Četrtek 3. postnega tedna
Kako to, da se od vedno v dobro vsiljuje zlo? Kako to, da so preroki tolikokrat in na tolike načine oznanjali obličje usmiljenega Boga, oznanjali in spominjali na ljubezen, ki jo je človek pozabil in vendar bili vsakič preganjani? Enega so pretepli in odslovili, drugega pretepli in ozmerjali, tretjega ranili in vrgli ven (prim. Lk 20, 9-18). Dokler ni Oče poslal Sina. A tudi tega so vrgli iz vinograda in ubili. Ker je dedič.
Kako torej, da se toliko zla zažene prav tja, kjer nekdo oznanja ljubezen? To je vprašanje, ki odmeva tisočletja. V prerokih, učencih, Kristusu v Getsemaniju, v nas...
Bog preroku Jeremiju, enemu najbolj preganjanih prerokov, tako razlaga:"Toda niso poslušali in ne nagnili svojega ušesa, ampak so bili trdovratni, huje so ravnali ko njihovi očetje. Če jim vse te besede poveš, te ne bodo poslušali, in če jih pokličeš, ti ne bodo odgovorili."
Človek se zdi nemogoč primer.
A Ljubezen ostaja in prihaja. Ne sili, ker potem ne bi bila več ljubezen, ampak ostaja, vabi, kliče, pošilja in prihaja Ona sama. Da bi izgnala hude duhove, da bi iz naših src izgnala laži, ki obtožujejo Boga in nas same ter nas naredila za kraljestvo, ki ni več razdeljeno zoper sebe.
Najbrž ne obstaja težjega napora kakor je prav notranja bitka, ki jo človek bije s samim seboj. Ko pozabimo, da smo povabljeni v dialog ter raje ostajamo v monologu med seboj in seboj, ni težko najti nekaj ali nekoga, ki bo močnejši od našega notranjega kraljestva in kot tak zlahka premagal naše orožje ter razdelil naš plen.
Toda besede, ki jih Jezus uporablja v evangeliju, so značilne za človeka, ki je sam. Ta potrebuje orožje, ta mora biti močan ali se vsaj delati, da je, varovati mora premoženje, nenehno ima sovražnike, ki ga lahko kadarkoli oropajo, premagajo in okradejo. Kako naporno je tako življenje in kolikokrat živimo prav to!
Kristus nas zato vabi v odnos z Očetom, vabi nas v življenje sina, tistega, ki ne potrebuje računati zgolj nase. Sin je tisti, ki ima Očeta in ker ima to navezo, je varen. Če smo v Bogu, je dovolj, da je On močan in ne mi. Dovolj je, da On postane varuh našega zaklada, še več, da On postane naš zaklad. Takrat ne more nihče biti močnejši, takrat ne potrebujemo niti orožja, da bi varovali naš dom, ampak ta dom odpremo, da sprejmemo prijatelje in brate. Tam se zgodi Kraljestvo, Njegova gostija in novost evangelija. Tam se začne veliko zbiranje, za katerega je prišel Kristus - zbiranje svojih izgubljenih otrok.
Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa. Samo v novem življenju ljubljenih, lahko zbiramo in gradimo Kraljestvo. Vse ostalo je raztresanje na ogrožene tekmece, ki se morajo braniti pred Bogom, pred samim seboj in pred vsakim, ki se domu približa.
Naj torej ta post tudi naše življenje postane del tega velikega zbiranja, da bomo res kmalu vsi v Očetu!
petek, 29. marec 2019
sreda, 27. marec 2019
V službi Ljubezni
Sreda 3. postnega tedna
Izraelsko ljudstvo je bilo izvoljeno ljudstvo, odbrano izmed vseh ljudstev zemlje, da bi bilo sveto in Gospodu po volji. On sam jih je izbral, vodil in vzgajal preko zapovedi, da bi postalo modro in razumno.
Vzgoja je torej privilegij. To, da ima otrok nekoga, ki zanj skrbi, ga vodi, spremlja, spodbuja, vzgaja, postavlja meje, je privilegij ljubljenih. Redki ga imajo. Izrael je bil ta ljubljeni otrok, ki je imel privilegij Božjega ljubečega pogleda, da bi postalo modro in razumno ljudstvo. Modrost in razumnost namreč prihajata samo od Boga.
Kajti kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo? In kje je velik narod, ki bi imel tako pravične zakone in naredbe, kakor je vsa ta postava, ki vam jo danes dajem?
Jezus tako ni prišel razvezovat postave in preroke, temveč dopolnit. Pred očmi mi prihajajo suhe kosti iz 37. poglavja preroka Ezekijela.
Človek, odtrgan iz odnosa s Stvarnikom, je postal kup suhih, mrtvih kosti. Postava in preroki so bili kakor tisto počasno sestavljanje skeleta, sklepov in osnovne stabilnosti, da bi človek lahko ponovno hodil. Stara zaveza je torej namenjena utrjevanju teh kosti, mišic, kože... Vendar je nekaj manjkalo.
Manjkal je Sveti Duh, manjkala je tista dokončna vrnitev v Odnos, ki pa je možna samo v Sinu. Zato je bil potreben Njegov prihod. Ne zato, da bi te končno sestavljene kosti raztresel, temveč, da bi jih dopolnil z dihom življenja! Edino v tem novem življenju, ki smo ga prejeli po Sinu in v Sinu, lahko hodimo kot novi ljudje, ki imajo jasno stabilnost ogrodja in vendar niso več sužnji skeleta, niso sužnji črke, temveč v službi Duha, ki vse dela prožno, mehko, gibljivo.
Šele z njegovim odrešenjem smo postali ljudje, ki lahko hodijo, še več, ljudje, ki lahko ljubijo in ki vedo, da jim skelet ni dan za to, da rigidno stojijo in čakajo, da drugi pridejo k njim, temveč za to, da se samo sklonijo k drugemu, da umijejo kakšne noge, da ljubijo od spodaj. Tako kosti, mišice in koža stopijo v službe edinemu Duhu, ki je ljubezen.
Kako lepo je videti in zreti take ljudi!!! In kako lepo je, ko bomo tudi sami postali služabniki Ljubezni.
Izraelsko ljudstvo je bilo izvoljeno ljudstvo, odbrano izmed vseh ljudstev zemlje, da bi bilo sveto in Gospodu po volji. On sam jih je izbral, vodil in vzgajal preko zapovedi, da bi postalo modro in razumno.
Vzgoja je torej privilegij. To, da ima otrok nekoga, ki zanj skrbi, ga vodi, spremlja, spodbuja, vzgaja, postavlja meje, je privilegij ljubljenih. Redki ga imajo. Izrael je bil ta ljubljeni otrok, ki je imel privilegij Božjega ljubečega pogleda, da bi postalo modro in razumno ljudstvo. Modrost in razumnost namreč prihajata samo od Boga.
Kajti kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo? In kje je velik narod, ki bi imel tako pravične zakone in naredbe, kakor je vsa ta postava, ki vam jo danes dajem?
Jezus tako ni prišel razvezovat postave in preroke, temveč dopolnit. Pred očmi mi prihajajo suhe kosti iz 37. poglavja preroka Ezekijela.
Človek, odtrgan iz odnosa s Stvarnikom, je postal kup suhih, mrtvih kosti. Postava in preroki so bili kakor tisto počasno sestavljanje skeleta, sklepov in osnovne stabilnosti, da bi človek lahko ponovno hodil. Stara zaveza je torej namenjena utrjevanju teh kosti, mišic, kože... Vendar je nekaj manjkalo.
Manjkal je Sveti Duh, manjkala je tista dokončna vrnitev v Odnos, ki pa je možna samo v Sinu. Zato je bil potreben Njegov prihod. Ne zato, da bi te končno sestavljene kosti raztresel, temveč, da bi jih dopolnil z dihom življenja! Edino v tem novem življenju, ki smo ga prejeli po Sinu in v Sinu, lahko hodimo kot novi ljudje, ki imajo jasno stabilnost ogrodja in vendar niso več sužnji skeleta, niso sužnji črke, temveč v službi Duha, ki vse dela prožno, mehko, gibljivo.
Šele z njegovim odrešenjem smo postali ljudje, ki lahko hodijo, še več, ljudje, ki lahko ljubijo in ki vedo, da jim skelet ni dan za to, da rigidno stojijo in čakajo, da drugi pridejo k njim, temveč za to, da se samo sklonijo k drugemu, da umijejo kakšne noge, da ljubijo od spodaj. Tako kosti, mišice in koža stopijo v službe edinemu Duhu, ki je ljubezen.
Kako lepo je videti in zreti take ljudi!!! In kako lepo je, ko bomo tudi sami postali služabniki Ljubezni.
Vmes ...
... so prišli v našo hišo Bratstva Italijani, potem smo mi šli z njimi in je šel teden okrog.
Ampak Beseda deluje!!
Naj vsakemu govori in ga navdihuje!
petek, 22. marec 2019
Prvi in Zadnji in Živi
Sreda 2. postnega tedna
Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, in tretji dan bo vstal.
Kako težko nam je to slišati! Kako težko je vstopiti v logiko evangelija, ki raste tam, kjer se mi manjšamo, ki obljublja življenje tam, kjer upa kaj umreti in prinaša sad tam, kjer se nekdo daruje.
Ne gre nam ...
Tako močno je še v nas ta potreba po reševati samih sebe, uveljavljanju sebe, kazanju, da le nismo tako zanič. Zato lahko razumemo Jakoba in Janeza, ki bi si rada zagotovila vidna mesta. Opazna, VIP mesta s človeško častjo. Bog pa naj bi jima pri tem pomagal. Celo svojo mamo pošljeta v prvo bojno linijo, tako zelo prestrašen in ogrožen je ta naš stari človek.
In kako potrpežljivo jih Jezus skliče k sebi ter ponovno prične vzgajati za logiko nasprotij evangelija, kjer gospoduje tisti, ki služi in kjer je prvi tisti, ki je vsem služabnik.
Za to držo je potrebno tvegati. Tvegati, kajti dokler ne veruješ in tvegaš, se ne zgodi nič. Dokler seme ne pade v zemljo, se lahko še tako bohoti ob robu brazde in vendar ne bo nikoli postalo mogočno drevo. Potrebna je pasha, potreben je ta velikonočni prehod "izgubljanja".
Bog nas je že preko starozaveznih prerokov pripravljal na prihod Sina, na prihod Ljubezni, v kateri je Nekdo vselej močnejši od zla. In vendar nas ob besedah grožnje, ki se tako pogosto še danes ponavljajo med nami prevzame smrtni strah.
Izmislimo si naklep zoper Jeremija! Dajte, udariti ga hočemo z jezikom in ne glejmo na njegove besede.
Tudi Jezusa je. In vendar je prav Getsemani prostor, kjer nas Oče pusti, da se odločimo. Ali bomo vstopili v logiko evangelija in verovali ali se bomo začeli reševati sami.
Boj ni lahek. Zato je na mestu drža, ki sta jo ob smrtni stiski izbrala tako Jeremija kot Jezus. Drža molitve in klicev.
K Njemu, ki je Prvi in Zadnji in Živi (Raz 1,17-18).
Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, in tretji dan bo vstal.
Kako težko nam je to slišati! Kako težko je vstopiti v logiko evangelija, ki raste tam, kjer se mi manjšamo, ki obljublja življenje tam, kjer upa kaj umreti in prinaša sad tam, kjer se nekdo daruje.
Ne gre nam ...
Tako močno je še v nas ta potreba po reševati samih sebe, uveljavljanju sebe, kazanju, da le nismo tako zanič. Zato lahko razumemo Jakoba in Janeza, ki bi si rada zagotovila vidna mesta. Opazna, VIP mesta s človeško častjo. Bog pa naj bi jima pri tem pomagal. Celo svojo mamo pošljeta v prvo bojno linijo, tako zelo prestrašen in ogrožen je ta naš stari človek.
In kako potrpežljivo jih Jezus skliče k sebi ter ponovno prične vzgajati za logiko nasprotij evangelija, kjer gospoduje tisti, ki služi in kjer je prvi tisti, ki je vsem služabnik.
Za to držo je potrebno tvegati. Tvegati, kajti dokler ne veruješ in tvegaš, se ne zgodi nič. Dokler seme ne pade v zemljo, se lahko še tako bohoti ob robu brazde in vendar ne bo nikoli postalo mogočno drevo. Potrebna je pasha, potreben je ta velikonočni prehod "izgubljanja".
Bog nas je že preko starozaveznih prerokov pripravljal na prihod Sina, na prihod Ljubezni, v kateri je Nekdo vselej močnejši od zla. In vendar nas ob besedah grožnje, ki se tako pogosto še danes ponavljajo med nami prevzame smrtni strah.
Izmislimo si naklep zoper Jeremija! Dajte, udariti ga hočemo z jezikom in ne glejmo na njegove besede.
Tudi Jezusa je. In vendar je prav Getsemani prostor, kjer nas Oče pusti, da se odločimo. Ali bomo vstopili v logiko evangelija in verovali ali se bomo začeli reševati sami.
Boj ni lahek. Zato je na mestu drža, ki sta jo ob smrtni stiski izbrala tako Jeremija kot Jezus. Drža molitve in klicev.
K Njemu, ki je Prvi in Zadnji in Živi (Raz 1,17-18).
