petek, 29. december 2017

Zvezde na nebu

Sveta družina

"Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!"

Obljuba, ki jo je prejel Abram, je bila tako nerealna, tako nemogoča in človeško neizvedljiva, da je Bog Abramu pomagal z neizbrisnim znamenjem, kakršno so zvezde na nebu. Da bi ga vsako noč, ko bo na tem, da obupa, spomnile na Besedo, ki je bila izrečena.

Kajti ko je Beseda enkrat izrečena, se je ne da izbrisati. Pride z namenom in išče golo vero tistega, ki mu je namenjena. Kajti samo, če človek razpre srce in sprejme - kakor starček Simeon - Besedo v svoje naročje, lahko izkusi njeno izpolnitev. Beseda sama, brez sodelovanja človeka, ne more postati meso. V sebi sicer nosi vso moč, ki je potrebna za to, da se izpolni in vendar potrebuje človekov "da".

Da bi jo pa človek lahko sprejel, je potrebno tudi "slačenje in izpuščanje" starega. Pot vere zato nikoli ni bila in nikoli ne bo lahka, saj neizbežno pelje preko mnogih puščav, preko mnogih obdobij čakanja brez odgovora, preko veliko padcev in veliko preoblikovanj.

Abram je namreč obljubi veroval in mu je to bilo šteto v pravičnost, vendar je na poti do časa, ko je Obljuba lahko postala telo, moral prehoditi še veliko preobrazb. Velikokrat je še moral izpustiti svoje "projekte Izmael", da je nastal prostor za "projekt Izak". Ta preobrazba, ko človek mora izpustiti človeško dojemljivo, da bi sprejel Božje neujemljivo, je tako velika in intenzivna, da je vredna spremembe imena. Abram se nič več ne imenuje Abram, temveč ga Bog preimenuje v Abrahama. Saraja postane Sara. Jakob Izrael, Simon Petra, Savel Pavel ... Ime je vedno nosilo velik pomen, zato človek, ki izpusti staro mišljenje in zmore na Besedo objeti novo, prejme tudi novo identiteto in novo življenje.

Kako močno in kako resnično je tudi za nas tako drugo berilo pisma Hebrejcem, ki opisuje, kaj vse stori Beseda, ko nekdo veruje.

"...ker je Abraham veroval (...) in odšel, ne da bi vedel, kam gre, ker je Sara, ki je bila neplodna, verovala, je dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana v zvestobo tistega, ki je dal obljubo."

On, ki more od mrtvih obujati, zmore izpolniti tudi obljubo, ki jo da. Težko je verjeti, ko sami doživljamo svojih "100 let" in se nam zdi "telo omrtvelo", težko je verjeti, ko se to, kar je potrebno zapustiti zdi tako očitno, tisto, kar je bilo obljubljeno pa tako oddaljeno in nevidno in vendar ostaja Beseda Boga, ki kliče vero človeka. 

Beseda in vera - dvojček, ki bo, ko se sreča in združi, vedno presenečal nad veličino Božjih del!

Poleg orjakov vere Abrahama in Sare, sta danes pred nas postavljena tudi Simeon in Ana ter Marija in Jožef. Da bi nam svetili kakor zvezde na nebu, kakor dokaz, da je možno. Kajti vsi ti so verovali Besedi tudi takrat, ko je niso čutili in ko ni bilo odgovora ter tako dočakali njeno izpolnitev.

Naj bo zato odslej vsak naš pogled v nebo spomin na najlepše obljube, ki nam jih Sveti Duh šepeče v srce. Nekatere že davno nazaj, nekatere pa sproti. Da bi to plaho in dvomeče srce tudi odprli in verovali, da se lahko enemu, in to omrtvelemu, rodi tolikšna množica potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju.




ponedeljek, 25. december 2017

Bog nežnosti

Božič

To noč je Oče spregovoril po Sinu, po ljubkem in nežnem otroku, ki se rodi v tiho noč človeškega spanja. Rodi se, ko tema doseže svoj vrhunec, ko se srca dvakratno zaklenejo pred vsakim tujcem in ko je razpoka med "izvoljenimi" in "zavrženimi" največja. V to razpoko se rojeva Odrešenik.
V svet poln nasprotij in absurdnosti, v svet, ki se ne prepozna več in zato ne prepozna tistega, po katerem je ustvarjen.

V svojo lastnino je prišla Beseda, a ta lastnina je ne prepozna, ker tudi sebe ne pozna več. Postala je tema. V temi pa so vsi obrazi enaki, v temi je vseeno ali nekdo manjka ali je prisoten, v temi je vse le nejasna številka.

In v tej temi cesar Avgust na glas izreče potrebo vsakega grešnega človeka. Potrebo, da grabi in obvladuje, šteje in uporablja. Vse za svojo korist in v imenu svoje ogroženosti.

Gospod se torej rojeva v to temo, da prinese luč in ponovno vrne obličje ljudem. Prihaja, da razbije mit o brezimni množici, ki predstavlja le številko in zgradi občestvo ljubljenih otrok, poklicanih po imenu. Pride, da nam vrne identiteto in bi se zato prepoznali kot tisti, ki so bili poiskani in vrnjeni v Očetovo naročje.

Tudi danes prihaja. V temino noči, v brezimnost številk, v hitenje, ki je postalo rešitev pred nevarnim mirom, v katerem je potrebno stopiti v odnose. Prihaja, da bi ustavil čas in začel na novo šteti. Z Njegovim prihodom nič več niso pomembne številke, temveč obraz in srce človeka. Enega samega, kajti v enem samem so skrita nebesa.

V tej "noči" smo poklicani postati pred obrazom in pogledati v oči, se pustiti nagovoriti pogledu in neizrečenim besedam. Kajti v teh očeh, ki so pred nami v otroku, ženi, možu, prijatelju ali neznancu, je skrito Dete betlehemske noči, ki brez besed kliče in čaka, da bo sprejeto. V teh očeh je skrito vse človeštvo, ki je izgubilo streho. Eni konkretno, drugi v srcu.

V poslušanju zgodb tolikih družin, ki so pribežale k nam, se sprašujem, koliko svetih družin danes trka na naša vrata. Koliko nemih oči čaka, da jih nekdo vidi in sprejme. Nimajo besed, ker ne znajo jezika, nimajo solz, ker je bilo pretežko, nimajo upanja, ker so vrata zaprta. V to noč naše realnosti se rojevajo in prihajajo.
V poslušanju tolikih zgodb naših ljudi se sprašujem, koliko svetih družin se uteleša v našem vsakdanu, koliko Jožefov in Marij hodi okrog in išče svoje mesto. V odnosih, v Cerkvi, v državi, v službi, v lastnem srcu. In vsak si želi le besedo sprejetosti in topline.

Dovolj je torej hrupnih škornjev, dovolj je jarmov bremen in palic na hrbtu, dovolj je šib priganjačev, dovolj je štetja. Potrebna sta milina in čas, potreben je odnos.

Dete nam je rojeno, Sin nam je dan. Dete, ki kliče po odnosu. Dete, ki potrebuje odnos in potrebuje čas, Sin, v katerem je skrita vsa milina in nežnost Očeta, ki jo svet išče, a jo je tako nevarno sprejeti.

Tako smo to noč in ta dan tudi mi vprašani ali sprejmemo? Ali upamo odpreti vrata nepoznanemu in drugačnemu, ali upamo karkoli zapustiti in narediti drugače ter v naše teme sprejeti Otroka?
Pastirji so prišli in odšli drugačni. Prišli so ubogi, odšli pa kakor glasniki miru in veselega oznanila, da je Gospod odgovoril na naše grobosti in hrupne škornje človeštva. Odgovoril z milino Sina.

Beseda, ki je bila od večno pri Bogu in je Bog sam, se je utelesila v svojem veličastvu. Sprejeli so jo angelski zbori, na zemlji pa revščina, uboštvo in ljudje, ki so izgubili vse, razen odprtega srca.

Utelesila se je Beseda iz katere polnosti lahko prejmemo milost za milostjo. Vse, kar je potrebno, je sprejeti. Nekaj, kar je človek v svojih priganjačih pozabil - razpreti dlani, odpreti naročje, odkleniti vrata in sprejeti oči, ki gledajo in prosijo, usta, ki molčijo, a glasno govorijo in ponuditi svoje jaslice, da se v njih rodi Bog nežnosti.

"Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci."


nedelja, 24. december 2017

Šepet, ki je premagal svet!

4. adventna nedelja

David, Pavel in Marija so živi sodelavci današnje Besede. Niso oni protagonisti, kajti ta je en sam - Bog, so pa ključni člen teh veselih dogodkov celotne odrešenjske zgodbe.

1) Vsak od njih je imel svoj načrt. Lahko bi rekli, da so svoje življenje vzeli zares in ga hoteli živeti; David s svojimi lepimi, pa tudi svojeglavimi načrti, Pavel (Savel) v svoji gorečnosti, pa tudi zaverovanosti vase ter Marija, ki je s svojim čistim srcem ob Jožefu sestavlja zgodbo nazareškega para.

Vsi od njih pa so v nekem trenutku bili naprošeni, da krmilo svojega življenja radikalno prepustijo Drugemu. David in Savel, sta morala doživeti precej močan "poziv", da sta zmogla svojo grešno naravo predati Božji navzočnosti, Marija, obvarovana tega izvirnega greha trmastega vztrajanja, pa je bila nežno obiskana in naprošena za korak, ki jo je vodil v neznano.

Bog je torej tisti, ki od prvega padca, ko kača prepriča človeka, da sta človek in Bog tekmeca, išče dialog, išče občestvo in išče načine, da bi človeka ponovno pripeljal v lepoto Odnosa. Greh je namreč prav v tem, da sta človek in Bog ločena pod krinko laži: "ali jaz ali Bog". Odrešenje pa je v tem, da človek ponovno dojame, kako je s prihodom Sina, ta grešni "ali ...ali..." zamenjan z milostnim "in...in.." Ponovno sta namreč lahko skupaj - Bog in človek, en v drugem. Zato Gospod vstopa v naše "Nazarete" ter nas obiskuje z Besedo, da bi se le-ta smela utelesiti v nas in postati z nami eno. To je odrešenje!

2) Gospod je vsakemu od nas dal to obljubo in On je tisti, ki svoje obljube vselej izpolni.
Kralju Davidu potem, ko mu oznani, da mu bo Gospod sam zgradil hišo, obljubi, da bo ta Davidova hiša in njegovo kraljestvo obstalo na veke in bo tudi njegov prestol utrjen na veke.
In ko čez toliko let obišče mlado dekle v Nazaretu, ji angel ponovi obljubo, ki je bila dana Davidu: "Gospod Bog mu bo dal prestol očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca."

S tem Oče napove, da bo njegov Sin pravi Bog, pa tudi resnično pravi človek, po katerem obljuba postaja resničnost. V tej obljubi se Bog poistoveti z nami. Besede, ki so rečene Davidu so enake, kot so rečene o Božjem sinu. Kraljestvo Davida postane kraljestvo Boga. Ta David, grešen človek in božji Sin postaneta eno. To velja za vsakega od nas. Kar Oče stori Sinu, po njem stori nam in kar se zgodi nam, se zgodi tudi božjemu Sinu. Od učlovečenja naprej sta človek in Bog ponovno eno. To je milost!

