30. navadna nedelja
Jezus je saduceje moral prisiliti k molku. Ker niso nehali s svojimi človeškimi interpretacijami Boga, z lastnimi sklepi, z lastnimi načrti. Boga so na vsak način hoteli spraviti v škatlico "5 kvadratnih mm", da bi ga lažje obvladali. In jim je uhajal. Nenenhno. Kakor vsakič, ko ga je množica hotela zgrabiti.
Enako v našem življenju. Bolj kot ga želimo ujeti, obvladati in "spraviti na varno", bolj nam uhaja.
Ujemamo in lovimo ga s tem, da smo polni lastnih predstav, tako da Bog nima najmanjše možnosti vstopiti in delovati. Ker spoštuje prostor, ki mu ga namenimo. In običajno je to prostor pred vrati. Zaprtimi. Ali nekje daleč tam zgoraj, nad oblaki. Morda je tam še bolj varno kot pred zaprtimi vrati, skozi katera lahko celo pride skozi.
A Bog kljub temu ne neha prihajati. Z ljubeznijo in sočutjem. Kot eden od nas, kot tisti, ki se nenehno izroča v naše roke. In s tem v smrt. Ker ve, da človek, ki posluša zgolj strahove in stiske, ubije novost Boga.
Pod vsem tem ravnanjem pa Bog sliši tiho vpitje src, ki hrepenijo, ki iščejo, ki vpijejo po uslišanju. Večkrat na napačnih koncih, a vendar vpijejo. Zato ostaja in prihaja kot Oče, ki sliši. Vsako siroto, vsako udovo, vsakega tujca, vsakega ubožca ... vsi ti so v nas. In vpijejo. Včasih jih poskušamo utišati sami, spet drugič jih preganjamo s tem, da začnemo mi vpiti na druge, Bog pa je tisti, ki sliši in ve, kaj mora storiti. Zato ne neha prihajati s sočutnim posluhom in izostreno pozornostjo do vsake človeške stiske.
Da pa bi lahko deloval, mora včasih tudi nas prisiliti k molku. Da bi ga sploh slišali in s tem izostrili tudi posluh za lakoto in žejo v bližnjem.
On namreč vedno prihaja kot Ljubezen, ki želi biti ljubljena.
In ta žejna Ljubezen je temelj za vse, kar človek dela in govori. Sicer so besede prazne, votle, utrujajoče in jemljejo.
"Besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha."
Le Beseda, rojena iz molka in tihega prisluškovanja, lahko prinese svetu življenje in luč. Beseda, ki dobi prostor kljub stiski, Beseda, ki najde srce, ki se sredi težav in negotovosti ne skrči in zamrzne, temveč široko odpre in da vse, prinese mir.
To je veselje Svetega Duha, veselje Besede, ki dobi prostor in se ugnezdi v pripravljeno maternico. Takrat se zgodi! Ta veliki pok, ko Beseda lahko odjekne navzven, ne samo do Makedonije in po Ahaji, temveč do skrajnih mej naših zablokiranih odnosov in do skrajnih mej naših, od strahu skrčenih predstav, ki dušijo. Ker so se zaprle v črko "postave in prerokov", spregledale pa širino Duha, ki išče ljubezen. Ljubezen, ki ne more ostati ujeta v človeško stisko, ker je močnejša.
To ve srce, ki zna pred Gospodom umolkniti. Umolkniti pa pomeni pustiti, da Gospod sam v nas prisili k molku vse, kar je zgolj človeško in ujeto v ozke predstave. Šele takrat lahko začne delati. Takrat se v duši naseli veselje Svetega Duha, ki omogoči, da Beseda odjekne navzven, do drugih. Tako močno, tako pričevalno, da nam, kakor pravi Pavel, "o ničemer ni treba več govoriti."
Ker končno lahko spregovori Bog. Kot Ljubezen, ki želi ljubiti in želi biti ljubljena. V meni, v tebi, v najinih sirotah, udovah, tujcih in beračih. Kajti vsi vemo, kako to zgleda.
nedelja, 26. oktober 2014
torek, 21. oktober 2014
Poslušam, kaj govori Gospod Bog ...
Torek 29. navadnega tedna
...zares, o miru govori svojemu ljudstvu.
Tako pravi psalimist. Skušam ga dohajati.
Ampak kje je ta mir? Kje je mir srca, ki je globlji od razburkanih valov zunanjega dogajanja, ki se nujno dotikajo tudi globine? V kupu negotovosti in nejasnosti, pred nešteto zaprtimi vrati in v čakanju okna, da se odpre, je težko govoriti o miru. Življenje pa je polno takih obdobij - med zaprtimi vrati in še ne odprtim oknom.
Obdobij, ko si razpet, kakor na križu. Pribit v situacijo, ki je ne maraš in iz katere se ne da pobegniti. In pribit v situacijo, ko veš, da te presega. Da vsak poskus giba v levo ali v desno, vsak poskus, da bi sam rešil situacijo le še bolj boli in ne prinaša rešitve.
To so časi, ko Bog nekaj pripravlja. In medtem ko ostajamo razpeti, pribiti v neprijetnost, pozabimo na nekaj, na kar nas danes spominja apostol Pavel.
Zakaj on je naš mir, ki je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi v predpisih s svojim telesom odpravil, da bi tako oba v sebi preustvaril v enega, novega človeka ter posredoval mir in da bi oba v enem telesu spravil z Bogom po križu, s tem da je na njem sovraštvo uničil.
To je to! Razpetost, pribitost, v katero je vstopil Nekdo pred nami in jo posvetil do najvišje časti. Čas razpetosti je čas odrešenja, čas prečiščevanja in čas miru. Ker se naenkrat sprosti. Kajti karkoli nas razdvaja, v odnosih, v pogovorih, v konfliktih in nesporazumih, karkoli burka morje v iskanju in spraševanju, vse to je odnešeno gor, na križ.
In kar je najlepše, tudi sleherno zlo, prejeto ali storjeno, je že odnešeno na križ. Ločilna stena med mano in tabo je podrta. Sovraštvo, ki razdvaja in nas dela nasprotnike in sovražnike nima več moči. Vedno mu jo lahko pripišemo, ampak to naredimo sami. Sami se odločamo ali se bomo ustavili na zlu, ga obračali in glodali, kar običajno prinese nove in nove gnojne rane ali bomo sovraštvo in zlo, ki nas presega, zamere in krivice, ki skelijo, oddali in prenesli na križ, k Njemu, ki vse to sprejema, da bi preoblikoval.
On je tisti, ki zmore spraviti nemogoče, On je tisi, ki s svojim telesom zaustavlja sleherno puščico zla (če mu jo predamo), vrača pa nam blagoslov. Vrača nam milost in vrača nam mir. Srce, ubito in prebodeno z zlom, vrača milost. Norost Boga. On to zmore. Edini. Vse, kar lahko storimo mi, je to, da izberemo ali strupene puščice zla, ki jih nosimo, ohranjamo in širimo ali izpustimo iz svojih rok in predamo Njemu, ki zmore vrniti mir in spravo. Blagoslov in milost. Zastonj.
Prisluhnimo, kaj govori Gospod Bog prav s tega križa. Nemo in prebodeno. In mu pustimo, da nas opere in spravi.
Kdor je potopljen v Boga, zmore preživeti tudi nevihte. Ker pozna mir, ki ni sad človekovega srca. V tem miru biva modrost, ki človeku omogoči, da vidi, prepoznava in izbira bistveno. Tisto, kar je najpomembneje v njegovem "danes".
Blagor mu ...kajti tak ima resnično prižgano svetilko in ledja opasana. Tak je pripravljen, ker je že davno vse izpustil iz svojih rok. Dobro, ker pripada Gospodu in zlo, ker ga edino On zmore preoblikovati.
Le v praznih rokah je mir, ker v njih ni borbe po tem, kaj in kdo je pomembnejši, temveč je le ponižno pričakovanje in prisluškovanje. Tako srce se lahko umiri in takoj odzove. Tako srce je tudi edino lahko v vsakem trenutku na prevem mestu. Ker se pusti oprati, nagovoriti in odpeljati.