Novost Boga
sv. Jožef
Bog je zvest v svojih obljubah. Kar izreče, tudi izpolni. Ob svojem času in na svoj način, vendar ostaja zvest in ostaja točen. Ostaja tisti, ki gre v svojih obljubah in sanjah za nas preko naših predstav. ter nas vselej pelje v še večje in še lepše. To pa se lahko zgodi le tam, kjer mu nekdo odpre srce ...
V prvem berilu beremo o obljubi, ki jo Bog da kralju Davidu. Obljubi mu sina, ki "bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče, on mi bo sin."
Stara zaveza je polna pred podob tega, kar se je v Sinu dokončno tudi izpolnilo. David je res imel sina Salomona, ki je Gospodu sezidal mogočen tempelj, vendar je bilo vse to minljivo. Tempelj je bil porušen, Salomon pa na svoja stara leta nič več ni ostajal zvest Božjim zapovedim, temveč se je prepustil malikovanju.
Šele v Kristusu je bila mogoča dopolnitev in trajnost obljub. On je tisti edini Sin, ki je s svojim telesom zgradil nov tempelj občestva, Cerkve, ki se ne more porušiti in s svojo poslušnostjo med nami ustvarjal nebeško kraljestvo, ki mu ne bo konca.
Abrahamu in nam, njegovemu potomstvu je bila dana obljuba, da bo dedič sveta ne zaradi postave, ampak zaradi pravičnosti iz vere. Mi smo torej dediči obljube po veri, kar pomeni, da živimo iz milosti. Edino tako je obljuba zagotovljena za vse potomstvo, ne samo potomstvo iz postave, ampak tudi iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh (...). To močno poudarja apostol Pavel Rimljanom, ki niso več pripadali ljudstvu postave in vendar so bili namenjeni milosti odrešenja.
Za to večno in trajno izpolnitev ter razširitev obljube na vse, je bil potreben Kristus. On, v katerem vsa stara zaveza najde izpolnitev in dopolnitev. Ker nas je prišel rešit postave, je tudi z njegovim rojstvom bilo tako, da se je rodil pod postavo, ki bi njegovo mater Marijo skoraj kamenjala, če je ne bi pravični Jožef, ki je že upal onkraj postave, zaščitil.
In vendar gre velikonočna ljubezen, ki nam jo je prišel pokazat Kristus, ne le onkraj črke, onkraj navad in predpisov, ampak kliče k daritvi samega sebe. Ker ljubi. In ker ljubi, išče človeka tam, kamor je le-ta zašel. Že je Jožef šel preko gole črke, že je izkazal veliko ljubezen do Marije s tem, da je ni javno osramotil, toda Bog ga kliče v več. Kliče ga v ljubezen, ki ne preračunava več. Ljubezen, ki ne le zavaruje, ampak tudi daje! Vsega in do konca! To je tudi naša sreča, to je naša poklicanost. Daritev samega sebe do konca.
Tudi Marijo, začetnico dobe milosti, angel povabi v novo logiko. Povabi jo k popolnemu zaupanju v Božje varstvo. Tako ta nova Eva, ki za razliko od prejšnje, veruje v Očeta in ne stegne roke obvladovanja, ostane ponižna dekla, polna zavesti, da je noseča z Božjo novostjo, ki jo je poklicana nositi in živeti, Bogu pa prepustiti, da poskrbi za ostalo.
Na nas je, da si upamo ostajati noseči z Božjimi navdihi, z njegovo Besedo in Duhom, On bo storil ostalo. On po prišepnil ob pravem času pravim ljudem, naj si ne bojijo odpreti vrat novemu ter pod svojo streho sprejeti Božje novosti, sprejeti ljudi, ki so noseči s Kristusom.
On bo vsem nam šepetal, kje naj se ne ustrašimo novega, četudi ga ne razumemo, ampak pogumno sprejmemo to novost, da se bo lahko rodil Kristus, da bi nas vedno znova odrešil naših grehov ter grehov rigidnosti postave.
Da bi se le pustili zbuditi iz tega spanja lažne varnosti in navajenosti!
Bog je zvest v svojih obljubah. Kar izreče, tudi izpolni. Ob svojem času in na svoj način, vendar ostaja zvest in ostaja točen. Ostaja tisti, ki gre v svojih obljubah in sanjah za nas preko naših predstav. ter nas vselej pelje v še večje in še lepše. To pa se lahko zgodi le tam, kjer mu nekdo odpre srce ...
V prvem berilu beremo o obljubi, ki jo Bog da kralju Davidu. Obljubi mu sina, ki "bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče, on mi bo sin."
Stara zaveza je polna pred podob tega, kar se je v Sinu dokončno tudi izpolnilo. David je res imel sina Salomona, ki je Gospodu sezidal mogočen tempelj, vendar je bilo vse to minljivo. Tempelj je bil porušen, Salomon pa na svoja stara leta nič več ni ostajal zvest Božjim zapovedim, temveč se je prepustil malikovanju.
Šele v Kristusu je bila mogoča dopolnitev in trajnost obljub. On je tisti edini Sin, ki je s svojim telesom zgradil nov tempelj občestva, Cerkve, ki se ne more porušiti in s svojo poslušnostjo med nami ustvarjal nebeško kraljestvo, ki mu ne bo konca.
Abrahamu in nam, njegovemu potomstvu je bila dana obljuba, da bo dedič sveta ne zaradi postave, ampak zaradi pravičnosti iz vere. Mi smo torej dediči obljube po veri, kar pomeni, da živimo iz milosti. Edino tako je obljuba zagotovljena za vse potomstvo, ne samo potomstvo iz postave, ampak tudi iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh (...). To močno poudarja apostol Pavel Rimljanom, ki niso več pripadali ljudstvu postave in vendar so bili namenjeni milosti odrešenja.
Za to večno in trajno izpolnitev ter razširitev obljube na vse, je bil potreben Kristus. On, v katerem vsa stara zaveza najde izpolnitev in dopolnitev. Ker nas je prišel rešit postave, je tudi z njegovim rojstvom bilo tako, da se je rodil pod postavo, ki bi njegovo mater Marijo skoraj kamenjala, če je ne bi pravični Jožef, ki je že upal onkraj postave, zaščitil.
In vendar gre velikonočna ljubezen, ki nam jo je prišel pokazat Kristus, ne le onkraj črke, onkraj navad in predpisov, ampak kliče k daritvi samega sebe. Ker ljubi. In ker ljubi, išče človeka tam, kamor je le-ta zašel. Že je Jožef šel preko gole črke, že je izkazal veliko ljubezen do Marije s tem, da je ni javno osramotil, toda Bog ga kliče v več. Kliče ga v ljubezen, ki ne preračunava več. Ljubezen, ki ne le zavaruje, ampak tudi daje! Vsega in do konca! To je tudi naša sreča, to je naša poklicanost. Daritev samega sebe do konca.
Tudi Marijo, začetnico dobe milosti, angel povabi v novo logiko. Povabi jo k popolnemu zaupanju v Božje varstvo. Tako ta nova Eva, ki za razliko od prejšnje, veruje v Očeta in ne stegne roke obvladovanja, ostane ponižna dekla, polna zavesti, da je noseča z Božjo novostjo, ki jo je poklicana nositi in živeti, Bogu pa prepustiti, da poskrbi za ostalo.
Na nas je, da si upamo ostajati noseči z Božjimi navdihi, z njegovo Besedo in Duhom, On bo storil ostalo. On po prišepnil ob pravem času pravim ljudem, naj si ne bojijo odpreti vrat novemu ter pod svojo streho sprejeti Božje novosti, sprejeti ljudi, ki so noseči s Kristusom.
On bo vsem nam šepetal, kje naj se ne ustrašimo novega, četudi ga ne razumemo, ampak pogumno sprejmemo to novost, da se bo lahko rodil Kristus, da bi nas vedno znova odrešil naših grehov ter grehov rigidnosti postave.
Da bi se le pustili zbuditi iz tega spanja lažne varnosti in navajenosti!
sreda, 20. marec 2019
Tri zdravila
Ponedeljek 2. postnega tedna
Dan 9,4b-10
Lk 6,36-38
V prvem berilu prerok Danijel pred Gospodom izliva vso zavest o krivdi in sramoti ljudstva, ki ni bilo zvesto Gospodu, temveč je grešilo, krivično ravnalo, bilo brezbožno, se upiralo ter odstopilo od Gospodovih zapovedi in pravic.
Prizna, kako preko dolge zgodovine večkrat niso poslušali Gospodovih služabnikov in prerokov. Zato priznanje greha in zdravi sram ob tem.
O Gospod, rdečica sramu mora oblivati obličja nam, našim kraljem, knezom in očetom, ki smo grešili zoper tebe.
Kako zdravilna je ta drža pred Gospodom! Drža, ki prav s priznanjem greha, priznava potrebnost Odrešenika. Evangelist Luka ga v današnjem evangeliju opisuje skritega v treh zdravilih.
Post, molitev, miloščina.
Post, ki je najprej v odsotnosti sojenja in obsojanja. Sebe in drugih. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni.
Ob spoznanju, da so stvari šle narobe, nam je najtežje vzdržati v drži, ki ne išče krivca. V tisti praznini, ki jo zlo pusti za sabo, nas kar vleče, da bi ga poiskali. Ko so prenevarni zunaj nas, najdemo tiste notranje. Ali obratno.
Molitev, ker nas samo molitev odpira k Drugemu in nas, oblite z usmiljeno navzočnostjo Odrešenika, dela usmiljene. Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen.
Miloščina, ki je predvsem v tem, da drugemu odpuščamo. Da oproščamo in dajemo. Oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo. Kajti šele, ko imamo prazno naročje sebe in krivic, lahko v to prazno naročje prejmemo dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero.
S kakršno mero merimo, s tako se nam bo odmerilo. S kakršno mero priznamo svoje grehe in luknje, ki jih le-ti pustijo in teh lukenj ne polnimo s sodbami ali z lastnim strahom zase, s tako mero nam bo Oče odmeril in nasul svojih milosti. Te pa so čudovitejše od vsega!
Zato, o srečna krivda ...
Dan 9,4b-10
Lk 6,36-38
V prvem berilu prerok Danijel pred Gospodom izliva vso zavest o krivdi in sramoti ljudstva, ki ni bilo zvesto Gospodu, temveč je grešilo, krivično ravnalo, bilo brezbožno, se upiralo ter odstopilo od Gospodovih zapovedi in pravic.
Prizna, kako preko dolge zgodovine večkrat niso poslušali Gospodovih služabnikov in prerokov. Zato priznanje greha in zdravi sram ob tem.
O Gospod, rdečica sramu mora oblivati obličja nam, našim kraljem, knezom in očetom, ki smo grešili zoper tebe.
Kako zdravilna je ta drža pred Gospodom! Drža, ki prav s priznanjem greha, priznava potrebnost Odrešenika. Evangelist Luka ga v današnjem evangeliju opisuje skritega v treh zdravilih.
Post, molitev, miloščina.
Post, ki je najprej v odsotnosti sojenja in obsojanja. Sebe in drugih. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni.
Ob spoznanju, da so stvari šle narobe, nam je najtežje vzdržati v drži, ki ne išče krivca. V tisti praznini, ki jo zlo pusti za sabo, nas kar vleče, da bi ga poiskali. Ko so prenevarni zunaj nas, najdemo tiste notranje. Ali obratno.
Molitev, ker nas samo molitev odpira k Drugemu in nas, oblite z usmiljeno navzočnostjo Odrešenika, dela usmiljene. Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen.
Miloščina, ki je predvsem v tem, da drugemu odpuščamo. Da oproščamo in dajemo. Oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo. Kajti šele, ko imamo prazno naročje sebe in krivic, lahko v to prazno naročje prejmemo dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero.
S kakršno mero merimo, s tako se nam bo odmerilo. S kakršno mero priznamo svoje grehe in luknje, ki jih le-ti pustijo in teh lukenj ne polnimo s sodbami ali z lastnim strahom zase, s tako mero nam bo Oče odmeril in nasul svojih milosti. Te pa so čudovitejše od vsega!
Zato, o srečna krivda ...
nedelja, 17. marec 2019
Velike božje skrivnosti
2. postna nedelja
Kako težko si je vzeti čas in stopiti iz vsakdanjosti na goro. Zapustiti stvari, ki nenehno grabijo in kličejo ter zavestno stopiti v samoto z Gospodom. Da bi zrli. Ne samih sebe ali drugih niti ne zato, da bi kaj proučevali. Vse to znamo predobro tudi v dolini, ampak da bi zrli obličje Boga. Da bi gledali Njega in svoje oči naslonili in odpočili v sijaju Njegove navzočnosti.
V tem zrenju Boga in njegovega delovanja, pa se pred nami izriše nepričakovana komponenta. Božja zaveza in človekovo spanje.
Že prvo berilo nas popelje k Abramu, ki je Božji obljubi veroval, je pa potreboval znamenje. In Gospod z Abramom sklene zavezo potem, ko nanj leže trdno spanje. Kakor da bi Bog edino tako lahko omogočil človeku, da sprejme veliki božji dar.
Prevečkrat namreč mislimo, da moramo sami nekaj narediti, da moramo stegniti roko in si utrgati sad sami, da moramo biti protagonisti. S tem samo oviramo Boga pri delanju njegovih velikih del.
