torek, 31. marec 2020

Pogled onkraj

Torek 5.postnega tedna

V življenju je velika nevarnost, da za bratom ne vidimo več obličja Očeta, za dejanjem ne več tistega, ki ga je naredil, za kosilom ne vidimo več rok, ki so ga pripravile, za naravo ne vidimo Stvarnika, ki jo je ustvaril, za seboj ne vidimo Svetega Duha, ki v nas prebiva ...

Nevarno je, ko izgubimo simbolni pogled, ki nam pomaga videti onkraj tega, kar se vidi, predvsem pa nam pomaga videti obličje tistega, ki je za nečim.

Ko so Izraelci izgubili pred seboj obličje Boga, ki je poklical Mojzesa in z njegovo pomočjo peljal ljudstvo v puščavo, so začeli godrnjati. Vse skupaj se jim je zazdela Mojzesova "igrica", nekaj, kar si je izmislil Mojzes sam. Vse dokler niso skozi pike svojih jezikov, ki so bili najbolj strupene kače spoznali, da se dogaja nekaj, kar presega njih in Mojzesa. Ponovno so se torej obrnili h Gospodu in postali poslušni. Vsaj za nekaj časa, kajti trdovratno ljudstvo so bili.

Ker so Judje ohranjali svoj omejen in ogrožen pogled, v Jezusu niso zmogli videti Očeta, ki ga je poslal, pa tudi besed, ki jih je jasno povedal Jezus,niso hoteli slišati
"Ko boste povišali Sina človekovega, takrat boste spoznali, da sem jaz in da nič ne delam sam od sebe, ampak tako govorim, kakor me je učil Oče. In tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, kajti jaz delam vedno to, kar je njemu všeč."

Zakaj šele na križu? Ker se bo tam dogajalo nekaj, kar bo presegalo vse, Jezus pa bo sredi te temne noči ostajal svoboden Sin Očeta, ki se daje in ljubi do konca. Takrat bodo spoznali, da je za Sinom obraz Očeta, ki je človeštvo tako ljubil, da nam je dal svojega Edinorojenega.

Ko živimo v situacijah, ki nas presegajo, naj tudi tisti, ki vidijo nas, spoznajo, da je za našim ravnanjem, življenjem, dejanji in besedami obraz Očeta, ki nas ljubi in nas pošilja. V te konkretnosti, take, kot so. S pričevanjem ljubljenih sinov in hčera!



ponedeljek, 30. marec 2020

Stopiti iz množice

Ponedeljek 5. postnega tedna

Človek hitro s prstom pokaže na drugega, ob tem pa pozabi, da v resnici s tem v prvi vrsti kaže nase. Kajti med obsojanjem samo pokažemo to, kar je v naših srcih.

Že v prvem berilu beremo pretresljivo in ganljivo zgodbo nedolžne Suzane, ki takrat kot ženska ni imela besede, je pa močno zaupala v Gospoda do konca. In njena vero jo je rešila. Sveti Duh je bil poslan na mladeniča Danijela, ki je jasno, čisto in odločno prinesel resnico!
Tako zelo potrebno tudi danes.

Tudi danes potrebujemo "Danijelov", mož in žena, ki bi bili polni Svetega Duha in prinašali njegovo Besedo, jasnino, urejenost, pravičnost in mir. Množica je namreč vedno navzoča, toda predstavlja le tiste, ki se pustijo voditi - lažnivim sodnikom ali pravim prerokom.

Tisti, ki se pustijo voditi Duhu, pa stopijo ven iz množice in nenehno sukajo smer zgodovine. Suzana je bila po zaslugi Danijela, ki se je pustil voditi temu Duhu in je imel pogum spregovoriti, bila rešena, izprijeni sodniki pa kaznovani po postavi.

Tudi za Jezusom je hodila množica, večkrat zaslepljena in vodljiva. Nekaj časa je verjela Jezusu, nato se je pustila voditi farizejskim dvomom, spet nato lastnim dvomom ... Zato Gospod išče osebo, išče obličje, išče oseben dialog in osebno vero srca. Tam lahko dela čudeže.

Tudi k njemu pride množica skupaj s farizeji, ki obtožujejo ženo, ki naj bi prešuštvovala. In Jezus piše po tleh. V molku. Večkrat sem Ga spraševala, kaj je pisal in všeč mi je misel, da je takrat po tleh tiho pisal grehe teh, ki so tako arogantno pokazali s prstom na to ženo. Pisal je njihove grehe, ko so prešuštvovali ne le v postelji, ampak tudi v verovanju, saj so edinega in pravega Boga zamenjali za svoje ideje in predpise.

Lažni sodniki, ki so po krivem obsodili Suzano, so bili kaznovani in usmrčeni. Tu pa Jezus ne obsodi ne žene ne tistih, ki so obsojali. Kajti prišel je, da dopolni postavo z odnosom, ki vrača smisel, vrača pomen, vrača dostojanstvo in zato pokriva množico grehov. Ljubezen ima to moč.

Zato se je lepo zateči v objem Kristusa, umolkniti in prisluhniti Besedi, ki brez krivde omogoči, da iz naših rok popadajo vsi grobi in ostri kamni besed, napadov, obsodb in jeze, ki jih potiho ali naglas usmerjamo en v drugega. Ta tihi teden nam je dan, da tudi mi obstojimo s tišino v srcu pred Njim, ki je v tišini "zapisal" in "izbrisal" naše grehe, ko se je kakor krotko Jagnje pustil peljati na križ in tam za večno pribil našo smrtno obtožnico.

Ostanimo nekaj trenutkov tiho pred tem prizorom, nato pa naj tudi v naših srcih zadonijo topi zvoki manjših in večjih kamnov, ki otežujejo naša srca. Naj namesto v brata raje padejo na tla ...



nedelja, 29. marec 2020

Pridi ven!

5. postna nedelja

Tiha nedelja, ko je vsak v svoji karanteni. In prav vanje vstopa Kristus, da bi odprl grobove, da bi poklical ven, da bi, četudi sredi težkih razmer, zaživeli polnost življenja, ki je v Njem.

"Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo!"
Te močne besede, ki jih Gospod pošilja preko preroka Ezekijela, se še močneje dopolnijo s Pavlom, ko pravi: "In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa."

Duh je tisti, ki oživlja, ne glede na zunanje okoliščine. On je, ki vstopa v naše notranje grobove, v katere smo zaklenili lastna srca, lastno upanje, lastno ljubezen in vse to zapečatili z velikim kamnom strahu in nezaupanja.
Ne neha vstopati v ta naša notranja pokopališča in klicati: "Odstranite kamen!"

Vsak bo sam najbolje vedel, kako je ime njegovemu kamnu, ki tesno zapira dotok življenja, dotok svetlobe in ljubezni ter ga dela ohromljeno mrtvega, blokiranega ali apatičnega. Nas prosi, da ta kamen odstranimo in pustimo, da se zgodi.

Tudi služabnikom v Kani je bilo naročeno, naj napolnijo vrče z vodo. To so lahko storili oni. Da je pa voda postala vino, je bil potreben Kristus. In vendar gre vedno za Božje človeško sodelovanje. So stvari in odgovorne drže, ki je prav, da jih imamo mi, in so čudeži Milosti, ki je prav, da jih pustimo Njemu. Mi odstranimo ta velik kamen nevere v novost Duha in evangelija, Kristusu pa dopustimo, da izreče Besede življenja in obudi naša mrtva in prestrašena srca.

"Pridi ven!"
Pridi ven, na svetlo, v življenje, kajti "zima je minila, deževje ponehalo, prešlo. Cvetice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi." (Vp 2, 11-12). Zato pridite ven! Ven iz lukenj, ki jih vsi poznamo in v katere se skrijemo, ko pride neurje, preplah, bolečina. Toda pride čas in je sedaj, ko je potrebno ven, v svobodo in celo bolečini dati novo ime.

"Razvežite ga in pustite, naj gre!"
Potem, ko smo se zavili v temo smrti in strahu, na nas še nekaj časa ostajajo ostanki te naše teme. Ostajajo povoji, ki smrdijo po temi in vlagi in nam ne pustijo hoditi v svobodi Božjih otrok. In tudi tukaj nas Gospod vabi k sodelovanju pri procesu odrešenja.