Zato doživlja mir, občutek, da mu Gospod sam streže ...
...zares, o miru govori svojemu ljudstvu.
Tako pravi psalimist. Skušam ga dohajati.
Ampak kje je ta mir? Kje je mir srca, ki je globlji od razburkanih valov zunanjega dogajanja, ki se nujno dotikajo tudi globine? V kupu negotovosti in nejasnosti, pred nešteto zaprtimi vrati in v čakanju okna, da se odpre, je težko govoriti o miru. Življenje pa je polno takih obdobij - med zaprtimi vrati in še ne odprtim oknom.
Obdobij, ko si razpet, kakor na križu. Pribit v situacijo, ki je ne maraš in iz katere se ne da pobegniti. In pribit v situacijo, ko veš, da te presega. Da vsak poskus giba v levo ali v desno, vsak poskus, da bi sam rešil situacijo le še bolj boli in ne prinaša rešitve.
To so časi, ko Bog nekaj pripravlja. In medtem ko ostajamo razpeti, pribiti v neprijetnost, pozabimo na nekaj, na kar nas danes spominja apostol Pavel.
Zakaj on je naš mir, ki je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi v predpisih s svojim telesom odpravil, da bi tako oba v sebi preustvaril v enega, novega človeka ter posredoval mir in da bi oba v enem telesu spravil z Bogom po križu, s tem da je na njem sovraštvo uničil.
To je to! Razpetost, pribitost, v katero je vstopil Nekdo pred nami in jo posvetil do najvišje časti. Čas razpetosti je čas odrešenja, čas prečiščevanja in čas miru. Ker se naenkrat sprosti. Kajti karkoli nas razdvaja, v odnosih, v pogovorih, v konfliktih in nesporazumih, karkoli burka morje v iskanju in spraševanju, vse to je odnešeno gor, na križ.
In kar je najlepše, tudi sleherno zlo, prejeto ali storjeno, je že odnešeno na križ. Ločilna stena med mano in tabo je podrta. Sovraštvo, ki razdvaja in nas dela nasprotnike in sovražnike nima več moči. Vedno mu jo lahko pripišemo, ampak to naredimo sami. Sami se odločamo ali se bomo ustavili na zlu, ga obračali in glodali, kar običajno prinese nove in nove gnojne rane ali bomo sovraštvo in zlo, ki nas presega, zamere in krivice, ki skelijo, oddali in prenesli na križ, k Njemu, ki vse to sprejema, da bi preoblikoval.
On je tisti, ki zmore spraviti nemogoče, On je tisi, ki s svojim telesom zaustavlja sleherno puščico zla (če mu jo predamo), vrača pa nam blagoslov. Vrača nam milost in vrača nam mir. Srce, ubito in prebodeno z zlom, vrača milost. Norost Boga. On to zmore. Edini. Vse, kar lahko storimo mi, je to, da izberemo ali strupene puščice zla, ki jih nosimo, ohranjamo in širimo ali izpustimo iz svojih rok in predamo Njemu, ki zmore vrniti mir in spravo. Blagoslov in milost. Zastonj.
Prisluhnimo, kaj govori Gospod Bog prav s tega križa. Nemo in prebodeno. In mu pustimo, da nas opere in spravi.
Kdor je potopljen v Boga, zmore preživeti tudi nevihte. Ker pozna mir, ki ni sad človekovega srca. V tem miru biva modrost, ki človeku omogoči, da vidi, prepoznava in izbira bistveno. Tisto, kar je najpomembneje v njegovem "danes".
Blagor mu ...kajti tak ima resnično prižgano svetilko in ledja opasana. Tak je pripravljen, ker je že davno vse izpustil iz svojih rok. Dobro, ker pripada Gospodu in zlo, ker ga edino On zmore preoblikovati.
Le v praznih rokah je mir, ker v njih ni borbe po tem, kaj in kdo je pomembnejši, temveč je le ponižno pričakovanje in prisluškovanje. Tako srce se lahko umiri in takoj odzove. Tako srce je tudi edino lahko v vsakem trenutku na prevem mestu. Ker se pusti oprati, nagovoriti in odpeljati.
Zato doživlja mir, občutek, da mu Gospod sam streže ...
sobota, 18. oktober 2014
Dva načina pristopa
29. nedelja med letom
Vsakič, ko imamo pred seboj človeka, pogovor z njim zavisi od tega, kaj za nas ta človek pomeni in kdo smo mi zanj.
Ko Bog vstopa v odnos s človekom in se postavi predenj, ga vselej naslavlja z resnico. Še preden mu spregovori Besedo, mu pove, kdo je on zanj. Tako govori Gospod svojemu maziljencu, Kiru, katerega je prijel za desnico, da pred njim porazi narode in odpaše ledja kraljem, da pred njim odpre duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta.
To je uvod Boga, tako On gleda na človeka. Da mu vedeti, da je Njegov maziljenec, da ga je že davno prijel za desnico, da bi ga vodil v pristnost in resnico, pred katero se lahko odpašejo ledja vseh kraljev in vseh ljudi, ki si mislijo, da so veliki in pomembni zaradi svojih nazivov. Kajti za Boga šteje le pristno in ponižno srce. In do te Resnice želi pripeljati vsakega človeka. Na tej poti odpira duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta.
Bog torej pristopa do človeka vselej z ljubeznijo, z resnico, da bi mu povedal, da je na njegovi strani, na strani njegove svobode.
Ko človek pride pred Boga, mu tudi pove, kdo je On zanj. In nemalokrat se zgodi, da kakor farizeji in herodovci do Boga pristopi s prevaro v srcu, z namenom, da ga ujame v besedi. Pristopi kot do nekoga, ki je zanj na nasprotni strani in ga je zato potrebno premagati, loviti v besedi in tožiti.
Bog stopa v odnos s človekom vedno osebno. Njegov cilj je, da ga pelje v resnico in jasnost.
Farizeji ne vstopijo sami v odnos, ampak pošljejo druge - svoje učence in herodovce. Ostanejo neosebni, v manipulaciji, ki ne vzdrži pravega odnosa. Njihovi poslanci vnašajo prilizovanje, laskanje in tihe spletke, ker je njihov cilj utišati zahtevo po notranji rasti.
Bog pa ostaja Bog. Vselej odgovarja z resnico, zato jih najprej postavi na pravo mesto in razkrije prevaro: "Kaj me preizkušate, hinavci?" In pove, kar je prav in pravično. "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega."
Kaj pa pomeni dati Bogu, kar je Njegovega? Ali ne to pomeni dati mu samega sebe, svoje srce? To, kar je res njegovo. To si želi Bog, ker bi to srce rad osvobodil, mu spregovoril resnico in ponovno oblekel v oblačilo otroka luči. V tistega, ki ve, kdo je. V tistega, kateremu Bog govori: "Poklical sem te po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal ...opasal sem te, ne da bi me bil poznal..."
Kako lepo. Še preden da človek karkšenkoli odgovor Bogu, je že poklican, izbran in opasan. Ker je Ljubezen vedno prva in brezpogojna, torej ni pogojena niti s tem, kaj človek z darom te Ljubezni stori. Preprosto je tam, da bi v srce vtisnila resnico, ki jo Pavel izrazi Tesaloničanom z besedami: "Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni." To je resnica vsakega kristjana.
Pavel še govori o delu vere, naporu ljubezni, vztrajnosti upanja. Delo, napor, vztrajnost ...nič, kar bi si človek izbral in želel. V tem življenju pa rast k resnici in svobodi zahteva prav to troje - delo, napor in vztrajnost, ki pripeljejo do vere, ljubezni in upanja.
Ko torej človek ni pripravljen narediti tega koraka naprej, vse svoje sile usmeri v to, da se znebi tega vabila. In začne manipulirati, da bi le ubil to Božjo iniciativo v sebi.
Nekje v sebi pa vselej ve, da so najlepši razgledi tam, kjer je tudi pot do vrha strma. To srce ve, ker je ustvarjeno in opremljeno za rast, za napor, zato, da bi bilo svobodno. Pot do tja pa se začne prav s tem, da se izroči Bogu in mu ponovno zaupa to, kar je od začetka Njegovo.