Dogodek z Abramom nas uči, da je s strani človeka potrebna le vera, nato pa ponižno in potrpežljivo srce, ki v mirovanju doseže izpolnitev Obljube. Zavezo sklepa Bog in zdi se, da svoje skrivnostno delovanje lahko zaščiti pred človeškim protagonizmom edino tako, da na človeka pošlje "spanje". Edino tako da človek roke proč in se pusti obiskati, presenetiti, osvojiti. Zanimivo, tudi na Adama je leglo trdno spanje, medtem ko je Bog ustvarjal Evo, s katero sta sklenila zavezo moža in žene.
Medtem torej, ko človek spi, Gospod dela velike reči. Apostol Pavel Filipljane že uvaja v novo zavezo, ki jo je Kristus sklenil s svojim križem. In tudi tu se pojavi ista skrivnostna kombinacija.
Medtem ko Gospod poti krvavi pot in človeško voljo združuje z Božjo, učenci spijo. Ko pade v grešne roke, se učenci razbežijo.
Gospod sam sklepa z nami nepreklicno zavezo. Ve namreč, da bo naša zvestoba vedno vprašljiva. In vendar Pavel spodbuja, naj to veliko in nezasluženo zavezi, sprejmemo in v njej trdno stojimo.
Moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, ljubi.
Tudi na gori se Jezus pogovarja z Mojzesom in Elijem o odhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Pogovarja se torej o tej isti, novi, večni in trajni zavezi, ki jo bo Sin sklenil z nezvestim človeštvom.
In glej, Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ponovno.
Ko so se naposled zdramili, niso vedeli, kaj bi rekli. Tako zelo so Božja presenečenja nad človeškim razumom in srcem, tako presegajoča je njegova skrb za nas. Peter, ki je znal biti tiho le med spanjem, v zmedi presenečenja takoj prične s človeškim govorjenjem o šotorih. Ni namreč vedel, kaj govori.
Zato ga obsenči oblak in preglasi Očetov glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" Ne boj se Peter, ne boj se človek, ni ti potrebno izumljati besed, ki so prazne, ni ti potrebno vsega razumeti, temveč raje poslušaj Besedo, ki preseneča in bo razodela vse. Evangelij je ta utelešena Beseda, izpolnitev in dopolnitev postave in prerokov, ki jih predstavljata Mojzes in Elija. Postava in preroki so napovedovali, kar lahko naše oči gledajo. O ko bi med tem zrenjem velikih božjih del znali tudi spoštljivo molčati in naše oči privajati na Lepoto!
K temu smo poklicani. K rednemu vzponu na goro Tabor, k rednemu sestopu v tiho kamrico svojega srca, kjer smo povabljeni poslušati Sina in pustiti, da je On akter, On tisti, ki z nami sklepa zavezo.
Naš del je tako poslušanje. In je vera, ko Gospod pokaže "zvezde na nebu", kajti pri Njem ni nič nemogoče.
In naposled je naše poslanstvo vračanje v dolino človeštvu dajati duhovni pogled. Vračati oči, ki bodo znale videti in sredi vsakega dneva prepoznavati velika Božja dela, ki jih vrši v življenju slehernega izmed nas. Ker smo njegovi Izvoljeni.
Kako težko si je vzeti čas in stopiti iz vsakdanjosti na goro. Zapustiti stvari, ki nenehno grabijo in kličejo ter zavestno stopiti v samoto z Gospodom. Da bi zrli. Ne samih sebe ali drugih niti ne zato, da bi kaj proučevali. Vse to znamo predobro tudi v dolini, ampak da bi zrli obličje Boga. Da bi gledali Njega in svoje oči naslonili in odpočili v sijaju Njegove navzočnosti.
V tem zrenju Boga in njegovega delovanja, pa se pred nami izriše nepričakovana komponenta. Božja zaveza in človekovo spanje.
Že prvo berilo nas popelje k Abramu, ki je Božji obljubi veroval, je pa potreboval znamenje. In Gospod z Abramom sklene zavezo potem, ko nanj leže trdno spanje. Kakor da bi Bog edino tako lahko omogočil človeku, da sprejme veliki božji dar.
Prevečkrat namreč mislimo, da moramo sami nekaj narediti, da moramo stegniti roko in si utrgati sad sami, da moramo biti protagonisti. S tem samo oviramo Boga pri delanju njegovih velikih del.
Dogodek z Abramom nas uči, da je s strani človeka potrebna le vera, nato pa ponižno in potrpežljivo srce, ki v mirovanju doseže izpolnitev Obljube. Zavezo sklepa Bog in zdi se, da svoje skrivnostno delovanje lahko zaščiti pred človeškim protagonizmom edino tako, da na človeka pošlje "spanje". Edino tako da človek roke proč in se pusti obiskati, presenetiti, osvojiti. Zanimivo, tudi na Adama je leglo trdno spanje, medtem ko je Bog ustvarjal Evo, s katero sta sklenila zavezo moža in žene.
Medtem torej, ko človek spi, Gospod dela velike reči. Apostol Pavel Filipljane že uvaja v novo zavezo, ki jo je Kristus sklenil s svojim križem. In tudi tu se pojavi ista skrivnostna kombinacija.
Medtem ko Gospod poti krvavi pot in človeško voljo združuje z Božjo, učenci spijo. Ko pade v grešne roke, se učenci razbežijo.
Gospod sam sklepa z nami nepreklicno zavezo. Ve namreč, da bo naša zvestoba vedno vprašljiva. In vendar Pavel spodbuja, naj to veliko in nezasluženo zavezi, sprejmemo in v njej trdno stojimo.
Moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, ljubi.
Tudi na gori se Jezus pogovarja z Mojzesom in Elijem o odhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Pogovarja se torej o tej isti, novi, večni in trajni zavezi, ki jo bo Sin sklenil z nezvestim človeštvom.
In glej, Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ponovno.
Ko so se naposled zdramili, niso vedeli, kaj bi rekli. Tako zelo so Božja presenečenja nad človeškim razumom in srcem, tako presegajoča je njegova skrb za nas. Peter, ki je znal biti tiho le med spanjem, v zmedi presenečenja takoj prične s človeškim govorjenjem o šotorih. Ni namreč vedel, kaj govori.
Zato ga obsenči oblak in preglasi Očetov glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" Ne boj se Peter, ne boj se človek, ni ti potrebno izumljati besed, ki so prazne, ni ti potrebno vsega razumeti, temveč raje poslušaj Besedo, ki preseneča in bo razodela vse. Evangelij je ta utelešena Beseda, izpolnitev in dopolnitev postave in prerokov, ki jih predstavljata Mojzes in Elija. Postava in preroki so napovedovali, kar lahko naše oči gledajo. O ko bi med tem zrenjem velikih božjih del znali tudi spoštljivo molčati in naše oči privajati na Lepoto!
K temu smo poklicani. K rednemu vzponu na goro Tabor, k rednemu sestopu v tiho kamrico svojega srca, kjer smo povabljeni poslušati Sina in pustiti, da je On akter, On tisti, ki z nami sklepa zavezo.
Naš del je tako poslušanje. In je vera, ko Gospod pokaže "zvezde na nebu", kajti pri Njem ni nič nemogoče.
In naposled je naše poslanstvo vračanje v dolino človeštvu dajati duhovni pogled. Vračati oči, ki bodo znale videti in sredi vsakega dneva prepoznavati velika Božja dela, ki jih vrši v življenju slehernega izmed nas. Ker smo njegovi Izvoljeni.
sobota, 16. marec 2019
Očetovo naročje
Sobota 1. postnega tedna
Gospod je dal svojemu izvoljenemu ljudstvu zavezo, da ga ne bo zapusti, temveč ga bo povzdignil v hvalo, čast in slavo visoko nad vse narode, ki jih je ustvaril, da bo sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu. Vabi ga le k zvestobi, kajti edino tako bo lahko skupaj z njim izpolni svojo obljubo.
V evangeliju pa Jezus pelje v novo resničnost milosti in pokaže, kaj je ta naša čast in slava, ki nas postavlja visoko nad vse narode.
Naša čast in slava je namreč prav to, da smo popoldni, kakor je popoln nebeški Oče. Oče je popoln, ker je celovit. Človek je popoln, ko je dopolnjen v Bogu,. Sam je ubog, ranljiv, grešen, sam, ogrožen. V Bogu pa je najden, ljubljen, nošen, klican, sijoč. Je dopolnjen. In samo taki, potopljeni vanj, postajamo neogroženi sinovi in hčere, katerih glavna identiteta je ljubezen.
Ljubljeni lahko ljubi, ker je ljubiti dobro in ne zato, ker si nekdo zasluži ali ne zasluži. Kristus nas ljubi, ker je On Ljubezen in tudi nas vabi k ljubezni, ki je možna samo potem, ko se pustimo potopiti in dopolniti z Bogom. Edino tam lahko ljubimo celo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo. Ker smo na varnem in v Naročju, preganja pa samo tisti, ki je to Naročje izgubil ali ga sploh še nikoli našel.
Tako lahko edino mi, otroci Najvišjega in otroci Boga, vsemu svetu pričujemo in kažemo lepoto Naročja in s tem nehote tudi v drugih prebujamo hrepenenje po tem edinem resnično varnem kraju - Očetovem naročju.
Gospod je dal svojemu izvoljenemu ljudstvu zavezo, da ga ne bo zapusti, temveč ga bo povzdignil v hvalo, čast in slavo visoko nad vse narode, ki jih je ustvaril, da bo sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu. Vabi ga le k zvestobi, kajti edino tako bo lahko skupaj z njim izpolni svojo obljubo.
V evangeliju pa Jezus pelje v novo resničnost milosti in pokaže, kaj je ta naša čast in slava, ki nas postavlja visoko nad vse narode.
Naša čast in slava je namreč prav to, da smo popoldni, kakor je popoln nebeški Oče. Oče je popoln, ker je celovit. Človek je popoln, ko je dopolnjen v Bogu,. Sam je ubog, ranljiv, grešen, sam, ogrožen. V Bogu pa je najden, ljubljen, nošen, klican, sijoč. Je dopolnjen. In samo taki, potopljeni vanj, postajamo neogroženi sinovi in hčere, katerih glavna identiteta je ljubezen.
Ljubljeni lahko ljubi, ker je ljubiti dobro in ne zato, ker si nekdo zasluži ali ne zasluži. Kristus nas ljubi, ker je On Ljubezen in tudi nas vabi k ljubezni, ki je možna samo potem, ko se pustimo potopiti in dopolniti z Bogom. Edino tam lahko ljubimo celo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo. Ker smo na varnem in v Naročju, preganja pa samo tisti, ki je to Naročje izgubil ali ga sploh še nikoli našel.
Tako lahko edino mi, otroci Najvišjega in otroci Boga, vsemu svetu pričujemo in kažemo lepoto Naročja in s tem nehote tudi v drugih prebujamo hrepenenje po tem edinem resnično varnem kraju - Očetovem naročju.
Odnosi so merilo vere
Petek 1. postnega tedna
Dokler smo na poti tega sveta, smo se poklicani spravljati, pogovarjati, iskati poti rešitve ter živeti, kolikor je tudi v naši moči, lepe odnose.
Kajti evharistijo obhajamo ves dan. Pri maši se nahranimo in nagledamo tega, kar v resnici smo - Kristusovo telo, ki je občestvo in Jagnje hrana, nato pa smo to resnico povabljeni živeti v konkretnih odnosih.
Potrebna je torej skladnost v življenju. Ne da se biti po lastni krivdi skregani ter mirno hoditi k maši. Ne da se grdo govoriti o drugem, kar Jezus enači z ubojem, ki ga v tem primeru stori naš jezik, potem pa podati roko miru in jesti Jagnje. Ne da se zlorabljati, grdo ravnati, spletkariti, potem pa moliti.
Vera je ena in zajema celega človeka ter njegovo življenje. K evharistiji se gremo nahraniti in napojiti z Resnico, da bi jo živeli in udejanjali v odnosih. Naši odnosi bodo tako vedno merilo našega duhovnega življenja.
Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, in potem pridi in daruj svoj dar.
Kako visoko Jezus postavlja odnose! Ker ve, da bodo vedno naš merilec.
Tisti torej, ki je zajel iz dobrega okusa Boga in okusil lepoto občestva, ne more delati razdora in ubijati z jezikom, sicer ima hinavsko srce, ki ni večje od srca pismoukov in farizejev, ki so življenje ločili od Boga.
Ko enkrat okusimo lepoto Boga, ne moremo v staro in ko se nekdo iz starega spreobrne k lepoti Boga in tam ostaja, se mu ne bo zaračunala nobena starih krivd. Kajti šele potem, ko človek okusi Dobro, lahko postane dober.
Če pa človek, ki je okusil Dobro, izbere hudo, izdaja; samega sebe, lepoto Boga in lepoto brata. To pa boli!
Dokler smo na poti tega sveta, smo se poklicani spravljati, pogovarjati, iskati poti rešitve ter živeti, kolikor je tudi v naši moči, lepe odnose.
Kajti evharistijo obhajamo ves dan. Pri maši se nahranimo in nagledamo tega, kar v resnici smo - Kristusovo telo, ki je občestvo in Jagnje hrana, nato pa smo to resnico povabljeni živeti v konkretnih odnosih.
Potrebna je torej skladnost v življenju. Ne da se biti po lastni krivdi skregani ter mirno hoditi k maši. Ne da se grdo govoriti o drugem, kar Jezus enači z ubojem, ki ga v tem primeru stori naš jezik, potem pa podati roko miru in jesti Jagnje. Ne da se zlorabljati, grdo ravnati, spletkariti, potem pa moliti.