3) V zadnjih dneh so nas spremljala različna obiskanja in napovedi rojstev - napoved ženi - materi Samsona, napoved Elizabeti in Zahariju, napoved Mariji in Jožefu...
In lepo je gledati dialoge, ki se odvijajo med Bogom in človekom, njihove podobnosti in ključne razlike.
Pri Samsonovi materi kakor pri Zahariju, se je angel prikazal in ni vstopil kakor pri Mariji. Prikazal se je in spregovoril, na drugi strani pa dobil nevero ali prekinitev dialoga. Samsonova mati je takoj tekla k možu ne da bi angelu dala odgovor, da bi pa zares postala rodovitna, se je morala paziti in se varovati vina in opojnih pijač ter vseh nečistih jedi! 
Zaharija je zdvomil in ni veroval ter je moral za devet mesecev umolkniti zato, da sta lahko iz sterilnosti govora prešla v rodovitnost Besede. Potrebno je bilo torej, da se človek pripravi.

Tudi ko je Bog obiskal Savla, je ta moral najprej pasti s konja, da je prisluhnil in nehal divjati po svoje. David je prav tako moral neštetokrat pasti s svojih "konjev", da se je postopno učil prepuščati Gospodu in govoriti z Njim. Podobna zgodba velja za poznejše Jezusove učence. Vsi od njih so morali skozi številne šole izpuščanja, preden so zmogli zapustiti lasten protagonizem in začeli resnični dialog z Gospodom.

Marija pa, vsa čista, ga edina zmore v celoti že v začetku. Ob branju Marijinega oznanjenja, se srce odpočije. Tam angel vstopi in pozdravi. Ko Marija ne razume, vpraša in prejme odgovor. Ko ga prejme, angelu odgovori, četudi ji še vedno ni vse jasno. In angel se poslovi. Poteka dialog. Lep in celovit.

Marija se ob oznanjenju prestraši kakor Zaharija in kakor Manuetova žena, vendar je njena reakcija tako tako zelo drugačna. Zato nam je v teh dneh še posebej postavljena v velik zgled odrešenosti.

Po krstu smo vsi mi prejeli Božjo naravo, ki posvečuje človeško in s tem postali usposobljeni za celovit dialog z Gospodom. Usposobljeni smo, da nič več ne živimo v stilu: "ali jaz ali Bog", temveč "jaz in Bog - en v drugem". Usposobljeni smo za zaupanje Gospodu, kajti On je zvest. In usposobljeni smo za neprekinjen dialog z "angelom", z Besedo, ki vsak dan prihaja k nam, da bi v nas našla svojo hišo in se po nas tudi utelesila v ta konkretni svet, tak, kakršen je.

Bog nas je torej po milosti Sina usposobil za odrešen stil življenja. Naj bodo ti praznični in sveti dnevi tako močno "naravnanje" , da ne bomo nasedali besedam razdvajanja kače, ki še vedno šepeče, temveč prisluhnili šepetu Besede, ki se uteleša v tihoto naših noči.

Oba šepetata, vendar je en šepet premagal svet!



sobota, 16. december 2017

Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi ...

3.adventna nedelja - Gaudete

1) Nedelja, v kateri nam mogočno donijo tako besede apostola Pavla kakor besede preroka Izaija, nas spodbuja k veselju: "Vedno se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte." In spet: "Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu."

Mi imamo razlog veselja, ki je nad golim čustvom veselja. Le-to se konča in je vezano na neko določeno stvar, kristjanovo veselje pa temelji na resničnosti Osebe - Kristusa, ki "nas je (ŽE!) odel z oblačilom odrešenja, ovil z ogrinjalom pravičnosti kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom".
Odrešenje ni nekaj, kar se mora šele zgoditi, ampak je naša najbolj gotova resničnost. Zavest o tem, kar je Bog za nas že storil s tem, da je postal človek, poiskal grešnega človeka, izgubljenega v grobu in ga ponesel nazaj v Božjo slavo, je temeljni razlog globokega upanja, zaradi katerega lahko srce vedno najde razlog, da zapoje magnificat. Vedno.

2) Šele ko se človek zaveda svojega bogastva, ki je rojeno iz zastonjske odrešenosti, ga pot nehote pelje k ubogim in majhnim - vsem, ki so ponižno odprti - da jim oznani blagovest. Pelje ga k strtim v srcu, da jih poveže, k jetnikom, da jim oznani prostost in k zapornikom, da jim okliče osvoboditev!

Samo tisti, ki se zaveda, kaj vse mu je podarjeno, je lahko poslan. Prerok Izaija najprej piše, da je duh Gospoda Boga nad njim, ker ga je Gospod mazilil. Šele nato piše, da ga je poslal. Pomemben je ta vrstni red in ne obraten, kajti samo tak rodi sadove in samo tak oznanja resničnega Kristusa. Ko pa človek gre, da bi pričeval ne da je najprej sam potopljen (krst = gr. babtizein) v to Ljubezen in ne da je najprej sam obiskan (maziljen), ne bo oznanjal Kristusa, ampak samega sebe.

3) Prava drža pričevalca je torej drža tistega, ki ve da ni on sam luč, ampak je poslan, da bi pričeval o luči. Potem, ko jo je tudi sam izkusil. Tudi Izaija namreč ne piše, da je on jetnikom prostost in zapornikom osvoboditev, temveč da je poslan, naj jim to oznani. Prostost in osvoboditev pa je njim in nam pridobil en in edini - Sin.

Zato tudi v evangeliju zasledimo natančen opis tega, kar je resnično Janezovo pričevanje. Ni namreč to, da je vpil in ne to, da je jedel med in kobilice niti to, da je bil oblečen v kameljo dlako ...

Janezovo pričevanje je v tem, da je, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, in so ga vprašali: "Kdo si ti?", priznal in ni tajil,. Priznal je: "Jaz nisem mesija (...). Med vami stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali."

Krstnikova veličina je v tem, da je ostajal prerok luči in se ni postavljal na mesto luči. Ostajal je tisti, ki je oznanjal, da prihaja On in se ni postavljal na Njegovo mesto. Manjšal se je, da je luč lahko postajala vedno večja in se počasi dala spoznati. Navzoč je bil toliko, kolikor je moral, potem se je manjšal, da je On rasel.

Res je nase, medtem ko je tako vpil, pritegnil kar nekaj pozornosti, vendar ne zato, da bi se ta ustavila na njem, temveč se prenesla na Drugega. Ko pa je ta Drugi dejansko stopil v sredo "pogubi izročeni deželi", je z vsem svojim bitjem pokazal Nanj, sebe pa sklonil k Njegovim nogam, da bi mu odvezal jermen sandal. Gesta, ki jo je na "tisti večer" ponovil Jezus sam svojim učencem. In gesta, ki jo tudi danes zmore samo tisti, ki ve, da je najprej sam najden in šele potem poslan.

Se skloniti k človeškim ranjenim nogam tako ostaja edini način oznanila, ki prepriča. Ker je majhno, ubogo, ponižno in preprosto in zato, ker ga lahko storijo samo ljudje, ki se zavejo, da so že odrešeni, že maziljeni, že oblečeni v oblačilo zveličanja in zato poslani. Taki resnično ne kažejo nase, temveč na luč.


nedelja, 3. december 2017

Advent - klic k ponižni mehkobi

1. adventna nedelja

Začel se je. Čas priprave in pot rasti. Za vsako rast, za vsak proces, za vsako spremembo, pa je pomembno najprej ponižno spoznanje trenutne situacije. Potrebno je dati ime tistemu koščku poti, na katerem se trenutno nahajamo. Mi kot kristjani, mi kot družba, mi kot Cerkev, mi kot svet.

Zdi se, da nam prvo berilo preroka Izaija v tem prihaja naproti, kajti situacija se ponavlja.
Izaija namreč opisuje ljudstvo, ki je odšlo z Gospodovih poti, ki nič več nima Boga za Očeta in nič več ne kliče nase Njegovega imena. 

Davno smo postali kakor tisti, ki jim ne vladaš (...). Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter.

Logično. Ko človek prevzame krmilo in stopi iz Odnosa, ko misli, da bo vse rešil in uredil sam, se sam odrešil in si sam kupil tudi lastno osvoboditev, zablodi. Izraelci so globoko zablodili in mi smo njihovi potomci. Če ne krvno pa zagotovo duhovno.

Izaija zato spodbuja in vpije kakor bi poskušal prebuditi Boga ter ga prepričati, naj predre nebo in stopi dol, obenem pa prebuja človeka, saj ni bolj nepropustnega "neba" kakor je človeško srce.
Gospod je namreč prišel. Prvič kakor droben Otrok v temino človeštva. Drugič bo tudi prišel. O tem danes piše Pavel v pismu Korinčanom. Poznamo pa tudi "tretji Kristusov prihod", ki se dogaja tukaj in zdaj. O tem piše evangelij: "Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas(...) Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!"

Kakor refren se ponavlja ta beseda čujte. Biti pozoren, biti prost lastnih skrbi in projektov, lastnih samozadostnih naporov, ki ostajajo prazna, četudi pravična dela, tako postajajo vhodna vrata milosti. Jezus v evangeliju opozori na nalogo vratarja, ki mu je naročil, naj čuje, naj stoji pri vratih in pazi, opazuje, da ne bi zamudil Gospodovega prihoda in mimohoda.

To je naša naloga, to je naloga vsakega kristjana! Biti pri vratih medtem ko drugi spijo, bedeti medtem ko ostali hodijo po svojih kupčijah, se vedno znova vračati v dostojanstvo sinov in hčera, ki živijo drugače kakor ostali svet. Ker smo sinovi in ne sužnji.

Dokler namreč človek ostaja sam in misli, da bo tudi vse rešil sam, postaja nasilen, začne posedovati in šteti....ljudi ali lastnino.
Ko pa ponovno prepozna Očeta, ko se ponovno prepozna kot mehka glina v rokah svojega Upodabljavca, srce postane krotko, ponižno, hvaležno in veselo slehernega obiska Boga.

Takrat se v človeku znova prebudi hrepenenje po Božjih obiskih, takrat duša vpije: "Predri nebesa in pridi!" Takrat naš vratar čuje in sredi kaosa decembra, ko vsi služabniki v odsotnosti gospodarja opravljajo svoje delo, trgujejo in kupčujejo, kristjan stoji pri vratih in budno čuje. Pomeni, da živi isti svet, hodi sredi istih ljudi in vendar gleda z drugačnimi, umitimi očmi, ki iščejo Gospodovo navzočnost v sleherni "štali" sveta.

To je kristjan. Človek, ki prinaša upanje, kjer razlogov za upanje ni! Človek, ki vidi zarjo, kjer je nepredirna noč, človek, ki dogodkov svojega življenja in življenj drugih ne vidi več kot naključen skupek situacij, ampak v vsem zmore prepoznati tihe in nežne obiske Boga, ki pletejo zgodbo odrešenja. Skozi človeško bedo in greh.
To je naša vera! Tako daleč stran od vsakršne religije; tiste v trgovinah in tiste v nekaterih cerkvah in cerkvenih občestvih.