Vsakič, ko imamo pred seboj človeka, pogovor z njim zavisi od tega, kaj za nas ta človek pomeni in kdo smo mi zanj.
Ko Bog vstopa v odnos s človekom in se postavi predenj, ga vselej naslavlja z resnico. Še preden mu spregovori Besedo, mu pove, kdo je on zanj. Tako govori Gospod svojemu maziljencu, Kiru, katerega je prijel za desnico, da pred njim porazi narode in odpaše ledja kraljem, da pred njim odpre duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta.
To je uvod Boga, tako On gleda na človeka. Da mu vedeti, da je Njegov maziljenec, da ga je že davno prijel za desnico, da bi ga vodil v pristnost in resnico, pred katero se lahko odpašejo ledja vseh kraljev in vseh ljudi, ki si mislijo, da so veliki in pomembni zaradi svojih nazivov. Kajti za Boga šteje le pristno in ponižno srce. In do te Resnice želi pripeljati vsakega človeka. Na tej poti odpira duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta.
Bog torej pristopa do človeka vselej z ljubeznijo, z resnico, da bi mu povedal, da je na njegovi strani, na strani njegove svobode.
Ko človek pride pred Boga, mu tudi pove, kdo je On zanj. In nemalokrat se zgodi, da kakor farizeji in herodovci do Boga pristopi s prevaro v srcu, z namenom, da ga ujame v besedi. Pristopi kot do nekoga, ki je zanj na nasprotni strani in ga je zato potrebno premagati, loviti v besedi in tožiti.
Bog stopa v odnos s človekom vedno osebno. Njegov cilj je, da ga pelje v resnico in jasnost.
Farizeji ne vstopijo sami v odnos, ampak pošljejo druge - svoje učence in herodovce. Ostanejo neosebni, v manipulaciji, ki ne vzdrži pravega odnosa. Njihovi poslanci vnašajo prilizovanje, laskanje in tihe spletke, ker je njihov cilj utišati zahtevo po notranji rasti.
Bog pa ostaja Bog. Vselej odgovarja z resnico, zato jih najprej postavi na pravo mesto in razkrije prevaro: "Kaj me preizkušate, hinavci?" In pove, kar je prav in pravično. "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega."
Kaj pa pomeni dati Bogu, kar je Njegovega? Ali ne to pomeni dati mu samega sebe, svoje srce? To, kar je res njegovo. To si želi Bog, ker bi to srce rad osvobodil, mu spregovoril resnico in ponovno oblekel v oblačilo otroka luči. V tistega, ki ve, kdo je. V tistega, kateremu Bog govori: "Poklical sem te po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal ...opasal sem te, ne da bi me bil poznal..."
Kako lepo. Še preden da človek karkšenkoli odgovor Bogu, je že poklican, izbran in opasan. Ker je Ljubezen vedno prva in brezpogojna, torej ni pogojena niti s tem, kaj človek z darom te Ljubezni stori. Preprosto je tam, da bi v srce vtisnila resnico, ki jo Pavel izrazi Tesaloničanom z besedami: "Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni." To je resnica vsakega kristjana.
Pavel še govori o delu vere, naporu ljubezni, vztrajnosti upanja. Delo, napor, vztrajnost ...nič, kar bi si človek izbral in želel. V tem življenju pa rast k resnici in svobodi zahteva prav to troje - delo, napor in vztrajnost, ki pripeljejo do vere, ljubezni in upanja.
Ko torej človek ni pripravljen narediti tega koraka naprej, vse svoje sile usmeri v to, da se znebi tega vabila. In začne manipulirati, da bi le ubil to Božjo iniciativo v sebi.
Nekje v sebi pa vselej ve, da so najlepši razgledi tam, kjer je tudi pot do vrha strma. To srce ve, ker je ustvarjeno in opremljeno za rast, za napor, zato, da bi bilo svobodno. Pot do tja pa se začne prav s tem, da se izroči Bogu in mu ponovno zaupa to, kar je od začetka Njegovo.
sobota, 11. oktober 2014
Ko pokliče Lepota, je nanjo potrebno odgovoriti
28. navadna nedelja
(Božja beseda je na zgornji povezavi)
"Pridite na svatbo! Vse je pripravljeno. Glejte, pojedino sem pripravil."
Kako mikavne in tople besede. Vse je že pripravljeno. Bog se je že odločil, da nam da vse, tudi sebe, do konca. Da bi živeli v polnosti, z Njim.
Prva resnica je ta, da Bog kliče vse ljudi, brez izjeme. Vsako srce, ustvarjeno po Njem, z Njim in v Njem, je tekom življenja nenehno nagovorjeno.
In ko pokliče Lepota, je nanjo potrebno odgovoriti. Le odgovori so tako zelo različni.
Jezus jih razdeli v štiri skupine in upam si reči, da se članstvo med njimi izmenjuje tudi v našem življenju.
Prva skupina so tisti, ki se za lepoto ne zmenijo več. Preprosto obstajajo oči, ki ne zmorejo več čudenja nad lepim. To so zamegljene oči srca, napadanega s ponaredki ljubezni, s kičasto in izumetničeno podobo, ki ga dela slepega za Lepoto.
Biti slep za lepoto pomeni občutiti praznino. In nič ni bolj primernega za tišanje te praznine kakor nenehno iskanje tolažbe. Na napačnih mestih. V trgovinah odprtih brez prestanka, brez nedelje, 24h dnevno, v neskončnih projektih, akcijah in načrtovanjih.
To je to. Eden gre na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji. In vendar brez okusa po lepem.
Druga skupina so tisti, ki so lepoto morda nekoč že okušali, a so jo tudi izgubili. Ob zavesti izgube in nepripravljenosti na notranji premik naprej, se človek upre vsaki lepoti, ki jo zagleda. Ker je ne prenese, ker ga draži in jezi. To so tisti, ki so služabnike zgrabili, sramotili in pobili.
Nekaj, kar počnemo vsakič, ko še nismo pripravljeni na sprejem novega lepega, ki se nam ponuja in vabi. Ko še nismo pripravljeni stopiti v Božjo logiko odpuščanja in svatbe, na kateri nam je že vse podarjeno.
Tretjo skupino bi lahko predstavjal človek, ki je na svatbo vstopil, a ni imel svatovskega oblačila. To smo takrat, ko se za nekaj dobrega odločimo, stopimo na pot, a ostanemo na pol. Nezvesti. Ker nekje na poti izgubimo zavest o svoji lastni vrednosti, lepoti in dostojanstvu, ki je temelj zdrave ljubezni do sebe. Ta pa temelj vsake zvestobe.
Ko si pustimo sleči naše svatovsko - krstno - oblačilo in prenehamo živeti skladno s svobodo Božjega otrošva, izgubimo zavest o vrednosti, ki jo imamo pred Bogom.
In takrat postanejo naši sodniki drugi ljudje, ki dobijo izjemno moč. Njihove besede postanejo za nas vsemogočne, njihova pričakovanja naše edino vodilo življenja in njihovo obnašanje do nas vrednost, ki si jo zaslužimo. Ko vstopimo v to držo, resnično pristanemo zunaj, v najgloblji temi, kjer je jok in škripanje z zobmi.
Četrta skupina pa so ljudje, ki so odločeni, da sprejmejo Lepoto in nanjo tudi odgovorijo s svojim življenjem.
Taki svoje življenje živijo kot dar, svobodno, v zaupanju v Njega, ki je tako bogat, da lahko po svojem bogastvu v veličastvu poteši vse potrebe.
To je drža hvaležnosti, odprtosti, čudenja, sprejemanja ...
Živeti Lepoto in se ji pustiti osvojiti, prepoznati Boga kot gostitelja, ki nas vabi v Odnos, v katerem vse dobi drugačen okus, pomeni vstopiti na svatbo.
Tam, ko milosti pustimo, da nas prehiteva, ko pustimo Besedi, da nas premakne, lahko okusimo, kaj zares pomeni gostija s sočnimi jedmi, gostija z žlahtnimi vini.