Vera je ena in zajema celega človeka ter njegovo življenje. K evharistiji se gremo nahraniti in napojiti z Resnico, da bi jo živeli in udejanjali v odnosih. Naši odnosi bodo tako vedno merilo našega duhovnega življenja.
Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, in potem pridi in daruj svoj dar.
Kako visoko Jezus postavlja odnose! Ker ve, da bodo vedno naš merilec.
Tisti torej, ki je zajel iz dobrega okusa Boga in okusil lepoto občestva, ne more delati razdora in ubijati z jezikom, sicer ima hinavsko srce, ki ni večje od srca pismoukov in farizejev, ki so življenje ločili od Boga.
Ko enkrat okusimo lepoto Boga, ne moremo v staro in ko se nekdo iz starega spreobrne k lepoti Boga in tam ostaja, se mu ne bo zaračunala nobena starih krivd. Kajti šele potem, ko človek okusi Dobro, lahko postane dober.
Če pa človek, ki je okusil Dobro, izbere hudo, izdaja; samega sebe, lepoto Boga in lepoto brata. To pa boli!
Široko naročje
Četrtek 1. postnega tedna
Estera v smrtni nevarnosti vpije in prosi h Gospodu, ki je njen edini pomočnik:
"Slišala sem v mladosti od svojega očeta, da si ti, Gospod, izvolil Izraela izmed vseh narodov (...)"
Estera je torej slišala o Bogu, sedaj pa ga želi okusiti in izkusiti tudi sama. V veri in ne še v gledanju se mu vsa izroči in s tem tvega vse.
Estera se je zaradi krutega ukaza, naj pobijejo vse Jude, odločila tvegati življenje in stopiti pred kralja ter prositi za svoje ljudstvo. Takrat je namreč veljalo, da je lahko vsak, ki se nepoklicano pojavi pred kraljem, obsojen na smrt. Tudi kraljica Estera.
In vendar je njena namera jasna. Odloči se, da gre in za svoje ljudstvo tvega življenje. Preden se izroči v grešne roke kralja, pa se vsa izroči Bogu Ta vrstni red je pomemben!
"Moj Gospod, ti edini si naš kralj; pomagaj meni zapuščeni, ki nima pomočnika razen tebe!"
Biti ves v rokah Boga pa pomeni na široko odpreti zapornice nebes. Tam se zgodijo čudeži milosti, zgodijo se presenečenja Boga.
Prosite in se vam bo dalo (...)
Jezus spodbuja k velikanskemu zaupanju v dobroto Očeta, ki želi svojim otrokom dati najboljše. Težave ima pa z našo vero, kajti naša vera je merilo naročja, v katerega Bog lahko nasuje svoje milosti.
Večja kot je vera, večji so darovi! Potrebno pa je ločiti, katere korake smo poklicani narediti sami in ne nemo zreti v nebo, ker jih Bog namesto nas noče narediti, katere stvari pa smo dejansko poklicani izpustiti iz svojih rok in jih popolnoma izročiti Gospodu. Ti dve področji radi zamenjujemo.
Obvladovati hočemo stvari, ki pripadajo Bogu ter Njegovi milosti, nemočne pa se naredimo tam, kjer so potrebni človeški koraki. Potrebna je modrost in razločevanje, kajti Gospod želi nenehno sodelovati z nami, potrebuje pa budna ušesa, pripravljene noge in verujoče srce, da lahko v naša naročja nasuje zvrhano in potlačeno mero svojih darov.
Estera v smrtni nevarnosti vpije in prosi h Gospodu, ki je njen edini pomočnik:
"Slišala sem v mladosti od svojega očeta, da si ti, Gospod, izvolil Izraela izmed vseh narodov (...)"
Estera je torej slišala o Bogu, sedaj pa ga želi okusiti in izkusiti tudi sama. V veri in ne še v gledanju se mu vsa izroči in s tem tvega vse.
Estera se je zaradi krutega ukaza, naj pobijejo vse Jude, odločila tvegati življenje in stopiti pred kralja ter prositi za svoje ljudstvo. Takrat je namreč veljalo, da je lahko vsak, ki se nepoklicano pojavi pred kraljem, obsojen na smrt. Tudi kraljica Estera.
In vendar je njena namera jasna. Odloči se, da gre in za svoje ljudstvo tvega življenje. Preden se izroči v grešne roke kralja, pa se vsa izroči Bogu Ta vrstni red je pomemben!
"Moj Gospod, ti edini si naš kralj; pomagaj meni zapuščeni, ki nima pomočnika razen tebe!"
Biti ves v rokah Boga pa pomeni na široko odpreti zapornice nebes. Tam se zgodijo čudeži milosti, zgodijo se presenečenja Boga.
Prosite in se vam bo dalo (...)
Jezus spodbuja k velikanskemu zaupanju v dobroto Očeta, ki želi svojim otrokom dati najboljše. Težave ima pa z našo vero, kajti naša vera je merilo naročja, v katerega Bog lahko nasuje svoje milosti.
Večja kot je vera, večji so darovi! Potrebno pa je ločiti, katere korake smo poklicani narediti sami in ne nemo zreti v nebo, ker jih Bog namesto nas noče narediti, katere stvari pa smo dejansko poklicani izpustiti iz svojih rok in jih popolnoma izročiti Gospodu. Ti dve področji radi zamenjujemo.
Obvladovati hočemo stvari, ki pripadajo Bogu ter Njegovi milosti, nemočne pa se naredimo tam, kjer so potrebni človeški koraki. Potrebna je modrost in razločevanje, kajti Gospod želi nenehno sodelovati z nami, potrebuje pa budna ušesa, pripravljene noge in verujoče srce, da lahko v naša naročja nasuje zvrhano in potlačeno mero svojih darov.
sreda, 13. marec 2019
Znamenje
Sreda 1. postnega tedna
Znamenje. Kolikokrat iščemo in želimo močno znamenje z neba. Da je Bog, da nas ta Bog vidi, da ve, kaj dela, da se ne heca, da misli zares, da nas ni pozabil, da bo vse ok, če mu sledimo ... Toliko strahov, dvomov in negotovosti je v naši hoji za Njim.
Ker je v nas ostala rana greha, ki nas ne bo nehala prepričevati, da je stvari bolje vzeti v svoje roke. Rana, ki tudi ne bo nehala vnašati dvom v Boga in ga predstavljati kot nevarnega.
Znamenje in dokaz. Jezus ob tej zahtevi pokaže, kako je vera v tem, da naredimo korak na pobudo, ko ni nič 100%, ko ni zagotovila in nas ne zanima rezultat, ampak sad. Sad veselega in mirnega srce, ki je odkrilo, da je edina gotovost v zaupanju vanj, ki je Pot!
Ninivljani so se ob Jonovi pridigi spokorili in verovali, čeprav še sam Jona ni veroval v svoje početje in v Boga, ki ga je v to poslal.
Kraljica z Juga je šla na pot, stran od poznanega, da bi se prepričala o Salomonovi modrosti, o kateri je slišala pripovedovati.
Ninivljani so tvegali ob znamenju Jone, ki je najbrž izgledal precej klavrno, ko se je potikal po velikem mestu in še ne ravno prepričan v svoje početje, oznanjal konec. Za kraljico je bil znamenje glas o Salomonu in njegovi modrosti, ob katerem se je podala na pot, da bi zrasla. Preprost glas. Znamenja namreč še ni videla.
Na pot se gre torej, ko še ni povsem jasno. Gre se, ko se prejme povabilo, ko se v srcu oglasi Glas, ki kliče in vabi v novost evangelija, katerega gotovost je v negotovosti. In vendar je tukaj, v evangeliju, več kakor Jona in Salomon skupaj. Je Kristus, ki v sebi nosi izpolnitev slehernega srca. Je polnost Božjega življenja, ki se daje. Daje, da bi nasitilo, napojilo, osrečilo.
Ponujen nam je Odnos. Ponujena nam je Beseda. Ponujena nam je Oseba, ki osrečuje. Znamenje je nežno, tiho, preprosto in vendar vztrajno na dnu slehernega srca. Bo dovolj, da gremo na pot, verujemo in stopimo v dialog z Njim?
Znamenje. Kolikokrat iščemo in želimo močno znamenje z neba. Da je Bog, da nas ta Bog vidi, da ve, kaj dela, da se ne heca, da misli zares, da nas ni pozabil, da bo vse ok, če mu sledimo ... Toliko strahov, dvomov in negotovosti je v naši hoji za Njim.
Ker je v nas ostala rana greha, ki nas ne bo nehala prepričevati, da je stvari bolje vzeti v svoje roke. Rana, ki tudi ne bo nehala vnašati dvom v Boga in ga predstavljati kot nevarnega.
Znamenje in dokaz. Jezus ob tej zahtevi pokaže, kako je vera v tem, da naredimo korak na pobudo, ko ni nič 100%, ko ni zagotovila in nas ne zanima rezultat, ampak sad. Sad veselega in mirnega srce, ki je odkrilo, da je edina gotovost v zaupanju vanj, ki je Pot!
Ninivljani so se ob Jonovi pridigi spokorili in verovali, čeprav še sam Jona ni veroval v svoje početje in v Boga, ki ga je v to poslal.
Kraljica z Juga je šla na pot, stran od poznanega, da bi se prepričala o Salomonovi modrosti, o kateri je slišala pripovedovati.
Ninivljani so tvegali ob znamenju Jone, ki je najbrž izgledal precej klavrno, ko se je potikal po velikem mestu in še ne ravno prepričan v svoje početje, oznanjal konec. Za kraljico je bil znamenje glas o Salomonu in njegovi modrosti, ob katerem se je podala na pot, da bi zrasla. Preprost glas. Znamenja namreč še ni videla.
Na pot se gre torej, ko še ni povsem jasno. Gre se, ko se prejme povabilo, ko se v srcu oglasi Glas, ki kliče in vabi v novost evangelija, katerega gotovost je v negotovosti. In vendar je tukaj, v evangeliju, več kakor Jona in Salomon skupaj. Je Kristus, ki v sebi nosi izpolnitev slehernega srca. Je polnost Božjega življenja, ki se daje. Daje, da bi nasitilo, napojilo, osrečilo.
Ponujen nam je Odnos. Ponujena nam je Beseda. Ponujena nam je Oseba, ki osrečuje. Znamenje je nežno, tiho, preprosto in vendar vztrajno na dnu slehernega srca. Bo dovolj, da gremo na pot, verujemo in stopimo v dialog z Njim?
Obiskano srce
Torek 1. postnega tedna
Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti (...), tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal.
V evangeliju pa Jezus poudarja, kako ni moč molitve v mnogih besedah, ampak v prepoznanju Očeta, ki ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo.
Tako prvo berilo kakor evangelij nas spomnita, da je prvi akter in pobudnik vedno Bog in ne mi. On je, ki dela prve korake naproti nam, On je, ki nam pripravlja vse, kar potrebujemo in še več od tega, On je, ki prvi pošilja svojo Besedo, samega sebe, da bi lahko v naših srcih in življenju delal velike stvari.
On je prvi, zato molitev sinov, ki nas jo je naučil edini Sin, temelji na sprejemanju, na prošnji in sprejemanju. V njej ni nič "akrivatorskega", nič nasilnega in tudi ni samopobud. Vse je le odgovor na tistega, ki kliče in prošnja, da bi darove, ki nam jih želi dati, bili zmožni sprejeti.
V ponižnosti srca, ki ve, da je bilo obiskano.
Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti (...), tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal.
V evangeliju pa Jezus poudarja, kako ni moč molitve v mnogih besedah, ampak v prepoznanju Očeta, ki ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo.
Tako prvo berilo kakor evangelij nas spomnita, da je prvi akter in pobudnik vedno Bog in ne mi. On je, ki dela prve korake naproti nam, On je, ki nam pripravlja vse, kar potrebujemo in še več od tega, On je, ki prvi pošilja svojo Besedo, samega sebe, da bi lahko v naših srcih in življenju delal velike stvari.
On je prvi, zato molitev sinov, ki nas jo je naučil edini Sin, temelji na sprejemanju, na prošnji in sprejemanju. V njej ni nič "akrivatorskega", nič nasilnega in tudi ni samopobud. Vse je le odgovor na tistega, ki kliče in prošnja, da bi darove, ki nam jih želi dati, bili zmožni sprejeti.
V ponižnosti srca, ki ve, da je bilo obiskano.
Malo je potrebno
Ponedeljek 1. postnega tedna
Beseda nas danes kakor vzgojiteljica, ki otrokom daje najprej piti mleka in ne močnejše hrane, spodbuja, da postanemo zvesti nravnim zakonom, zapisanim v naše srce.
Spodbuja nas, da smo zvesti glasu vesti, ki ve, kje je meja.
Ne kradite in ne lažite in ne varajte drug drugega! Ne prisegajte po krivem pri mojem imenu in ne skruni imena svojega Boga. Ne varaj svojega bližnjega, ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike.
Mar ni vse to nekaj, kar bi moralo biti naravno človekovemu ravnanju? In vendar ni.
Zato so bile v stari zavezi dane zapovedi, da bi izvoljenemu ljudstvu prebudile vest.
V evangeliju pa gre Jezus korak naprej in se naveže na postavo ljubezni, ki gre onkraj.