Šele ko človek zapusti svoj individualizem in z vsem svojim bitjem ponižno izreče: "In zdaj, Gospod, ti si naš Oče!" se zgodi čudež božiča. Rodi se živi Sin - Beseda, najprej v srcu, potem v odnosih. Živi Bog, ki sme ponovno predreti nebo in sme biti Oče, ki sme poskrbeti in sme govoriti, Bog, ki mu vrnemo dovoljenje, da postane vsa naša skrb, vsa naša budnost, vsa naša pozornost.

Čujmo torej, da bo sleherni dan tega adventa postal poln zavesti in pozornosti do tihih Božjih obiskov, ki so in vedno bodo, opazi in razveseli pa se jih lahko samo srce, ki je postalo majhno in ponižno mehko, tako mehko, da se ga lahko ponovno dotakne Božja dlan in iz njega ustvari svojo umetnino ljubezni!


sobota, 25. november 2017

Najdeni, da bi iskali

34. nedelja med letom - Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

1) Matejeva prilika o poslednji sodbi, kjer bo Sin človekov prišel v vsem svojem veličastvu in vsi angeli z njim, nam resnično prikazuje Kristusa kot Kralja vesoljstva. A ta Kralj se obenem enači z zadnjimi, ubogimi, lačnimi, ponižanimi ... Božji stil obrača vedno vse na glavo!
 Njegovo kraljevanje je v resnici služenje. Je, kakor smo brali zadnje nedelje, sprejemanje in dajanje darov, je vstopanje v logiko Ljubezni, ki da vse, da bi tudi mi iz te polnosti dajali naprej.

In vendar povprečno slovensko srce ob besedi služenje ter ob prebiranju tega odlomka zagotovo sliši, kaj je še potrebno storiti, da bi zaslužilo Boga. Sliši, koliko točk je še potrebno pridobiti, da bi lahko gledali Boga. Polni smo moralizma, a prav to nima popolnoma nobene veze z našo vero in današnjim odlomkom, ki ostaja čudovita vesela novica.

2) Ljudje, ki bodo na desnici, na besedo: "Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti ...", odgovorijo s presenečenjem: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?" Noben od njih še ve ne, da je kaj takega storil, kar pomeni, da so to ljudje, ki zagotovo dobrih del niso delali zato, ker bi si z njimi prislužili nebesa. Sicer bi zagotovo dobro vedeli, koliko lačnim so dali jesti in koliko bolnih so obiskali. Njihov seznam bi bil natančno dodelan in preštet, saj v logiki meritokracije kraljuje statistika! In ne Sin.

Tu torej beremo o svetnikih, o odrešenih, ki na Gospodovo povabilo odgovarjajo z očitnim presenečenjem. Njihova dejanja ljubezni so izhajala iz  notranje drže, ki je drža hvaležnosti. Hvaležen pa je lahko samo človek, ki se prepozna obdarovan in obiskan.
To so torej ljudje, ki se zavedajo, da so bili najprej oni tisti lačni, a jih je Nekdo nasitil s samim seboj, žejni in jih je Drugi napojil z lastno krvjo, bili so nagi in je Nekdo slekel svoje kraljevsko oblačilo, da bi oni ponovno prejeli dostojanstvo sina, bili so v ječi in jih je Nekdo nenehno vodil ven. Ali, če bi dejali z besedami prvega berila preroka Ezekijela, so to ljudje, ki so spoznali Pastirja, ki je najprej sam poskrbel za svoje ovce, jih poiskal ter rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Razgnane je pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.

To je torej odrešenost, to je realnost kristjana, ki ve, kdo je njegova hrana in pijača, in ve tudi, da je bil sam nag in izgubljen, a je sedaj najden in rešen iz smrti.
Če smo torej vse, kar potrebujemo, že prejeli iz Očetovega odnosa, potem lahko tudi sami spontano dajemo naprej. Tako lahko lačnemu pozornosti spontano damo naklonjen pozdrav, žejnemu sočutja damo besedo sočutja, nagemu dostojanstva vrnemo spoštovanje ...

Če pa smo iz tega Odnosa odtrgani ali se ga sploh ne zavedamo, potem bo človek poleg nas neizbežno postal grožnja, saj od nas potrebuje nekaj, česar tudi sami nimamo dovolj. V tem primeru je nujno spregledati lakoto in žejo, nagoto in ječo, saj je te že v srcu dovolj.

Skrivnost drže tistih, ki lahko delijo naprej ne da bi šteli, je torej v tem, da so se končno odkrili sinovi in hčere Očeta, kjer je varno. Taki še vedo ne, da že samo s tem, ker so, že prinašajo nebesa!

3) In nenazadnje se naših konkretnih odnosov učimo tako, da pogledamo na Cilj, za katerega smo ustvarjeni. Tega še najlepše opiše Pavel v drugem berilu, ko razlaga poslednje reči.
"Ko pa mu bo vse podvrženo (Sinu), se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem." 

Sin se bo torej podvrgel Očetu, ki je že vse podvrgel Sinu. Oče in Sin skorajda "tekmujeta" v tem, kdo bo komu prišel naproti, kdo bo koga prehitel v dajanju ljubezni. To je odnos, ki bi se moral slikati tudi v naših odnosih. Kako lepo bi bilo med kristjani, če bi med seboj praktično tekmovali, kdo bo hitrejši v dobrem do drugega.
Kajti to so odrešeni odnosi in prav za te smo bili odrešeni in usposobljeni. Ker smo bili izgubljeni in najdeni, nagi in oblečeni, lačni in napojeni z varnostjo Očetovega naročja.




sobota, 18. november 2017

Oče ali gospodar?

33. nedelja med letom

Danes evangeljska prilika govori o Božjem kraljestvu, kjer je Bog predstavljen kot neki človek, ki je odpotoval. V tem "neki" je tako skrita vsa svoboda, ki nam jo Gospod v svoji ljubezni naklanja. Tako bo za nekoga ostal zgolj neka energija, za drugega neki oddaljeni Bog, za ljudi v priliki gospodar, mi pa smo povabljeni, da v tem "nekem človeku" prepoznamo Očeta! Očeta, ki vsakemu daje vse!

Tisti, ki je prejel pet talentov ni prejel več kakor tisti z dvema ali enim, kajti vsakemu je izročil svoje premoženje. V celoti. Vsakemu je namreč izročil svojega Sina, po tem Sinu pa Božje življenje, ki je to Božje vse. To vse, ki vsakega napolni po njegovi zmožnosti. Kdor ima posodo za pet talentov, prejme pet, kdor za dva, prejme dva. Oba sta dopolnjena!

S strani Očeta je odnos torej jasen; daje nam popolno in nepreklicno ljubezen. Vprašljiv pa je naš odnos do Njega, kajti tu se igra vsa človeška svoboda in vsa človeška grešnost. Služabniki, katerim je bilo podarjeno vse, niso prepoznali Očeta, temveč so ostajali v odnosu z gospodarjem. Nihče od njih ni prišel do resnice, vendar je že med prvima dvema in tretjim velika razlika.

Prva dva sta kljub temu, da očitno nista razumela vsega, zaupala in v veri odšla v življenje ter trgovala. V logiki Božjega kraljestva trgovanje pomeni daritev, pomeni ljubiti in pomeni sprejemati ljubezen. Ta dva sta torej vzela dar življenja zares in ga živela. Šla sta in se darovala. In toliko kolikor sta darovala, sta ob koncu našla podvojeno. Tisti, ki je daroval pet talentov, je ob koncu našel pet drugih, tisti, ki je daroval dva, je na koncu našel štiri. To je logika ljubezni, ki ima toliko, kolikor daje.

Zadnji služabnik pa ostaja ujet v lastno podobo krutega in nasilnega gospodarja. Ob tem opisu trdega človeka, ki žanje, kjer ni sejal in zbira, kjer ni raztresal, bi vsak pameten človek šel in skril ne le svojega talenta ampak tudi samega sebe. Da bi le ubežal temu nasilnemu "bogu". Kača je v človeško srce že v raju začela z zavistjo vrivati dvom in pačiti podobo Boga, ki naj ne bi dal vsega, ampak s človekom tekmuje in tako ostaja njegov bolj ali manj kruti gospodar.

Ko človek nasede tej skušnjavi, ostaja mrtev in blokiran v statičnost, ki jo je v svet prinesel greh. Tako že v polnosti okuša, kaj pomeni najgloblja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. Tak človek je  že izven lepote Božjega življenja, ki pa vendarle pušča vrata odprta in vabi. Oče se je namreč že odločil dati Sina. V celoti. Za vse!

Na nas je torej, da si odgovorimo, kdo je "neki človek". Nam danes evangelij zastavlja vprašanje: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"
Oče ali gospodar?

Tisti, ki prepozna Očeta in se v Njem spozna obdarovanega, napolnjenega in zato hvaležnega, bo milosti prepoznaval na vsakem koraku, ker bo že gledal skozi oči, ki jih je oprala milost Kristusove žrtve. Tak bo sebe nenehno doživljal kot tistega, ki že ima in se mu bo še dalo!

Zato samo tisti, ki prepozna Očeta, lahko zaživi kot sin in hči. Sinu pa ni več potrebno tekmovati in kupovati, saj ve, da lahko v hvaležnosti živi svojih pet talentov Božjega otroštva, ki ga kliče v svet, da bi s svojim življenjem "trgoval", kar pomeni ljubil in se daroval. V celoti.




sobota, 11. november 2017

Svetilka in olje - hrepenenje in Odnos

32. nedelja med letom

Hrepenenje in pogled sta dve stvari, ki nas premikata iz mirujočega položaja v gibanje življenja, iz lastnega načina reševanja v Božji način, iz lastnih ugaslih svetilk do posodic z oljem, ki te svetilke na novo prižgejo. Kaj so torej svetilke in kaj posodice z oljem?

Da bi prišli do tega odgovora, je potrebno najprej zahrepeneti, kajti hrepenenje je tisto, kar ujeto srce premakne v hojo naproti Drugemu. Hrepenenje je tisto, ki odpira vhodna vrata, da vanje lahko vstopi modrost, ki že sedi pri njih. Hrepenenje je tisto, ki vodi v vsakršno spoznanje in preudarnost, to pa v lahkotnost življenja. Kajti kdor se bo k njej (modorsti) zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.

Odpreti se modrosti in s hrepenenjem priznati, da jo potrebujemo, pomeni, da naša življenja preprosto ne morejo več ostati polna aktivizma, dela, ki ubija in utrujenosti, ki ji ni videti konca. Modrost je tista, ki prva prišepne, kaj je potrebno storiti in kaj je prav izpustiti. Napotiti se k njej tako na neki način resnično pomeni spoznati, da je le-ta že pri vratih, to pa pomeni, da nam je prihranjen vsak napor, ki si ga ustvarimo zgolj z lastnimi idejami in načrti, ki niso rojeni iz Modrosti.

Hrepenenje se danes ponavlja tudi v psalmu, ki je resnična hvalnica hrepeneče duše: "O Bog, moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi kakor suha in izčrpana zemlja po vodi." 

Hrepenenje je tisto, ki tudi deset devic spodbudi, da gredo naproti ženinu. Lahko bi spale doma, na kavču. Pa so šle ... dale so prostor odnosu, dialogu, Ženinu.
Hrepenenje je torej tisto temeljno, kar nas odpira k Drugemu in prvo, kar nas spravi na pot, to pa ne pomeni, da nas zaščiti pred tem, da bi se na poti utrudili in izgubili bistvo. Zato je potreben še pogled, usmerjen v pravo smer.

