sobota, 27. januar 2018

O da bi danes poslušali njegove besede!

4. nedelja med letom - nedelja Svetega pisma

Apostol Janez v svojem prologu piše: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog." (Jn 1,1)

V tem tako močnem stavku Janez pove, kako je Bog Beseda, besede pa so potrebne tam, kjer so odnosi. Bog je torej prežet z odnosi in si v ta odnos želi vključiti tudi človeka. Zato ga je ustvaril - da bi bil z Njim.
Bog je torej polnost ljubezni, ki se vedno odpira navzven, k drugemu, k človeku. Kakor v raju tako tudi danes Gospod prihaja v naše vrtove src in kliče: "Kje si?" Nenehno vstopa in vabi v dialog, ker ve, da samo ta nahrani, napolni in osreči. Vstopa torej kot Beseda.

In ker je človek vmes nasedel drugi, kačini besedi, se je Besede pričel bati in se pred njo skrivati. Človek po padcu prične Bogu postavljati nešteto ovir in šumov. Tako med nami in Bogom pogosto "hrešči" in povezava pogosto "blokira".
Ker pa ljubezen ne more odnehati, obenem pa tudi ne vključuje vsiljivosti ali nasilja, Gospod potrpežljivo vabi in čaka ter ostaja spoštljivo zvest.
Pride v Besedi in čaka, da človek odgovori. Pred človekovo svobodo ima Ljubezen "zvezane roke".

Nam pa Beseda zato podaja 4 temeljne ovire, ki povzročajo šum v komunikaciji med nami in Bogom:

1) Prvi šum je človekov strah, da bo Gospod nekaj vzel. Ta strah ima korenine v kačinem prigovarjanju in zasajanju dvoma v Božjo ljubezen. Pred grehom sta se Adam in Bog skupaj sprehajala po vrtu. Lahko sta bila oba, Bog in človek. Po grehu se je človek zbal Boga, ki si ga je ustvaril po kačinih besedah, posledično se je zbal samega sebe in verjel, da lahko obstaja samo eden - ali človek ali Bog. To je strup, ki je še vedno ostal v naših "adamskih genih", zato Bog dela vse, da bi premagal naš temeljni strah ter nas osvojil s svojo Ljubeznijo.

2) Drugi šum je nenehno nezadovoljstvo in naša trma.
V prvem berilu slišimo Izraelce, ki prosijo: "Naj ne poslušam več glasu Gospoda, svojega Boga in ne gledam več tega velikega ognja, da ne umrem."

Bali so se gledati mogočna znamenja, ki jih je Gospod delal pred njimi zato, da bi vendarle doumeli in sprejeli, da je Bog tisti, ki jih je izvolil in izpeljal iz Egipta in ne drugi bogovi. Dajal jim je videti svojo mogočnost, da bi končno ta "črviček in krdelce Izraelovo" (Iz 41,14) dojelo, da ne more samo, temveč z Gospodom, ki ga pelje in vodi. A zaman. Izraelci so ali trmarili ali bežali, vselej pa ostajali v srcu neobrezani in trdi. Tako kakor mi, ki prepogosto najdemo vse razloge za to, da ne verujemo in se ne spreobrnemo od sebe k Drugemu. Vedno nas nekaj moti. In ostajamo na mestu, zaprti za dialog.

3) Tretji šum je ignoranca motečega in razvrednotenje običajnega.

"Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor si ti, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal," pravi.

Gospod se je v svoji ljubezni odločil poslati preroke. Nič več ni pred ljudstvo prihajal z mogočnim ognjem in grmenjem, temveč preko običajnega glasu človeka - preroka.

In vendar so ene pretepli, druge ubili in spet druge kamnali (prim. Mt 21, 35). Ker so govorili besede, ki jim niso bile všeč, ker so vznemirjali, ker so rušili stare predstave, ker ... ker ... Prerok pač moti! Tudi danes. Ker kaže smer, ki je nasprotna veliko utečenim vzorcem.

Tudi mi danes preprosto odrežemo tiste, ki nas vznemirjajo. Ene kamnamo z jezikom in grdim govorjenjem, druge ubijamo s prekinjenim dialogom ali ko vanj sploh nočemo vstopiti, spet druge pretepamo z molkom in ignoranco. Ali oni nas.

