1. adventna nedelja
V tem času bodo pisanje nadomestili kratki audio nagovori ob nedeljski Božji besedi.
Prvi je že tukaj:
1. adventna nedelja
V tem času bodo pisanje nadomestili kratki audio nagovori ob nedeljski Božji besedi.
Prvi je že tukaj:
Jezus Kristus, Kralj vesoljstva
Kdo je kralj? Spontano bi rekli, da je kralj tisti, ki vlada. Ki je nad nekom in mu določa pot. To je zemeljski pogled kralja. Kdo pa je kralj po Božje? Tisti, ki služi, ki je pod nekom in mu umiva noge. To nam je razodel Sin. Je torej tisti, ki streže in daje, ne nekaj, kar bi imel preveč, ampak samega sebe.
V evangeliju, ki opisuje poslednjo sodbo, kjer bodo ljudje prepoznani po dejanjih ljubezni, se Gospod, kralj vesoljstva, razkrije kot tisti, ki je v času zgodovine skrit v ubogih, potrebnih, žejnih, lačnih, golih, ponižanih, pozabljenih... Tam je Njegov randi z nami, tam nas čaka. Pri bosih nogah tolikih ljudi, ki čakajo, da jih nekdo prime z ljubeznijo, sliši s sočutjem in pospremi z usmiljenjem. Jezus pokaže, da je najbolj ljubljen prav takrat, ko znamo vstopiti v jezik drugega, ko ne čakamo, da ta drugi poišče naš jezik, ampak smemo mi biti tisti, ki se sklanjamo. Kakor oče k otroku. Vsak dan, kot nekaj najbolj normalnega. Nam pa je postalo normalno ukazovanje, nadvlada, trma in zaprtost. Ko vidimo lačnega, še bolj stisnemo svoj kos kruha k sebi, ko vidimo žejnega pozornosti, se še bolj obrnemo stran, ko zaznamo vpitje ubogih, se učiteljsko povzpnemo nad in povemo, da bi drug pa zdaj že moral biti na višjem nivoju.
In če drugega zagledamo v jarku, gremo raje naprej, da si slučajno ne bi umazali rok in pokvarili našega ravno dobro pripravljenega prostorja udobja in navideznega miru. Ne, Gospod nam razbija take podobe in nas kliče ven, drugam, k popolnoma drugačni drži, ki, kakor obljublja, ne bo ostala prezrta. Kliče nas k tihemu sklanjanju drug k drugemu, k tihemu tkanju odnosov, k tihemu poslušanju in spremljanju po poteh življenja, ki je včasih divje in nasilno, a prav zato odprto za luč. Tema nima moči nad lučjo, ampak to luč le še bolj poudari.
Pa vendar, kako se sklanjat k drugemu, ko se včasih sami počutimo največji berači? Kako dati kos kruha, ko se ti zdi, da tebi zmanjkuje? Pot je samo ena.
Se najprej sami pustiti ljubiti Kralju vesoljstva, ki se je razodel kot Dobri pastir, ki nas išče in ljubi, še več, razodel se je kot Jagnje, ki se je pustilo vzeti v naše grešne roke in umoriti. Da bi po rokah človeka ne prišlo samo zlo v svet, ampak tudi življenje. Roke človeštva ostajajo roke Kajna, ki se steguje proti Abelu, zato se Kristus sam spremeni v Jagnje in pusti, da roka, ki mori, obenem postaje roka, ki prejema življenje. Iztegnjena roka, ki v zameno za zločin, prejme odnos. Kajti pred Njim se bo uklonil sleherni sovražnik, tudi smrt. To nam je razodelo Jagnje. Zato je točno to Jagnje lahko pastir vseh nas, tisti, ki edini zna poiskati srce vsakega in mu prinesti življenje. Kajti dobri pastir da življenje za svoje ovce.