Apostol Pavel nam v drugem berilu orisuje lepoto nebeškega Jeruzalema, kjer bomo zmeraj z Gospodom. Tam je naš cilj, tam je naša izpolnitev in dopolnitev, zato je pomembno, da v življenjskih nočeh, ko se vse zdi pusto in prazno in ko ves svet spi v omami, ostajamo pripravljeni, ker vemo, kam je usmerjen naš pogled. Takrat četudi zaspimo, ostaja temeljna notranja drža budnosti, ki je vselej pripravljena odgovoriti na tisto, kar prišepne modrost. Ona je namreč tista, ki "opolnoči" zavpije: "Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!" Ona je tista, ki našemu srcu pokaže skrite mimohode Gospoda, prišepne nam korak, ki vodi v svobodo, prigovarja in vabi, da bi že tukaj živeli svatbo z Gospodom. Biti na Gospodovi gostiji pa ni drugo kot biti v nenehnem živem odnosu z Njim.

V tem je tudi temeljna razlika devic. Vse so namreč hrepenele in vse so vstale iz udobnih domačih kavčev ter stopile na pot. Vse so iskreno iskale Gospoda in želele biti del svatbe. To hrepenenje srca ponazarjajo prižgane sveče, ki pa niso "večne lučke". Hrepenenje je namreč tudi ranljivo in upihljivo, je občutljivo in potrebno skrbi, zato je poleg svečk potrebno tudi olje.

Device, ki so ga imele, smo takrat, ko živimo pristen in nenehen dialog z Gospodom. Takrat je naša notranja drža pripravljena, da odgovori in sprejme vabilo Drugega, s tem pa že vstopamo v svatbeno dvorano, saj za dušo ne obstaja večjega praznika kakor je to, da se spočije v Božjem življenju, ki se pretaka v nas.

Če pa na ta Odnos pozabimo in se zapremo v lasten monolog reševanja, postajamo podobni nespametnim devicam, ki so dobro začele, a šle brez olja živega odnosa z Gospodom, ki edini daje moč vztrajanja, edini moč hoje in edini prižiga tam, kjer bi sami že davno ugasnili. Zato sta zanje značilni dve drži:
- ogroženost in posledično ljubosumje na olje ostalih,
- nenehno tekanje in aktivizem, ki ne dela drugega kakor to, da zamudimo in spregledamo bistvene trenutke in osebe življenja!
Zamudimo Ženina, ki nam prihaja naproti v tišini, v ljubljeni osebi, v ubogem beraču, v situacijah, kjer bi ga najmanj pričakovali. Tudi ženina se pričakuje pred polnočjo, pa vendar ...

Zato nas Beseda danes spodbuja, da bi hrepeneli. To pomeni hoditi s prižganimi svetilkami. Pomeni hrepeneti po modrosti, ki nas čaka pri vratih srca, pripravljena, da se da spoznati vsem, ki po njej hrepenijo. Ta modrost nam bo prišepnila (ali celo prebudila "polnočno" vpitje), ko bo Gospod vstopil v naše življenje s tihim povabilom, ohranjala nas bo budne za živ odnos z Njim, ki edini vodi skozi življenje s stalnostjo koraka, ki se ne utrudi. Spomnila nas bo na olje, ki je živ odnos s Kristusom.

To in samo to olje nam lahko daje moč zvestobe in lepote ter nas obenem že prestavlja v dvorano svatbe, kjer duša ponovno najde svoj izvir, kjer se suha ter izčrpana zemlja ponovno napojita in kjer človek spozna, da ga Bog dejansko čaka pri vratih srca... in trka. Da bi vstopil k njemu in iz njegovega življenja napravil svatbo!



sobota, 28. oktober 2017

Odnosi - pričevalci Boga

30.nedelja med letom

Naši odnosi so in ostajajo merilec naše duhovnosti. Način, kako živimo med seboj, kako se družimo, kako se izražamo, kako se jezimo in kako si odpuščamo, kako se vključujemo ali tekmujemo, kaže na to, v koga verujemo - Boga po svoji podobi ali Boga, ki se nam resnično razodeva. Boga, ki mora ponižno stopiti za naš "jaz" ali Boga, ki lahko postane središče.

Današnji psalm je čudovita podoba lepote in varnosti, ki se zgodi, ko Bog postane središče življenja: "Gospod je moja moč in moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam." On je središče mojega življenja in ne jaz.

Če pa je usmiljeni Bog središče mojega življenja pomeni, da se to preprosto mora poznati tudi v odnosih, ki jih živim. Že druga Mojzesova knjiga spodbuja k pravičnosti, ki je v tem, da se ljudje usmilijo vdov in sirot, tujcev in ubožcev zraven sebe, kajti prav ti imajo v očeh Boga posebno mesto.  On je njihova edina obramba, zato njihov glas predira nebesa, medtem pa jih med ljudmi opazijo samo tisti, ki imajo središče že v Bogu in ne več v samem sebi. Drugega lahko sliši samo tisti, ki je izstopil iz lastnega monologa ter pripravil prostor za dialog.

Tako drugačno od drže farizejev, ki ponosni in napuhnjeni pritečejo k Jezusu potem, ko so slišali, da je utišal saduceje, njihove zagrizene nasprotnike. Pridejo polni samih sebe, da bi Ga preizkusili in ne, da bi se ob Njem tudi spreobrnili. Oni tega ne potrebujejo.

Zato jim Jezus hitro razjasni pojme in reče: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem." Kakor bi jim rekel: Stopi iz sebe in se obrni k Drugemu. Nehaj se vrteti okrog samega sebe, kajti tam ni odrešenja". To je temeljno in edino nujno spreobrnjenje. Šele potem, ko se svet ne vrti več okrog lastnega jaza, ko ni vse le še okupirano s tekmovanjem, z zmago, z navideznim in dokazovanji lastnega "prav", je možno opaziti bližnjega, zaznati njegovo potrebo, prisluhniti njegovim besedam in dati prostor drugemu svetu. Taka drža seveda pomeni tudi vključitev samega sebe, vključitev lastnih čustev in lastnega telesa. Kdor nima rad samega sebe tudi drugega ne more opaziti in še manj nanj sočutno odgovoriti.

Odpoved lastnemu "jazu" je torej nekaj povsem drugega, kot prepoved ljubezni do sebe. To mi mešamo in ne Kristus. Ljubezen do sebe je temeljno spoštovanje Boga in Njegovega daru, je temeljna izbira, da se življenje v polnosti rodi in je predpogoj, da se katerikoli zdrav odnos sploh lahko začne. Ko pa ljubimo in sprejemamo sebe, smo povabljeni, da se odpovemo "sebi", tistemu "jazu", ki bo vedno hotel uveljaviti le svoje ideje in tako umremo lastni potrebi po opaženosti, vidnosti, potrditvah in tekmi, v center pa položimo v Drugega. Če to storimo, se začnejo nebesa. Takrat je namreč pripravljen teren za resnične odnose, kjer bo tudi drugi lahko imel mesto, imel bo svoj glas, ki bo slišan, ker ne bo več vse zasedeno z lastnimi potrebami po uveljavljanju.

V tem stoji ljubezen, v tem vsa postava in preroki, v tem se rojeva skupnost, o kateri beremo tudi danes v drugem berilu. Pavel, Silvan in Timotej so Tesaloničanom oznanjali evangelij kot odrešeno občestvo, saj jih je združeval Sveti Duh in ne skupni sovražnik. Zato so med ljudmi upali postati majhni, za njihovo dobro. V ospredje namreč niso več polagali samih sebe in lastne uveljavitve, temveč Boga, ki jih je poklical in izvolil ter zaupane jim ljudi, za katere so bili pripravljeni dati življenje. Njihovo občestvo je bilo tako privlačno, da oznanjevanje evangelija ni temeljilo samo na besedi, temveč na privlačnosti odnosov, ki so jih živeli. Občestvo, ki predstavlja in v sebi nosi Kraljestvo je edino prepričljivo do te mere, da naleze še druge.

"Tako je Gospodova beseda odjeknila ne samo po Makedoniji in po Ahaji, ampak se je vaša vera v Boga razširila po vseh krajih, tako da nam o ničemer ni treba govoriti. Sami namreč govorijo o nas (...)"

In ta govorica, ki edina podira stene src, je dejansko edina resnična odvrnitev od malika - ki je lastni "jaz", lastna kariera, lastna uveljavitev - k služenju živemu in resničnemu Bogu. Tu not naše življenje postane okusno in privlačno, občestveno in zato ljudem prinaša živega in resničnega Boga.

Tega pa so žejni vsi. Ljudem se namreč upira naša farizejska drža moralizma in potreba po "imeti prav", nagovarja pa jih naše umiranje sebi, ki rojeva drugačne odnose, take, ki odslikujejo edinega živega in pravega Boga. 




nedelja, 22. oktober 2017

Današnji misijoni

29. nedelja med letom

Po Jezusovem nenehnem vabljenju v novo logiko Boga, ki ne pozna preštevanja, ampak darovanje, imajo farizeji dovolj. Odidejo in se posvetujejo, kako bi Jezusa ujeli v besedi. Kar je preveč, je preveč. Človek, ki se je odločil, da je sam bog, vidi v vsem konkurenco in je ne prenese. Zato mori in ubija.

Zanimivo je danes preko Besede opazovati razliko drže tistega, ki se je pustil osvojiti Ljubezni in je vabilo na že pripravljeno gostijo sprejel ter tistega, ki raje ostaja v temi lastne samozadostnosti, kjer je jok in škripanje z zobmi. Dobesedno, kajti tam, kjer je človek ločen od Boga, ne more biti drugega kot zavist s škripanjem z zobmi!

Prvo in drugo berilo nam torej kažeta lepoto Božjega delovanja, ki ima svoje dinamike in jih predstavljajo Gospodov maziljenec Kir, nato Pavel, Silvan, Timotej in vsa Tesaloničanska Cerkev.  Odlomek Matejevega evangelija, ki je nadaljevanje odlomka prejšnje nedelje pa razodeva dinamiko človeškega ogroženega delovanja, ki ga predstavljajo farizeji, njihovi učenci in herodovci.

V čem je razlika? Obojni se namreč med seboj povezujejo, cilj pa je zelo drugačen. Božje se povezuje zaradi zavesti izbranosti, ljubljenosti in obdarovanosti z namenom, da bi vse to okusili tudi drugi. Kar je "cesarjevega", pa se poveže z namenom, da bi nekoga odstranili.

1) V drugem berilu beremo čudovito povezanost med Pavlom, Silvanom in Timotejem, med katerimi ni tekmovalnosti, ampak drža služenja. Ker njih same povezuje zavest svatovskega oblačila izvoljenosti, se tudi na Cerkev Tesaloničanov obračajo z držo hvaležnosti, polno milosti in miru. 
"Milost vam in mir. Vedno se zahvaljujemo Bogu za vas vse ..."

Kako ponižna, povezovalna in duhovno bogata je drža tistih, ki so spoznali, da je bistvo vere v sprejemanju tega, kar Gospod dela in odgovarjanju na tisto, kar Gospod kliče. Kjer človek odide z mesta samoupravljanja, se nekaj sprosti. Začuti se prostor svobode in izpuščanja.