Pogosto se lahko tudi zgodi, da spregledamo preroka, ker je običajen. Hitro namreč spregledamo Gospodov stil vstopanja, ki je pogosto tih, nežen in ovit v popolno normalno običajnost. Človeka ali stvari.

4) Četrti šum pa je religija.

V shodnici je skrit hudi duh, ki mirno spi. Tam, kjer naj bi bil kraj Besede in življenja, očitno najde miren počitek. Dolgo namreč že ni bilo Besede, ki bi ga resnično vznemirila in izrinila.

Tudi danes so nevarni naši moralizmi in ostali"-izmi", s katerimi odbijamo ljudi, sami pa se skrijemo v ali za strukture, vzorce in ideje, ki so v sebi že mrtvi ter služijo le temu, da v njih (mirno) spimo. Kakor hudi duh v shodnici. To je religija, ki ne prebudi nikogar razen tiste, ki jim upravičeno povzroča alergijo. Prebudi jih in izžene, hudega duha pa pusti tam.

Religija tudi utruja ter se s posmehom obrača na vero, ki je živ odnos s Kristusom, ter pravi: "Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat?" 

Res, On je prišel pokončat mrtva pravila, ki so brez življenja, mrtve vzorce, ki služijo samim sebi in izganjajo ljudi. Res je prišel to končat ter prinesel novost Življenja in ljudem razodel Očeta. Oče pa si še vedno, kakor v Ednu, želi odnosa, išče dialog, zato prihaja kot Beseda. Beseda z oblastjo - tista, ki išče odnos in ne kakor besede pismoukov, ki so ostajali sterilno oddaljeni od ljudi.

Beseda torej prebiva in se je naselila med nami. Da bi iz naših src in odnosov izrinila vse demone in vse šume, ki jo želijo ustaviti ter končno našla svojega ljubljenega človeka ter ga iz mrtvega stanja gluhonemosti premaknil v svobodo tistih, ki lahko poslušajo in govorijo ter tako zaživijo (O)dnose!



sobota, 20. januar 2018

Obrniti smer

3. nedelja med letom

Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.

Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da bi jim dal pravi temelj in vrnil okus. Še več, človek, ki prejme notranji okus, posledično postane ribič ljudi, ker postane užiten in privlačen.
Če je Jezus pred 2000 leti izbral tak stil, ne vem, zakaj danes mislimo, da ne prihaja v naše službe, na naša delovna mesta, v naše vsakdane in naše odnose... To je vendar Njegov način! Da bi nam obrnil pogled in nas potegnil iz naših ujetosti:

1) Klic iz slabega v dobro

Jona je bil poslan v Ninive, veliko mesto, da bi jim oznanil resnico in jih povabil k izbiri dobrega. V prvem berilu srečamo Klic, ki človeka vabi iz slabega v dobro, iz greha v svobodo.
Ninivljani so verovali in se spreobrnili. Spreobrnili so se prej kakor Jona, kajti Jona na koncu še vedno ostaja "daleč" in se jezi nad usmiljenjem in dobroto Boga. Še potrebuje spreobrnjenje, ki so ga Ninivljani že sprejeli. To je tudi za nas, ki mislimo, da smo "blizu", spodbuda in opozorilo. Spodbuda, da lahko Gospod po nas dela dobro celo, ko smo sami še daleč, opozorilo pa, da smo mi prvi poklicani k spreobrnjenju in ne toliko tisti, katere bi mi radi spreobrnili in jih naredili take, da bi ustrezali nam.

2) Klic iz nebistvenega v bistveno

Ta klic srečamo v drugem berilu, v katerem Pavel z jasnimi in močnimi besedami spodbuja: "To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, (...), ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki (...) kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva."

V vsem, kar se okrog nas vrti in svetlika, v ritmu, ki je bistveno hitrejši kot je bil še dve generaciji nazaj, ob vseh ponudbah, ki trdijo, da so temeljne za našo srečo, se človek hitro izgubi v nebistvenem. Doktorira na nalepkah, spregleda pa vsebino. Poglablja se v stvari, ki minevajo in spregleda cilj, za katerega je ustvarjen. Spregleda večnost in spregleda odnose, ki so ustvarjeni za večnost.
Drugi Klic nas tako kliče od nebistvenega, ki uspava z udobjem, k bistvenemu, ki prebuja z življenjem.

3) Klic iz dobrega v boljše.