To je nebeško kraljestvo, to je naš Bog, to je odnos, v katerega nas vabi. Da bi postali eno z njim. Takrat bodo tudi naše solze dobile drugačno vrednost, ker bodo postale tudi Njegove. S tem pa postale solze, ki umivajo svet in odstranjujejo sramoto z ljudstva.
Za človeka ni večje sreče kakor je ta, da doživi združenje s svojim Bogom. Tam, ko se zgodi ta sinergija, združenje Božjih sanj in človeške pripravljenosti, tam nastane gostija s sočnimi in izbranimi okusi. Tam se zgodi življenje, ki ga je užitek gledati in občudovati.
Zanimivo je, da v tej edinosti z Bogom tudi zunanje okoliščine izgubijo moč, ki so jo imele do tedaj. V tej združenosti z Njim se zgodi to, da znamo biti revni in znamo biti v obilju, znamo biti siti in znamo biti lačni, znamo biti v obilju in znamo biti v pomanjkanju.
"Vse zmorem v njem, ki mi daje moč," tako ni zgolj Pavlova izkušnja, temveč izkušnja vsakega, ki si upa sprejeti Lepoto in pustiti, da ga ta Lepota preoblikuje.
Enkrat v lakoti, drugič v sitosti, enkrat v uspehu, drugič v padcu, enkrat v doživljanju topline in pomoči drugih, drugič v popolni samoti in zapuščenosti.
Kajti vse to je življenje, oblečeno v Lepoto.
(Božja beseda je na zgornji povezavi)
"Pridite na svatbo! Vse je pripravljeno. Glejte, pojedino sem pripravil."
Kako mikavne in tople besede. Vse je že pripravljeno. Bog se je že odločil, da nam da vse, tudi sebe, do konca. Da bi živeli v polnosti, z Njim.
Prva resnica je ta, da Bog kliče vse ljudi, brez izjeme. Vsako srce, ustvarjeno po Njem, z Njim in v Njem, je tekom življenja nenehno nagovorjeno.
In ko pokliče Lepota, je nanjo potrebno odgovoriti. Le odgovori so tako zelo različni.
Jezus jih razdeli v štiri skupine in upam si reči, da se članstvo med njimi izmenjuje tudi v našem življenju.
Prva skupina so tisti, ki se za lepoto ne zmenijo več. Preprosto obstajajo oči, ki ne zmorejo več čudenja nad lepim. To so zamegljene oči srca, napadanega s ponaredki ljubezni, s kičasto in izumetničeno podobo, ki ga dela slepega za Lepoto.
Biti slep za lepoto pomeni občutiti praznino. In nič ni bolj primernega za tišanje te praznine kakor nenehno iskanje tolažbe. Na napačnih mestih. V trgovinah odprtih brez prestanka, brez nedelje, 24h dnevno, v neskončnih projektih, akcijah in načrtovanjih.
To je to. Eden gre na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji. In vendar brez okusa po lepem.
Druga skupina so tisti, ki so lepoto morda nekoč že okušali, a so jo tudi izgubili. Ob zavesti izgube in nepripravljenosti na notranji premik naprej, se človek upre vsaki lepoti, ki jo zagleda. Ker je ne prenese, ker ga draži in jezi. To so tisti, ki so služabnike zgrabili, sramotili in pobili.
Nekaj, kar počnemo vsakič, ko še nismo pripravljeni na sprejem novega lepega, ki se nam ponuja in vabi. Ko še nismo pripravljeni stopiti v Božjo logiko odpuščanja in svatbe, na kateri nam je že vse podarjeno.
Tretjo skupino bi lahko predstavjal človek, ki je na svatbo vstopil, a ni imel svatovskega oblačila. To smo takrat, ko se za nekaj dobrega odločimo, stopimo na pot, a ostanemo na pol. Nezvesti. Ker nekje na poti izgubimo zavest o svoji lastni vrednosti, lepoti in dostojanstvu, ki je temelj zdrave ljubezni do sebe. Ta pa temelj vsake zvestobe.
Ko si pustimo sleči naše svatovsko - krstno - oblačilo in prenehamo živeti skladno s svobodo Božjega otrošva, izgubimo zavest o vrednosti, ki jo imamo pred Bogom.
In takrat postanejo naši sodniki drugi ljudje, ki dobijo izjemno moč. Njihove besede postanejo za nas vsemogočne, njihova pričakovanja naše edino vodilo življenja in njihovo obnašanje do nas vrednost, ki si jo zaslužimo. Ko vstopimo v to držo, resnično pristanemo zunaj, v najgloblji temi, kjer je jok in škripanje z zobmi.
Četrta skupina pa so ljudje, ki so odločeni, da sprejmejo Lepoto in nanjo tudi odgovorijo s svojim življenjem.
Taki svoje življenje živijo kot dar, svobodno, v zaupanju v Njega, ki je tako bogat, da lahko po svojem bogastvu v veličastvu poteši vse potrebe.
To je drža hvaležnosti, odprtosti, čudenja, sprejemanja ...
Živeti Lepoto in se ji pustiti osvojiti, prepoznati Boga kot gostitelja, ki nas vabi v Odnos, v katerem vse dobi drugačen okus, pomeni vstopiti na svatbo.
Tam, ko milosti pustimo, da nas prehiteva, ko pustimo Besedi, da nas premakne, lahko okusimo, kaj zares pomeni gostija s sočnimi jedmi, gostija z žlahtnimi vini.
To je nebeško kraljestvo, to je naš Bog, to je odnos, v katerega nas vabi. Da bi postali eno z njim. Takrat bodo tudi naše solze dobile drugačno vrednost, ker bodo postale tudi Njegove. S tem pa postale solze, ki umivajo svet in odstranjujejo sramoto z ljudstva.
Za človeka ni večje sreče kakor je ta, da doživi združenje s svojim Bogom. Tam, ko se zgodi ta sinergija, združenje Božjih sanj in človeške pripravljenosti, tam nastane gostija s sočnimi in izbranimi okusi. Tam se zgodi življenje, ki ga je užitek gledati in občudovati.
Zanimivo je, da v tej edinosti z Bogom tudi zunanje okoliščine izgubijo moč, ki so jo imele do tedaj. V tej združenosti z Njim se zgodi to, da znamo biti revni in znamo biti v obilju, znamo biti siti in znamo biti lačni, znamo biti v obilju in znamo biti v pomanjkanju.
"Vse zmorem v njem, ki mi daje moč," tako ni zgolj Pavlova izkušnja, temveč izkušnja vsakega, ki si upa sprejeti Lepoto in pustiti, da ga ta Lepota preoblikuje.
Enkrat v lakoti, drugič v sitosti, enkrat v uspehu, drugič v padcu, enkrat v doživljanju topline in pomoči drugih, drugič v popolni samoti in zapuščenosti.
Kajti vse to je življenje, oblečeno v Lepoto.
Pod postavo ali pod milostjo?
Petek 27. navadnega tedna
Kristus nas je prišel osvoboditi za svobodo, da bi bili resnično osvobojeni odvečnega bremena.
Petkova Božja beseda tako v berilu kot v evangeliju govori o dveh načini življenja - življenja pod postavo in življenja pod milostjo.
To je bilo v Pavlovem času zelo aktualno vprašanje, saj so se Judje nenehno iskali prav med pravili Stare zaveze in evangelijem, veselim sporočilom Nove zaveze. A ta prehod, iz starega mišljenja v novo oziroma iz starega življenja v novo, je še kako aktualen še danes. Pri vsakem od nas.
Mislim, da se vsakič podvržemo teži postave takrat, ko skušamo kakor Jezusovi sodobniki v vsem razumeti Boga. Jezus je izganjal hude duhove, a se zgolj z vero in milostjo, ki rešuje, Judje niso mogli sprijazniti. Ni šla v njihove okvire. Boga so na vsak način hoteli spraviti pod kontrolo, zato so ga kar določili za obsedenega z Beelzebulom.
Tam, ko hočemo v našem življenju vse nadzorovati, tudi Boga, v nas nastaja konflikt. Konflikt med srcem in razumom, med poznanimi definicijami in novo milostjo, med religioznostjo in vero.