In še nekaj je močnega v tem odlomku - moč prijateljstva. Gospod si je dovolil, da so mu ljudje prišli blizu in je zajokal ob njihovi bolečini. Tolažeče je gledati Boga, ki s tolikimi v teh dneh joka, upa, hrepeni. Ni nas zapustil. Toda želi si, da sami odvalimo kamne nevere in odstranimo povoje naših trmastih idej, ostalo bo naredil in dela On.

Prijateljeva bolezen je tista, ki Jezusu pokaže, da je prišla Njegova ura, ko se mora vrniti v Judejo, čeprav so ga ravno tam hoteli kamenjati. Toda takrat še ni bila Njegova ura, sedaj pa preko prijateljstva spozna, da je prišel čas, da se zadnjič spusti iz Galileje v Judejo. Kmalu po tem dogodku se namreč začne tudi Njegovo trpljenje.

Tudi nam prav naši bližnji sporočijo, kdaj pride čas naše daritve, kdaj je čas našega sestopa iz varnejše Galileje oddaljenega opazovanja v Judejo konkretnih dejanj za druge. Mož bo sporočil ženi, kdaj je čas njenega darovanja in obratno, otrok bo nevede sporočil staršem, potrebni ljudje bodo ta čas sporočili duhovnikom, redovnikom ...

Dani smo si kot klic k daritvi. Klic, ko se moramo tudi sami spustiti v človeško bolečino, drugemu pokazati kamen in povoje, ki jih je potrebno odstraniti ter pripraviti pot Gospodu, ki prihaja in prinaša življenje. Ker je On sam življenje in vstajenje.

Enako smo tudi sami poklicani sprejeti in slišati, ko nam bodo naši prijatelji povedali o kamnih, ki jih imamo pred vhodom v srce, o povojih, ki nam in njim preprečujejo, da bi stopili v lepe odnose ...
Dajmo jih slišati, četudi bo v nas kakšna "Marta", ki se bo upirala, češ, da je že prepozno ... Ni prepozno, kajti danes je prišel čas življenja!

Prišel je čas, da sredi bolečih in temnih situacij pokažemo, da je Ljubezen močnejša. Naj Duh sam vsako našo temo spremi v svetlobo, tako bomo ta luč drugim tudi sami.

Stopimo torej ven iz svojih ujetih notranjosti in zavonjajmo lepoto Duha!


sobota, 28. marec 2020

Najdeni

Sobota 4. postnega tedna

Ko so nekateri iz množice slišali Jezusove besede, so govorili: "On je zares prerok." Drugi so rekli: "To je Kristus." Nekateri pa so govorili: "Menda vendar Kristus ne pride iz Galileje?" Nastal je torej zaradi njega med množico razdor. 

Vse jasneje postaja, da je Kristus znamenje, ki se mu bo nasprotovalo in znamenje, ob katerem se ne da ostati nevtralen. Potrebno se je odločiti. Kaj se takrat, ko sami slišimo Gospodovo besedo zgodi v našem srcu? Priznamo, da je vsaj prerok? Sme postati Kristus, Odrešenik, ki ima kaj povedati mojemu življenju? Ali se tudi sami potuhnemo v tisti slavni "ne vem, ne moremo biti prepričani, verjetnosti so, ni pa sigurno"?

Kako pogosto se zadržimo v tej skupini ... Glede tolikih pomembnih stvari. Toda v ozadju gre vedno za to ali je človek pripravljen rasti ali ne. Rast namreč vključuje spremembe, spremembe pa opustitev nečesa, kar je bilo, da bi zraslo nekaj novega.

Farizeji ostajajo podoba tistih, ki so "zacementirani" v svoj prav. Ne le, da se niso pripravljeni notranje premakniti, temveč tudi sicer k Jezusu pošiljajo svoje poslance, služabnike, sami pa ne naredijo niti koraka. Raje se na te služabnike jezijo, če ne naredijo tega, česar si tudi sami ne upajo.

Medtem ko se okrog Jezusa tvori ta zamrznjen pokrov ledu, ki je namenjen le temu, da se človek vanj skrije in spi naprej, se izpod te ledene gmote vali droben potoček tistih, ki so Kristusa vzeli zares in se mu pustili dotakniti. Iz njihovega osrčja so začele teči reke žive vode in tako so sredi splošnega ukvarjanja z razlogi "za" in "proti", začeli raje živeti - ljubezen, toplino, darovanje, odpuščanje, povezovanje ...

To so bili tihi skriti učenci, ki so z Jezusom zbirali. Tudi danes išče takih častilcev - tihih, skritih, preprostih, ljubečih, takih, ki ne iščejo sebe, ampak to, kar je v srcu Očeta. V Njegovem srcu pa je, da bi bili vsi najdeni in spoznani v objemu Ljubezni.



petek, 27. marec 2020

Dobro, ki vznemirja, ker je dobro

Petek 4. postnega tedna

Res nenavadno je, kako od nekdaj dobro vznemirja in ogroža človeka, ki je zaprt sam vase. Kakor bi mu dobro samo zato, ker je dobro in želi drugemu dobro, povzročalo alergično reakcijo.

V prvem berilu je posrečeno opisano mišljenje tistih, ki se še ne želijo premakniti ali v sebi spremeniti. Taki bodo nenehno iskali težavo v drugem, tako zelo se namreč bojijo izgubiti to, kar so si svojim trudom pridobili.

Hudobni govorijo med seboj, napačno sodeč: "Zalezujmo pravičnega, ker nam je nadležen in nasprotuje našim delom (...) Baha se, da Boga pozna in se imenuje Gospodovega sina. Postal nam je obtožba našega mišljenja, nadležen nam je že, če ga vidimo, ker njegovo življenje ni podobno drugim in njegova pota so posebna.

Prav tako mišljenje srečujemo v vseh dvobojih med farizeji in Jezusom. Ta dvoboj se bo v naslednjih dneh samo še stopnjeval, kajti tisti, ki gradi na sebi, ne prenese, da bi mu kdorkoli ugovarjal. Takega, zanimivo, ogrozi celo Ljubezen, ki tiho opravlja svoje delo.
Farizejem je Jezus postal obsedenost. Dan in noč so se ukvarjali samo še s tem, kako bi ga utišali, kako bi zrežirali svojo igro in ga odstranili. Res preveč jih spominja, da so izgubili Očeta.

Opis, ki nam ga danes ponuja knjiga modrosti pa je dejanski tudi opis tolikih belih in krvavih preganjanj številnih kristjanov. Pri nas so mnogi deležni "preganjanj v rokavicah", kakor bi rekel papež, po svetu pa tudi krvavih preganjanj, kajti nositi ime Sina, biti Kristusov, tudi danes vznemirja temine sveta.

Na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah Bog rešil!
In res ga je, toda drugače kakor je pričakoval človek. Sin bi lahko stopil s križa, pa ni, ker je za naše odrešenje bila potrebna Njegova smrt, skozi katero je ostajal svoboden Očetov sin.

In prav ta Jezusova neogrožena sinovska drža sina, ki temelji v odnosu z Očetom, kakor ponovno poudari v današnjem evangeliju, med njimi zaostruje napadalnost ...

Toda Jezusova ura še ni prišla ...


četrtek, 26. marec 2020

Sprejeti ali zagrabiti?

Četrtek 4.postnega časa

Včeraj smo ob Mariji in angelu Gabrijelu razmišljali o naši temeljni drži, ki je sprejemanje. To je temelj naše vere. Danes pa že srečamo njeno nasprotje - človeka, ki hoče grabiti in držati v rokah.

"Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno", reče Bog Mojzesu na gori Sion. To izraelsko ljudstvo se je naveličalo čakati tega skrivnostnega Boga, ki ima svoj čas, svoj način, svoje skrivnostno obličje, naveličali so se sprejemati, zato so se odločili, da zagrabijo sami. Naredili so si torej ulito tele, mu darovali in ga častili, nato pa živeli naprej, kakor so sami hoteli. Izdelali so si boga, ki se ga je dalo držati v rokah, kontrolirati in nositi, kamor, kadar in kakor so hoteli oni sami.

Obvladovati je tako izraz človekovega protagonizma in čisto nasprotje drže sprejemanja, znotraj katere se edino lahko razodeva pravi in resnični Gospod. 