Prilika o poslednji sodbi in delitvi na levico in desnico, je namenjena poganom, ki Kristusa niso poznali in bodo zato sojeni po delih vesti. Ta pa ne narekuje samo, česa ni dobro storiti, temveč tiho šepeta, kje je pomanjkanje ljubezni. Narekuje in pošilja tja, kjer je taka ali drugačna lakota, žeja, nagota, pogrešanje, osamljenost, zaprtost in ujetost.
Tam želi priti ljubezen. S preprosto dobroto iztegnjene roke, ki daje, poboža, objame... V najmanjšem in pri najmanjšem. Bog je namreč skrit prav tam. Da bi nas naučil, kako nobeno dejanje ljubezni, ne gre v prazno in ne bo spregledano.
Beseda nas danes kakor vzgojiteljica, ki otrokom daje najprej piti mleka in ne močnejše hrane, spodbuja, da postanemo zvesti nravnim zakonom, zapisanim v naše srce.
Spodbuja nas, da smo zvesti glasu vesti, ki ve, kje je meja.
Ne kradite in ne lažite in ne varajte drug drugega! Ne prisegajte po krivem pri mojem imenu in ne skruni imena svojega Boga. Ne varaj svojega bližnjega, ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike.
Mar ni vse to nekaj, kar bi moralo biti naravno človekovemu ravnanju? In vendar ni.
Zato so bile v stari zavezi dane zapovedi, da bi izvoljenemu ljudstvu prebudile vest.
V evangeliju pa gre Jezus korak naprej in se naveže na postavo ljubezni, ki gre onkraj.
Prilika o poslednji sodbi in delitvi na levico in desnico, je namenjena poganom, ki Kristusa niso poznali in bodo zato sojeni po delih vesti. Ta pa ne narekuje samo, česa ni dobro storiti, temveč tiho šepeta, kje je pomanjkanje ljubezni. Narekuje in pošilja tja, kjer je taka ali drugačna lakota, žeja, nagota, pogrešanje, osamljenost, zaprtost in ujetost.
Tam želi priti ljubezen. S preprosto dobroto iztegnjene roke, ki daje, poboža, objame... V najmanjšem in pri najmanjšem. Bog je namreč skrit prav tam. Da bi nas naučil, kako nobeno dejanje ljubezni, ne gre v prazno in ne bo spregledano.
Življenje v svobodi
1. postna nedelja
V obljubljeni deželi so bili Izraelci povabljeni darovati koš darov in ga postaviti pred oltar Gospoda, da bi se spomnili, kako jih je Gospod sam izpeljal iz sužnosti, preko velike in strašne puščave, ter privedel v deželo, kjer se cedita mleko in med. Povabljeni so bili darovati, da ne bi nikoli pozabili, da je vse dar in da je Gospod tisti, ki jih je vodil.
To je tudi temelj novega človeka, ki je odporen na vse skušnjave po samozadostnosti in ukrivljenosti vase. Novi človek je namreč v dialogu z edinim, ki omogoča življenje, z Bogom, ki se razodeva tudi preko Besede. Zato tudi apostol Pavel Rimljane spodbuja, naj živijo v božji besedi, ki ni daleč od njih, temveč je zapisana v naše srce.
S srcem namreč verujemo, zato smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, zato smo deležni odrešenja.
Kristus nas v puščavi duhovnega boja uči prav tega. V srcu je edino vera tista, ki daje moč, usta pa izpovedujejo Besedo, ki uniči sleherno skušnjavo. Brez srca, ki je pripeto na Boga, še tako visoka beseda nima moči, da nas potegne iz vrtinca mikavnih poželenj grabljenja.
Bistvo skušnjave je namreč v tem, da človeka prepriča, kako je sam in kot tak ogrožen. Prepriča ga, da mora zaradi te ogroženosti nekaj storiti. In ta nekaj je:
1. spremeniti kamne v kruh, kar pomeni uporabiti svet, ljudi, odnose, darove zase. Vse je zame, ker sem sam in potrebujem. V tej skušnjavi je skrita tudi skušnjava meritokracije, kar pomeni, da si s 40-dnevno lakoto, ko se dobro potrudim in namučim za nekaj, potem lahko privoščim vse. V tem se skriva nevarna logika zasluženja in uporabnosti, kajti v središču je človeška potreba in človeška nenasitna narava, ki hoče uveljaviti samo sebe in se z mučenjem sebe opravičiti, da lahko potem počne, kar želi,
2. Če torej predme padeš in me moliš, bo vse to tvoje.
Hudič ve, da je človek ustvarjeno bitje in kot tako nekomu zagotovo poslušno. Če torej človek ni poslušen Bogu, ki edini daje svobodo, bo poslušen stvarem, bogastvu, ljudem in kraljestvom. Poslušen bo vsemu, kar ni bog in zato vse to postane malik. Takrat je satan zadovoljen.
3. Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol
Senzacionalnost. Zlo bo vedno hotelo vzbujati pozornost. V tej skušnjavi so skrite vse naše težnje po tem, da bi bili opaženi, vidni, upoštevani. Skriti so vsi naši visokoleteči in dodelani projekti, pri katerih nam mora celo Bog sam služiti in nas ujeti, če pademo.
Kaj je torej zdravilo na vse to? Pokaže nam ga Kristus, ki na skušnjave odgovori z izpovedjo vere v Boga Očeta ter tako ostane Sin. Pokaže pot svobode, ki je v Odnosu.
Značilnost sinovstva, torej odrešenega človeka, pa so:
1) Ni suženj človeške narave, ki potrebuje takojšnjo zadovoljitev, ampak lahko živi v svobodi poslušanja, čakanja, spoštljive mehkobe in nežnosti. Lahko živi odnos, v katerem drugega ne uporablja zase
2) Ostaja poslušen Očetu, ki Sinu daje vse, vsa kraljestva, ves svet, vse ljudi, da bi jim stregel in ne oni njemu. Na skušnjavo posesivnosti se torej odgovori s ponižnostjo in zavestjo, da nam je že vse dano. Prav zato smo poklicani služiti in ne nadzorovati, dajati sebe in ne sebe reševati. To je edina pot do sreče.
3) Značilnost sinovstva je tudi, da ne potrebuje senzacij, ampak ostaja v velikonočni ljubezni, ki je svobodna, kreativna, pogosto tiha, zvesta, potrpežljiva, polna resnice in kot taka spreminja vse. Na nesenzacionalen način.
Novi človek, ki v Kristusu dobi vso možnost obstoja, je torej veliko močnejši, predvsem pa svobodnejši od tistega, ki se prepušča trenutnim mikom in zahtevam zgolj čutnega človeka.
V Njem nam je pot v novost svobode odprta. Si jo upamo sprejeti in živeti?
V obljubljeni deželi so bili Izraelci povabljeni darovati koš darov in ga postaviti pred oltar Gospoda, da bi se spomnili, kako jih je Gospod sam izpeljal iz sužnosti, preko velike in strašne puščave, ter privedel v deželo, kjer se cedita mleko in med. Povabljeni so bili darovati, da ne bi nikoli pozabili, da je vse dar in da je Gospod tisti, ki jih je vodil.
To je tudi temelj novega človeka, ki je odporen na vse skušnjave po samozadostnosti in ukrivljenosti vase. Novi človek je namreč v dialogu z edinim, ki omogoča življenje, z Bogom, ki se razodeva tudi preko Besede. Zato tudi apostol Pavel Rimljane spodbuja, naj živijo v božji besedi, ki ni daleč od njih, temveč je zapisana v naše srce.
S srcem namreč verujemo, zato smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, zato smo deležni odrešenja.
Kristus nas v puščavi duhovnega boja uči prav tega. V srcu je edino vera tista, ki daje moč, usta pa izpovedujejo Besedo, ki uniči sleherno skušnjavo. Brez srca, ki je pripeto na Boga, še tako visoka beseda nima moči, da nas potegne iz vrtinca mikavnih poželenj grabljenja.
Bistvo skušnjave je namreč v tem, da človeka prepriča, kako je sam in kot tak ogrožen. Prepriča ga, da mora zaradi te ogroženosti nekaj storiti. In ta nekaj je:
1. spremeniti kamne v kruh, kar pomeni uporabiti svet, ljudi, odnose, darove zase. Vse je zame, ker sem sam in potrebujem. V tej skušnjavi je skrita tudi skušnjava meritokracije, kar pomeni, da si s 40-dnevno lakoto, ko se dobro potrudim in namučim za nekaj, potem lahko privoščim vse. V tem se skriva nevarna logika zasluženja in uporabnosti, kajti v središču je človeška potreba in človeška nenasitna narava, ki hoče uveljaviti samo sebe in se z mučenjem sebe opravičiti, da lahko potem počne, kar želi,
2. Če torej predme padeš in me moliš, bo vse to tvoje.
Hudič ve, da je človek ustvarjeno bitje in kot tako nekomu zagotovo poslušno. Če torej človek ni poslušen Bogu, ki edini daje svobodo, bo poslušen stvarem, bogastvu, ljudem in kraljestvom. Poslušen bo vsemu, kar ni bog in zato vse to postane malik. Takrat je satan zadovoljen.
3. Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol
Senzacionalnost. Zlo bo vedno hotelo vzbujati pozornost. V tej skušnjavi so skrite vse naše težnje po tem, da bi bili opaženi, vidni, upoštevani. Skriti so vsi naši visokoleteči in dodelani projekti, pri katerih nam mora celo Bog sam služiti in nas ujeti, če pademo.
Kaj je torej zdravilo na vse to? Pokaže nam ga Kristus, ki na skušnjave odgovori z izpovedjo vere v Boga Očeta ter tako ostane Sin. Pokaže pot svobode, ki je v Odnosu.
Značilnost sinovstva, torej odrešenega človeka, pa so:
1) Ni suženj človeške narave, ki potrebuje takojšnjo zadovoljitev, ampak lahko živi v svobodi poslušanja, čakanja, spoštljive mehkobe in nežnosti. Lahko živi odnos, v katerem drugega ne uporablja zase
2) Ostaja poslušen Očetu, ki Sinu daje vse, vsa kraljestva, ves svet, vse ljudi, da bi jim stregel in ne oni njemu. Na skušnjavo posesivnosti se torej odgovori s ponižnostjo in zavestjo, da nam je že vse dano. Prav zato smo poklicani služiti in ne nadzorovati, dajati sebe in ne sebe reševati. To je edina pot do sreče.
3) Značilnost sinovstva je tudi, da ne potrebuje senzacij, ampak ostaja v velikonočni ljubezni, ki je svobodna, kreativna, pogosto tiha, zvesta, potrpežljiva, polna resnice in kot taka spreminja vse. Na nesenzacionalen način.
Novi človek, ki v Kristusu dobi vso možnost obstoja, je torej veliko močnejši, predvsem pa svobodnejši od tistega, ki se prepušča trenutnim mikom in zahtevam zgolj čutnega človeka.
V Njem nam je pot v novost svobode odprta. Si jo upamo sprejeti in živeti?
nedelja, 10. marec 2019
Iz preračunavanja krivic v bratstvo odpuščanja
Sobota po pepelnici
Gospod te bo vedno vodil in te poživljal v suhih pokrajinah. Dal ti bo moč in boš kakor namakan vrt, kakor vrelec studenca, katerega vode ne usahnejo.
Tu bi se lahko ustavili in pili iz te Besede mesece. Toliko tolažbe in poguma je v njej, če srce veruje.
Tudi je ta tolažba znana srcu, ki je pripravljeno odstraniti vso odvečno navlako, ki je:
- zatiranje (kakršnokoli),
- iztezanje prstov,
- varljivo govorjenje.
In še močneje to tolažbo srce čuti, ko se okrepi v dobrem, ki je:
- da lačnemu nudiš, kar imaš sam rad,
- potrtega nasitiš.
Takrat zasije luč in tvoja temina bo jasna kakor poldan.
Vse to je storil Levi. Pustil je odvečno navlako in zatiranje ter dal lačnim, kar je imel sam rad. Odprl jim je vrata doma. Seveda potem, ko je doživel milosten Klic, ki ga je končno in dokončno odvrnil od štetja in preštevanja. Matej je prešteval denar, mi pa večkrat preštevamo zamere, spomine, rane, bolečine, ob tem pa drugim izdajamo račune. Morda s povišano ceno, kakor so to počeli cestninarji.
Kakšno suženjstvo je v tem! Tu mimo gre torej Kristus, da nas pokliče in popelje v občestvo bratov in sester okrog mize.
Bratstvo, ki nas ga Gospod kliče živeti, je bratstvo s tistimi, katere morda sami ne bi izbrali. Je s tistimi, ki so najbližje in zato najbolj žulijo. Je tudi s tistimi, s katerimi se nam morda zdi škoda časa, ker so nekje pomembnejši ljudje. Tako se nam zdi. Toda ne, prav tam, okrog mize ubogih, nas Gospod zbira in srečuje, kot Brat brate, da bi tudi med seboj postali usmiljeni in dobri. Kajti prišel je klicat grešnike. Torej vse nas.
Da bi vse to zaživeli v polnosti, je potrebno, kakor pravi ena od vrstic pred evangelijem, vreči od sebe vse svoje grehe in sprejeti novo srce in novega duha.
Levi je v nekem trenutku končal preštevati krivice in zamere, končal je gledati nazaj in nehal je biti žrtev. Vstal je, pustil vse to tam in šel za Gospodom, ki mu je pokazal mizo bratstva in evharistije. In našel je Kraljestvo na zemlji.
Gospod te bo vedno vodil in te poživljal v suhih pokrajinah. Dal ti bo moč in boš kakor namakan vrt, kakor vrelec studenca, katerega vode ne usahnejo.