Že v stari zavezi se je Bog po preroku Ezekijelu, ki ga beremo v prvem berilu, predstavil kot pastir, ki mu je mar za svoje ovce. Je tisti, ki prvi vidi, prvi sliši, tisti, ki prvi prepozna goloto, slepoto in gluhoto človeštva. Vidi našo zlomljenost in pride, vidi, da smo sušični in nas želi okrepit, vidi, da smo zgubljeni in obljublja, da bo On sam poiskal pot do nas in nas poklical iz vseh krajev, kamor nas je odneslo zlo, tema in vihar. Notranji ali zunanji, vseeno. Dejstvo je, da se je človek naučil v stiski skriti. Tudi pred Gospodom, ker mu ne zaupa več. In Gospod ne odneha. Išče, kliče, obvezuje, zdravi in varuje. Pase nas, kakor je prav. Lepo bi bilo vsak dan prebrati ta odlomek in se vsak dan vprašati, v votlino katerega strahu in dvoma smo se skrili. Vstopamo v čas adventa, čas pričakovanja Luči, ki je prišla v votlino. Hoče vstopiti v naše votline ter jih objeti s svetlobo Pastirja.
Ko dovoljkrat tudi sami doživimo izgubljenost in najdenost, polomljenost in obvezanost, bolezen in ozdravljenje, smrt in vstajenje ter okusimo, kako Gospod sam skrbi za nas, počasi počasi, milimeter za milimetrom, tudi sami postajamo pastirji, očetje in matere.
Poslani k razkropljenim, k mladim, družinam, odraslim, starejšim, pozabljenim, bogatim in revnim, k ljudem tega časa, v konkretno zgodovino, da bi poiskali zmedene, s sočutjem obvezali ranjene, z razumevanjem ujeli tiste, ki jih je razgnal napačen nauk moralizma, ozdravili bolne z mentaliteto tega sveta ter obvarovali in krepili vse, kar je Gospod že lepega naredil v nas in med nami.
To je naše poslanstvo, da se pustimo poiskati Gospodu, ljubiti tudi tam, kjer bi najraje pobegnili ter vstopiti v proces (pre)oblikovanja v pastirje, ki si upajo slišati krik ubogih in mu prisluhniti. Ki upajo stopiti v svet, k nogam ljudem in upajo zanje dati svoje življenje.
33. nedelja med letom
Danes evangeljska prilika govori o Božjem kraljestvu, kjer je Bog predstavljen kot neki človek, ki je odpotoval. V tem “neki” je tako skrita vsa svoboda, ki nam jo Gospod v svoji ljubezni naklanja. Tako bo za nekoga ostal zgolj neka energija, za drugega neki oddaljeni Bog, za ljudi v priliki gospodar, mi pa smo povabljeni, da v tem “nekem človeku” prepoznamo Očeta! Očeta, ki vsakemu daje vse!
Tisti, ki je prejel pet talentov ni prejel več kakor tisti z dvema ali enim, kajti vsakemu je izročil svoje premoženje. V celoti. Vsakemu je namreč izročil svojega Sina, po tem Sinu pa Božje življenje, ki je to Božje vse. To vse, ki vsakega napolni po njegovi zmožnosti. Kdor ima posodo za pet talentov, prejme pet, kdor za dva, prejme dva. Oba sta dopolnjena!
S strani Očeta je odnos torej jasen; daje nam popolno in nepreklicno ljubezen. Vprašljiv pa je naš odnos do Njega, kajti tu se igra vsa človeška svoboda in vsa človeška grešnost. Služabniki, katerim je bilo podarjeno vse, niso prepoznali Očeta, temveč so ostajali v odnosu z gospodarjem. Nihče od njih ni prišel do resnice, vendar je že med prvima dvema in tretjim velika razlika.
Prva dva sta kljub temu, da očitno nista razumela vsega, zaupala in v veri odšla v življenje ter trgovala. V logiki Božjega kraljestva trgovanje pomeni daritev, pomeni ljubiti in pomeni sprejemati ljubezen. Ta dva sta torej vzela dar življenja zares in ga živela. Šla sta in se darovala. In toliko kolikor sta darovala, sta ob koncu našla podvojeno. Tisti, ki je daroval pet talentov, je ob koncu našel pet drugih, tisti, ki je daroval dva, je na koncu našel štiri. To je logika ljubezni, ki ima toliko, kolikor daje.
Zadnji služabnik pa ostaja ujet v lastno podobo krutega in nasilnega gospodarja. Ob tem opisu trdega človeka, ki žanje, kjer ni sejal in zbira, kjer ni raztresal, bi vsak pameten človek šel in skril ne le svojega talenta ampak tudi samega sebe. Da bi le ubežal temu nasilnemu “bogu”. Kača je v človeško srce že v raju začela z zavistjo vrivati dvom in pačiti podobo Boga, ki naj ne bi dal vsega, ampak s človekom tekmuje in tako ostaja njegov bolj ali manj kruti gospodar.