Podobno držo srečamo tudi v evangeliju pri Judih, ki ne sprejmejo Kristusa, ker ni prišel v svojem imenu, ker ne dela za slavo in "všečke" ljudi, ampak prihaja v imenu Očeta, ki mu edini daje pričevanje.
Ker pa je to pričevanje skrivnostno, povezano tudi z zavračanjem, nesprejetostjo, bolečino, skritostjo, se Judje uprejo. Hočejo drugačnega Mesija, takega, ki bi sprejemal slavo ljudi in ne iskal slave Boga, ki vidi na skrivno. 

Na kateri strani smo pa mi?
Na strani tistih, ki upajo ponižno čakati in sprejemati način razodevanja Gospoda, Božjega Jagnjeta, ki ima svoj čas in svoj način ali med tistimi, ki se naveličajo in rečejo: "Dovolj je, vzemimo stvari v svoje roke"? Smo na strani odprtega in sprejemajočega naročja Marije, v kateri se tiho in nežno tke Življenje, ker ni iskala časti od drugih, ampak je sprejela čast edinega, Boga samega ali na strani stegnjene roke, ki grabi in izdeluje svoja božanstva, po svoji podobi in svoji všečnosti?
Smo na strani reševanja sebe ali dajanja življenja za druge? 

To križišče in ta odločitev bosta nenehno del našega srca in naših izbir.




sreda, 25. marec 2020

Sprejeti

Gospodovo oznanjenje

Danes bi se rada ustavila pri drži angela Gabrijela in Marije.
Oba sta v drži sprejemanja. Udeležena sta v veliko dogajanje, vendar ostajata poslana in sprejemajoča. Glavna oseba vsega dogajanja je torej nekdo Drug.

Tisti čas je bil angel Gabrijel od Boga poslan v galilejsko mesto ...
Od Boga je bil poslan. Ni se sam poslal, ampak je poslušal in izpolnil. Pomeni, da je pred Bogom znal ostajati osvobojen sebe in zato pokoren. Ko je prejel poslanstvo, ga je tako v vsej svobodi in polnosti lahko tudi izpolnil.

Odšel je v Nazaret k Mariji in ji prinesel Besedo. Ne svojo, ampak od Boga, polno milosti in resnice. Ponovna popolna svoboda, kajti samo kdor je svoboden od sebe, zmore biti pokoren ter prinašati Besedo življenja.
K Mariji angel vstopi, kar pomeni, da ne vdre, ampak nežno pristopi in pozdravi: "Pozdravljena, milosti polna". Bil je poln spoštovanja in nežnosti ter Marijo ogovoril kot nekoga, ki je polna Milosti.

Ob tem razmišljam, kako lepo bi bilo, če bi tudi mi drug drugega znali srečevati in pozdravljati v zavesti, da je vsak od nas noseč s Svetim Duhom, da smo v Sinu, saj se v vsakem od nas pretaka njegova Kri. Kako drugačna bi bila naša srečanja.

Nato angel Mariji pove, naj se ne boji. Oznani ji, kako se bo preko njenega življenja zgodilo nekaj velikega; po njej se bo rodil Sin Najvišjega, čigar kraljestvu ne bo konca, toda ponovno bo Sveti Duh tisti, ki bo glavni akter. On jo bo obsenčil, On prišel nadnjo, Marija pa je poklicana to Sveto le sprejeti.

Tako angel kakor Marija sta torej v drži sprejemanja Tistega, ki je prvi! Oba sta se dala vsa na razpolago, oba postaneta noseča z Besedo, ki ju pošilja. V svoje besede sprejmeta Besedo in tako postaneta prostor veselja za cel svet.

Vsem nam je ta Beseda oznanjena! Poklicani smo jo le sprejeti, donositi in nato podarjati - rojevati drug drugemu. Ob tem je potrebna tako drža Marije, ki sprejme presenečenje novosti, kakor angela Gabrijela, ki je poslan, da drugemu oznani lepoto te novosti.

Oba sta to veliko skrivnost znala ohranjati v tihoti srca in jo premišljevati. Marija ostaja v notranjem obiskanem svetišču lastnega telesa, angel se potem, ko opravi svoje poslanstvo, vrne k Bogu. Središče obeh je torej v Bogu in ne v samem sebi ali v kakem drugem ustvarjenem bitju. Oba znata počivati v zrenju in poslušanju Gospoda, oba znata biti svobodna samega sebe in dati vse svoje bitje na razpolago Gospodovim načrtom.

Naj bo tudi naše težišče in jedro vsega Odnos, iz katerega vsak dan, kakor angel Gabrijel, odhajajmo k drugim, v skrita mesteca, v obveznosti, ki nas čakajo, v novosti, ki so pred nami, ob tem pa odhajajmo z zavestjo poslanih. Poslanih, da vsak na svoj način prinašamo in nosimo Besedo, nato pa se ponovno vrnimo in spočijmo v Njem.



torek, 24. marec 2020

Obhajilo drug drugemu

Torek 4. postnega tedna

V prvem berilu beremo, kako izpod tempeljskega praga vre voda, ki žubori od desne strani templja in teče proti vzhodu (simbol Vstajenjskega jutra).
Ta voda se izliva v pustinjo in dospe do Mrtvega morja. In ko pride do tja, postane voda Mrtvega morja zdrava. Vsakršno živo bitje, ki se tam giblje, oživi, kamor koli se izlije reka.

V evangeliju pa beremo: Bil je judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Skozi Ovčja vrata, do kopeli Betesda, kjer je bila množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih. 

Kar je prerok videl v videnju, se je s Kristusom dejansko zgodilo. V tem kopališču je bilo veliko živih bitij, ki so se okorno gibali, toda niso imeli več življenja. V to puščavo človeštva, v to Mrtvo morje bolezni, vpitja, greha, vstopi Sin, ki je izpolnitev prerokbe, saj je le On ta živa voda, ki teče z oltarja in nas na skrivnostne načine dosega, da bi nas oživila.

Da bi tudi mi postali vsakovrstno drevje z užitnim sadjem. Drevje, ki mu listje ne ovene in sad ne mine, navkljub težkim razmeram. Vsak mesec bo nov sad rodilo; zakaj voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo. 

Tudi nas dnevno napaja Milost, ki je kakor neusahljiva reka! Da bi postali užiten sad in zdravilo za mnoge. Da mi sami postanemo Kristusovo telo in kri za tiste, ki jih v teh dneh imamo okrog sebe ter tiste, ki so daleč.

Vendar, kakor se je mož, ki je bil 38 let hrom, moral odločiti ali želi ozdraviti in kakor se je prerok moral odločiti ali bo sledil možu z merilno vrvico vzdolž reke milosti, ki je postajala vedno višja, tako se moramo odločiti tudi mi. Ali upamo sprejeti ta tiha povabila Duha, ki ne presahnejo niti v karanteni in ali ta Duh lahko v nas najde prostor svojega počitka in delovanja?

Mož vzame svojo posteljo in gre. Četudi je bila sobota. In Kristus ga, podobno kakor sleporojenega, najde izven "pravil templja", potem, ko ga farizeji "vržejo ven". Kajti resnična vera je tam izven "suhih pravil", kjer se Živa voda in Mrtvo morje resnično stakneta, kjer se Božja moč sreča s človeško krhkostjo in kjer se Kristus sreča z našim uboštvom.

Naj bo ta teden tako poln teh pristnih in iskrenih srečanj, ko se bo Milost smela izlivati v Mrtva morja našega srca ter ga oživljati! Da bomo resnično postajali obhajilo (communio = občestvo) drug drugemu!



ponedeljek, 23. marec 2020

Pojdi, tvoj sin živi!

Ponedeljek 4.postnega tedna

Kraljevi uradnik mu pravi: "Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!" Jezus mu reče: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel. 

In njegov sin je ozdravel ter živi. Kako kratko in močno sporočilo.
Pri vsaki maši molimo: "Gospod, reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!"
Reci le Besedo in živel bom!

Katera je ta ena Beseda, ki mi jo Gospod namenja danes, da ponovno zaživim, ljubim, hrepenim, sanjam, odpuščam, ustvarjam?

Vsakemu je poslana ta Beseda, Oče nikogar ne izpusti. Naj bo tako prav ob besedilih, ki nam jih Cerkev poklanja danes, priložnost, da srcu vrnemo hrepenenje. Hrepenenje po Življenju ter po polnosti Odnosa!