V notranjih bojih, takih in drugačnih, smo tisto kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in se hiša na hišo zruši. Kraljestvo, ki ne more obstati.
Takrat, ko vse stavimo nase, takrat, ko mislimo in se tudi obnašamo kakor bi bili edini, ki varujejo svoj dom. In ker dobro vemo, da lahko v vsakem trenutku pride nekdo, ki bo v vsaj nečem močnejši od nas, se začnemo bati in tekmovati, postanemo nasilni. V teh bitkah smo tudi tisti, ki lahko ostanejo brez vsakega orožja, z občutki premaganosti in oropanosti. In mislim, da to vsi poznamo.
Življenje pod postavo danes pomeni tudi takrat, ko se sami borimo zato, da bi si pridobili Boga. In se trudimo biti dobri kristjani, izpolnjevati vidne prakse, si zadajati hude cilje izboljšanja ... in ko nam ne uspe in ponovno pademo, se pojavi občutek brezveznosti. In se prepustimo spirali zla, ki pelje k vedno več, k vedno dlje. To dinamiko predstavlja Jezusov opis o hudih duhovih, ki iščejo svoj pokoj in se vrnejo in storijo še globljo rano.
To prinese življenje, kjer se borimo za točke pred Bogom ali celo pred svetom. Sami, zato je popolnoma normalno, da ob ponavljajočih padcih občutimo brezveznost. Ker je res brezveze ta logika človeške miselnosti, ki pade v meritokracijo. V borbo zasluženja Boga. Ni druge kakor da izgubimo.
Življenje pod postavo, svojo ali postavo, ki nam jo naložijo drugi s svojimi pričakovanji, povzemajo besede: "Preklet vsak, kdor ne vztraja v vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da izvrši."
To "prekletsvo", ki ga opisuje Pavel, čutimo v obliki perfekcionizma, čutimo v obliki nasilja nad sabo, v obliki grobosti in zahtev, saj ob taki notranji drži in ujetosti pod našo lastno postavo, napake niso dopustne.
Kaj torej je življenje po veri? Življenje iz milosti? Življenje v svobodi?
Nasprotje vsega zgoraj opisanega.
Življenje iz vere, ki edino opravičuje, upošteva, da se človek ne odrešuje sam! Upošteva, da je vse iz milosti in da prav tam, naslonjeni na Kristusa in njegovo vstajenjsko naravo, stopamo skozi vsakdan drugače.
Temeljna drža svobodnih ljudi je drža zaupanja. Tudi ali zlasti takrat, ko Boga ne morejo razumeti. In mu puščajo svobodo, puščajo, da ostaja Bog. To so tisti ljudje, ki vedo, da njihovega premoženja ne varujejo sami, temveč da jim je vse to premoženje pravzaprav podarjeno in varovano s strani tistega, ki ga je resnično pridobil. In ker je On najmočnejši med močnimi, se ne bojimo več tistega, ki bi utegnil to hišo napasti.
Ljudje, ki živijo iz Odnosa, so ljudje, ki zbirajo. In so zbrani. Ne razstresajo in niso raztreseni.
In končno so to ljudje, ki vedo, da si sami ne osvajajo Boga, temveč da je njih osvojil Kristus. Zato se ne bojijo svoje grešnosti, svojih ponavljajočih padcev, ker vedo, da so tudi ti del rasti in zorenja. Del izkušanja svoje lastne grešnosti in usmiljenosti Boga.
V veri je resnično svoboda. Po Abrahamovi veri se je na človeštvo razlil blagoslov. Po Kristusovi podreditvi prekletstvu postave in zmagi nad njo, pa se je nad vse nas razlilo odrešenje.
Zakaj potem ne bi vsak dan izbrali življenja odrešenih?
Kristus nas je prišel osvoboditi za svobodo, da bi bili resnično osvobojeni odvečnega bremena.
Petkova Božja beseda tako v berilu kot v evangeliju govori o dveh načini življenja - življenja pod postavo in življenja pod milostjo.
To je bilo v Pavlovem času zelo aktualno vprašanje, saj so se Judje nenehno iskali prav med pravili Stare zaveze in evangelijem, veselim sporočilom Nove zaveze. A ta prehod, iz starega mišljenja v novo oziroma iz starega življenja v novo, je še kako aktualen še danes. Pri vsakem od nas.
Mislim, da se vsakič podvržemo teži postave takrat, ko skušamo kakor Jezusovi sodobniki v vsem razumeti Boga. Jezus je izganjal hude duhove, a se zgolj z vero in milostjo, ki rešuje, Judje niso mogli sprijazniti. Ni šla v njihove okvire. Boga so na vsak način hoteli spraviti pod kontrolo, zato so ga kar določili za obsedenega z Beelzebulom.
Tam, ko hočemo v našem življenju vse nadzorovati, tudi Boga, v nas nastaja konflikt. Konflikt med srcem in razumom, med poznanimi definicijami in novo milostjo, med religioznostjo in vero.
V notranjih bojih, takih in drugačnih, smo tisto kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in se hiša na hišo zruši. Kraljestvo, ki ne more obstati.
Takrat, ko vse stavimo nase, takrat, ko mislimo in se tudi obnašamo kakor bi bili edini, ki varujejo svoj dom. In ker dobro vemo, da lahko v vsakem trenutku pride nekdo, ki bo v vsaj nečem močnejši od nas, se začnemo bati in tekmovati, postanemo nasilni. V teh bitkah smo tudi tisti, ki lahko ostanejo brez vsakega orožja, z občutki premaganosti in oropanosti. In mislim, da to vsi poznamo.
Življenje pod postavo danes pomeni tudi takrat, ko se sami borimo zato, da bi si pridobili Boga. In se trudimo biti dobri kristjani, izpolnjevati vidne prakse, si zadajati hude cilje izboljšanja ... in ko nam ne uspe in ponovno pademo, se pojavi občutek brezveznosti. In se prepustimo spirali zla, ki pelje k vedno več, k vedno dlje. To dinamiko predstavlja Jezusov opis o hudih duhovih, ki iščejo svoj pokoj in se vrnejo in storijo še globljo rano.
To prinese življenje, kjer se borimo za točke pred Bogom ali celo pred svetom. Sami, zato je popolnoma normalno, da ob ponavljajočih padcih občutimo brezveznost. Ker je res brezveze ta logika človeške miselnosti, ki pade v meritokracijo. V borbo zasluženja Boga. Ni druge kakor da izgubimo.
Življenje pod postavo, svojo ali postavo, ki nam jo naložijo drugi s svojimi pričakovanji, povzemajo besede: "Preklet vsak, kdor ne vztraja v vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da izvrši."
To "prekletsvo", ki ga opisuje Pavel, čutimo v obliki perfekcionizma, čutimo v obliki nasilja nad sabo, v obliki grobosti in zahtev, saj ob taki notranji drži in ujetosti pod našo lastno postavo, napake niso dopustne.
Kaj torej je življenje po veri? Življenje iz milosti? Življenje v svobodi?
Nasprotje vsega zgoraj opisanega.
Življenje iz vere, ki edino opravičuje, upošteva, da se človek ne odrešuje sam! Upošteva, da je vse iz milosti in da prav tam, naslonjeni na Kristusa in njegovo vstajenjsko naravo, stopamo skozi vsakdan drugače.
Temeljna drža svobodnih ljudi je drža zaupanja. Tudi ali zlasti takrat, ko Boga ne morejo razumeti. In mu puščajo svobodo, puščajo, da ostaja Bog. To so tisti ljudje, ki vedo, da njihovega premoženja ne varujejo sami, temveč da jim je vse to premoženje pravzaprav podarjeno in varovano s strani tistega, ki ga je resnično pridobil. In ker je On najmočnejši med močnimi, se ne bojimo več tistega, ki bi utegnil to hišo napasti.
Ljudje, ki živijo iz Odnosa, so ljudje, ki zbirajo. In so zbrani. Ne razstresajo in niso raztreseni.
In končno so to ljudje, ki vedo, da si sami ne osvajajo Boga, temveč da je njih osvojil Kristus. Zato se ne bojijo svoje grešnosti, svojih ponavljajočih padcev, ker vedo, da so tudi ti del rasti in zorenja. Del izkušanja svoje lastne grešnosti in usmiljenosti Boga.