Tretji Klic doživita Simon in Andrej, ki sta ob obali jezera metala mreže v vodo. Najverjetneje sta spirala svoje mreže po celonočnem lovu, ki je bil bolj ali manj uspešen. Jezus tako vstopa v njuno dokončano delo, katerega uspeh ali neuspeh sta pripisovala sebi in jima obrne smer ter pokliče na pot, na kateri bo Drug vodi in pokazal morje, iz katerega bo potrebno rešiti ljudi. Drug bo odslej akter, ona dva pa sodelavca.

Poklicana sta od dela, ki je dobro in ki sta ga dobro opravljala, v delo, v katerem bosta morala prav tako zavihati rokave, vendar ne več kakor bi sama hotela, temveč kakor bo usmerjal Drug.
Bog tudi danes nemalokrat vstopa v naše dobre stvari, dobra dela, dobre lastnosti in nas pokliče v drugo smer, v boljše, v tisto, kar gre "čez". Ker ve, da je samo tam naša sreča in izpolnjenost.

4) Klic iz ranjenosti v odrešenje

Četrti klic je Klic, ki ga prejmeta Zebedejeva sinova, ki skupaj s svojim očetom popravljata mreže. Popravljata in rešujeta odnose in tisto, kar se je na poti pretrgalo, strgalo in ranilo. Vsi imamo vsaj nekaj lukenj v svojih mrežah in vsi mi si želimo, da teh prask in raztrganin ne bi bilo. In zato največkrat porabimo ogromno časa in moči za to, da bi te rane rešili, ozdravili ali celo izbrisali.

Gospod pa nas ne kliče iz ranjenosti v ozdravljenje, ampak v odrešenje. To ne izključuje, da so nekatere rane deloma ali v celoti ozdravljene in vendar se ne ustavi pri tem. Premalo je to. On nas kliče v odrešenost bivanja, v odrešen pogled, ki nam omogoča, da težke stvari svojega življenja nič več ne gledamo z očmi, ki le ocenjujejo, kaj še manjka ali celo nosijo zamero do tistih, ki so mreže trgali, temveč z očmi, ki vidijo, kako je ta mreža - ponekod cela in ponekod potrgana - ljubljena in poklicana ljubiti.

Poklicani smo namreč naprej, iz ujetosti nenehnega reševanja v nov pogled, ki je zazrt v poslanstvo, ki ga daje Klic. Prav je, da se znamo ustaviti in popraviti, kar se popraviti da, prav pa je tudi, da znamo ob pravem času naprej, kajti odrešenost je več kot ozdravljenost, saj vključuje tudi rane.
Večkrat se šele na poti ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, kar ostane "nepopravljeno", pa preko Njegove milosti postane vir okusa in celo blagoslova. Skrivnost, ki jo obvlada Bog.

Kako aktualen je torej danes Klic, ki nas vabi, da se naučimo umetnosti vsakdanjega življenja, ki vključuje nešteto dejanj odpuščanja. Odpuščanje pa pomeni prav to - (spre) obrniti se od nenehnega popravljanja lastnih mrež, k Pogledu, ki kliče onkraj in dlje.



sobota, 13. januar 2018

Telo je za Gospoda in Gospod je za telo

2. nedelja med letom

1) V stari zavezi ima tempelj velik pomen. Tam je sveti prostor Božje navzočnosti in kraj, kjer je Gospod razodeval svojo Besedo.
Danes srečamo dečka Samuela, ki sliši Božji glas, a še ne ve, kaj bi z njim počel.

Tudi nam se zgodi Beseda, ob njej se v nas nekaj zgane in prebudi, in vendar ne vemo, kaj bi s tem. Enkrat bi pred Besedo pobegnili, drugič se v nas nekaj nasmehne in reče: "to je prelepo, da bi bilo res", včasih pa zaznamo vzgib, vendar kakor Samuel, ki še ni poznal Gospoda, spimo naprej.
In vendar ostajajo štiri stvari tega odlomka, ki bi nas morale vsak dan napolnjevati z neizmernim veseljem:

- Bog je vedno prvi, ki išče in kliče človeka. On je, ki se oglasi, On, ki pokliče, On, ki išče stik in pogovor. Iniciativa je torej vedno na strani Boga.
- Bog je zvest. Zaveza, ki jo je sklenil s človeštvom je 100% z Njegove strani. Mi odpovemo ali spimo, Gospod pa ostaja zvest in ne odneha. K dečku se je vračal tako dolgo, dokler ni spregovoril tudi sam. Za Boga ni večjega veselja, kot je človeško srce, ki je pripravljeno prisluhniti in stopiti z Njim v dialog. Zato je Gospod potrpežljiv.
- In nenazadnje nam ta odlomek pokaže, kako Gospod kljub človeškim oviram vedno najde pot.
Čeprav Heli in toliki drugi ne prepoznajo Gospodovega obiskanja in ljudi ne spodbujajo k dialogu z Bogom, temveč jih celo uspavajo, Gospod deluje in njegova Beseda stori, za kar je bila poslana in se ne vrača brez uspeha.
To bi morala biti za vse nas velika tolažba, saj je vsakemu od nas zagotovo zaupana bolj ali manj odgovorna naloga vodenja in spremljanja.
Bog torej deluje navkljub našim napakam oziroma skupaj z njimi.

2) Apostol Pavel nas v drugem berilu premakne v čas po vstajenju, ko "Presveto" ni več zgradba, temveč postane to človeško telo. Telo je z utelešenjem in odrešenjem Boga postalo svetišče, v katerem prebiva Najsvetejše.

Odkupljeni smo bili za visoko ceno, česar se bolj kot mi sami, zaveda satan, saj se nenehno zaletava prav v svetost človeškega telesa in spolnosti. Na nobenem področju nima večjega užitka, kot je prav greh proti dostojanstvu telesa. Ker ve, kaj je resnično sveto, ker ve, da je naše telo resnični tempelj Svetega Duha, ki je izlit v naša srca in v nas nenehno moli ter nas deleži z Božjim življenjem.

Po krstu smo vsi postali del Kristusovega telesa, poveličanega in ranjenega. Nič več ne pripadamo sebi, temveč smo vstali v občestvu z drugimi, v tem občestvu pa je vsak odgovoren, kaj bo prinašal - resnico dostojanstva ali laž nečistovanja, ki je sleherni greh zoper svetost telesa.

Pavel spodbuja k tej resnični bitki za lepoto in svetost. Njegove besede so na trenutke kakor vzkliki, namenjeni prebujenju zavesti, da je naše telo za Gospoda ter da je On za telo. Naše prvo bogoslužje, naša prva liturgije je torej v našem telesu, ki je sveto in posvečeno in zato kliče k dejanjem, ki so skladna tej resnici.

3) V evangeliju Janez Krstnik pokaže na Božje Jagnje, na Kristusa, ki je prvi svoje telo tudi daroval in ga pustil zdrobiti za to, da bi naša telesa bila ponovno očiščena in posvečena. On je prvi sestopil na zemljo in prevzel naše telo, ki se je zaradi greha iztrgalo iz lepote odnosov. Pobuda je bila ponovno na strani Boga. Rodil se je kot človek ter pustil, da so njegovo telo obsuli pljunki, udarci, ponižanja in rane, ki jih je v svoji zavisti tako dolgo sejalo zlo. Jagnje je nase prevzelo vse, kar je mazalo človeško telo, da bi človek ponovno oblekel Božji sijaj.

S tem, ko je Kristus dal svoje telo, je bilo nam vrnjeno ozdravljenje. Postali smo usposobljeni zato, da živimo kot sijoči ljudje, ki ljubijo svoja telesa in so spravljeni s seboj ter z drugimi. Naša telesa pa niso posvečena zato, da bi z njih naredili osamljen tempelj "v vetrini", temveč za to, da bi se darovala.

Telo je človeku dano zato, da bi ljubil in sprejemal ljubezen. Dano mu je, da ga sprejme kot neprecenljiv dar, nato pa podari do konca. Vsak od nas je in bo poklican v ljubezen do konca, v ljubezen, ki iztroši telo in ga pretvarja v užitno hrano za druge. Človek, ki ve od kod prihaja in kam gre ter ve, da je del Kristusovega telesa, lahko živi svoje dostojanstvo in zato upa k drugim, da bi služil. Upa k umazanim nogam in upa k opljuvanim obrazom. Upa si k ustom, ki blagoslavljajo, pa tudi k ustom, ki preklinjajo tudi medtem, ko prejemajo dobro.