Kraljevi uradnik je bil najverjetneje naučen ukazovati in prejemati ukaze, toda pred Gospodom je bil preprosto oče. Oče svojega bolnega sina, za katerega je prehodil dolgo pot iz Kafarnauma v Kano. To je edino, kar je še lahko naredil zanj. In bil je ozdravljen njegov sin ter on sam, kajti odlomek se zaključi s tem, da je vsa njegova hiša začela verovati v Odrešenika.

Imeti odnos z Odrešenikom pa spremeni in ozdravi vse! Kajti ni več stvari, ki bi bila slepa ulica, ki bi bila usodna, ki ne bi imela dobrega epiloga. Vera nas ne čudežno obvaruje, nam pa da možnost novega življenja, na način tistih, ki vidijo onkraj...

In kot nas te dni Gospod po raznih prerokih opogumlja in spodbuja, nadaljuje tudi danes, po preroku Izaiju: "Glej, ustvarim novo nebo in novo zemljo, o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel, temveč veselite in radujte se na veke tega, kar ustvarim. "

On kliče k veselju in upanju, kajti Gospod je ustvarjalen tudi sredi stisk, ki pestijo človeštvo. On nenehno uporablja vse za to, da bi delal človeku dobro, da bi ustvarjal blaginjo. Gospod je utelešeni Bog, zato vstopa v našo realnost, tako kakršna je, ter iz nje, kot vso zgodovino odrešenja, oblikuje nekaj novega, dobrega, nekaj blagega za človeka, ki ga ljubi.

Naloga nas kristjanov je tako v tem času še nujnejša, saj smo poklicani ostajati otroci luči, tisti, ki se v celoti odprejo Očetu, tisti, ki vedo, da so kakor uradnikov sin, ki je brez Besede mrtev, v Odnosu pa oživi in prejme novo moč.

On se hoče tudi ali še posebno v teh časih razodevati prav po naših telesih in življenjih, če bomo le dali prednost Odnosu in z Njim upali ter obujali razbito upanje mnogih! Ne daje nam čudežnih rešitev, daje pa nam polnost življenja in obljubo novega, ki nastaja prav skozi temine časa.

"Pojdi torej, kajti tvoj sin, tvoja duša živi!"



sobota, 21. marec 2020

Se pokloniti do tal

4. postna nedelja

1) Naša skušnjava bo vedno želja po tem, da bi vsaj na zunaj delovali "naj". Česarkoli že; najlepši, najmočnejši, najboljši, najhitrejši, najpametnejši.
Toda Gospod ni izvolil za svojega kralja nobenega od sedmih Jesejevih sinov, kajti bili so preveč človeško popolni, že izdelani, mali bogovi.

Namesto njih si je izbral rdečkastega Davida, ki je pasel drobnico. In Samuel ga je mazili sredi svojih bratov, o čemer je David pozneje pisal:
"Pred mano pogrinjaš mizo
vpričo mojih nasprotnikov;
z oljem mi maziliš glavo,
moja čaša je prepolna"
.

Gospod torej gleda v srce in si želi iskrenosti. Ne želi si, da bi se kakor farizeji pretvarjali, da vidimo, ko smo vendar slepi, temveč da bi vsaj pred njim upali razgrniti svoja srca taka kot so; slepa, kruljava, prestrašena, upajoča.
On si želi ponižne jasnosti in preprostosti.

2) "Dokler sem na svetu, sem luč sveta."
Ta Luč je prišla v temo, da bi jo razsvetlila, svetu povrnila barve ter vrnila Božji pogled. Zato gre v jedro teme, da jo razkrinka in premaga. Toda ta Luč ponovno mesto najde le pri majhnih in potrebnih. Mogočni in ošabni jo spregledajo, ker mislijo, da še predobro vidijo.

Pavel nas v pismu Efežanom spomni, da nalogo otrok luči  nadaljujemo nam. S krstom, katerega podoba je ozdravljeni sleporojeni, smo namreč postali otroci luči in bili poslani (Siloa v prevodu pomeni poslani), da bi jo tudi sami prinašali v temne kotičke človeštva.

3) Ko pa tema spoznava, da jo luč odganja, postane nasilna. Kakor farizeji v današnjem evangeliju, ko so sleporojenega celo vrgli iz templja ven: "Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?"

Vznemirili so se, ker jih je ta Luč presegala in kazala, da ne vidijo prav. Na eni strani imamo torej farizeje, množico ljudi ter starše ozdravljenega, ki še nočejo priznati, da ne vidijo. Zato se izmikajo, "komplicirajo" in ustvarjajo brezplodne doktorate z namenom, da bi ne bilo potrebno karkoli zapustiti.

Na drugi strani pa imamo tega moža, ki se pusti na novo ustvariti. Proces ozdravljenja z blatom spominja na prst, iz katere je bil človek ustvarjen in kaže na novo stvarjenje, ki je odrešenje.

Ozdravljeni je v prvi vrsti ozdravljen samega sebe, kar se vidi predvsem v preprostosti in jasnosti njegovih odgovorov. Nima skritih namenov, ne boji se zase, temveč preprosto oznanja milost, ki jo je prejel.
Nato pa evangelij pokaže, kako nežno in postopno nas Gospod vodi po poti odrešenja. Človek postopno spoznava svojega Odrešenika. Sleporojeni najprej odrešenje izkusi - to se je zgodilo z nami pri krstu. Potem pa dolgo odkriva, kdo v resnici Kristus je - to je naša pot vere.

Pot, da iz nekega človeka, ki se imenuje Jezus (v.11), postane prerok (v.17) in nenazadnje vendarle tudi osebni Odrešenik, pred katerim se poklonimo do tal (v.37), kar pomeni, da mu damo v svojem življenju absolutno prednost.

Naj bo tako zorenje tudi ta postni čas.


Križev pot v času epidemije


Dragi bralci,
v teh dneh, ko spremljam mnoge prijatelje iz Italije, je nastal spodnji križev pot. Kot molitev zanje in prošnja za obvarovanje naše dežele.
Blagoslova vsem!


KRIŽEV POT V ČASU EPIDEMIJE

Napisan z mislijo na prijatelje v Italiji ter v prošnji za obvarovanje Slovenije.

1. postaja: Jezusa obsodijo na smrt

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Izvedeti, da si okužen z novim virusom, spontano pripelje tudi strah pred smrtno obtožbo. Nihče ne ve, kako bo bolezen potekala, in nihče ne ve, kdo vse od ranljivejših se lahko še okuži in tako postane obsojen na smrt. Kako naporno je živeti s tem strahom, Gospod, kako naporno je nemirno pogledovati v prihodnost. Toda, Gospod, ti si ljubitelj življenja, ti si močnejši tudi od te epidemije. Prosimo te, ozri se na krike mnogih, ki v strahu in bolečini izgubljajo svoje najdražje, in zaustavi to »kugo« našega časa.

Usmili se nas o, Gospod.
Usmili se nas.

2. postaja: Jezusu naložijo težki križ

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Mnogi že nosijo križ okužbe in bolezni. Niso si ga izbrali in vendar jih je zadel. Gospod, stoj jim ob strani, podpiraj njihova telesa v boju zoper okužbo, in naj ozdravijo! Ozri se na sorodnike, ki preplašeni spremljajo stanje svojih dragih, ki trepetajo ob vsakem poslabšanju ter se neznansko razveselijo vsakega, tudi malega izboljšanja. Ozri se na tolike, ki izolirani preživljajo svoje dneve doma, na tolike, ki zapuščeni ležijo v bolnišnici ali v zasilno zgrajenih šotorih, stran od domačih, stran od ljubljenih. Ozdravi in okrepi jih s svojim zdravilnim objemom.

Usmili se nas, o, Gospod. 
Usmili se nas.

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Gospod, na tej postaji te prosimo za zdravstveno osebje, ki se bojuje in omahuje po težo križa te epidemije. Mnogim primanjkuje zaščitne opreme, mnogi podaljšujejo svoj delovni čas ter dneve in noči žrtvujejo za reševanje bolnikov. Nekateri ne zmorejo več, ker ne vidijo konca. Gospod, tudi ti veš, kaj pomeni pasti po tleh in obležati. Daj tem ljudem moči in poguma, da bodo v moči tvoje Milosti ponovno vstali in hodili ter še naprej darovali življenje za svoje brate. Obišči jih s svojo tolažbo in močjo!