Ko človek nasede tej skušnjavi, ostaja mrtev in blokiran v statičnost, ki jo je v svet prinesel greh. Tako že v polnosti okuša, kaj pomeni najgloblja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. Tak človek je že izven lepote Božjega življenja, ki pa vendarle pušča vrata odprta in vabi. Oče se je namreč že odločil dati Sina. V celoti. Za vse!
Na nas je torej, da si odgovorimo, kdo je “neki človek”. Nam danes evangelij zastavlja vprašanje: “Kaj pa ti praviš, kdo sem?”
Oče ali gospodar?
Tisti, ki prepozna Očeta in se v Njem spozna obdarovanega, napolnjenega in zato hvaležnega, bo milosti prepoznaval na vsakem koraku, ker bo že gledal skozi oči, ki jih je oprala milost Kristusove žrtve. Tak bo sebe nenehno doživljal kot tistega, ki že ima in se mu bo še dalo!
Zato samo tisti, ki prepozna Očeta, lahko zaživi kot sin in hči. Sinu pa ni več potrebno tekmovati in kupovati, saj ve, da lahko v hvaležnosti živi svojih pet talentov Božjega otroštva, ki ga kliče v svet, da bi s svojim življenjem “trgoval”, kar pomeni ljubil in se daroval. V celoti.
32. nedelja med letom
Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko o 10 devicah, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Gre za drugo od treh prilik o pričakovanju Gospodove vrnitve (parousia). Ta prilika je namenjena predvsem Izraelcem, izvoljenemu ljudstvu, ki jim je bilo oznanjeno, da pride Mesija. Oni naj bi ga iskali in čakali s prižganimi svetilkami, ga ljubili z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, kakor so tudi ponavljali 3x na dan. In vendar so prav oni ostali brez olja vere ...
Svetilka je namreč odnos z Gospodom, živ in pristen, zato tudi svetel kakor luč. Ker je Gospod - Beseda edina luč na naši poti, je svetilka lahko samo naš odnos z Njim. Vseh deset devic je imelo svetilko, kar pomeni, da so vse imele živ odnos z Gospodom in so hrepenele po dokončni združitvi z njim, kar predstavlja svatba.
In vendar je med njimi pomembna razlika, ki se pokaže ob težavah. Glavna težava je, da ženin zamuja. Ni ga takrat, ko so ga pričakovale, zato jih je zajel spanec. Vse, tudi modre. Ko se opolnoči zasliši vpitje, da prihaja ženin, device vstanejo in vzamejo luč. Toda luč pojenja, potrebno je olje, ki je simbol človekove budnosti, želje, skrbi za ta odnos, je simbol globine odnosa, ki ni samo čuten, ampak sloni na trezni veri. Pet je torej bilo globokih, modrih, ki so videle dlje, pet pa trenutnih, časnih, čutnih, ki so iskale takojšnjo potešitev v vsem.
Lahko bi rekli, da se šele ob preizkušnjah, ko življenje preseneti kakor je presenetil ženin s svojo zamudo, pokaže, koliko resnično gradimo na skalo, koliko resnično slonimo na Njem, ki je naša prava Luč, koliko pa na sebi in lastnih občutjih. Beseda, ki jo besedilo uporablja za modre device je ista kot jo Jezus uporabi za moža, ki je gradil na skalo (Mt 7, 24-27), kar pomeni, da je ta človek slonel na odnosu z Gospodom in slišano Besedo tudi živel, izpolnil. Modre device torej vodi vera, vodi ljubezen, ki ne sloni zgolj na trenutnem počutju, zato v življenju zmorejo doživeti svatbo, ki je pristno veselje.