Da bi bolje vstopili v to držo, nam tudi prvo berilo govori o Kiru, ki Gospoda še poznal ni in vendar ga je Bog sam izbral za svoje orodje, da bi na njem pokazal, kako je On tisti, ki vse pripravlja, On tisti, ki kliče, ki prijemlje za desnico in vodi, ki odpira duri tako, da nobena vrata ne ostanejo zaprta. On je, ki vodi in ne človek.
"Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega maziljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. Jaz sem Gospod in drugega ni, razen mene ni nobenega boga, opasal sem te, ne da bi me bil poznal..."

To drugačno logiko nebeškega kraljestva smo v obilju spoznavali zadnje štiri nedelje, da bi se končno odkrili obdarjene in zato hvaležne, odkrili v občestvu in zato tudi gradili občestvo s tistimi, ki so nam poslani. S Kristusom hvaležno zbirali in ne rušili.

2) Tisti pa, ki ostaja v drži, v kateri hoče biti sam bog, sicer tudi povezuje, morda celo do tedaj skregane posameznike - farizeji in herodovci so bili namreč med seboj skregani - in vendar vse le z namenom, da bi odstranili tistega, ki ruši religijo in oznanja vero. Kakor nekoč, tako tudi danes.

Zanimivo je, da farizeji ne gredo sami do Jezusa, ampak k njemu pošljejo druge; svoje učence in herodovce. Tipično za individualnega človeka, ki se boji zase. Tak bo vedno pošiljal in krivil druge.

Grešna miselnost tudi nenehno ločuje človeško od Božjega. Od prvega greha naprej se namreč  človeško in Božje zdita konkurenca. Hudič - tisti, ki deli, nas nenehno prepričuje, da v središču ne moreta biti človek in Bog skupaj, temveč je enega potrebno odstraniti. Ker pa se grešni človek še kako boji zase, ob tem, ko nasede skušnjavi, preprosto ne more drugače, kakor da prične izrivati Boga. Prefinjeno in z laskanjem, kakor farizejev in herodovci.
"Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ..." 
Hinavščina, ki odvrača.

"Učitelj, vemo ..." 
Samozadostnež misli, da ve vse in ne dopušča dialoga, zato Jezus, ki ljubi vsako grešnost, ne sprejema pa nobene zlaganosti, odvrne: "Kaj me preizkušate, hinavci? Čigava sta ta podoba in napis?"

Človek po padcu misli, da ima toliko, kolikor poseduje, zato svoje podobe tiska v kovance, v druge in celo Boga poskušati narediti po svoji podobi. Gospod pa je prišel, da nas osvobodi posedovanja in nam razodene lepoto obdarovanosti. Božja podoba je namreč že vtisnjena v naša srca, zato kot sinovi in hčere ne potrebujemo hlapčevanja in prodajanja, temveč smo povabljeni v svobodno hojo služenja. Ta pa ne more biti izven tega sveta, ampak znotraj njega, kjer je še veliko cesarjev, ki se bojujejo za svoj obstoj, vendar je prav svoboden človek tisti, ki sredi tekmovalnosti pričuje, da je obdarjen, sredi boja za obstanek pričuje, da je že vse prejel in med tolikimi hlapci, ki se klanjajo cesarjem današnjega časa pričuje, da ima Očeta, ki zanj (po) skrbi.

Ko bo torej ta svet v kristjanih videl vtisnjeno podobo Očeta, bo razkrinkan tudi cesar! Takrat bo vsak prejel svoje in ljudje bodo našli odgovor na globoka hrepenenja.
So današnji Evropi kakšni misijoni sploh lahko bolj potrebni?



sobota, 14. oktober 2017

Žlahtno vino in okusne jedi

28. nedelja med letom

Že nekaj tednov nas evangelij vabi v lepoto Božjega vinograda, v bogastvo gostije, ki je preprosto deleženje Božjega življenja.

Danes evangelij govori o svatbi, ki jo kralj pripravlja svojemu sinu. Torej gre za skrivnost življenja med Očetom in Sinom, v katerega Oče nenehno vabi, kliče in spodbuja tudi nas.
Gostija je namreč že pripravljena: "Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli  in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!" Sin, to Jagnje, ti "voli in pitana teleta", je bilo že darovano, da bi to polnost življenja prejel vsak, kdor veruje vanj.

Zato Oče ob vsakem času in vedno znova pošilja svojega Duha, ki ga v priliki predstavljajo odposlani služabniki, da bi s svojimi vzgibi prebujal in navdihoval srca ljudi. Nam je namreč namenjena vsa ta lepota občestva, ki jo prerok Izaija v prvem berilu predstavlja kot gostijo za vsa ljudstva, gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in okusnimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini.

Nič več ni zagrinjala, ki bi nas od te svatbe ločilo s smrtjo, kajti na veliki petek se je to zagrinjalo postave, ki je ločevalo presveto od svetega, pretrgalo na dvoje. Po krstu smo v Kristusu že prestopili prag smrti in vstopili v presveto Nebeške gostije. On je storil tisto, kar si človek še sanjati ni upal, sedaj pa je človek povabljen, da stori tisto, kar Bog namesto njega ne more - sprejeti, kar je Ljubezen zanj že storila!

To je klic današnjemu kristjanu, to je klic vsakemu, ki iskreno išče Kraljestvo, četudi ga tako ne imenuje. S Sinovo smrtjo in vstajenjem so nebeška vrata odprta vsem! In kakor so bili nekoč Judje tisti izvoljeni narod, kateremu je bilo najprej namenjeno odrešenje in so ga z delom za lastne njive in kupčije zamudili, tako se dogaja tudi danes nam kristjanom. Prevečkrat je namreč naša drža še vedno drža samozadostnežev, ki ne potrebujejo vabila, ne potrebujejo svatbe in ne potrebujejo živega Boga. Še okopavamo svoje njive in urejamo svoje kupčije. V imenu Boga a brez Boga.
Še "morimo" tiste, ki nas spominjajo, da je vera drugje, v Odnosu in ne v religiji.

Tako je bila samozadostnežem svatba vzeta, dana pa tistim, ki so bili vabilu odprti. Tistim, ki so verjeli v odnose in so hrepeneli po lepoti svatbe, kjer sta dar in Darovalec eno, kjer so ljudje med seboj bratje in kjer namesto zakona kupčevanja prevlada zakon podarjajočega služenja. Ti so smeli vstopiti in postati deležni polnega veselja.

Evangelist Matej izpostavlja, da so med temi tako hudobni in dobri, s čimer izniči našo mentaliteto privilegijev. Pri Bogu res ni prvo- in drugorazrednih grešnikov, ampak samo ljubljeni grešniki, povabljeni, da sprejmejo odrešenje. Očeta ne ovira naša grešnost, močno pa ga ovira naša zagledanost vase in zaprtost za sleherni dialog.

Zato lahko Nebeško kraljestvo okusi samo človek, ki upa postati majhen in sprejeti njegovo odpuščanje, sprejeti Boga, ki, bogat kakor je, lahko po svojem bogastvu v veličastvu poteši vse naše potrebe v Kristusu Jezusu. 
Kdor upa razpreti dlani in sebe spoznati kot zastonjsko obdarovanega, izkusi svatbo in lahkotnost svatovskega oblačila.

Kaj pa mož, ki sredi svatbe ostane brez prazničnega oblačila?

To je tisti, ki sprva začne dobro. Stopi na pot kot poklicani in tudi prisluškuje tistemu, ki kliče. Nekje na poti pa se mu zgodi, da Gospoda prehiti in stvari vzame v svoje roke. Nič več ni Bog, ki vodi, ampak človek, ki postane upravitelj vsega - lastnega življenja, življenja drugega in tudi Boga samega. Vsaj misli si tako. Ko pa človek prevzame to držo in Boga začne uporablja za lastne njive, se kmalu znajde v temi obvladovanja, kontrole, nasilja, joka in škripanja z zobmi. On sam se prestavi tam, saj kot grešni posameznik preprosto ne more proizvesti drugega kakor le temo.

Tisti pa, ki hvaležno vstopi v Odnos, uživa sočne jedi gostije, kjer je že vse pripravljeno. Tam se človek spozna kot del nečesa večjega, del svatbe, kjer Gospod sam streže in kjer drža služenja postaja svatovsko oblačilo slehernega človeka.To so nebesa, ki jih okusi srce, ki umre svojemu in vse svoje življenje pretvori v poslušanje in odgovarjanje na Klic. To so tisti sočni okusi obdarovanosti, kjer ni več priviligiranih ljudi, ampak samo bratje in sestre - ljubljeni grešniki.

In nenazadnje je prav v tem tudi vsa veličina svobode. Samo tisti namreč, ki v sebi okuša pretočnost Božjega življenja, zna biti reven in biti v obilju, biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Na vse mogoče se namreč navadi, saj ve, da vse zmore v Njem, ki edini daje moč.

To odrešenost preroško opeva prerok Izaija, okuša jo apostol Pavel, pred nas pa jo danes postavlja Sveti Duh, poslan, da nas popelje v prečiščene okuse pristnega odnosa med Očetom in Sinom. Potrebno nam je le izpustiti "prepečence" lastnih idej in sprejeti "okusne jedi" konkretnega življenja, prepojenega z navzočnostjo Odnosa.



nedelja, 8. oktober 2017

Viničje in žlahtna trta

27. nedelja med letom

Bog je ustvaril čudovit vinograd, ki predstavlja rajski vrt. Vanj je položil človeka, da bi užival Njegovo ljubezen in rojeval sad lepote. Zasadil ga je kakor tisti, ki je zaljubljen v človeka, veliko bolj kot je starš sploh lahko zaljubljen v svojega otroka. V tem vinogradu naj bi tako prebivala skupaj - človek in Bog.

S prvim grehom se je ta rodovitni grič, na katerem je bila zasejana žlahtna trta, spremenil v puščavo in viničje. Nič več ni ta trta rodila sadu, saj ni imela življenjskega soka. Odnos z Vinogradnikom je bil namreč pretrgan.

Da bi po trti človeka ponovno lahko stekel življenjski sok, Oče pošlje preroke. Viničarji ene pretepejo, druge ubijejo, spet druge kamnajo. Na koncu pošlje Sina, rekoč: "Mojega sina bodo spoštovali." A viničarji še vedno ločujejo dar od Darovalca in zato vse svoje življenje spremenijo v neskončno tekmo brez počitka, kjer celo Sin predstavlja nevarnost. Ubijejo ga.

Kakor nekoč, tako danes. Človek, ki se zavestno ne odzove Božjemu klicu, ko ob vsakem času vabi v ta Odnos ljubezni, o čemer smo brali pred 14 dnevi, ali se temu klicu celo upre - evangelij prejšnje nedelje - ostane sam in zato nujno ogrožen pred vsem in vsakim. Tak človek ubija; enkrat z besedo, drugič s pogledom, tretjič z dejanjem, enkrat človeka, drugič Boga.
To je takrat, ko človek nasede laži, da je sam gospodar vsega, tudi Božjega vinograda.
In takrat, ko si človek domišlja, da poseduje celo Boga in njegovo Besedo ter zato postane aroganten, nedostopen in izključujoč.