V veri je resnično svoboda. Po Abrahamovi veri se je na človeštvo razlil blagoslov. Po Kristusovi podreditvi prekletstvu postave in zmagi nad njo, pa se je nad vse nas razlilo odrešenje.
Zakaj potem ne bi vsak dan izbrali življenja odrešenih?
Pod postavo |
Pod milostjo |
četrtek, 9. oktober 2014
Ne vpelji nas v skušnjavo ...
Sreda 27. navadnega tedna
... da bi mislili, kako šteje le tisto, kar se vidi in ne vpelji nas v skušnjavo, da bi pričeli verjeti, da velike stvari nastanejo "čez noč". Vrh ledene gore, ki je viden človeškim očem, je zgolj desetina skrivnostnega nastajanja na skrivnem.
Danes smo ljudje občutljivi na to, kar se vidi navzven in na to, kako bo pred drugimi nekaj izpadlo. In se prilagajamo, nadevamo maske, ki niso naše ter se skušamo kazati pod takimi žarometi, ki trenutno najbolj ustrezajo okolju.
In tu je velika past skušnjave navideznega, tega, kar se "blešči in sveti", v sebi pa je prazno.
Pavel se ni pustil tej provizoričnosti. Prepustil se je roki, ki ga je gnetla in oblikovala, dokler šele po 12-14 letih ni postal apostol, kakor ga poznamo danes. Apostol, ki si je upal ostajati pristen in suveren, kjerkoli že.
Morda je prav v tej točki prehitel Petra, ki je še vedno padel v skušnjavo tega, kaj bodo ljudje mislili in govorili.
In to nepristnost mu Pavel v Antiohiji pred vsemi očita. "In se mu v obraz ustavi, ker zasluži grajo," pravi Pavel.
Ko se je namreč Peter srečal s kristjani, ki so izvirali iz poganstva, se je tistih, ki so izvirali iz judovstva ustrašil. Kaj bodo rekli ... in kdo ga bo napadel... Pred očmi je tako za hip izgubil svoje korenine, svojo pristnost, tisti pristni evangelij, ki izvira iz milosti in ne iz postave.
To je evangelij, ki je spoštljiv, tako zelo, da vstopi v srce in ga napoji le takrat, ko človek sam odpre vrata. Le takrat, ko se hrup umakne molku, tišini, samoti.
V to samoto dialoga z Očetom se je redno umikal tudi Jezus, kakor nam izpričujejo ti isti apostoli. V samoto, ki ni bila osamljenost, temveč je postala kraj Navzočnosti, kraj pogovora in poslušanja. Jezusova molitev z Očetom je bila tako pristna in globoka, da so učenci ob njem zahrepeneli po takem Domu. Zahrepeneli po taki pripadnosti, v kateri si ti resnično ti. In Jezus jih uvede v to skrivnost.
V skrivnost tega, ko postanem sin in hči ... in lahko rečem Oče.
V skrivnost, ko se odločim, koga postavim na prvo mesto in začnem zares živeti. Polno in zato tudi s svojim življenjem izrekam: Posvečeno bodi tvoje ime.
V skrivnost, kjer življenje postane lepo in toplo zaradi odnosov, ki so čisti in pristni. Takrat je med nami Krajestvo, ki presega zgolj norme tega sveta.
V skrivnost, kjer življenje postane resno zaupanje v Očeta, ki daje, česar potrebujemo in to ne za par mesecev naprej. Daje od dne do dne ... kakor je mana za Izraelce prihajala od dne do dne. In če so si jo hoteli nabrati več, da bi jo prihranili za jutri, se je pokvarila. To je skrivnost velikega zaupanja v vodstvo Boga.
Vpeljuje nas v skrivnost odpuščanja, kjer spoznamo, da smo že oproščeni, odrešeni in v moči tega odrešenja lahko odpuščamo drugim. In s tem sebi. Kajti prav z odpuščanjem dovolimo sebi, da lahko živimo naprej brez teže, svobodni.
In ne vpelji nas v skušnjavo, Oče, v skušnjavo, da se do tja, kamor nas vabiš in kličeš, lahko pride z lastnim kupovanjem in čez noč. Pride pa se v popolnem zaupanju tebi, ki si edina Resnica, tista, ki vodi v svobodo in v pristno življenje.
... da bi mislili, kako šteje le tisto, kar se vidi in ne vpelji nas v skušnjavo, da bi pričeli verjeti, da velike stvari nastanejo "čez noč". Vrh ledene gore, ki je viden človeškim očem, je zgolj desetina skrivnostnega nastajanja na skrivnem.
Danes smo ljudje občutljivi na to, kar se vidi navzven in na to, kako bo pred drugimi nekaj izpadlo. In se prilagajamo, nadevamo maske, ki niso naše ter se skušamo kazati pod takimi žarometi, ki trenutno najbolj ustrezajo okolju.
In tu je velika past skušnjave navideznega, tega, kar se "blešči in sveti", v sebi pa je prazno.
Pavel se ni pustil tej provizoričnosti. Prepustil se je roki, ki ga je gnetla in oblikovala, dokler šele po 12-14 letih ni postal apostol, kakor ga poznamo danes. Apostol, ki si je upal ostajati pristen in suveren, kjerkoli že.
Morda je prav v tej točki prehitel Petra, ki je še vedno padel v skušnjavo tega, kaj bodo ljudje mislili in govorili.
In to nepristnost mu Pavel v Antiohiji pred vsemi očita. "In se mu v obraz ustavi, ker zasluži grajo," pravi Pavel.
Ko se je namreč Peter srečal s kristjani, ki so izvirali iz poganstva, se je tistih, ki so izvirali iz judovstva ustrašil. Kaj bodo rekli ... in kdo ga bo napadel... Pred očmi je tako za hip izgubil svoje korenine, svojo pristnost, tisti pristni evangelij, ki izvira iz milosti in ne iz postave.
To je evangelij, ki je spoštljiv, tako zelo, da vstopi v srce in ga napoji le takrat, ko človek sam odpre vrata. Le takrat, ko se hrup umakne molku, tišini, samoti.
V to samoto dialoga z Očetom se je redno umikal tudi Jezus, kakor nam izpričujejo ti isti apostoli. V samoto, ki ni bila osamljenost, temveč je postala kraj Navzočnosti, kraj pogovora in poslušanja. Jezusova molitev z Očetom je bila tako pristna in globoka, da so učenci ob njem zahrepeneli po takem Domu. Zahrepeneli po taki pripadnosti, v kateri si ti resnično ti. In Jezus jih uvede v to skrivnost.
V skrivnost tega, ko postanem sin in hči ... in lahko rečem Oče.
V skrivnost, ko se odločim, koga postavim na prvo mesto in začnem zares živeti. Polno in zato tudi s svojim življenjem izrekam: Posvečeno bodi tvoje ime.
V skrivnost, kjer življenje postane lepo in toplo zaradi odnosov, ki so čisti in pristni. Takrat je med nami Krajestvo, ki presega zgolj norme tega sveta.
V skrivnost, kjer življenje postane resno zaupanje v Očeta, ki daje, česar potrebujemo in to ne za par mesecev naprej. Daje od dne do dne ... kakor je mana za Izraelce prihajala od dne do dne. In če so si jo hoteli nabrati več, da bi jo prihranili za jutri, se je pokvarila. To je skrivnost velikega zaupanja v vodstvo Boga.
Vpeljuje nas v skrivnost odpuščanja, kjer spoznamo, da smo že oproščeni, odrešeni in v moči tega odrešenja lahko odpuščamo drugim. In s tem sebi. Kajti prav z odpuščanjem dovolimo sebi, da lahko živimo naprej brez teže, svobodni.
In ne vpelji nas v skušnjavo, Oče, v skušnjavo, da se do tja, kamor nas vabiš in kličeš, lahko pride z lastnim kupovanjem in čez noč. Pride pa se v popolnem zaupanju tebi, ki si edina Resnica, tista, ki vodi v svobodo in v pristno življenje.
sreda, 8. oktober 2014
Najprej prisluhniti
Torek 27. navadnega tedna
Kako lepo je v teh dneh spremljati pot apostola Pavla, dinamiko, ki jo ima Bog z njim in njegovo nenavadno pot do mesta apostola. V torkovem prvem berilu se da lepo razbrati Pavlov značaj, njegovo energičnost in gorečnost.