Beseda za nespametne device pa je enaka besedi, ki se uporablja za moža, ki je gradil na pesku, torej za tistega, ki sloni na sebi in gradi na lastnem čutnem svetu, ki je tako nestabilen kot pesek. Dovolj je nepredvidljiv val in že se pesek umakne... Dovolj je napačen pogled in že smo užaljeni. Nespametne device so torej zgrajene na pesku, odvisne od lastnega počutja in čutnosti, zato jih zmanjka ravno takrat, ko življenje pokliče in zahteva ljubezen "izven urnika". To je takrat, ko ne gre po naše, takrat, ko smo poklicani nekaj narediti, pa se ne počutimo pripravljeni. Zato zamudijo čas svojega obiskanja. Podobne so Jeruzalemu, nad katerim Gospod joče, ker ni spoznalo časa svojega obiskanja.
Prilika je torej prvotno namenjena Judom, prvim, ki bi morali prepoznati prihod Mesije. Toda kolikokrat tudi sami slonimo na trenutnem počutju? Kolikokrat nas vodi strah in ne ljubezen, ki je to olje in gre onkraj strahu, onkraj simpatije, onkraj zgolj prijetnih čustev?
Razlika je torej v tem ali živimo svoje življenje, ki je "pričakovanje ženina", utemeljeni v Odnos, v vero ali postavljeni na pesek lastnega počutja. Prvi doživijo v življenju veliko Božjih prihodov, veliko obiskanj ter veliko svatbenih dvoran tihega veselja, drugi pa doživijo veliko beganja, zapravljanja, veliko pehanja za to, da bi imeli, pa vendar se nikoli ne doživijo obiskane. Vedno so prazni, vedno pred zaprtimi vrati svatbe, ki je praznik Odnosa! Je praznik tistih, ki znajo sprejeti obiskanje milosti.
Naj nam bo ta Beseda torej spodbuda, da bi svoje življenje začeli živeti v teh treh dimenzijah:
- kot izhod (device so se odpravile na pot),
- kot pričakovanje (vedele so, da je cilj življenja srečanje)
- kot sprejetje Milosti, ki je vstop v svatbeno dvorano veselja.
To je modrost, o kateri beremo tudi v prvem berilu. Že sedi pri naših vratih, dobrohotno se prikaže vsem, ki po njej hrepenijo, še več, sama išče in prihaja naproti tistim, ki si je želijo. Modrost je ta Ženin. Ženin, ki nas povede skozi vrata v svatbeno dvorano, ker je On vrata, je pa tudi tista modrost, ki sedi pri vratih našega srca. In kdor odpre, vstopi in ga povabi na praznik večerje, na kateri mu On sam streže. Samega sebe.
Naj tako naše življenje resnično postane evharistija, naj postane svatba ženina Kristusa in neveste Cerkve, svatba Odnosa.
Vsi sveti
Svetost je dajanje prostora Svetemu Duhu in ga puščati svobodnega v Njegovem delovanju. Dajanje prostora pa ni enostavno, ker pomeni, da moram nekaj svojega umakniti, utišati, dati na stran, postaviti pod vprašaj. Pomeni sprejeti Gosta. In postati gostitelj ni najbolj preprosto.
Ker je v nas nekaj, kar želi biti prvo, glavno, kar se želi pokazati in dokazati, ob tem pa potrebuje drugega, da to vidi, občuduje in da priznanje. To smo prevečkrat v preteklosti zamenjali za svetost in svetnike naredili za heroje, protagoniste, ki jim je uspelo navdušiti dovolj veliko število privržencev. In ker so prejeli dovolj "lajkov", ker so bili ljudem všeč in ker je dovolj ljudi govorilo dobro o njih, so postali sveti. Ne vem, če bi se Kristus strinjal...
Ko pogledamo evangelij, ki nam ga Cerkev daje ob današnjem prazniku, srečamo drugačno sceno.
Prvo že to, da Kristus ne uči v shodnici, ampak na gori, sredi ljudi, sredi življenja. Ker je svetost življenjska. Uči sede, kot tisti, ki ima oblast in tistim, ki to želijo. Nikogar ne primora. In nenazadnje Njegove besede presenetijo, ker blagruje nenavadne reči.
Blagor ubogim, lačnim in žejnim, žalostnim, preganjanim zaradi pravice, zasramovanim ...Kar 5 blagrov se nanaša na stanje, ko manjka kakšna ključna človekova potreba. In vendar tam Gospod blagruje in napoveduje polnost. Zdržati "prazen prostor", "neizpolnjeno hrepenenje", "neizpolnjeno potrebo" ne da bi si sami "vzeli pravico", je svetost. Ker daje prednost Bogu v zavesti, da On pozna čase in trenutke...