Sin pa pride prav zato, da bi miselnost izključevanja spremenil v odnose vključevanja in tako svoj vinograd ponovno spremenil v občestvo ljubečih, toplih in odrešenih ljudi, ki bodo rojevali sadove lepih odnosov.

Evangelij že tri nedelje jasno kaže, kako so to lahko samo tisti ljudje, ki so se že doživeli izgubljene in najdene, nevredne in poiskane, zavržene in dragocene. Ti, ki so izkusili obrnjeno logiko Boga, ti lahko rojevajo sad in širijo njegovo Kraljestvo ljubezni, ker delajo iz Odnosa. Vsak, ki pa dela iz samega sebe, ostaja prazno viničje, ki samo pije sok s tem, ko mora reklamirati samega sebe in ubijati vsakega, ki utegne ogroziti njegov položaj.

Zato Gospod tudi danes na neki način jemlje Božje kraljestvo - življenje, od tam, kjer so ostale samo še strukture in Bog "nalepka" ter ga daje tam, kjer bi po običajih najmanj pričakovali.

Res, marsikaj je drugače v Božji logiki, zato se tudi danes na veliko področjih javnega in skupnega duhovnega življenja tiho, počasi, a zanesljivo ponavlja zgodba: "Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen."
Gospod je to naredil in čudovito je v njegovih očeh. Naj bo tudi v naših.



ponedeljek, 2. oktober 2017

Tretji Sin

26. nedelja med letom

Danes je pred nami vprašanje naših "hočem" in naših "nočem". Obojni so potrebni, težava je le v tem, da ljudje pogosto zamenjamo, komu je potrebno katerega izreči.

Iz nedelje v nedeljo se nadaljuje podoba Gospoda, ki kliče v svoj vinograd, v katerem ni prvega in ni zadnjega, ni štetja, ampak je ljubezen. Se pa danes prvič pojavi vprašanje človeške zavrnitve Gospodovemu klicu.

Evangelij govori o dveh sinovih. Prvi je navidezno uporen in neskladen, vendar v sebi skriva srce, ki se pusti nagovoriti in preoblikovati, zato je podoben cestninarjem in nečistnicam. Ti s svojim zunanjim ravnanjem res sporočajo neke vrste upor, vendar v njih bije srce, ki ve, da je ranjeno in potrebno. Oni so že izgubili zunanjo podobo navidezno lepega, zato jim je ni več potrebno ščititi. Tako postanejo prvi, ki si upajo priznati potrebnost Drugega. Razkol med zunanjim "nočem" in notranjim "hočem", se postopoma omili in zlije v eno, ob tem pa se v človeku rodi skladnost, za tem mir, za tem pa nebesa. Zato Jezus upravičeno trdi, da bodo ti v nebesih pred ostalimi. Na neki način so že, saj so se pustili najti Odnosu.

Drugi sin so farizeji, ki jim je pomembna samo zunanja podoba, blišč in zlato, ki se mora razkazovati in svetiti, da bi vsaj delno prekrilo notranje "mrtve kosti". Tak človek potrebuje veliko navidezno lepega, zato je Bog zamenjan za "zlato tele", ki se sveti in se z njim lahko počne, kar se hoče. Tudi današnja kultura in religija (= vera, ki je izgubila živ Odnos s Kristusom) sta z vsemi pritiski zunanjega videza in besed, ki se svetijo, a so brez konkretnih dejanj, podobni temu drugemu sinu.
V evangeliju lahko vidimo, kako je ta drža veliko nevarnejša od prve, saj se človek zapre v svoj mali svet monologa, v katerega ne spusti nikogar več. Niti Boga.

Za nas pa je dobro, da se pred Bogom odkrijemo berači. Za nas je dobro, da se spoznamo potrebne in grešne, saj tam Beseda lahko vstopi in deluje.

Imamo namreč še tretjega, Božjega sina, tistega edinega, pri katerem je vse skladno in je "hočem" tako zunanji kakor notranji. On je tisti, ki je zmogel umreti sebi in dati prednost Očetovi volji. Zmogel je sam sebe izničiti in postati podoben človeku, ki je zaradi greha postal hlapec, da bi temu hlapcu ponovno vrnil Očeta, z njim pa tudi sinovstvo.

Kristusova drža je tako popolnoma nasprotna farizejski. Če za njih velja, da se nenehno bojijo zase in grabijo vse, da bi zaščitili svoj položaj, je Sin tisti, ki je že bil v Božji podobi, a se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, temveč je sam sebe izničil in prevzel podobo hlapca. Po zunanjosti je bil kakor človek, torej ubog, nag in umrljiv. Vendar za razliko od človeka, ki je zašel v držo prvega ali drugega sina, je Božji sin ostal ponižen in pokoren do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podelil ime, ki je nad vsakim imenom. Ta slava pa je popolnoma drugačna od slave, ki so jo iskali in grabili farizeji
Zelo pomenljive so torej Jezusove besede: "Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil." (Lk 9, 24)

Da bi prva dva sinova lahko ponovno odkrila Očeta, je Sin izgubil sebe in rešil hlapca. Tako je obema bil vrnjen dostop do Očeta, vendar le prvi sin dopusti spreobrnjenje in je po milosti rešen osamljenosti, drugi pa še vedno misli, da spreobrnjenja ne potrebuje in ostaja v izoliranosti prevare.

Pred vse nas prihaja ta tretji Sin, ki je dal sebe, da bi se nam ponovno odprla pot do Očeta, do sinovstva in posledično do medsebojnega bratstva. Mi smo tisti, ki to sprejmemo ali kakor drugi sin zavržemo. Od tega namreč zavisijo naši medsebojni odnosi. Od te drže zavisi ali bomo zmogli živeti odnose, kjer bližina pomeni sočustvovanje in usmiljenje, pomeni biti istih misli in iste ljubezni, torej Očetove ali bomo še naprej ravnali iz prepirljivosti in praznega slavohlepja, ki ga potrebuje osamljen posameznik.

Če torej kaj premore opominjanje v Kristusu, potem nas Pavel spodbuja iz ljubezni, naj dopolnimo njegovo veselje s tem, da izberemo povabilo, umremo farizejskemu "jazu" in tako dovolimo, da vse, kar smo, kar imamo, kar živimo in kar počnemo, postane resnična slava Bogu in našemu Očetu, viru slehernega usmiljenja in veselja!





nedelja, 24. september 2017

Brez štetja

25. nedelja med letom

Povabilo Gospoda se nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše.

Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta. 

Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni "biti najet" oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega.

Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so "znotraj" tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?
Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu.

In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.

Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob "koncu dneva".

Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata.
Pavel pravi: "Življenje je zame Kristus." Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30).

Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti "zadnji" morda težjo kakor "najdeni". Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji.

Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje" (Lk 15,31).

Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: "Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden" (Lk 15,31).





sobota, 16. september 2017

Bistvo krščanstva ...

24. nedelja med letom

... je v odpuščajoči Ljubezni. Ne le tisti, ki dela čudeže, ozdravlja, osvobaja in izganja demone, ampak tisti, ki ljubi do dokončne daritve sebe. Tudi izdajalcem. Juda ni bil pomota med klicanimi imeni. Bil je namreč dokaz edine prave ljubezni, ki že vključuje krivice. To zmore samo Bog. Ker pa smo po Njegovi ljubezni vključeni v novo življenje, lahko odpuščamo in ljubimo tudi mi.

Evangelij nam predstavlja dva odnosa; vertikalni - odnos med človekom in Bogom ter horizontalni - odnos med človekom in človekom. V obeh prihaja do dolgov in krivic. V vertikalnem s človekove strani, kajti Bog ostaja zvest, v horizontalnem pa z obeh strani. Ni namreč človeka, ki bi bil žrtev krivice, ne da bi jo tudi sam nekje in nekomu storil.
Zelo pogosto se zgodi, da v času, ko nas nekaj boli, vidimo le tistega, ki je ranil nas, težko pa ustavimo pogled na tistem, ki smo ga mi ranili, četudi to ni bil isti človek.

Ljudje smo torej brez izjeme grešniki, zato ne obstajajo prvo - in drugorazredni grešniki, kajti greh je vedno odtrganje iz odnosa z Očetom, ki je vir življenja. To pa se lahko zgodi ob silovitem sunku ali manjšem, sunek je sunek in odnos je "pretrgan".

So pa prvo - in drugorazredne posledice greha, ki so sorazmerne s silo, s katero smo nekaj izdali, pretrgali, umorili... In te posledice nas največkrat silijo v maščevanje in potrebo po vračanju. Ker jih občutimo, ker se vračajo, ker prebujajo spomin in z njim bolečino. Dokler vse to ni dokončno izročeno na križ. Križ je kraj edinega spreobrnjenja greha, kajti samo tam se greh lahko pretvori v milost. Na križu je bil sleherni greh preoblikovan v življenje, zato smo ta teden obhajali praznik povišanja svetega križa.

To, kar se je zgodilo ob Kristusovi pashi, se je z nami zgodilo pri krstu in se vsakič v celoti obnovi pri zakramentu sprave. Danes je to temeljni prostor, kjer se greh spreobrača v milost. In ko človek, ki je obrnil hrbet, izdal in umoril, izkusi, kako ga je ta ista ljubezen, kateri je vse to storil, čakala, da ga objame, spozna, da je 100 % ljubljen. Ni drugega dokaza, kot je odpuščanje krivice.

In naša krivica pred Bogom je velika. Prilika omenja, da je dolg enakovreden človeku samemu, ženi, otrokom in vsemu, kar je ta človek imel. Kaj to pomeni?
Naš dolg je namreč prav to, da smo izdali. Najprej sebe, potem svoje žene, može, otroke, najbližje torej, nato pa še vse ostalo, kar imamo. To ni majhen dolg, kajti grešili smo zoper odnose, ki so temelj življenja.

Kristus nam je ta dolg lahko odpustil samo tako, da se je vključil v naše odnose, posrkal vase vse zlo, ki smo ga drug drugemu metali, prevzel vse pljunke, ki jih je grešen človek usmerjal v brata in to odnesel na križ. Od tam pa ne vrnil računa, temveč življenje in odrešenje.
Vrnil nam je dostop do življenja v Trojici in s tem edino sposobnost za življenje novih, odrešenih odnosov z drugimi.
Če iz srca sprejmemo ta dar ponovne vključenosti v Odnos, lahko iz srca odpustimo vsak svojemu bratu. Ker smo prejeli veliko več kakor lahko damo, ker nam je odpuščeno veliko večja "odtrganina" kakor tista, ki nam jo zadaja brat.

Gospod nas je iz smrti, kjer človek ni bil več sposoben ne dihati ne ljubiti, vrnil v življenje, zato so horizontalni grehi, četudi veliki in grobi, dejansko "praska" v okviru vsega prejetega ...

Ali nismo torej tudi mi dolžni se usmiliti svojega so-služabnika, kakor se je Gospod usmilil nas?

Kolikor smo namreč v Kristusu, toliko se spoznamo ljubljeni in toliko lahko odpuščamo.

Če pa se človek odloči ostati sam in ne živeti Gospodu, če se odloči še naprej živeti odtrgano iz Odnosa in samo zase, potem ni Očeta, ni usmiljenja in zato absolutno ni milosti za sobrata.
Sirah opisuje, kako se tak človek vdaja srdu in jezi, ki na koncu ranita in zvežeta samo njega. Odpuščanje je v prvi vrsti torej dar svobode samemu sebi. Je dar, ko prekinemo verigo zla, krivic in zlorab.