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

4. postaja: Jezus sreča svojo mater

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Marija, tvoja materinska navzočnost je v bolečini kakor spomladanski dež, ki napoji izsušeno zemljo in oznani, da bo zacvetelo življenje. Bodi med nami in ne nehaj prositi za človeštvo, ki se utaplja v teh težkih razmerah. Stoj ob strani tistim, ki umirajo in nimajo nikogar ob sebi. Ti sama jim bodi nežna bližina. Stoj ob strani tistim, ki izgubljajo svoje. Ti sama jim briši solze. Stoj ob strani osebju, ki omaguje. Ti sama jih dviguj s tal kakor nekoč svojega Sina. Stoj ob strani bolnim. Ti sama jim bodi priprošnjica za zdravje. Stoj ob strani vsem zdravim, da bi zdravi tudi ostali ter odgovorno in hitro delali za dobro vsega človeštva. Marija, ti sama bodi naša zaščita in materinska opora.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Gospod, prebudi srca mnogih mladih in odraslih, da bi v teh dneh bili pripravljeni prostovoljno pomagati vsem, ki so ostali sami in si ne morejo pomagati. Naj jim bodo kakor angeli, ki jim prinesejo vse potrebno iz trgovine ali lekarne, jih pokličejo, da ne bi bili osamljeni, jim podelijo toplo besedo spodbude in tolažbe. Okrepi mnoge, ki bodo v teh dneh poklicani, da priskočijo na pomoč celotnemu narodu ter s svojimi darovi pripomorejo, da nihče od potrebnih ne bo ostal brez pomoči. Naj se resnično v našem narodu prebudi tako prevečkrat pozabljena skrb za drugega. Vsi smo namreč varuhi drug drugega! Naj postanemo in ostanemo resnično bratska Cerkev.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

6. postaja: Veronika obriše Jezusu obraz

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Ko se človek znajde sredi trpljenja, ki ga presega, se zdi, da ne vidi več prav, ne sliši več prav, ne dojema več prav. Njegov obraz je poln udarcev, strahu, groženj, bolečin, solza. In vendar je bila tam žena, ki je pogumno stopila iz množice in trpečemu obrazu povrnila vid. Vrnila mu je svetlobo in pokazala, da ljubezen in bolečina lahko prebivata skupaj. Naj kristjani nenehno opravljamo delo te žene in vsakemu obrazu vračamo podobnost Bogu. Podobo tistega, ki je zlo že premagal in v katerem se poleg bolečine že rojeva veselje Vstajenja.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

7. postaja: Jezus pade drugič pod križem

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

»Ko pride pomlad in se temperature dvignejo, bo vse boljše.« Toda virus je odporen tudi na to. Gospod, ko se obzorje zamegli in se nebo zapre, se vse zdi tako brezizhodno, tako moreče, tako usodno. Ko se ne vidi konca, je na preizkušnji tudi naša vera in naše upanje. Tvoja sedma postaja; telesno že nisi zmogel več in vendar je bilo za teboj komaj pol poti, pred teboj pa še najtežje. Kako vstati Gospod? Kako naprej? Četudi se je tisti petek zdelo, da molči tudi Oče, je spomin na Njegovo obličje in njegov Glas bil dovolj, da si vstal. Ker te je ljubezen do nas klicala, ker si vedel, da nas ne moreš pustiti na tleh.  Zato je križev pot vedno začasen, tvoja zmaga nad smrtjo in trpljenjem pa večna.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

8. postaja: Jezus tolaži Jeruzalemske žene

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Kako potolažiti otroke in ženo, ki so izgubili svojega 30-letnega očeta in moža? Kako potolažiti moža, katerega žena je ravnokar bila intubirana in se bori na intenzivni negi? Kaj reči, ko se zdi, da bolečina igra svojo zmagovalno turnejo? Ti, Gospod, se ustaviš ob teh človeških solzah in jim daš nov pomen. Na skrivnosten način jih spreminjaš v solze umivanja in prerojenja, v solze, ki naznanjajo, da se bo v človeški nemoči na skrivnosten način pokazala tvoja moč. Naj se ob tem, ko se sesipajo gospodarski in ekonomski sistemi, na katerih smo toliko časa gradili svoj obstoj in dokazovali svojo moč, rojevamo ponižni in preprosti, potrebni in odprti, da sprejmemo tebe, našega edinega Odrešenika ter verujemo evangeliju, ki v največji temi naznanja prihod skrivnostnega Jutra.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

9. postaja: Jezus pade tretjič pod križem

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

»Ne moremo več, samo še Gospod nas lahko reši.« (zdravnica iz Bologne)
»Vsak dan odhajam na delo in se vračam z močnim glavobolom, toda moram, ljudje me potrebujejo.« (med. sestra iz Milana)
»Ostanite doma, držite se razdalje! Mi tukaj … živimo resnično težko situacijo (molk).«(zdravnica iz Milana)
»Prosite za mamo otroka, rojenega včeraj, ki so jo pravkar intubirali. Stanje se slabša.« (družina iz Bergama)
»Molite za prijatelja, ki je danes odšel v Očetovo naročje. Imel je 30 let.« (družina iz Magente).

To so samo nekatera sporočila, ki zadnje dneve nenehno prihajajo iz Italije. Jezus, do kdaj? Je to resnično? Bo kdaj tega konec? Kako naprej? Kje je vrh te Golgote? Se da izstopiti?
Toda ti brez besed in z velikim naporom vstaneš. Tudi tretjič. Da greš naprej in odpreš pot nam, ki sami ne zmoremo. Da daš življenje zato, da bi ga mnogi prejeli.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

10. postaja: Jezusa slečejo

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

En droben virus nas je slekel. Slekel je naše mogočne oprave, sesul naše sisteme, razgalil našo krhkost, strl naše lažne bogove. Naredil nas je ranljive in majhne. Tudi drugega pred drugim. Sosed pozdravi soseda, z balkona si pomahata ženi, ki že leta nista govorili, zazvoni telefon, prek katerega skrben glas vnuka sprašuje babico, kako je. Postali smo človeški. Ne zaradi virusa, ampak zaradi Milosti, ki nam je poslana v času te epidemije. Kajti v človeški nemoči se kaže Božja moč in prav težke situacije rojevajo nove svetnike, take, za »sosedovimi vrati«. Gospod, naj bo Milost močnejša, naj se sredi zla razodenejo plemenite misli in dejanja mnogih src, da bo ljubezen glasnejša od razprtij, edinost močnejša od sovraštva, ranljivost pa nova vhodna vrata za lepoto občestva med nami.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Prav nobena država in nobena celina ne uideta tej novi preizkušnji. Človeštvo je kakor pribito z žeblji tega novega virusa, ki se neusmiljeno zariva v telesa tolikih bratov in sester po celem svetu. Križano človeštvo, ki skupaj s teboj vpije: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si nas zapustil?« Gospod, naj bo ta čas čas prečiščenja, naj bo to čas, ko bomo sebi in drugim podarili lepoto odpuščanja. Ti si viseč in pribit, izmučen in takrat, ko si že težko dihal, izgovoril: »Oče, odpusti jim …« Ko vsi skupaj kot človeštvo težko dihamo v teh nemirnih časih, naj tudi iz naših src pride ta molitev. Ko ne moremo prejeti zakramentalnega odpuščanja grehov, naj bo naša letošnja spoved odpuščanje vseh krivic, ki smo jim dopustili, da nas s svojimi ostrimi žeblji še vedno držijo pribite na sovraštvo ali so celo povzročile, da smo te žeblje zasadili v dušo in telo drugega. Ko smo kakor levi in desni razbojnik pribiti v Tebi, naj tudi iz naših src v moči tvoje milosti pride ta nov vzklik, ta vzklik, ki že naznanja vstajenjsko jutro: »Oče, odpusti mi. Oče, odpusti jim.«

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

12. postaja: Jezus umrje na križu

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Dopolnjeno je. Jezus, na križu si umrl z zadušitvijo. Tako kot toliko naših bratov in sester, ki za novim virusom umirajo z zalitjem pljuč, z zadušitvijo. Ti si resnično hotel v vsem biti blizu človeku, da ga ne bi nikoli izgubil. Naj vsi, ki so odšli s tega sveta, posebno še tisti, ki so odšli nepripravljeni in nespravljeni, v tvoji smrti najdejo svoje vstajenje. Naj vse pričaka tvoje usmiljeno Obličje in naj prav noben od njih ne bo izgubljen. Kajti ti si Ljubezen, ta pa ne prenese, da bi izgubila svoje ljubljene. Naj bodo najdeni v tvojem usmiljenem naročju.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