Sebe predstavi kot tistega, ki je čez mero preganjal božjo Cerkev in jo zatiral, kot tistega, ki je napredoval v judovstvu bolj kakor mnogi vrstniki v njegovem rodu ter prav posebno gorel za svoja očetna izročila. Bil je torej ognjevit in za tisto, kar je verjel, upal staviti vse. Upal si je iti do konca.
In Bog ima rad okus, rad ima tistega, ki je vroč ali mrzel. Pavel je bil vroč. Le smer je moral še spremeniti. Iz religije v vero, iz očetnih izročil v živ odnos z Gospodom, ki ga je prevzel in začel voditi njegovo življenje.
Pravzaprav je Božji duh Pavla tako prevzel, da je čutil potrebo po umiku. Velikem umiku. Pavel je odnos z Bogom tako močno izkusil, da je s seboj za vedno nosil to temeljno pripadnost. Pripadnost Bogu, ob katerem je lahko okušal, kako je dejansko od rojstva poklican po Njegovi milosti.
Pavel se je umaknil v Arabijo, kjer je preživel tri leta. In zanimivo, v tem času sploh ni čutil potrebe, da bi se v negotovosti nove poti obrnil na meso in kri, na apostole, ki so bili izbrani po "naravni" poti. Pavel je srečal vstalega Kristusa in to ga je delalo apostola. Verodostojnega, brez priporočil "pomembnih".
To naredi puščava. To naredijo leta zorenja, priprave in poslušanja. In kakor pri vsaki veliki in pomembni stvari, je bil tudi pri Pavlu potreben čas skritosti, čas umiranja staremu, da je lahko vzklilo novo. Kakor otroček 9 mesecev raste pod maminim srcem, tako vsako veliko Božje delo. Mora biti skrito in zaščiteno v "maternici", mora dobiti tihi čas, v katerem se lahko krepi in postaja močno, vse dokler ne napoči čas rostva in konkretne podobe.
Pavel je bil zaznamovan z Odnosom. Zato je po treh letih tega časa zorenja in poslušanja, lahko prišel do Petra drugačen. Izčiščen, jasen, rojen. Lahko je prišel pred ljudi, ki so vedeli le to, da jih je nekoč preganjal, in bil pred njimi ponižen in pristen.
Njegova dejanja so izhajala iz globoke molitve in skrite Navzočnosti, zato so bila učinkovita. Ker so bila ogovor na najprej poslušano Besedo.
Pavel je upal biti najprej "Marija ob Jezusovih nogah", tista, ki umolkne in prisluhne. Tista, ki upa ustaviti svoje noge in poklekniti k nogam, ki edine lahko pokažejo pot. Tako Pavel kot Marija sta znala svoj korak in svoja dejanja naravnati na korak Drugega.
In sta postala "resnični Marti", resnično aktivna. Prav zaradi molka in čakanja, ki sta ga vzdržala.
In mislim, da prav tega molka manjka našim nemirnim srcem "Marte" v nas. Tudi nam manjka, da bi najprej zmogli vse spustiti iz rok, sesti k Besedi in prisluškovati za smer. Šele nato vstati in storiti. Tokrat drugače - polno.
Kako lepo je v teh dneh spremljati pot apostola Pavla, dinamiko, ki jo ima Bog z njim in njegovo nenavadno pot do mesta apostola. V torkovem prvem berilu se da lepo razbrati Pavlov značaj, njegovo energičnost in gorečnost.
Sebe predstavi kot tistega, ki je čez mero preganjal božjo Cerkev in jo zatiral, kot tistega, ki je napredoval v judovstvu bolj kakor mnogi vrstniki v njegovem rodu ter prav posebno gorel za svoja očetna izročila. Bil je torej ognjevit in za tisto, kar je verjel, upal staviti vse. Upal si je iti do konca.
In Bog ima rad okus, rad ima tistega, ki je vroč ali mrzel. Pavel je bil vroč. Le smer je moral še spremeniti. Iz religije v vero, iz očetnih izročil v živ odnos z Gospodom, ki ga je prevzel in začel voditi njegovo življenje.
Pravzaprav je Božji duh Pavla tako prevzel, da je čutil potrebo po umiku. Velikem umiku. Pavel je odnos z Bogom tako močno izkusil, da je s seboj za vedno nosil to temeljno pripadnost. Pripadnost Bogu, ob katerem je lahko okušal, kako je dejansko od rojstva poklican po Njegovi milosti.
Pavel se je umaknil v Arabijo, kjer je preživel tri leta. In zanimivo, v tem času sploh ni čutil potrebe, da bi se v negotovosti nove poti obrnil na meso in kri, na apostole, ki so bili izbrani po "naravni" poti. Pavel je srečal vstalega Kristusa in to ga je delalo apostola. Verodostojnega, brez priporočil "pomembnih".
To naredi puščava. To naredijo leta zorenja, priprave in poslušanja. In kakor pri vsaki veliki in pomembni stvari, je bil tudi pri Pavlu potreben čas skritosti, čas umiranja staremu, da je lahko vzklilo novo. Kakor otroček 9 mesecev raste pod maminim srcem, tako vsako veliko Božje delo. Mora biti skrito in zaščiteno v "maternici", mora dobiti tihi čas, v katerem se lahko krepi in postaja močno, vse dokler ne napoči čas rostva in konkretne podobe.
Pavel je bil zaznamovan z Odnosom. Zato je po treh letih tega časa zorenja in poslušanja, lahko prišel do Petra drugačen. Izčiščen, jasen, rojen. Lahko je prišel pred ljudi, ki so vedeli le to, da jih je nekoč preganjal, in bil pred njimi ponižen in pristen.
Njegova dejanja so izhajala iz globoke molitve in skrite Navzočnosti, zato so bila učinkovita. Ker so bila ogovor na najprej poslušano Besedo.
Pavel je upal biti najprej "Marija ob Jezusovih nogah", tista, ki umolkne in prisluhne. Tista, ki upa ustaviti svoje noge in poklekniti k nogam, ki edine lahko pokažejo pot. Tako Pavel kot Marija sta znala svoj korak in svoja dejanja naravnati na korak Drugega.
In sta postala "resnični Marti", resnično aktivna. Prav zaradi molka in čakanja, ki sta ga vzdržala.
In mislim, da prav tega molka manjka našim nemirnim srcem "Marte" v nas. Tudi nam manjka, da bi najprej zmogli vse spustiti iz rok, sesti k Besedi in prisluškovati za smer. Šele nato vstati in storiti. Tokrat drugače - polno.
nedelja, 5. oktober 2014
Nič ne skrbite
27. nedelja med letom
Naše življenje je pred nami razgrnjeno kakor vinograd, namenjen temu, da (p)ostane lep, cvetoč in bogat.
Naše življenje nam je dano v dar, da bi se ga veselili in v njem ohranjali ta življenjski sok, ki teče po trti in omogoča sadove. Trideseterne, šesteseterne in stoterne, vse šteje!
Že prerok Izaija pripoveduje zgodbo o ljubem in njegovem vinogradu. Gospoda življenja predstavja kot tistega ljubega, ki ga išče vsaka človeška duša, saj je za ta odnos in iz tega odnosa tudi ustvarjena. Naše srce išče dialog.
In ta Bog, ljubitelj življenja je posadil vinograd na rodovitnem griču. Prekopal ga je, ga otrebil kamenja in ga zasadil z žlahtno trto. Toliko ljubezni in nežne skrbi je položene na našo pot zorenja in rasti. Toliko milosti, ki jih Bog nenehno dela, vsak dan znova, vsaki duši posebej. Okoplje jo, včasih presadi, včasih otrebi - reči, ki nam tudi ne pašejo vedno, a so potrebne, da rodimo sad.