V tem pa ohraniti srce, ki kljub pomanjkanju, ostane upajoče, ker ve, da je to stanje potrebno, da se notranji prostor razširi in pripravi, da bo lahko prejel že pripravljene darove.
Štiri blagri so zato namenjeni drži srca, ki upa in ljubi: Blagor krotkim, usmiljenim, čistim v srcu, miroljubnim.
Ko nam kaj manjka, smo v nevarnosti, da bi zagrabili sami, stopili v držo glavnih in začeli izvajati pravico sami. Ko pa človek izvaja pravico po svoje, vedno naredi krivico. Ker vidi popačeno. Zato je blagrovano srce, ki zmore ohranjati držo Boga, usmiljenega, krotkega, čistega in miroljubnega.
In kaj je tisto, kar Kristus sam obljublja, ko damo prednost Njemu, njegovemu načinu in ne svojemu? Nebeško kraljestvo, potolaženost, nasičenost, veliko plačilo, posedovanje dežele, usmiljenje, gledanje Boga samega in privilegij, da se bomo spoznali kot Božji otroci.
Že sedaj smo, kakor nas spominja apostol Janez v svojem pismu. Smo Božji otroci, vendar se učimo živeti skladno s to resnico vse življenje. Takrat pa, ko ga bomo gledali, kakršen je, bomo tudi sami spoznani v ljubezni. To je naše upanje in ta cilj moramo imeti pred seboj, da lahko drugače gledamo in živimo sedanjost.
V knjigi razodetja nam Janez še dodatno odstira vizijo nebeškega Jeruzalema, v katerem bomo vsi združeni in nosili bela oblačila s palmovimi vejami. Grška beseda za oblačilo (gr. stolḗ), je točno tista beseda, ki je uporabljena tudi za oblačilo angela, ki ženam naznani Kristusovo vstajenje (Mr 16,5) in ista beseda, ki je uporabljena za oblačilo, s katerim Oče ukaže obleči izgubljenega in vrnjenega sina (Lk 15,22).
To belo, dolgo in svečano oblačilo, ki so ga na Vzhodu uporabljali samo imenitni ljudje, je Gospod namenil nam, ubogim beračem ljubezni. Ker je On ta ljubezen in ker je to oblačilo Njegovo!
Ne moremo si ga sami prislužiti, tudi ne pobeliti, ampak je to enkrat za vselej storil Kristus sam, ko je daroval samega sebe in naša grešna oblačila opral v svoji krvi, v krvi Jagnjeta, ki dela vse novo in vse čisto (Raz 7,14). V moči Svetega Duha je to oblačilo lahko vedno na nas, vedno del nas. S tem svečanim oblačilom hodimo po tej zemlji, ki še ni raj, zato so preganjanja, nasprotovanja, je lakota zaradi pomanjkanja pravičnosti in blagor tistemu, ki pred tem ne zatisne ušes in oči, ampak upa dvigniti glas, upa bojevati mirni boj, upa pokazati, da se da tudi po drugačni poti!
To je naš boj, to je naše pričevanje. Zato imajo sveti palmovo vejo, kajti prišli so iz velike stiske. Kdorkoli je živ, pozna tudi stisko. Včasih zares veliko. Toda blagor tistemu, ki v stiski ostane "berač Boga", ostane tisti, ki se ne zadovolji sam, ki si ne zapre ušes in srca, temveč ostane potreben Duha, potreben Ljubezni, ostane krotak sprejemnik in nato delivec.
Takih svetnikov si želi Oče, takih, ki ga častijo s svojim življenjem in postajajo pričevalci. Grška beseda za pričevalca, je mučenec. Morda je današnje mučeništvo prav v tem, da znamo živeti kot ljudje, ki vidijo Cilj, ki vidijo Jagnje, žrtvovano, a stoječe na prestolu, kot ljudje, ki vidijo zase pripravljen prostor v občestvu svetih in zato ne postanejo volkovi, nasilni, glasni in rjoveči, temveč ostajamo jagnjeta sredi teh glasnih volkov, ostajamo berači njegove Ljubezni.
Blagor nam ...