13. postaja: Jezusa položijo Mariji v naročje

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Marija, tako blizu se zdi tista betlehemska noč, ko si v svojem naročju držala novorojenega Otroka. Ob obiskanju angela si velikodušno razprla svoje naročje in vanj sprejela Boga samega. Pod križem, takrat, ko se je ponovno stemnilo, te je Oče prosil, da ponovno razpreš svoje naročje in vanj sprejmeš ne le svojega mrtvega Sina, ampak vse človeštvo, ki je zaradi greha izgubilo sijaj življenja. Poklicana si bila, da postaneš Mati človeštva, še več, postala si Mati zločincev, Mati izgubljenih in zaslepljenih, Mati prestrašenih učencev in apostolov. In ti si ostala Mati. Tista, ki ni sodila in ni obsojala, ampak le sprejemala v svoje nežno materinsko naročje. Ostala si tista, ki s svojim Sinom zbira in ne raztresa. Zbira vse tja do binkošti, ko se je ta vesela novica vendarle lahko raztresla po celem svetu. Marija, ostajaj med nami kakor Mati, ki odpira toplino naročja, kot tista, ki zbira celo nasprotnike. Ostani Mati Cerkve in nam tudi v tej noči pomagaj videti Jutro, iz preplašenih učencev delaj pogumne pričevalce tistih, ki so Ljubezen že okusili ter nas pošiljaj v ta svet kot glasnike neustavljivega upanja. Kajti On je svet premagal.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

14. postaja: Jezusa položijo v grob

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

Ko stojimo pred to negotovo prihodnostjo, ki se v napovedih zdi kakor odprt grob, te prosimo upanja in zaupanja. Prosimo te, da se usmiljeno ozreš na naš narod ter nas na priprošnjo svoje Matere, zavetnice Slovencev, posebej zavaruješ in zaščitiš. Nas v domovini in tiste po svetu. Majhni smo in v tolikih stvareh nepripravljeni, četudi bi radi nenehno delovali močnejši in pogumnejši, kot v resnici smo. Ti si rad ponudil svojo usmiljeno roko vsem majhnim, potrebnim, nebogljenim, tistim, ki so te potrebovali. Mi te potrebujemo Gospod! Zelo. Zato se milostno ozri na nas in nas kljub mnogim storjenim neumnostim in neupoštevanju preventivnih ukrepov obvaruj. Trmasti smo že od nekdaj. In vendar naj bo tvoje usmiljenje večje. Naj se grob pred nami spremeni v vrt vstajenja in naj bomo rešeni okužb, epidemije ter obvarovani smrti.

Usmili se nas, o, Gospod.
Usmili se nas.

15. postaja: On živi!

Molimo te Kristus in te hvalimo,
ker si svojim križem svet odrešil.

To so besede, ki so za vedno spremenile tok zgodovine. Nič več ni enako kakor prej, nobena bolečina ne more več imeti zadnje besede, nobena grožnja smrti se ne more več bohotiti nad Njegovo zmago. Kajti takrat, ko je smrt zasadila svoje zobe v Odrešenika in je že mislila, da ga je premagala, je spoznala, da je to le začetek njenega konca. Luč je premagala temo in tema se je morala poraženo umakniti. Tako bo tudi s to epidemijo. Njen rok je omejen. Težka skala je že odvaljena, kraj smrti, trpljenja, krivic in bolečin že postaja vstajenjski vrt srečanja, življenja in upanja. To je naš evangelij, to je naše življenje. Ta dokazana gotovost, da Gospod sredi največjih temin srca vselej posije s svetlobo, ki postane trajna Navzočnost. To so tistega Jutra izkušali zmedeni in prestrašeni učenci in žene.

Razbite črepinje razočaranja so postajale nova posoda upanja, strah se je postopoma spreminjal v vero, preizkušnja in zmeda pa v veselje, ki nima konca.
S krstom tudi mi že živimo to Jutro, v katerem ostajamo priče Ljubezni, ki je svet že premagala!

Hvala ti, o, Gospod.
Hvala ti.


Opravičeni, najdeni in objeti

Sobota 3.postnega tedna

Tudi danes prerok Ozej oznanja veliko obljubo Gospoda, ki pravi, da hoče obvezati in poviti rane, hoče prebivati sredi svojega ljudstva, kajti On bo prišel zanesljivo kakor jutranja zarja, prišel bo k nam kakor jesenski dež, kakor spomladni dež, ki zemljo ovlaži.

Kako? Tako kot zna samo On, z namenom, da nam dela dobro. Zato pa potrebuje srce, ki sprejme in želi sprejeti to dobro. Srce, ki se odpre Njemu in živi iz odnosa.

Farizej in cestninar - dve srci, ki hrepenita po isti stvari. Po objemu, opravičenju in sprejetju.
Cestninar si to svoje hrepenenje in potrebo upa priznati, farizej pa ne, zato bo samo prvi resnično stopil v pogovor z Gospodom, ki odpušča in daje milost. Ne bo se "šminkal" in ne bo belil, kar ni belo, ampak pride in pokaže svoje rdeče rane greha. Pride in pokaže, da nima ničesar, kar bi lahko dal Gospodu, razen teh svojih grehov. In te mu odpre. Razpre dlani in izroči to, kar je njegovo ter z razprtimi dlanmi sprejme to, kar je Gospodovo - odpuščanje.

Na drugi strani pa farizej ne upa v odnos z Gospodom, ampak raje ostane v odnosu s samim seboj. To ga neizbežno žene v primerjanje. Dokler si namreč človek ne prizna, da sam ne more, bo poskušal na vse načine premagati soseda. Ker ne začenja iz vertikalnega Odnosa, ampak horizontalnega, ob sebi potrebuje slabše, poražene, nepopolne. Da bi sam izpadel boljši, zmagovalec, popoln...
Kako naporno je tako živeti!
Zato farizej ne okusi lepote odpuščanja. Ne, ker mu ga Gospod ne bi hotel dati, ampak ker v njegovem srcu še ni potrebe zanj.

Farizej tako iz templja odhaja sam in prazen, cestninar pa objet in najden. Ker si je upal srečati Odrešenika, ker Mu je upal izročiti svoje uboštvo in prejeti Njegovo bogastvo odpuščanja.

V teh dneh, ko zakrament spovedi ni možen, je toliko bolj vesela novica, da nas Oče pričakuje tudi izven tega zakramenta, da nas sliši, da ve vse in komaj čaka, da tudi sami upamo stopiti predenj in odpreti svoje srce. In On, ki vidi v srce in hrepeni po tem, da ga napolni z odpuščajočo ljubeznijo, bo srcu odgovoril.
Da bomo tudi mi v te dni odhajali opravičeni, najdeni in objeti!



petek, 20. marec 2020

Prisluhniti ...

Petek 3.postnega tedna

Danes Gospod preko svoje Besede kliče: "Poslušajte me!" Tako pomembno in tako pozabljeno dejanje.

"Vzemite besede s seboj in vrnite se h Gospodu," spodbuja prerok Ozej.
Psalmist govori o tem, da je slišal jezik, ki ga ni poznal. Jezik Gospoda, ki oznanja toliko lepote:
"Njegove rame sem oprostil bremena,
njegove roke so odložile košaro,
v stiski si klical in sem te rešil.
"

V evangeliju beremo prvo zapoved, ki je: "Poslušaj, Izrael ..."

Poslušanje torej. Tako pomemben je ta čas, ki nas kliče, da se ustavimo tudi notranje, umirimo in prisluhnemo, da utišamo svoje glasove in glasove sveta, da odložimo stiske in skrbi v naročje Gospoda ter prisluhnemo ... Besedi, nežnemu šepetu, tihemu čakanju Tistega, ki govori.

In kaj govori danes?

Po preroku Ozeju:
"Ozdravil bom njih zablodo, rad jih bom ljubil. Kakor rosa bom Izraelu, cvetel bo kakor lilija, poganjal bo korenine kakor na Libanonu; njegove veje se bodo široko razprostirale, veličasten bo kakor oljka in njegov vonj bo kakor vonj kadila."