Tu bi se lahko ustavili in pili iz te Besede mesece. Toliko tolažbe in poguma je v njej, če srce veruje.
Tudi je ta tolažba znana srcu, ki je pripravljeno odstraniti vso odvečno navlako, ki je:
- zatiranje (kakršnokoli),
- iztezanje prstov,
- varljivo govorjenje.
In še močneje to tolažbo srce čuti, ko se okrepi v dobrem, ki je:
- da lačnemu nudiš, kar imaš sam rad,
- potrtega nasitiš.
Takrat zasije luč in tvoja temina bo jasna kakor poldan.
Vse to je storil Levi. Pustil je odvečno navlako in zatiranje ter dal lačnim, kar je imel sam rad. Odprl jim je vrata doma. Seveda potem, ko je doživel milosten Klic, ki ga je končno in dokončno odvrnil od štetja in preštevanja. Matej je prešteval denar, mi pa večkrat preštevamo zamere, spomine, rane, bolečine, ob tem pa drugim izdajamo račune. Morda s povišano ceno, kakor so to počeli cestninarji.
Kakšno suženjstvo je v tem! Tu mimo gre torej Kristus, da nas pokliče in popelje v občestvo bratov in sester okrog mize.
Bratstvo, ki nas ga Gospod kliče živeti, je bratstvo s tistimi, katere morda sami ne bi izbrali. Je s tistimi, ki so najbližje in zato najbolj žulijo. Je tudi s tistimi, s katerimi se nam morda zdi škoda časa, ker so nekje pomembnejši ljudje. Tako se nam zdi. Toda ne, prav tam, okrog mize ubogih, nas Gospod zbira in srečuje, kot Brat brate, da bi tudi med seboj postali usmiljeni in dobri. Kajti prišel je klicat grešnike. Torej vse nas.
Da bi vse to zaživeli v polnosti, je potrebno, kakor pravi ena od vrstic pred evangelijem, vreči od sebe vse svoje grehe in sprejeti novo srce in novega duha.
Levi je v nekem trenutku končal preštevati krivice in zamere, končal je gledati nazaj in nehal je biti žrtev. Vstal je, pustil vse to tam in šel za Gospodom, ki mu je pokazal mizo bratstva in evharistije. In našel je Kraljestvo na zemlji.
petek, 8. marec 2019
Post v Odnosu!
Petek po pepelnici
"Kako da se mi in farizeji pogostoma postimo, tvoji učenci pa ne?" sprašujejo Jezusa Janezovi učenci.
In Jezus odgovori, da svatje ne morejo žalovati in se postiti, dokler je med njimi ženin.
S tem jasno pokaže, kako pomembno je vse delati iz Odnosa in ne kot neko sredstvo za dosego nečesa.
V Odnosu že smo, kajti mi smo že v Bogu in On v nas, zato ne more nobena askeza ali naprezanje dodati ničesar temu Odnosu. Ko se odtegujemo čutnim okusom, je zato, da bi se zbudili notranji čuti okušanja lepega, Boga, darov. Da bi potem, ko darove ponovno okušamo, v njih prepoznali dobroto Darovalca.
Ker je bistvo naše vere odnos in ne lastna askeza in naprezanje, je zato temeljno, da so cilj lepši in močnejši odnosi, taki, ki dišijo po Božjem.
Ali ni to post, kakršen mi je po volji: Raztrgaj krivične spone, odpni vezi jarma, osvobodi tlačene in zlomi sleherni jarem; lomi lačnemu svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v hišo! Ko vidiš nagega, ga obleci in ne odtegni se svojemu sorodniku po krvi!
Res, ali ni to post, da raztrgamo krivične zamere in spone med nami in v naših srcih? Da odpnemo vezi jarmov, ki smo si jih sami naložili, da osvobodimo tlačene od krivic? Ali ni to post, da si torej pomagamo živeti odrešene odnose, kjer ni v središču ranjenost, ni v središču moje počutje, ni v središču moja potreba, ampak Drug in v njem drugi?
Post o katerem govori Izaija je dejansko dopolnjen z delom, ki ga Jezus prebere v domači nazareški shodnici: "Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazili, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu" (Lk 4, 18-19).
Post je v širjenju Kraljestva, je v spreobračanju od individualista, ki je akter celo svojega posta, k Odnosu, kjer je temelj sprejemanje darov in v potopljenost v Odnos, v katerem preprosto ne moremo biti ogroženi.
Tako lahko zlomimo jarme, ki smo si jih navlekli nase zaradi strahu in vstopimo v prijeten in lahek jarem Kristusa: "Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko"(Mt 11,30).
Lomimo lačnemu svoj kruh potem, ko se zavemo Kruha, ki je dan nam. In tako drugemu ne damo samo svojega kruha, ampak damo sami sebe!
Ne sprejmemo samo nekoga v hišo, ampak ga spustimo, da postane bližnji. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal (Lk 10,33 -34).
In ko vemo, da smo prejeli krstno oblačilo, lahko tudi nage dostojanstva ponovno oblečemo z njim in se ne odtegnemo samo sorodnikom po krvi, ampak smo bližnji tudi ali še prej sorodnikom po veri.
"Glejte, to so moja mati in moji bratje!" (Mr 3,34)
To je post, ki je Gospodu všeč. Tedaj napoči tvoja luč kot zarja, zdajci zacvete tvoje ozdravljenje (...), če tedaj kličeš, ti Gospod odgovori. Če vpiješ na pomoč, ti reče: "Tukaj sem."
"Kako da se mi in farizeji pogostoma postimo, tvoji učenci pa ne?" sprašujejo Jezusa Janezovi učenci.
In Jezus odgovori, da svatje ne morejo žalovati in se postiti, dokler je med njimi ženin.
S tem jasno pokaže, kako pomembno je vse delati iz Odnosa in ne kot neko sredstvo za dosego nečesa.
V Odnosu že smo, kajti mi smo že v Bogu in On v nas, zato ne more nobena askeza ali naprezanje dodati ničesar temu Odnosu. Ko se odtegujemo čutnim okusom, je zato, da bi se zbudili notranji čuti okušanja lepega, Boga, darov. Da bi potem, ko darove ponovno okušamo, v njih prepoznali dobroto Darovalca.
Ker je bistvo naše vere odnos in ne lastna askeza in naprezanje, je zato temeljno, da so cilj lepši in močnejši odnosi, taki, ki dišijo po Božjem.
Ali ni to post, kakršen mi je po volji: Raztrgaj krivične spone, odpni vezi jarma, osvobodi tlačene in zlomi sleherni jarem; lomi lačnemu svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v hišo! Ko vidiš nagega, ga obleci in ne odtegni se svojemu sorodniku po krvi!
Res, ali ni to post, da raztrgamo krivične zamere in spone med nami in v naših srcih? Da odpnemo vezi jarmov, ki smo si jih sami naložili, da osvobodimo tlačene od krivic? Ali ni to post, da si torej pomagamo živeti odrešene odnose, kjer ni v središču ranjenost, ni v središču moje počutje, ni v središču moja potreba, ampak Drug in v njem drugi?
Post o katerem govori Izaija je dejansko dopolnjen z delom, ki ga Jezus prebere v domači nazareški shodnici: "Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazili, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu" (Lk 4, 18-19).
Post je v širjenju Kraljestva, je v spreobračanju od individualista, ki je akter celo svojega posta, k Odnosu, kjer je temelj sprejemanje darov in v potopljenost v Odnos, v katerem preprosto ne moremo biti ogroženi.
Tako lahko zlomimo jarme, ki smo si jih navlekli nase zaradi strahu in vstopimo v prijeten in lahek jarem Kristusa: "Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko"(Mt 11,30).
Lomimo lačnemu svoj kruh potem, ko se zavemo Kruha, ki je dan nam. In tako drugemu ne damo samo svojega kruha, ampak damo sami sebe!
Ne sprejmemo samo nekoga v hišo, ampak ga spustimo, da postane bližnji. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal (Lk 10,33 -34).
In ko vemo, da smo prejeli krstno oblačilo, lahko tudi nage dostojanstva ponovno oblečemo z njim in se ne odtegnemo samo sorodnikom po krvi, ampak smo bližnji tudi ali še prej sorodnikom po veri.
"Glejte, to so moja mati in moji bratje!" (Mr 3,34)
To je post, ki je Gospodu všeč. Tedaj napoči tvoja luč kot zarja, zdajci zacvete tvoje ozdravljenje (...), če tedaj kličeš, ti Gospod odgovori. Če vpiješ na pomoč, ti reče: "Tukaj sem."
četrtek, 7. marec 2019
Izvoli torej življenje
Četrtek po pepelnici
Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod!
Pred nami je vedno dvoje. Blagoslov in prekletstvo, navdihi Duha in skušnjava, življenje in smrt. Kako potrebno je torej razločevanje in odločanje. Potrebna je izbira, kajti sicer zate izberejo drugi. In življenje samo. Mi pa smo med tistimi, ki so bili osvobojeni in usposobljeni, da ponovno lahko razločujejo Glas od glasu in izbirajo.
Srce je tisto polje duhovnega razločevanja in boja. Vse to je znotraj mene in ne zunaj, kjer si prehitro delamo vojne. Glavna bitka je v srcu.
Kaj pa je izbrati življenje? Na to odgovori Jezus v Lukovem evangeliju.
Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo rešil.
Jezus govori že o novi logiki, o logiki dajanja, umiranja, izpuščanja. Govori o logiki odnosa, kajti tisti, ki zares vstopijo v odnos vedo, da je tam nenehno velikonočno dogajanje, nenehen četrtek, petek, sobota in Jutro. Ne da se drugače, kajti naša ljubezen je velikonočna.
Življenje nas objame, ko ga nehamo nadzirati in iskati, ko ga nehamo grabiti ali zaustavljati, ko nehamo pridobivati cel svet in reševati sebe, temveč vstopimo v tistega, ki nas je že rešil in že našel.
Tam, v Božjem paradoksu izgubljanja, se zgodijo Milosti, ki polnijo srce z veseljem.
Naj bo danes poln tega veselja!
Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod!
Pred nami je vedno dvoje. Blagoslov in prekletstvo, navdihi Duha in skušnjava, življenje in smrt. Kako potrebno je torej razločevanje in odločanje. Potrebna je izbira, kajti sicer zate izberejo drugi. In življenje samo. Mi pa smo med tistimi, ki so bili osvobojeni in usposobljeni, da ponovno lahko razločujejo Glas od glasu in izbirajo.
Srce je tisto polje duhovnega razločevanja in boja. Vse to je znotraj mene in ne zunaj, kjer si prehitro delamo vojne. Glavna bitka je v srcu.
Kaj pa je izbrati življenje? Na to odgovori Jezus v Lukovem evangeliju.
Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo rešil.
Jezus govori že o novi logiki, o logiki dajanja, umiranja, izpuščanja. Govori o logiki odnosa, kajti tisti, ki zares vstopijo v odnos vedo, da je tam nenehno velikonočno dogajanje, nenehen četrtek, petek, sobota in Jutro. Ne da se drugače, kajti naša ljubezen je velikonočna.
Življenje nas objame, ko ga nehamo nadzirati in iskati, ko ga nehamo grabiti ali zaustavljati, ko nehamo pridobivati cel svet in reševati sebe, temveč vstopimo v tistega, ki nas je že rešil in že našel.
Tam, v Božjem paradoksu izgubljanja, se zgodijo Milosti, ki polnijo srce z veseljem.
Naj bo danes poln tega veselja!
sreda, 6. marec 2019
Velika Pot
Pepelnica
Začel se je; sveti postni čas. Čas milosti in rešitve! Čas, ko se krepi temeljni Odnos in iz tega ven vse ostale odnose. Postni čas je tudi čas sprave!
Bratje, namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom!
Kako čudovito je tukaj opisano poslanstvo kristjana, tistega, ki je oblekel Kristusa. To je tisti, ki je poslan v imenu Kristusa, da prinaša spravo. Da oznanja spravo, ki pa je v temelju že vzpostavljena, saj je tisti, ki nas je edini lahko spravil z Očetom in med seboj, torej Sin, to že storil. Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosivca greha, da bi mi po njem postali Božja pravičnost.
On, ki je edini brez greha, je nase vzel vse, kar je nas ločilo od Očeta, od bratov in sester ter od nas samih. Nas same je vzel nase, greh uničil, nas pa pustil v Njem. Ker smo torej v Sinu pred Očetom, smo odrešeni. Ker se nam je brez zaslug odprl dostop v dialog, smo v Odnos, kar bi moral biti razlog naše največje sreče in veselja. S tem ko smo v Sinu pred Očetom, se lahko ozrem levo in desno in vidim druge sinove, ki so moji bratje.
In vidim sebe, ki nič več samo in ogroženo ne stojim za figovimi listi, temveč sem najden v objemu.
Sprava zajema vse odnose in je možna samo in izključno v Kristusu. Brez Njega resnične sprave ni. Lahko je pot naproti spravi, je pot psihološke predelave in pobotanja, je pot rasti in zorenja. Vse to je pomembno. Dokončna in resnična sprava pa je možna samo tam, kjer edino Jagnje prevzame greh in ter ga uniči, nas pa pusti, nič več izven sebe, temveč v sebi.