Odpustiti pa ne pomeni pozabiti. Pomeni zavestno poimenovati in zavestno izročiti v Roke drugemu. Zlo, srd in jeza, ki ostanejo v človeških rokah, postanejo nevarni in destruktivni. Najprej za tistega, ki jih goji, nato pa še za ljudi okrog njega.

Človek pa, ki živi spomin na zavezo Najvišjega in se spomni vseh prejetih odpuščanj, lahko odpušča "77 x 7 x ..." Nezaključeno število ponazarja neskončnost, saj takrat, ko vstopimo v logiko odpuščajoče Ljubezni, odpade sleherno štetje. Štetje dobrega in štetje zla.

V ljubezni ni štetja, ker ljubezen ni ogrožena. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo Nekoga, ki rešuje iz jame, odpušča krivdo in sleherno zlo spreminja v dobro. Če mu to pustimo ...

Kristus tako neutrudno išče novih sodelavcev sprave. Išče ljudi, ki se bodo končno spoznali ljubljeni, najdeni in odpuščeni z vertikalne strani. Taki bodo z Njim lahko gradili nove horizontalne odnose, ki ne bodo več v štetju zaradi ogroženosti, ampak v veselju podaritve. Tudi odpuščanja.





sobota, 9. september 2017

Povabilo v Naročje

23. nedelja med letom

Za staro miselnost lahko današnja božja beseda zveni kakor povabilo h kritiziranju in moraliziranju drugim. Nova misel, upodobljena po Kristusu, pa odkrije globlji pomen.

Prvo berilo se danes res zdi neomajno v zahtevi po svarilu drugih in vendar je notri ključen stavek, ki obrne stvari na glavo: »Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu.«

Ne kadar se meni zdi ali ko gre meni kdo na živce, temveč ko je nekaj navdihnjeno od Besede. Če pa je Beseda ljubezen in življenje, ki se hoče podariti drugemu, se bo tak navdih lahko zgodil samo takrat, ko je človek napolnjen z milostjo. Zato je, preden odpremo usta, tega človeka potrebno ljubiti. Veliko ljubiti. Pavel ne spodbuja zastonj, ko pravi: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo!«
Svarilo v svetopisemskem pomenu torej ni nič drugega, kakor povabilo k ljubezni! Zato je pomembno najprej biti v tej Ljubezni, se vanjo dobesedno potopiti. Kajti če sama ne najprej ljubim tega človeka, h kateri ljubezni naj ga povabim? Mar nisem sama enaka kakor on in ga zato moram kritizirati?

In vendar, kdo zmore najprej odvezati že tu, na zemlji, to, kar je prizadelo? Odvezati in ne zategovati, odpeti spone in ne dodajati ter obenem zavezovati odnose ljubečega pogleda? Kdo to zmore?
Dokler človek gleda na vse to ločen iz Odnosa, je nemogoče. Če pa najprej poišče svojo pravo identiteto ljubljenega v Naročju nekoga, ki edini lahko ljubi in odpušča, ko sebe spozna objetega in »na varnem«, lahko drugače vidi brata, ki ga je prizadel. Predvsem ga najprej vidi kot brata in ne sovražnika. Vidi ga kot tistega, ki je zdrsnil iz Naročja in se znašel v temi, iz katere se rojevajo rane. Če se je torej moj brat znašel v temi in me iz tiste teme rani, sem ga poklicana povabiti nazaj v svetlobo. Če pa je v meni neskončna potreba po očitanju, maščevanju in moraliziranju, mar nisem tudi sama potem že zdavnaj zdrsnila iz Naročja in enako ogrožena ždim v isti temi in širim iste rane?

Nujno se je odpreti Drugemu, v sebi razžareti milost krsta, obuditi zavest sinovstva in hčerinstva, v moči katerega smo zedinjeni z drugimi brati in sestrami, tistimi na zemlji in tistimi v nebesih. Med nami se vzpostavi občestvo, toplo in odrešeno. Nato pa lahko iz tega občestva še enkrat pogledamo brata, ki je ranil. Tako se zagotovo ne bo rodila potreba po maščevanju ali takojšnjem opozarjanju, temveč se bo rodilo nežno, celo sočutno spontano povabilo, da se tudi on pridruži tej lepoti Občestva, kjer je vsega dovolj. Za vse.
To je skrivnost odrešenega kristjana. In če bi jo zares živeli, če bi se res vsakič zavedali lepote naše resničnosti, kako topel bi bil ta svet! Ali vsaj … kako topli bi bili kristjani!

Naša »opozarjanja« bi tako postala bi le še tiha vabila v že spleteno Občestvo. In karkoli lepega zavežemo tu, na zemlji, bo zavezano v nebesih, v večnosti. In karkoli razvežemo težkega na zemlji, bo razvezano v nebesih. Za zmeraj. Tako se gradi Kraljestvo. S tistimi, ki so ranili.

Z milostjo krsta smo namreč vsi mi postali služabniki sprave!
Naj zato srce ne presliši vrstice pred evangelijem, ki pravi:
»Bog je v Kristusu spravil svet s seboj, nam pa je zaupal besedo sprave.«

Bog pa ne kliče sposobnih, ampak usposobi izbrane!

sobota, 2. september 2017

"Če kdo hoče ..."

22.nedelja med letom

Resnično pravi odnos je samo tisti, ki vključuje veliko noč, ki pozna večer četrtka, pozna petek, pozna dolgo čakanje sobote, okusi pa tudi moč vstajenja, ki presega človeško mogoče. Vsak odnos se torej začne najprej s sladkim, z zaljubljenostjo, potem pa raste in zori do točke, ko človeka potisne v kot odločitve, v kot, v katerem se iz srca izvije: "Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se ti zapeljati."
Tu je točka duhovnega boja.

Bog je ljubezen, zato si človeka  želi ponovno svobodnega, tudi od ujetosti v lasten jaz in lastno misel, da bi ga tako ponovno vrnil v občestvo s seboj, v edino novo misel, kjer človek nima več smrti pred seboj, ampak za seboj. Četudi se je s krstom to dejansko že zgodilo, naša stara narava kljub temu težko vstopa v to dejstvo. Zato Pavel spodbuja k nenehnemu preobražanju svojega mišljenja. Ta preobrazba, ta prehod iz stare v novo misel pa je tudi boleč. Kot vsak porod.

Ker torej Bog človeka tako ljubi, prihaja k njemu v človeku lastnem jeziku ter ga povabi korak naprej. Vse se zdi prijetno in lepo. Človek že morda hodi za Gospodom, in vendar še lahko ostaja ločen od Njega, še ostaja tisti, ki bi še vedno rad Bogu sam pokazal, kaj mora storiti in kaj je zanj dobro. Ostaja tisti, ki se mora ohraniti, samouresničiti, postaviti zase, dokazati in uspeti. Vsekakor ohraniti svoje življenje!

Tu pa čelno trčita človeška in Božja miselnost, trčita miselnost posameznika zunaj občestva s Kristusom (četudi hodi za Njim) in človeka, ki je v Kristusa oblečen, vanj vcepljen in Njega živi. Tak se lahko odpove svojemu načinu mišljenja, ker ve, da je le delno in zato omejeno ter sprejme Božjega, v moči katerega lahko za petkom že vidi vstajenje in se zato ne boji dati življenja.

Peter je torej na prelomnici. Od tega, ko ga je Gospod poklical in se je med njimi ravno utrdilo veselje nad Učenikom, veselje nad tem, da so lahko zraven in del velikih del, ravno ko je bilo najbolj idealno za to, da se vsak od njih še dodatno dokaže in pokaže svoje sposobnosti, jim Jezus začne razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Učenik torej naenkrat obrne smer, zagrabi kakor ogenj v kosteh, ki ne izgine ...

Človek namreč v svoji grešni miselnostni ne sliši "tretji dan vstati", zelo pa sliši "umoriti", zato se zboji, saj gre taka pot v popolnoma nasprotno smer, kakor si je želel sam.
"Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" 
In vendar:
"Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško."

Kaj pa je Božje? Mar ne ravno to, da vsi verujejo v Sina in spoznajo Očeta ter prejmejo večno življenje? Zato je prišel Kruh, ki pa se mora pojesti, ne pa ohraniti. Vsaka prava ljubezen se daje, na neki način se pusti umoriti medtem, ko ljubi.

Vsekakor to ne gre v človeško logiko samouresničitve, kjer je temeljno ohraniti sebe.
Tako se prične temeljna metanoia, temeljni prehod iz človeka, ki je sam, v človeka, ki je v Odnosu. Človek, ki je sam (četudi lahko hodi za Gospodom), se boji izgubiti samega sebe, ker se mora dokazati, pokazati in ohraniti nedotaknjen do konca!
Človek, ki je v Odnosu in v Kristusu tudi živi, pa se spozna ljubljen z Ljubeznijo, ki gre do konca, zato izgubi sleherno potrebo po "najdenju samega sebe in svojega življenja" ter zahrepeni po tem, da se tudi sam podari.
"Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel."

Peter je na prelomnici. Jeremija je na prelomnici. Ogenj v kosteh ne mine. Ostaja. Jezus se od Petra ne umakne. Ostaja. Potrebno se je odločiti.
Ali reševati svoje življenje, graditi na sebi in se samouresničevati ali se vreči v roke edini Ljubezni, ki prosi celoto človeka, ki ljubi do konca, a tudi vodi skozi petek v ljubezen drugih do konca?

Pavel v pismu Rimljanom spodbuja k odločitvi drugega: "Rotim vas bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev; tako bo vaše bogoslužje duhovno. Preobražajte se z obnovo svojega mišljenja, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno." 

Kliče in spodbuja, da si upamo izgubiti sebe, da izpustimo logiko razmišljanja starega človeka, ki se hoče za vsako ceno ohraniti in vstopiti v logiko Ljubezni, ki ljubi, se porablja, se pusti raniti in ne šteje.

Začetna pot za Gospodom je torej minila. Učenci so se morali odločiti. In mislim, da se moramo tudi mi. Vsak od nas! Ljubezen namreč nujno vključuje svobodno odločitev!

Zato Jezus ne brez razloga reče: "Če kdo hoče..."

Odločitev je moja in tvoja.



nedelja, 20. avgust 2017

Vez pripadnosti

20. nedelja med letom

Kdo je tujec in kdo je domačin? To je vprašanje, ki postaja vedno aktualnejše v Evropi, je vprašanje, ki se glasno ali potihem pojavlja v naših župnijskih občestvih, je vprašanje, ki se pojavlja v katerikoli skupini, ko se pridružijo novi. Gre torej na eni strani za vprašanje pripadnosti, na drugi pa za vprašanje naše odprtosti ter pripravljenosti na spremembe.

