premaknil ali dal prostor še komu.

Danes pa zremo prihod modrih, ki so šli na pot morda še pred Jožefom in Marijo. Tudi oni so si upali na pot, čeprav so živeli v udobju. Bili so dovolj odprti in iskalci resnice, da so se prepustili zvezdi, ki se je nepričakovano pojavila na nebu. Za njih, ki niso delili judovske vere, je Bog poiskal drug jezik govorice. Ni jim poslal angela, poslal jim je zvezdo. Bog vsakemu spregovori v njegovem jeziku, zato nihče nima izgovora, kajti resnica se je razodela in je položena na dno slehernega srca. Težava je v naši pripravljenosti ali nepripravljenosti zapuščati staro in stopati na pot novega.

"Prišli smo se mu poklonit."
Tako nekoristno dejanje. Tako nič ne bodo imeli od tega. Človeška logika razmišljanja gre vedno v smer preračunavanja. Zato so vsi ostali, četudi so videli na nebu zvezdo, ki je očitno ni bilo moč prezreti, ostali doma. Ne splača se v neznano zaradi Besede, ko sploh ne veš, kam te bo pripeljala. To je velikokrat blokada in razlog velike zaprtosti pred Božjimi vstopi v naše življenje.

Modri so imeli že novo misel, ki ne preračunava. Preprosto šli so. Zaupali so notranjemu vzgibu in naredili prvi korak. In za tem naslednjega in še naslednjega. Dokler niso prišli do Deteta. Tudi preko ovinkov in stranpoti Jeruzalemske palače. Prišli so, kajti tiste, ki iskreno iščejo in so pripravljeni na pot, Bog nikdar ne razočara in ne zapusti.

Odprli so svoje zaklade in mu darovali ...

Bistvo našega življenja je točno to. Gospodu odpreti vse svoje zaklade, mu vrniti to, kar nam je On sam prvi podaril, da bi lahko ti zakladi v Božjih rokah postali čudovit način razodevanja Boga tudi v našem življenju. Vsi mi smo namreč poklicani postati prav ta epifanija, to razodetje Boga v naši sredi. Takrat bomo privlačni tudi neverujočim in takrat, z Lučjo v sredi našega srca, bomo tudi sami postali sijoča prestolnica Jeruzalem. Tako sijoča in tako privlačna, da bodo mnogi hiteli k njej. Da bi videli lepoto, ki je vedno tam, kjer se Bog in človek združita in skupaj ustvarita nekaj čudovitega.

Samo ta lepota bo namreč rešila svet!