Biti pod postavo pravil ali postavo milosti? To danes vprašuje Beseda. Pravila so pravila, veljajo in držijo do pičice natančno zato je prav, da jih tisti, ki se jim podvržejo, tudi spoštujejo.
Hlad, zima, brezosebnost ... ko pravila postanejo sama sebi namen in kakor nekakšna tekmovalna proga, na kateri se primerjajo "najboljši". Ven pa dobimo ljudi, ki so trdi, strogi, neizprosni. Do sebe in do drugih.
Izpolnjevati postavo v srcu namreč rojeva tri drže:
- drža kompleksov, ker človek ni tak, kot bi moral biti, četudi se trudi na vse načine,
- tudi najmanjši uspeh pri izpolnjevanju te postave rodi ošabnost in vzvišen pogled na druge, ki jim to ni uspelo,
- moralističen pristop do vsega in vseh.
Si to res še želimo?
Kristus je prišel, da to dopolni, ker je veliko premalo za dostojanstvo, ki ga je prejel človek kot ljubljeno in svobodno ustvarjeno bitje. Zato v ta grob skelet stare zaveze vdihne življenje. Vdihne zavest nad človekovo obdarjenostjo, da bi ga spomnil na vse, kar je prejel in kar si sam ne more kupiti četudi se še tako močno trudi izpolnjevati postavo. Vera je namreč sprejetje tega, kar je Gospod storil za nas in ne tekma tega, kaj bomo mi storili za Boga. Ta nova logika mnogim še ne gre, še je potrebno Boga "kupiti", še je potrebno biti ustrahovan in pod grožnjami, še se bojimo milosti.
Zato se Gospoda veličastva križa. Nekoč in danes. Ker oznanja milino, ker prihaja z dobro novico, da je že vse dobljeno, ker prihaja v človeško strogost in pred črko postavlja življenje. To straši in kdorkoli namesto ideje na prvo mesto postavi življenje, je križan. Tako ali drugače. Vendar tretji dan vstane, ker je v njem Božje življenje, ki ga postava ne pozna.
Jezus torej prihaja in dopolnjuje strogost človeka z milostjo Boga. Ko vnese postavo ljubezni, se vse dopolni, kajti ljubezen, izlita v srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan, stori, da človek ve, kaj mu je storiti. Ne sovraži več svojega brata zato, ker mu zunanja postava predpisuje posledice, temveč zato, ker se je sam spoznal ljubljen in oproščen. Tak spontano "objame" svojega brata in mu odpusti. To so nebesa, ki jih oko doslej še ni videlo in uho ne slišalo in katera v človekovo srce niso prišla vse do prihoda Kristusa. Ko je prišel On, je v srca izlil to ljubezen, ki jo je Bog pripravil, da lahko vsako oko in vsako uho in vsako srce odslej zazna lepoto življenja v Kristusu, ki nam je dano po milosti.
V takem srcu je jasno, zakaj besede "tepec in norec" ne spadajo tja, zakaj je ločitev dvorezen meč, zakaj poželenje krade ljubezen in zakaj priseganje izgubi svoj pomen, saj je ljubezen lahko samo v jasnini tistega"da" ali "ne". Kar je več kot to, ni ljubezen, ampak njeni ponaredki.
Apostol Pavel, nekoč zvesti izpolnjevalec postave, pravi: "Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček " (Flp 3, 8).
Ni dobiček izpolnjena postava, ki ne more dati življenja, ampak življenje, ki se pusti voditi postavi Ljubezni!
Predte je torej položen ogenj in voda, roko boš iztegnil po čemer boš hotel.
Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano.
Res, velika je Gospodova modrost, tako velika, da je večkrat ne spoznamo in raje križamo. Ker se bojimo svobode.