Človek, ki je sebe odkril v Kristusu, se ne boji več zase, temveč se sebe in drugih veseli do te mere, da se zanje iztroši in iz svojega življenja napravi čudovito gostijo Telesa.




sobota, 6. januar 2018

Veselje nad seboj

Nedelja Jezusovega krsta

Ko se je Jezus spustil v reko Jordan, je vodi prepustil svoje veličastvo in takrat je voda prejela posvečevalno moč, Jezus pa je v zameno nase vzel umazanijo človeštva. To je čudovita zamenjava, zaradi katere je božji Sin zapustil nebo in sprejel človeško naravo, da bi le-to dvignil do nedoumljivega dostojanstva.
Česa takega je zmožna samo Ljubezen!

Ob krstu smo tako prejeli vse, kar je Sin zastonj in brez naših zaslug podaril človeštvu - odrešenje in vnovično moč, da postanemo in se imenujemo Božji otroci, ponovno oblečeni v božji sijaj ter ponovno eno z Bogom. Nič več nismo odrezani iz Odnosa, temveč smo po Njegovi daritvi ponovno vključeni in vcepljeni v Božje življenje, ki se pretaka po nas.

Kristus nas, kakor pravi apostol Janez v drugem berilu, res ni prišel rešit samo z vodo, temveč tudi s krvjo, saj se je naša odrešitev dopolnila s prelitjem njegove Krvi. Tretji pričevalec našega krsta pa je Sveti Duh, kajti samo v Njem in po Njem smo lahko vcepljeni v Kristusovo telo, ki je danes Cerkve, samo v Svetem Duhu in po Njem lahko živimo to novost Božjega življenja in samo v Njem postajamo eno s Trojico. Zato voda, kri in Duh.

S krstom nam je bilo torej ogromno podarjeno. Vrnjeno nam je bilo dostojanstvo, ki smo ga zaradi neposlušnosti izgubili in vrnjeno nam je deleženje Boga. Človek je z grehom postal sam in ogrožen, s krstom pa ponovno vključen v Božje življenje in občestvo mnogih ter tako za vedno ozdravljen osamljenosti in samozadostnosti.

Potrebno nam je le še aktivirati resnico, ki se je ob krstu že zgodila, da bi končno lahko zaživeli kot tisti, ki imajo smrt že za seboj!

Prerok Izaija nam v prvem berilu čudovito pomaga in kaže pot do tega, da bi se milost krsta v nas tudi razplamtela. Vabi nas, naj si upamo priti h Gospodu točno taki, kot smo.
Kolikokrat zapravljamo denar, energijo in čas za stvari, ki izpijejo in izžamejo, ostajamo pa daleč stran od Izvira, ki edini odžeja in edini omogoča duši uživati sočno jed.

Zato: "Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša."

Priti k Besedi in ji dati čas, je torej edino, kar nas prosi Gospod. Da bi nam ta Beseda, polna Duha in Modrosti, naučila hoditi po Poteh, ki so daleč nad potmi, po katerih bi spontano hodili sami, naučila Misli, ki so kakor nebo visoko nad našimi mislimi. Božje namreč gre čez človeško, ker vidi dlje in globlje, zato tako vztrajno vabi človeka, da bi se prepustil tej Modrosti in tako izkusil dopolnjenost.

In nenazadnje se ob tem, ko dajemo čas Besedi dogaja tudi čudovita priprava, ki jo Izaija opisuje s snegom in dežjem, ki prihajata izpod neba, da zemljo napojita, naredita rodovitno in brstečo, da bo lahko sejalcu dala seme in uživalcu kruha. Kdo od nas pa si ne želi rodovitnosti?  Kdo od nas si ne želi, da bi njegovo srce ne bilo mehka zemlja za stoteren sad?

Biti ob Besedi, si upati poslušati in nahraniti svojo dušo v sočni jedi, tako postaja ključno vabilo današnje nedelje. Za nas bi moralo to postajati vsakdanji kruh. Le tako bodo tudi naša dejanja postajala vedno bolj užitni in dišeči kruh za ta svet.

Ogromno smo prejeli! Zastonj! Naj bo naš skromen odgovor ponižno in hvaležno srce, ki si upa sijati v veličini dostojanstva resnice, da je ljubljeno in objeto! Ker je prejelo mesto sina in hčere, nad katerim se veseli Bog in vsa nebesa.
Morda je čas, da se nad seboj razveselimo tudi mi!