Po psalmistu:
"Moje ljudstvo, sliši, opominjal te bom, Izrael, da bi me vendar poslušal!
O da bi me moje ljudstvo poslušalo,
da bi Izrael hodil po mojih potih;
hranil bi ga z najboljšo pšenico,
nasičeval bi ga z medom iz skale."


Po evangeliju:
"Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, edini Gospod. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo ter ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe."


Ljubiti pomeni najprej pustiti, da me On ljubi, ker prav po tem to Božje srce hrepeni, ta okušena Ljubezen pa potem v srcu človeka spontano izzove nov odgovor ljubezni: do Njega, do sebe ter do bratov. Ali lahko katerikoli virus to prepreči?
Razen človeške trme, arogantnosti in samovolje, noben.

Naj bo torej v teh dneh glavna Beseda in ne strah, izročenost in ne trma; da bodo naša srca nasičena z dobro in krepko hrano, da bodo kakor dišeča in cvetoča narava, ki se prebuja ...

Potrebno je le prisluhniti Šepetu in v tem prisluškovanju tudi ostajati ...



četrtek, 19. marec 2020

Nekaj večjega od nas

sv. Jožef

Začenja se teden družine, teden, ki naj nas spomni na lepoto, na odnose, na bližino!
To j etudi teden, ko se spominjamo Božjih obljub.

Že v prvem berilu David prejme obljubo, da bo njegov telesni sin zgradil tempelj Gospodu. Sprejme pa jo takrat, ko se on že poslavlja. Torej v ne ravno idealnih okoliščinah.
V tej obljubi pa je skrita še večja in sicer, da bo Kristus sam iz Davidovega rodu in bo zato dejansko Davidov sin. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče, on mi bo sin. David je na izpolnitev te, večje in lepše obljube, moral počakati in vanjo verovati. Moral je izpustiti in zaupati ...

In vendar je Božja obljuba vedno večja in lepša od tega, kar si sami lahko predstavljamo! Tudi v tem času! Tudi ko je nebo zastrto in nemirno pogledujemo v prihodnost. Bog ostaja zvest in daje svojo obljubo.

Tudi Abraham je prejel obljubo, da bo postal oče mnogim narodom. "Iz vere" jo je prejel, "po milosti", da je obljuba zagotovljena za vse potomstvo in ni sad našega truda ali napora v izpolnjevanju naših postav.
In Abraham je upal proti upanju v to obljubo, kajti prejel jo je takrat, ko sta bila s Saro oba nerodovitna. Ponovno torej v ne ravno idealnih razmerah. Toda Izak, sin obljube, je prišel. In vendar je Bog za Abrahama sanjal več. Da bi se pa ta "več" lahko izpolnil, je Abraham ponovno moral razpreti dlani in izpustiti svojega sina, razširiti svoje naročje, in iz očeta Izaka postati oče narodov. Potrebno je bilo izpustiti in zaupati ...

In nenazadnje je obljubo prejel tudi Jožef. Prejel je Marijo, čudovito Nazareško dekle, čisto in lepo, pripravljeno, da skupaj gradita prihodnost. In pride angel., najprej k Mariji, in spremeni vse ... Vse se je zdelo tako lepo, a se ne izide. Tudi za Jožefa je Bog sanjal več in tudi Jožef je bil poklican, da razpre dlani, razširi naročje, ki ga je v strahu zaprl ter vanj sprejme svojo zaročenko, ki je bila noseča od Svetega Duha. Obljubo torej prejme v ne najbolj idealnem času.
Toda tudi Jožef izpusti ter zaupa ...

Trije velikani so danes pred nami, velikani, ker so upali izpustiti svoje in verovati Božjemu. V nekem trenutku so upali prisluhniti Glasu in iti proti svoji volji, proti svoji zamisli, proti svojim lepim sanjam ter dovolili, da je Gospod preko njih naredi še nekaj lepšega.

V tistih trenutkih izpuščanja in rušenja predstav nobenemu izmed njih ni bilo lepo, Beseda, obljuba se je za njih zdela pretrda in vendar so zaupali, četudi niso razumeli.

Tudi mi živimo v ne najbolj idealnih okoliščinah. In tudi nam Gospod pošilja obljubo. Pošilja svoje angele, pošilja svojo Besedo in išče srca, ki bodo pripravljena verovati tudi, ko se nebo zdi zaprto, upati proti upanju in hrepeneti, ko se zdi vse ujeto. Gospod tudi v tem času obljublja blagoslov in obljublja, da ustvarja nekaj lepega in novega. V neidealnem in ko se zdi, da moramo tudi mi izpustiti in zaupati ...

David, Abraham in Jožef so ... v prepričanju in veri, da On dejansko ne zataji nikoli!



sreda, 18. marec 2020

Dopolnitev

Sreda 3.postnega tedna

"Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel."

Postava je bila dana od Boga, kajti človek si sam ne more izmisliti tako dobrih zakonov, četudi so po stvarjenju skrivnostno zapisani v srce. In vendar ostaja postava le skelet, ogrodje, ki pomaga, da vse telo stoji pokonci. Toda skelet sam po sebi ne more hoditi okrog, potrebne se mišice, vezi, kite, koža ... Pomembni so odnosi in pomemben je Duh. To je prišel dopolnit Kristus.

Na postavo, ki je človeku le pomagala spoznati, da je v njegovem srcu tudi postava greha, je prišel Odrešenik, ki je človeško padlo in okostenelo naravo vključil v svojo skrivnostno Božjo naravo. Tako smo postali Telo, Kristusovo telo.

Človek je s krstom ponovno potopljen v lepoto Odnosa, v ljubezen, ki je postala prva in edina zapoved:
"Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!" (Jn 15,9)
"To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil" (Jn 15,12).

Ljubezen, ta odnos z Očetom, ki je možen samo v Kristusu po Svetem Duhu, je torej dopolnitev vse postave. Postava ostaja kakor termometer telesne temperature, ki pove, kakšno je stanje naših odnosov, toda jedro je Odnos, je prepuščenost Ljubezni, ki dela vse!

Naj bo v teh dneh posebej z nami.




torek, 17. marec 2020

Se "stisnit" v Očetovo naročje

Torek 3.postnega tedna

V prvem berilu srečamo molitev Azarija, ki moli v v razbeljeni peči, sredi ognja, sredi preizkušnje. Molitev, ki lahko v peči sedanje preizkušnje, postane tudi naša:

"Ne zavračaj nas za vedno zaradi svojega imena in ne razdiraj svoje zaveze. Ne odteguj nam svojega usmiljenja (...) Kajti o Gospod, postali smo manjši od vseh narodov, ponižani smo zdaj po vsej zemlji zaradi naših grehov (...) Toda s skesanim srcem in ponižnim duhom naj bomo sprejeti, kakor žgalne daritve (...) Tako naj velja danes pred teboj naša daritev, in naj ti bo všeč, da tebi sledimo; kajti ne bodo osramočeni, kateri zaupajo vate. Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, iščemo tvojega obličja; ne daj, da ostanemo osramočeni! Ampak ravnaj z nami po svoji dobrotljivosti in po obilnosti svojega usmiljenja! Reši nas s svojo čudežno močjo in daj čast svojemu imenu, o Gospod!"

V razbeljeni peči sredi plamenov se razodene notranjost srca. Pokaže se ljubezen in pokažejo se zamere, pokaže se svoboda in ujetništvo, pokažejo lepote in krivice. Zato nas evangelij pelje v skrivnost odpuščanja. Da bi lahko ostali lepi!

Vsi vemo, da drugi lahko prizadene. Za to spoznanje ni potrebna fakulteta, potrebno je le nekaj let življenja na tem planetu. In gotovo je ob krivici nekoga vsak od nas v sebi kdaj zaznal to močno zahtevo: "Plačaj, kar si dolžan!"
Toda ta tega ni plačal. Morda je šel, morda ostal, morda nam mora še danes plačevati ...

Evangelij pa nas pelje po drugi poti; lepši, toplejši, svobodnejši. Po poti odpuščanja, kjer je temeljno, da okrepimo zavest tega, da je bilo nam odpuščeno. Greh je prekinil odnos med človekom in Očetom. Osamil nas je in nam onemogočil, da bi lahko živeli odnose. Zato je v priliki dolg prvega dolžnika enakovreden izgubi odnosa z ženo, otroci in vsem, kar je ta dolžnik imel. Ker nas je greh iztrgal iz občestva, smo izgubili vse in ostali čisto sami, nesposobni dialoga.