Človek pa je vse od prvega greha nagnjen k strahu, k strahu zase. In grabi, prisvaja, lastnini. Tudi svoje življenje, svoje imetje, svoje sposobnosti, svoj vinograd. In takrat, ko se iz strahu zase zapre pred Bogom, takrat ko neha zaupati v Očetovo skrb, se grozdje prične spreminjati v viničje. Se dialog začne spreminjati v monolog. Se Božja volja začne spreminjati v mojo voljo. Takrat se človek zapre in celo Boga vidi kot gospodarja, ki ga za ta vinograd prav malo briga, gospodarja, ki le odpotuje neznano kam, nato pa zahteva svoj sad. Tako direktorskega smo naredili tega našega Boga.
Upravičeno se iz globin Božjega srca izvija klic: "Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu, pa mu nisem storil?"
Nazadnje nam je Bog res dal vse. Dal nam je svojega lastnega Sina. Dal nam je sebe. A tudi tega včasih v prefinjenih oblikah zgrabimo, vržemo in svojega življenja in poskušamo ubiti. Ne direktno, posredno pa. Ker Očeta zamenjamo za gospodarja. Ljubezen za tekmo.
To je čas, ko se začnemo tako ali drugače pretepati in kamnati in ta čas je čas izgubljanja.V tem ni nikoli zmagovalca.
Ko se človek torej zapre dialogu in Odnosu, je to obenem trenutek, ko se odreže od trte, odreže od življenjskih sokov in se vinograd opustoši. Drugače ne gre. Ko pozabimo na izvor naših korenin, postavimo vso moč in stabilnost na bližnjega, ki pa je, tako kakor mi, tudi šibek in majav. Dati vso moč drugemu in njegovim besedam vedno pomeni podreti ograde vinograda in pustiti, da ga obirajo vsi, ki gredo po poti. In kolikokrat se to zgodi! Da drugim in sebi ne postavimo mej, da ne spoštujemo svojega lastnega telesa in darov, ampak damo vse na tržnico, da pustimo, da drugi razvrednotijo to, kar je v nas najdragocenejšega.
Kako ključno je torej ostajati na trti, ostajati v tem ljubečem odnosu Stvarnika - vinogradnika, ki dela vse, da bi naše življenje postalo bogato in polno.
In ko ostajajo določeni porušeni deli našega življenja in zavrženi kamni naše preteklosti, lahko v zaupanju, da tudi ti v Gospodu dobivajo "vogelno" vlogo, skupaj z apostolom Pavlom vstopimo v to novo razsežnost bivanja.
Tisto, kjer lahko prežeti in zakoreninjeni v Odnos, nič ne skrbimo, ampak ob vsaki priložnosti izražamo svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak človeški razum, bo varoval naša srca in misli v Kristusu Jezusu. Varoval v Njem, ki mu za vsajeno trto nikdar ni vseeno. V Njem, ki ljubi vinograd našega življenja, saj ga je zasadila Njegova desnica.
Kako si potem ne bi želel in delal vse za naše veselje in lepoto in kako bi nas nehal nenehno vabiti v odprt pogovor z Njim, ki se imenuje Ljubitelj življenja?
Naj tudi novoimenovanega nadškofa, p. Staneta, poslanega kot izraz Očetove skrbi za vinograd slovenske Cerkve, podpira in usmirja tisti Božji mir, ki presega vsak človeški um in vsak človeški strah. Da bosta njegovo srce in misli pa tudi naša srca in naše misli vedno v Kristusu Jezusu, ki varuje in krepi, kar z ljubeznijo zasaja njegova desnica!
Naše življenje je pred nami razgrnjeno kakor vinograd, namenjen temu, da (p)ostane lep, cvetoč in bogat.
Naše življenje nam je dano v dar, da bi se ga veselili in v njem ohranjali ta življenjski sok, ki teče po trti in omogoča sadove. Trideseterne, šesteseterne in stoterne, vse šteje!
Že prerok Izaija pripoveduje zgodbo o ljubem in njegovem vinogradu. Gospoda življenja predstavja kot tistega ljubega, ki ga išče vsaka človeška duša, saj je za ta odnos in iz tega odnosa tudi ustvarjena. Naše srce išče dialog.
In ta Bog, ljubitelj življenja je posadil vinograd na rodovitnem griču. Prekopal ga je, ga otrebil kamenja in ga zasadil z žlahtno trto. Toliko ljubezni in nežne skrbi je položene na našo pot zorenja in rasti. Toliko milosti, ki jih Bog nenehno dela, vsak dan znova, vsaki duši posebej. Okoplje jo, včasih presadi, včasih otrebi - reči, ki nam tudi ne pašejo vedno, a so potrebne, da rodimo sad.
Človek pa je vse od prvega greha nagnjen k strahu, k strahu zase. In grabi, prisvaja, lastnini. Tudi svoje življenje, svoje imetje, svoje sposobnosti, svoj vinograd. In takrat, ko se iz strahu zase zapre pred Bogom, takrat ko neha zaupati v Očetovo skrb, se grozdje prične spreminjati v viničje. Se dialog začne spreminjati v monolog. Se Božja volja začne spreminjati v mojo voljo. Takrat se človek zapre in celo Boga vidi kot gospodarja, ki ga za ta vinograd prav malo briga, gospodarja, ki le odpotuje neznano kam, nato pa zahteva svoj sad. Tako direktorskega smo naredili tega našega Boga.
Upravičeno se iz globin Božjega srca izvija klic: "Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu, pa mu nisem storil?"
Nazadnje nam je Bog res dal vse. Dal nam je svojega lastnega Sina. Dal nam je sebe. A tudi tega včasih v prefinjenih oblikah zgrabimo, vržemo in svojega življenja in poskušamo ubiti. Ne direktno, posredno pa. Ker Očeta zamenjamo za gospodarja. Ljubezen za tekmo.
To je čas, ko se začnemo tako ali drugače pretepati in kamnati in ta čas je čas izgubljanja.V tem ni nikoli zmagovalca.
Ko se človek torej zapre dialogu in Odnosu, je to obenem trenutek, ko se odreže od trte, odreže od življenjskih sokov in se vinograd opustoši. Drugače ne gre. Ko pozabimo na izvor naših korenin, postavimo vso moč in stabilnost na bližnjega, ki pa je, tako kakor mi, tudi šibek in majav. Dati vso moč drugemu in njegovim besedam vedno pomeni podreti ograde vinograda in pustiti, da ga obirajo vsi, ki gredo po poti. In kolikokrat se to zgodi! Da drugim in sebi ne postavimo mej, da ne spoštujemo svojega lastnega telesa in darov, ampak damo vse na tržnico, da pustimo, da drugi razvrednotijo to, kar je v nas najdragocenejšega.
Kako ključno je torej ostajati na trti, ostajati v tem ljubečem odnosu Stvarnika - vinogradnika, ki dela vse, da bi naše življenje postalo bogato in polno.
In ko ostajajo določeni porušeni deli našega življenja in zavrženi kamni naše preteklosti, lahko v zaupanju, da tudi ti v Gospodu dobivajo "vogelno" vlogo, skupaj z apostolom Pavlom vstopimo v to novo razsežnost bivanja.
Tisto, kjer lahko prežeti in zakoreninjeni v Odnos, nič ne skrbimo, ampak ob vsaki priložnosti izražamo svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak človeški razum, bo varoval naša srca in misli v Kristusu Jezusu. Varoval v Njem, ki mu za vsajeno trto nikdar ni vseeno. V Njem, ki ljubi vinograd našega življenja, saj ga je zasadila Njegova desnica.
Kako si potem ne bi želel in delal vse za naše veselje in lepoto in kako bi nas nehal nenehno vabiti v odprt pogovor z Njim, ki se imenuje Ljubitelj življenja?
Naj tudi novoimenovanega nadškofa, p. Staneta, poslanega kot izraz Očetove skrbi za vinograd slovenske Cerkve, podpira in usmirja tisti Božji mir, ki presega vsak človeški um in vsak človeški strah. Da bosta njegovo srce in misli pa tudi naša srca in naše misli vedno v Kristusu Jezusu, ki varuje in krepi, kar z ljubeznijo zasaja njegova desnica!
Naročite se na:
Objave (Atom)