Zato smo vsi sodelavci sprave in kot taki se opominjamo, da te velike Božje milosti ne prejemamo nepridoma. Samo vstopiti je potrebno vanjo in znova in znova zajemati iz teh studencev odrešenja
Ne proizvajamo mi teh studencev odrešenja, mi se le odločamo ali sprejmemo studenec ali ostajamo v kapnicah razdora, ki nimajo vode.
Beseda, pepeljenje, 40 - dnevno obdobje, pot sama, nas spodbujajo, da se odločamo in zorimo v gledanju Cilja. Kakor je cilj posta velikonočno Jutro, je cilj našega življenja življenje v Duhu, življenje najdenega in ljubljenega človeka, ki ne životari in prosjači, ampak se daruje.
Zato nam Cerkev daje spodbudo, da bi opravljali dobra dela, pred ljudmi ali naskrivaj, važen je namen. Tistega, ki vstopi v življenje odrešenega, ne zanima več ali kdo vidi njegovo delo ali ne, ker je umrl sebi in svoji uresničitvi, zanima pa ga življenje, ki ustvarja občestvo. Mamo ne zanima ali kdo šteje skuhana kosilo, zanima pa jo, ali bodo otroci siti.
Enako molitev, enako post. Ta čas je namenjen prebujanju notranjih čutov. S tem, ko pridržimo kaj zunanjim čutom, s tem, ko čutni človek ne prejme vsega takoj, se krepi notranji čut okušanja življenja, Boga, odnosov ... Da bi čez čas ponovno lahko povezali zunanji čut in notranje okušanje Boga, da bi ponovno v vsaki stvari ali odnosu, ne videli več cilja, ampak drug Obraz, Obraz tistega, ki nam te darove daje.
Naj bo to zato čas hvaležnosti in upanja, čas molitve in darovanja, čas okušanja tistega, kar je globlje. Preprosto je to čas, ko od pepela, ki je simbol umrljivega in ogroženega človeka, tudi notranje prehajamo h krstnemu studencu velikonočne vigilije, ki rojeva novega človeka, človeka Življenja, občestva, človeka darovanja, ki se zase več ne boji. To je veliki eksodus, veliko spre-obrnjenje.
Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! Naj bo blagoslovljeno.
Začel se je; sveti postni čas. Čas milosti in rešitve! Čas, ko se krepi temeljni Odnos in iz tega ven vse ostale odnose. Postni čas je tudi čas sprave!
Bratje, namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom!
Kako čudovito je tukaj opisano poslanstvo kristjana, tistega, ki je oblekel Kristusa. To je tisti, ki je poslan v imenu Kristusa, da prinaša spravo. Da oznanja spravo, ki pa je v temelju že vzpostavljena, saj je tisti, ki nas je edini lahko spravil z Očetom in med seboj, torej Sin, to že storil. Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosivca greha, da bi mi po njem postali Božja pravičnost.
On, ki je edini brez greha, je nase vzel vse, kar je nas ločilo od Očeta, od bratov in sester ter od nas samih. Nas same je vzel nase, greh uničil, nas pa pustil v Njem. Ker smo torej v Sinu pred Očetom, smo odrešeni. Ker se nam je brez zaslug odprl dostop v dialog, smo v Odnos, kar bi moral biti razlog naše največje sreče in veselja. S tem ko smo v Sinu pred Očetom, se lahko ozrem levo in desno in vidim druge sinove, ki so moji bratje.
In vidim sebe, ki nič več samo in ogroženo ne stojim za figovimi listi, temveč sem najden v objemu.
Sprava zajema vse odnose in je možna samo in izključno v Kristusu. Brez Njega resnične sprave ni. Lahko je pot naproti spravi, je pot psihološke predelave in pobotanja, je pot rasti in zorenja. Vse to je pomembno. Dokončna in resnična sprava pa je možna samo tam, kjer edino Jagnje prevzame greh in ter ga uniči, nas pa pusti, nič več izven sebe, temveč v sebi.
Zato smo vsi sodelavci sprave in kot taki se opominjamo, da te velike Božje milosti ne prejemamo nepridoma. Samo vstopiti je potrebno vanjo in znova in znova zajemati iz teh studencev odrešenja
Ne proizvajamo mi teh studencev odrešenja, mi se le odločamo ali sprejmemo studenec ali ostajamo v kapnicah razdora, ki nimajo vode.
Beseda, pepeljenje, 40 - dnevno obdobje, pot sama, nas spodbujajo, da se odločamo in zorimo v gledanju Cilja. Kakor je cilj posta velikonočno Jutro, je cilj našega življenja življenje v Duhu, življenje najdenega in ljubljenega človeka, ki ne životari in prosjači, ampak se daruje.
Zato nam Cerkev daje spodbudo, da bi opravljali dobra dela, pred ljudmi ali naskrivaj, važen je namen. Tistega, ki vstopi v življenje odrešenega, ne zanima več ali kdo vidi njegovo delo ali ne, ker je umrl sebi in svoji uresničitvi, zanima pa ga življenje, ki ustvarja občestvo. Mamo ne zanima ali kdo šteje skuhana kosilo, zanima pa jo, ali bodo otroci siti.
Enako molitev, enako post. Ta čas je namenjen prebujanju notranjih čutov. S tem, ko pridržimo kaj zunanjim čutom, s tem, ko čutni človek ne prejme vsega takoj, se krepi notranji čut okušanja življenja, Boga, odnosov ... Da bi čez čas ponovno lahko povezali zunanji čut in notranje okušanje Boga, da bi ponovno v vsaki stvari ali odnosu, ne videli več cilja, ampak drug Obraz, Obraz tistega, ki nam te darove daje.
Naj bo to zato čas hvaležnosti in upanja, čas molitve in darovanja, čas okušanja tistega, kar je globlje. Preprosto je to čas, ko od pepela, ki je simbol umrljivega in ogroženega človeka, tudi notranje prehajamo h krstnemu studencu velikonočne vigilije, ki rojeva novega človeka, človeka Življenja, občestva, človeka darovanja, ki se zase več ne boji. To je veliki eksodus, veliko spre-obrnjenje.
Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! Naj bo blagoslovljeno.
Resnično, povem vam ...
Torek 8. tedna med letom
Sprava se dobi, če odstopiš od krivice.
Krivico je potrebno najprej poimenovati in jo označiti kot krivico, da jo lahko zapustimo in OD - PUSTIMO, torej pustimo, da odide iz našega življenja.
Sirah naprej spodbuja k veselemu obrazu, k roki, ki rada daje, govori o dobrem očesu, ki zre Gospoda.
Smo že na pragu posta, ki je en velik klic k spreobrnjenju. Klic, da se obrnemo od krivic stran in vstopimo v resničen odnos z Bogom, kjer se edino lahko prepoznamo obdarovani in ljubljeni. Kot taki pa spontano zahrepenimo, da bi delili naprej, da bi dali tudi drugemu.
Daj Najvišjemu, kakor je on dal tebi, z dobrim očesom, kolikor premoreš! Kajti Gospod povračuje in ti vrača sedmerno.
Dati Najvišjemu pa pomeni dati bratu. Konkretnemu, mesenemu bratu. Tam se je skril Najvišji. Zato Kristus tistim, ki so zaradi evangelija zapustili staro življenje kopičenja in grabljenja ter vstopili v življenje daru in milosti, obljublja stokrat toliko. Sredi preganjanj. Logično, kajti svoboden sin bo vedno vznemirjal sužnja in ujetnika. Vedno!
Toda za to smo tukaj. Da bi živeli sinovstvo in kazali Očeta drug drugemu ter tistim, ki mislijo, da si ga morajo "ustvariti" in nadomestiti sami, preko lastnine in jemanja.
Sprava se dobi, če odstopiš od krivice.
Krivico je potrebno najprej poimenovati in jo označiti kot krivico, da jo lahko zapustimo in OD - PUSTIMO, torej pustimo, da odide iz našega življenja.
Sirah naprej spodbuja k veselemu obrazu, k roki, ki rada daje, govori o dobrem očesu, ki zre Gospoda.
Smo že na pragu posta, ki je en velik klic k spreobrnjenju. Klic, da se obrnemo od krivic stran in vstopimo v resničen odnos z Bogom, kjer se edino lahko prepoznamo obdarovani in ljubljeni. Kot taki pa spontano zahrepenimo, da bi delili naprej, da bi dali tudi drugemu.
Daj Najvišjemu, kakor je on dal tebi, z dobrim očesom, kolikor premoreš! Kajti Gospod povračuje in ti vrača sedmerno.
Dati Najvišjemu pa pomeni dati bratu. Konkretnemu, mesenemu bratu. Tam se je skril Najvišji. Zato Kristus tistim, ki so zaradi evangelija zapustili staro življenje kopičenja in grabljenja ter vstopili v življenje daru in milosti, obljublja stokrat toliko. Sredi preganjanj. Logično, kajti svoboden sin bo vedno vznemirjal sužnja in ujetnika. Vedno!
Toda za to smo tukaj. Da bi živeli sinovstvo in kazali Očeta drug drugemu ter tistim, ki mislijo, da si ga morajo "ustvariti" in nadomestiti sami, preko lastnine in jemanja.
ponedeljek, 4. marec 2019
Eno ti manjka
Ponedeljek 8. tedna med letom
Le kdor živi in je zdrav, more hvaliti Gospoda.
S takimi in podobnimi besedami nas Sirahova knjiga še naprej vodi v modrost tega, da človek odkrije edino in resnično bogastvo, ki je živ in pristen odnos z Gospodom. Še več, je resnično deleženje Njegovega življenja. Edino v Njem smo živi in zdravi, četudi telesno bolni, kruljavi ali šibki. Edino v Njem hvalimo Gospoda, ker je v Njem življenje in ne v naših sposobnostih in talentih.
Zato ...spreobrni se h Gospodu in pusti grehe, milo prosi red njim in nehaj ga žaliti.
S čim? Na to nam odgovarja evangelist Marko s pripovedjo o bogatašu, ki je vse bogastvo zidal na sebi, na svojih sposobnostih in prišel k Jezusu po še zadnjo trofejo. Jezus mu spregovori v jeziku, ki ga človek brez imena edino pozna; v jeziku postave in zapovedi, kjer izpusti prve tri, saj se nanašajo na odnos. Odnosa pa ta človek ni imel, razen s svojimi talenti in sposobnostmi.
Zato: "Eno ti manjka." Kaj? Odnos z menoj. Jezus mu zato podari točno ta odnos s tem, da ga pogleda, vzljubi in povabi, naj tudi sam stopi v to drugačno, novo in neprecenljivo bogastvo, ki edino osrečuje.
Kristus ve, da smo živi in rodovitni samo v Njem, zato nas vabi in spodbuja, da bi prodali in zapustili vse svoje ideje in napore, ki slonijo zgolj na individualnem človeku ter se od tega končno obrnili in vstopili v milost krsta, v milost Odnosa, kjer drug vodi, drug daje rodovitnost. Nam ostaja le skrb za svobodo in odprto srce, da bo lahko sprejelo Besedo, navdih in nanj odgovorilo z vsem kar smo, z vsem bogastvom talentov in darov, ki pa bodo tokrat resnično v službi Kristusa, občestva in ne več v službi dokazovanja samega sebe.
Vrni se torej k Najvišjemu, odvrni se od krivice in zelo sovraži gnusobo!
Le kdor živi in je zdrav, more hvaliti Gospoda.
S takimi in podobnimi besedami nas Sirahova knjiga še naprej vodi v modrost tega, da človek odkrije edino in resnično bogastvo, ki je živ in pristen odnos z Gospodom. Še več, je resnično deleženje Njegovega življenja. Edino v Njem smo živi in zdravi, četudi telesno bolni, kruljavi ali šibki. Edino v Njem hvalimo Gospoda, ker je v Njem življenje in ne v naših sposobnostih in talentih.
Zato ...spreobrni se h Gospodu in pusti grehe, milo prosi red njim in nehaj ga žaliti.
S čim? Na to nam odgovarja evangelist Marko s pripovedjo o bogatašu, ki je vse bogastvo zidal na sebi, na svojih sposobnostih in prišel k Jezusu po še zadnjo trofejo. Jezus mu spregovori v jeziku, ki ga človek brez imena edino pozna; v jeziku postave in zapovedi, kjer izpusti prve tri, saj se nanašajo na odnos. Odnosa pa ta človek ni imel, razen s svojimi talenti in sposobnostmi.
Zato: "Eno ti manjka." Kaj? Odnos z menoj. Jezus mu zato podari točno ta odnos s tem, da ga pogleda, vzljubi in povabi, naj tudi sam stopi v to drugačno, novo in neprecenljivo bogastvo, ki edino osrečuje.
Kristus ve, da smo živi in rodovitni samo v Njem, zato nas vabi in spodbuja, da bi prodali in zapustili vse svoje ideje in napore, ki slonijo zgolj na individualnem človeku ter se od tega končno obrnili in vstopili v milost krsta, v milost Odnosa, kjer drug vodi, drug daje rodovitnost. Nam ostaja le skrb za svobodo in odprto srce, da bo lahko sprejelo Besedo, navdih in nanj odgovorilo z vsem kar smo, z vsem bogastvom talentov in darov, ki pa bodo tokrat resnično v službi Kristusa, občestva in ne več v službi dokazovanja samega sebe.
Vrni se torej k Najvišjemu, odvrni se od krivice in zelo sovraži gnusobo!
sobota, 2. marec 2019
Resnično dober sad
8. nedelja med letom
Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ni slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad.
Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.