1) Izvoljeno ljudstvo, rojeno iz vere Abrahama, je v davni zgodovini postalo tista sol, preko katere je Gospod vstopal v padli svet. Bili so tista peščica izmed vseh narodov, ki jih je Gospod poklical, izvolil in se jim razodel. Zato so imeli in imajo neuničljiv pomen v celotni zgodbi odrešenja. Res je, Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica. In vendar se še danes zgodi, da poklicani in izvoljeni pozabi, čigav dar je in tako postane samozadosten. V veliki meri se je to zgodilo Izraelcem, Pavlovim rojakom, ki so v svojih "privilegijih" pozabili na poslušnost in s tem spregledali samega Božjega Sina, ki je mednje vstopal kakor popolni tujec. Z novo Besedo, novo držo, z odprtostjo, ki je strašila njihov ustaljeni vzorec pravil postave. Prinašal je življenje, ki je za okostenele sisteme vedno grožnja. Zato je za njih tujec tudi ostal.

Sprejeli pa so ga mnogi pogani, katerim prej ni bil oznanjen in kateri niso imeli podlage zgodovine izvoljenega ljudstva. Prav iz teh tujcev, ki so ga sprejeli, smo rojeni tudi mi, današnji kristjani. Zato je na mestu, da se danes nekoliko zautsavimo pri vprašanju pripadnosti Kristusu.

Vse prevečkrat se zgodi, da pripadnost merimo po tem, koliko časa je nekdo prisoten. Tak pogled nas je pripeljal do velike zaprtosti, sumničavosti do vsega in vsakega, ki pride na novo in do velike ljubosumnosti na vzorce, ki so veljali od nekdaj. Taka drža je nevarna in toga, saj sprejme samo tistega, ki se je pripravljen popolnoma podrediti že ustaljenemu, pa četudi ta oblika ne služi več nikomur. Na tak način začnemo ljudi prirejati po svoji podobi, po podobi, ki smo si jo sami izdelali. Ko pa človek našim vzorcem ne ustreza, ga izvržemo.

Tako imamo tudi danes v Cerkvi veliko mladih in odraslih, ki so se z vsem žarom približali našim skupnostim, potem pa razočarano odšli, saj so naše "rezanje" neuspešno prestali. Odšli so, ne boljši kakor prej, temveč poškodovani in opeharjeni. To pa je popolno nasportje resničnega poslanstva Cerkve, ki je od začetka poslana v svet kakor sol. Sol, ki hrane ne uniči, temveč ji le doda okus, je ne spreminja, temveč jo zaščiti v dobrem, je ne preplavi, ampak jo z njo sobiva in jo tako oplemeniti.

Naš odnos do t.i. "tujcev" in do vsega, kar je novo in drugačno, tako postaja temeljno vprašanje današnje Cerkve in nas samih.

2) Apostol Pavel se v drugem berilu poigrava z besedama poslušnost in usmiljenje. Obe besedi kažeta na to, da obstaja odnos, saj se izven tega ne da živeti ne enega ne drugega. Njegovi rojaki niso bili poslušni, pogani pa niso vedeli, komu bi sploh bili poslušni. Prvi so ravnali iz lastne ošabnosti in samozadostnosti, drugi pa iz nevednosti, zato so ti drugi pogosto postali veliko sprejemljivejša zemlja za oznanilo odrešenja, veliko pristnejši naslovniki usmiljenja Boga.

Zaradi tega usmiljenja, ki so ga bili deležni, pravi Pavel, se je neposlušnost njegovih rojakov še povečala, vendar za to, da bi tudi njih doseglo usmiljenje, kajti pripadnost Kristusu ni v togem izpolnjevanju pravil, temveč v veri, v katerem je Drugi tisti, ki prvi doseže mene. Če pa me Drugi prvi najde, je to dar in ne zaslužek, je milost in ne posest. Iz milosti in daru pa se rodi hvaležnost. Rodi se ponižnost, ki je nasprotna  zavisti, rodi odprtost, ki je nasportna ljubosumnemu zadrževanju zase, rodi naklonjenost vsem in ne ozka ujetost v prepričanje, da mora biti "tako, kot je vedno bilo!"

Poslušnost je torej izraz priznavanja Drugega. Usmiljenje pa je prvi izraz Drugega, ki ne odneha, temveč ljubi navkljub vsem zavrnitvam, da bi le dosegel slehernega človeka in tako iz "tujca" kakor iz "domačina" naredil novo Božje ljudstvo. Želja Očeta je namreč, da tako "mlajšega" kot "starejšega in trmastega" sina privede v skupno hišo.

3) In nenazadnje nam sam Jezus v evangeliju pokaže nujnost odprtosti. Tudi Sin je imel primarno poslanstvo, da poišče "izgubljene ovce Izraelove hiše" zato, da bi jih potem lahko poslal k ostalim. In vendar se je nemalokrat zgodilo, da so ti ostali, "pogani", prej prišli k njemu in bili poslušni kakor vsa Izraelova hiša.

Kolikokrat je vera stotnika, vera tujca, vera Kanaanke močno presegla sumničavost in dvome rojakov, Izraelcev, Nazarečanov, starešin, pismoukov in farizejev. Kolikokrat je "tujec" prvi prepoznal "tuj" in nov obisk Boga, kar je Sin zagotovo bil. Zato tudi Jezus pokaže, kako potrebno je stopiti ven iz prvotnih predstav, kako pomembno je biti sredi poti pripravljen spremeniti smer, razširiti obzorje, dati prednost življenju in ne predstavam ali idejam.

Pokaže nam, kako zmotno je ostajati v poznanih in varnih okvirjih "naših predstav" ne da bi ob tem pred seboj videli človeka in njegovo bistvo. Pokaže nam, kako pomembno je spoznati, da smo poklicani v novo ljudstvo, v katerem je edina vez pripadnosti vera, to je odnos z Očetom, ki nas vse dela za brate in sestre in ne tradicija, genetika, poznanstva ali preprosto dejstvo, da je domačin tisti, ki je dlje časa prisoten.

V tej novi, Kristusovi misli tako ni več nikakršnega prostora za togost in ujetost, ampak za širino, globino, mehkobo, zaupno ljubezen in sprejemanje, a hkrati tudi jasnost in odločnost, ki jo sol mora imeti, da izpolni svoje poslanstvo in prinese okus Boga!


torek, 15. avgust 2017

Glas rahlega šepeta



Danes nas Beseda skupaj z Elijem, apostolom Pavlom in ostalimi učenci vodi v svet skrivnostnega Božjega razodevanja.

1) Božja gora Horeb, kraj, ki simbolno predstavlja tudi vse druge kraje razodevanj, je kraj, kamor je Elija potoval štirideset dni in štirideset noči, kar pomeni toliko časa, kolikor je bilo potrebno, da se mu je Gospod lahko razodel in je Elija to tudi lahko slišal.
Na goro se je umaknil tudi Jezus potem, ko je nasitil ogromno množico. Da bi na samem molil in slišal Očeta.

In na to goro kliče Oče tudi nas, da bi nam lahko spregovoril in bi se naše srce lahko naučilo Božjega stila razodevanja. Kajti On ni v silnem viharju, ki kruši gore in lomi skale niti ni v potresu in ni v ognju, temveč se razodene v glasu rahlega šepeta. Tam srce vzdrhti, tam se zgodi srečanje. Gospod ni Bog senzacije in klicanja pozornosti, temveč skrivnostno čaka v tihih drobnih »šepetih«, da ga najdejo tisti, ki ga iskreno iščejo. In kdor ga najde, spozna tudi, kako prav ta tih rahel šepet resnično premika skale.

2) Dolgo Elijevo potovanje na goro Horeb se zgodi po zanimivem dogodku na drugi, prav tako pomembni gori Karmel, kjer zmagoslavno pobije 400 lažnih prerokov. Gora Karmel tako zanj ni več kraj razodetja Boga, temveč gora zmagoslavja, Elija pa iz poslušnega preroka postane zmagoviti bojevnik. Zato Gospod dopusti, da ga strah pred kraljico Jezabelo požene v puščavo, kjer ponovno izkusi svojo majhnost, ko si pod grmom želi smrti. Takrat ga dvakrat obišče Gospodov angel, mu da jesti in piti ter pošlje naprej. Šele potem se mu Gospod ponovno razodene in pokaže, kako Njegovo delovanje ni v dokazovanju moči niti ne v potresih in ognju, temveč v ponižnem poslušanju rahlega šepeta, ki vodi vse.

Enako učenci. Priča so veličastni pomnožitvi kruha, kjer Jezus nasiti veliko množico, ki ga hoče narediti za kralja. Ob tem so se tudi sami počutili ponosne in pomembne in najbrž z dvignjenimi glavami delili kruh, ki skrivnostno ni ponehal. Vendar ima Jezus tudi za njih čudovito pedagogiko! Sam bo odpustil množice, učence pa takoj pošlje v čoln in na morje. Tudi oni so namreč podlegli skušnjavi, da Božje delovanje postane senzacionalna predstava, v kateri so postajali vedno bolj pomembni oni sami. Tudi njim je Jezus moral razodeti, kako ni v viharju, ni v prikazni, ki hodi po vodi, temveč v drobnem šepetu tihe navzočnosti, ki pomiri še tako razburkane valove in utiša še tako grozeči nasprotni veter.

Tudi oni so morali izkusiti lastno omejitev, da jih je spomnila, kako brez Njega ne morejo storiti ničesar.

3) In nenazadnje je v tem odlomku čudovito prikazana tudi dinamika duhovnega življenja - dinamika iskanja, najdenja in poslanosti. Gospod učence najde sredi viharja, ga umiri, jih pa tudi pokliče naprej, ven iz varnosti.  Petru reče: »Pridi!« V moči te Besede, človek lahko hodi in deluje.

Elija in učenci v nekem trenutku pozabijo kdo je prvi, zato je Elija poslan v puščavo, učenci pa na morje. Puščava in viharno morje, za človeka popolnoma neugodni situaciji, za Boga postaneta priviligiran prostor razodetja.
Kajti samo tisti, ki je izkusil svojo mejo in spoznal, da potrebuje Drugega, lahko tega Drugega tudi oznanja. Kdor pa tega ne živi, oznanja lahko samo samega sebe ali moč lastnega čolna.

Elija se po razodetju na gori Horeb vrne v puščavo in ponovno postane to, kar resnično je – prerok, ki oznanja Besedo Boga in ne svoje.
Učenci se z morja vrnejo drugačni, ne kot tisti, ki iščejo svoje mesto (četudi še velikokrat padejo), ampak kot oznanjevalci Njega. Kot tisti, ki ne morejo sloneti  le na lastnih čolnih moči, temveč upajo zaradi Besede stopiti na vodo in hoditi po njej.

To pa je tudi življenje slehernega kristjana – hoja po vodi! Življenje, ki pričuje, da je vsa trdnost in vsa gotovost »trdih tal« v pogledu, pripetem na Kristusa in ne v moči lastnih čolnov. Kristjan je tisti, ki gleda in se ukvarja z Življenjem in ne s smrtjo.

Nasprotni veter bo vedno, valovi bodo vedno. Zato pa je edino resnično pričevanje, oznanjanje smeri našega pogleda. Kdor kontemplira temo in valove nasprotovanj, se začne potapljati, kdor pa ve, da je bil prvi poiskan in je njegova moč v pravi smeri pogleda, si upa tudi ven, na odprto morje, izven območja varnega, k bratom in sestram, ki se utapljajo v valovih. Kajti moč ni v jakosti čolna ali pogumu človeka, temveč v pogledu, ki je zasidran v oči Vstalega.