Šele s Kristusom, ki je naš dolg nesel na križ, je bila naša grešna človeška narava ponovno usposobljena za lepoto odnosov. Zato, ker vem, da sem ljubljen in že odrešen (to pomeni tudi, da sam po sebi nisem nedolžen in brez krivde), lahko sprejemam omejitve drugega. Ranimo se namreč takrat, ko ne reagiramo iz dejstva ljubljenosti, ampak iz občutij ogroženosti. Takrat napadamo, takrat smo grobi, takrat sodimo, takrat režemo in ne dovolimo bližine.

Samo v zavesti tega, da nam je v Kristusu vrnjen dostop do Očetovega naročja, lahko odpuščamo vedno znova. Ne, ker v Očetovem naročju krivice ne bi več bolele, ampak zato, ker vemo, da krivico naredi tisti, ki je to Naročje izgubil.
Odpustiti torej pomeni, da se neham "stiskati" h krivici, ampak se prav ob njej še tesneje "stisnem" v Očetovo naročje. Iz tega naročja lahko drugemu - tudi temu, ki je ranil - vrnem to, kar (do) živim v tem Naročju odpuščanja in ne tega, kar bi storil iz svoje ogrožene narave, ki na to naročje rada pozabi.

Do sedemdesetkrat sedemkrat torej se "stisnimo" v to Očetovo naročje, da bomo prav tolikokrat lahko z usmiljenjem pogledali tistega, ki je ranil.




ponedeljek, 16. marec 2020

Zdravilo poslušnosti

Ponedeljek 3. postnega tedna

Danes beseda govori o posebni bolezni, ki je arogantnost, občutek vsemogočnosti in naša trma.
V prvem berilu srečamo Naamana, vojskovodja aramskega kralja, ki je pri svojem gospodu ugleden in spoštovan mož, vendar gobav. Njegova gobavost je predvsem v njegovi vzvišenosti in miselnosti, da je popek sveta. Izdaja ga namreč njegova arogantna drža do preroka Elizeja, ki se na Naamanovo veliko in srdito ogročenje ne ustopi predenj, ne položi roke na njegove rane in ga ne postavi v središče, temveč mu po drugem pošlje le preprosto sporočilo: "Pojdi in se umij sedemkrat v Jordanu in boš spet zdrav in čist!"

Biti zdrav je namreč ravno v svobodi poslušnosti! Nekaj, kar je Naaman po vseh uspehih izgubil. Njega so morali poslušati drugi, sam pa je na to pozabil. Zato je del ozdravljenja prav poslušnost nečesa, česar ni razumel. Srdito je odhajal in šele na prigovarjanje tistih, ki so ga ljubili, umrl svoji svojo trmi ter se ponižno potopil v Jordan. Ponižna poslušnost ga je torej ozdravila!

Podobno držo srečamo tudi v evangeliju. Judje v Nazaretu so se prevzeli nad mislijo, da so središče sveta. Tudi oni se razsrdijo, ko si Jezus drzne pokazati širše in pove, da je Božje usmiljenje in odrešenje za vse. Še več, da je za tiste, ki so ponižni in sprejemajoči, četudi so to tujci. Oni pa, ki jim je bilo odrešenje prvo namenjeno, so postali rigidni in samovšečni. Gobavi torej ...

Jezusa tako odpeljejo na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Človek si je torej sezidal mesto na gori, Boga pa hoče vreči v prepad, ker ta Bog ni po njegovi zamisli.

V obeh primerih srečamo jezo starega in trmastega človeka, ki je v središče vsega postavil samega sebe ter s svojo arogantnostjo utišal toliko obiskov Boga. Toda Milost ostaja ponižno tiha. Na razpolago tistim, ki so se pripravljeni odpovedati trmi in jo ponižno sprejeti.

Kajti ona gre po sredi med nami - in odhaja od tam, kjer zanjo ni prostora, rešuje in ozdravlja pa povsod, kjer najde poslušno in ponižno srce.

Da bi ga v teh dneh le našel tudi pri nas, ko smo naprošeni k ponižni poslušnosti preprostih navodil, ki rešujejo življenja!! Za Naamana je bila rešitev in ozdravljenje v preprostem navodilu, naj se sedemkrat potopi v Jordan, za nas pa preprost: "Ostani doma".



nedelja, 15. marec 2020

"Žejen sem!"

3. postna nedelja

Jezus je bil utrujen od poti in je kar sedel k studencu. Ganljivo je gledati Jezusa, ki je utrujen. Ranljiv in potreben zato, da bi lahko srečal nas, ki smo prav taki.
Počaka nas pri naših vodnjakih. Okrog šeste ure, kar pomeni okrog poldneva, ko nihče ne hodi zajemati. Samo Samarijanka, ta etiketirana žena, izločena iz javnega življenja, žena v samoizolaciji, okužena ... Da ne bi srečala nikogar. Toda prav tam, v njeni puščavi, jo počaka Bog sam, da bi jo napojil z živo vodo samega sebe.

Ko v teh nenavadnih razmerah živi vsak svoj "poldne", vsak svojo izolacijo in izključitev iz javnega življenja, je tako blagodejno spoznati, da se srečanja s tem ne končajo. Nasprotno, prišel je čas za poglobitev odnosov, v prvi vrsti odnosa z Gospodom.

Vodnjak je globok, kakor je globoka ljubezen, ki jo hoče izliti v naša srca v podobi upanja, ki ne osramoti (Rim 5,5). Vodnjak torej ni prazen in suh, ampak napolnjen, kar simbolizira polnost Božje navzočnosti, ki čaka, da odžeja naše suhe zemlje. Zato naj nihče ne misli, da je zanj te ljubezni in Božje naklonjenosti zmanjkalo.

Ta žena torej prihaja plaho, naskrivaj, kot tista, ki se je izgubila, kajti ne ve več, komu pripada. Pet mož ima in ta, s katerim je sedaj, ni njen mož. Je torej "nikogaršnja zemlja", podobna Samariji sami, ki je veljala za "nečisto zemljo in pomešano zemljo".
Prav zato je Samarijanka tudi podoba Cerkve, ki je tolikokrat izpred oči izgubila svojega pravega Ženina in častila tuje bogove, tuje može, ki niso bili pravi. In to Cerkve, svojo nevesto, čaka Kristus - Ženin sam. Ob vodnjaku, ki v Svetem Pismu predstavlja kraj ljubezni.

On sam se nam torej daje kot edini in resnični ženin, ki je žejen odnosa z nami. Zato se nam približa ranljiv in prvi začenja pogovor, da bi nam lahko razodel resnico o nas samih z namenom, da tudi v nas prebudi edino pravo žejo, ki je žeja po Izviru, ki teče v večno življenje. Zato v pogovoru z ženo stopa v vedno večjo globino, v vedno večjo razpoko njene notranje suše. Ne zato, da bi jo tam pustil, ampak zato, da bi jo prav tam, v njeni največji suši, tudi odžejal.

To je postni čas in čas, ki ga sedaj živi cel svet. Puščava, izolacija, prečiščenje, kopanje vodnjakov, odkrivanje naše prave žeje in spoznanje, da je Nekdo, ki čaka, da nas odžeja. Izraelci so prav v puščavi spoznali, kako zelo so žejni. Prejeli so vodo iz skale, ki je simbol Kristusa, naše edine Skale, ki je bila prebodena, da so lahko iz njenega osrčja pritekle reke žive vode. "Žejen sem", je tudi na križu ponovil Kristus. Žejen človeških srcih, da bi jih lahko odžejal s Svetim Duhom.

Tako Cerkev prav pod križem postane nevesta, v Svetem Duhu za večno sklenjena in poročena s svojim Ženinom, sama pa nova Skala, poslana, da odžeja toliko drugih. Kajti: "Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje".

Naj bodo tako ti nenavadni dnevi, ko ostajamo doma in izolirani, resnično kraj vodnjakov, kraj naših "zmedenih Samarij", v katere prihaja Kristus sam. Četudi ni zakramentov, nas Kristus sam čaka točno pri našem vodnjaku. Čaka na dialog in medtem ko se pogovarjamo z Njim, polni naša srca z Izvirom, ki ne usahne in katerega moč ter učinke bomo in bodo okušali mnogi. Kajti Telo je eno.

Postanimo torej vodovod Milosti, ki si želi po vsakem od nas preliti v presušeno in tako preizkušano človeštvo!