Samo drevo, ki svoje korenine steguje k vodi, lahko rodi sad. Ne more namreč roditi drevo, ki je na suhem in samo. In samo drevo, ki ni polno strupa, lahko rodi užiten sad, ki pa se ga od neužitnega ne da ločiti po videzu. Navzven je strupeni sad lahko celo večji in bohotnejši od dobrega. Niso dovolj oči, kajti oči so zapeljale že prvega človeka. Potrebno je globlje razločevanje, razločevanje misli, okusov, razločevanje vrste drevesa.
Tako tudi človek, ki dela ogromno pobožnih stvari, ni nujno poln Življenja. Potrebno je pogledati globlje, v srce. Kje se to naše srce napaja? Koliko je to srce resnično potopljeno v Kristusa in v dialogu z Njim, ki je edini Učitelj, koliko pa to srce vodi samo sebe, slepi slepega in pada v jamo? V jamo aktivizma, v jamo produktivnosti, v jamo izgorelosti, v jamo nezadovoljstva, ker so rezultati neskladni s trudom, ki je vložen ali celo v jamo samovšečnosti.
O, kako pomembno je torej preveriti korenine in videti ali črpajo iz Izvira, ki je Kristus! Kajti edino tako bo vse rojeno in samo po sebi uničljivo, obleklo neuničljivo in umrljivo obleklo neumrljivo. Sicer naše srce ostaja samo sebi učitelj, voditelj in spremljevalec hkrati ter ustvarja za smrt.
Kar zraste iz poslušanja, tišine, dialoga s Svetim Duhom, ki nam govori, ostaja za večno, ker je rojeno iz Boga. In to je edini dober sad. In edini sad, ki ga Cerkev potrebuje. Vse ostalo je odveč!
Učenec ni nad učiteljem. Lahko postane kakor učitelj, če se izuči, vendar je izučen lahko samo tisti, ki je dolgo časa bil ob učitelju, z njim živel, delil vsakdanjost, ga poslušal, vpraševal in tudi potem, ko je sam postal učitelj, ostal še vedno učenec.
Taka pot rojeva ponižne učitelje, ponižne Kristusove učence, ki ostajajo s koreninami v Odnosu. Iz takih ust potem prihajajo globoke besede, iz take rasti se rojevajo kristjani, ki so drugemu bližnji kakor je bil bližnji Učitelj.
Najprej je potrebno odmakniti dolgo in veliko bruno, ki je med nami in dela med nami varno distanco ter šele nato, v bližnji ranljivosti spoštljivo pogledata iver brata, ki čaka dotika ljubezni, a tudi odločnosti.
Bližina. Naš Učitelj je bil bližnji svojemu ljudstvu, bil je sredi med njimi in ne ločen od njih, vzvišen in dvignjen na privilegije. Bil je majhen, ponižen Učitelj, ki je ostal Sin in iz poslušnosti Očetu prejemal vso avtoriteto in jasnost, ki jo je izkazoval.
Si upamo torej tudi mi ponižno umolkniti in veliko poslušati Besedo, ki v pripravljenem srcu tiho in počasi rojeva nove okuse in novo besedo? Si upamo zreti in ostajati učenci ob tem Učitelju, ki je stregel in si ni pustil streči (prim. Mr 10, 45) in medtem postajati tudi učitelji tistim, ki so nam zaupani? Ne da bi ob tem zapustili Odnos in šli po svoje ter slepi vodili slepe.
Zdi se mi, da bi vsi, ki to beremo, kimali z glavo, toda ko pogledamo po naših občestvih in ne-občestvih, tako manjka prave vere. Nekje se torej zalomi, nekje med poslušanjem in uresničevanjem Besede.
Naj Sveti Duh najde naša ponižna in skesana srca, ki so pripravljena iztegniti svoje korenine k edinemu in pravemu Izviru, ki odžeja, da bi nas potem, ko bomo dolgo časa tiho ob Njem, odprli usta in končno dali besedo z okusom Besede in ne več praznega govorjenja, opravičevanja, dokazovanja ali branjenja, ki utruja. Mi vsi pa tako hrepenimo po Sadu, ki resnično nahrani in tudi ostane!
Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ni slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad.
Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.
Samo drevo, ki svoje korenine steguje k vodi, lahko rodi sad. Ne more namreč roditi drevo, ki je na suhem in samo. In samo drevo, ki ni polno strupa, lahko rodi užiten sad, ki pa se ga od neužitnega ne da ločiti po videzu. Navzven je strupeni sad lahko celo večji in bohotnejši od dobrega. Niso dovolj oči, kajti oči so zapeljale že prvega človeka. Potrebno je globlje razločevanje, razločevanje misli, okusov, razločevanje vrste drevesa.
Tako tudi človek, ki dela ogromno pobožnih stvari, ni nujno poln Življenja. Potrebno je pogledati globlje, v srce. Kje se to naše srce napaja? Koliko je to srce resnično potopljeno v Kristusa in v dialogu z Njim, ki je edini Učitelj, koliko pa to srce vodi samo sebe, slepi slepega in pada v jamo? V jamo aktivizma, v jamo produktivnosti, v jamo izgorelosti, v jamo nezadovoljstva, ker so rezultati neskladni s trudom, ki je vložen ali celo v jamo samovšečnosti.
O, kako pomembno je torej preveriti korenine in videti ali črpajo iz Izvira, ki je Kristus! Kajti edino tako bo vse rojeno in samo po sebi uničljivo, obleklo neuničljivo in umrljivo obleklo neumrljivo. Sicer naše srce ostaja samo sebi učitelj, voditelj in spremljevalec hkrati ter ustvarja za smrt.
Kar zraste iz poslušanja, tišine, dialoga s Svetim Duhom, ki nam govori, ostaja za večno, ker je rojeno iz Boga. In to je edini dober sad. In edini sad, ki ga Cerkev potrebuje. Vse ostalo je odveč!
Učenec ni nad učiteljem. Lahko postane kakor učitelj, če se izuči, vendar je izučen lahko samo tisti, ki je dolgo časa bil ob učitelju, z njim živel, delil vsakdanjost, ga poslušal, vpraševal in tudi potem, ko je sam postal učitelj, ostal še vedno učenec.
Taka pot rojeva ponižne učitelje, ponižne Kristusove učence, ki ostajajo s koreninami v Odnosu. Iz takih ust potem prihajajo globoke besede, iz take rasti se rojevajo kristjani, ki so drugemu bližnji kakor je bil bližnji Učitelj.
Najprej je potrebno odmakniti dolgo in veliko bruno, ki je med nami in dela med nami varno distanco ter šele nato, v bližnji ranljivosti spoštljivo pogledata iver brata, ki čaka dotika ljubezni, a tudi odločnosti.
Bližina. Naš Učitelj je bil bližnji svojemu ljudstvu, bil je sredi med njimi in ne ločen od njih, vzvišen in dvignjen na privilegije. Bil je majhen, ponižen Učitelj, ki je ostal Sin in iz poslušnosti Očetu prejemal vso avtoriteto in jasnost, ki jo je izkazoval.
Si upamo torej tudi mi ponižno umolkniti in veliko poslušati Besedo, ki v pripravljenem srcu tiho in počasi rojeva nove okuse in novo besedo? Si upamo zreti in ostajati učenci ob tem Učitelju, ki je stregel in si ni pustil streči (prim. Mr 10, 45) in medtem postajati tudi učitelji tistim, ki so nam zaupani? Ne da bi ob tem zapustili Odnos in šli po svoje ter slepi vodili slepe.
Zdi se mi, da bi vsi, ki to beremo, kimali z glavo, toda ko pogledamo po naših občestvih in ne-občestvih, tako manjka prave vere. Nekje se torej zalomi, nekje med poslušanjem in uresničevanjem Besede.
Naj Sveti Duh najde naša ponižna in skesana srca, ki so pripravljena iztegniti svoje korenine k edinemu in pravemu Izviru, ki odžeja, da bi nas potem, ko bomo dolgo časa tiho ob Njem, odprli usta in končno dali besedo z okusom Besede in ne več praznega govorjenja, opravičevanja, dokazovanja ali branjenja, ki utruja. Mi vsi pa tako hrepenimo po Sadu, ki resnično nahrani in tudi ostane!
Bogastvo v malem
Sobota 7.tedna med letom
Tudi danes nas Sirah vodi naprej, v nove globine modrosti in resnice. Spomni nas, da je Gospod v naša srca položil svoje oko, da bi videli kakor vidi On, da bi videli velika Božja dela, ki jih dela Njegova ljubezen.
Položil je svoje oko v njih srca, da jim pokaže veličino svojih del.
In še dalje:
Njegovo čudovito veličastvo so videle njihove oči in njegov veličastni glas so slišala njihova ušesa.
On je v našo notranjost položil svoje oko in svoje uho, da bi videli in slišali skrivnostna bogastva tam, kjer je svet slep in gluh. Da bi nase in na svoje življenje ter na življenje drugih lahko gledali z Božjim očesom, ki vidi pod plasti navideznega.
Učenci tega takrat, ko so k Jezusu začeli prinašati otroke, še niso znali. V tistem času namreč otroci niso imeli nobene družbene vrednosti, bili so zadnji in nepomembni za človeško oko, ki je padlo v skušnjavo uporabnosti. Zato Jezus nejevoljen prinese nov pogled. Pokaže kako tam, kjer mi ne vidimo ničesar ali celo izgubo časa, On vidi neizmerno bogastvo in veličino, ki je vredno vse pozornosti, vredno nežnosti, objema, dotika in blagoslova!
Bodimo danes in vselej bolj pozorni na to notranje Božje oko, ki je dano v naša srca, da bi lahko vse, kar se dogaja v našem življenju, zlasti majhnega in navidez nepomembnega, ne zavrgli, temveč v vsem spoznavali skrivnostne Božje obiske! On se namreč rad naseli v malem.
Tudi danes nas Sirah vodi naprej, v nove globine modrosti in resnice. Spomni nas, da je Gospod v naša srca položil svoje oko, da bi videli kakor vidi On, da bi videli velika Božja dela, ki jih dela Njegova ljubezen.
Položil je svoje oko v njih srca, da jim pokaže veličino svojih del.
In še dalje:
Njegovo čudovito veličastvo so videle njihove oči in njegov veličastni glas so slišala njihova ušesa.
On je v našo notranjost položil svoje oko in svoje uho, da bi videli in slišali skrivnostna bogastva tam, kjer je svet slep in gluh. Da bi nase in na svoje življenje ter na življenje drugih lahko gledali z Božjim očesom, ki vidi pod plasti navideznega.
Učenci tega takrat, ko so k Jezusu začeli prinašati otroke, še niso znali. V tistem času namreč otroci niso imeli nobene družbene vrednosti, bili so zadnji in nepomembni za človeško oko, ki je padlo v skušnjavo uporabnosti. Zato Jezus nejevoljen prinese nov pogled. Pokaže kako tam, kjer mi ne vidimo ničesar ali celo izgubo časa, On vidi neizmerno bogastvo in veličino, ki je vredno vse pozornosti, vredno nežnosti, objema, dotika in blagoslova!
Bodimo danes in vselej bolj pozorni na to notranje Božje oko, ki je dano v naša srca, da bi lahko vse, kar se dogaja v našem življenju, zlasti majhnega in navidez nepomembnega, ne zavrgli, temveč v vsem spoznavali skrivnostne Božje obiske! On se namreč rad naseli v malem.
petek, 1. marec 2019
Neizmerni zaklad
Petek 7. tedna med letom
Zvest prijatelj je tolažba v življenju, kateri se bojijo Boga, ga najdejo.
Bog je prvi pobudnik prijateljstva s človeštvom, še več, je prvi pobudnik poročne zveze, ki jo je sklenil z grešnim in nezvestim človeškim rodom. Ker je Ljubezen, ki ljubi prva in ne šteje prejetega zla. Iz tega in samo iz tega Odnosa se zato lahko napajamo in živimo vsa ostala, horizontalna prijateljstva in zakonske zveze. Ko se bojimo Gospoda, kar spodbuja Sirahova knjiga, pomeni, da se bojimo, da bi spregledali in nehali biti pozorni na Njegove milosti in obiske. Takrat smo na varnem, ker se bomo pustili voditi, Njegova prva skrb pa je, da človek ne bi ostal sam.
Ko torej ne jemljemo stvari in vodstva v svoje roke, se zgodijo čudovite stvari. Zgodijo se odnosi, lepi, spoštljivi, prijazni, topli, in med temi se zgodijo redka, a močna in trajna prijateljstva, za katere se lahko reče: "Zvest prijatelj je nepoplačljiv in za njegovo vrednost ni cene. Kdor ga je našel, je našel zaklad. Zvest prijatelj je močna obramba."
In kako zelo je dragoceno, ko sta fant in punca in pozneje mož in žena drug drugemu najprej prijatelja! Najprej spoštljiva zaupnika, ki sta se naučila biti drug ob drugem, se poslušati, spraševati, podeljevati globine srca, tudi kregati in pobotati ... Kako velik zaklad je to!
Iz tega temelja lahko zraste lepa zakonska vez, ki je trdna kolikor sta oba najprej zasidrana v Gospodu in se bojita Gospoda, si ga torej izbereta za prvega sogovornika.
Vsaka žena in vsak mož sta najprej poklicana odgovarjati "DA" Gospodu, iz tega sledijo horizontalni da-ji ali ne-ji. Potem ko smo pozorni, da ne bi zamudili Lepote in smo zanjo tudi hvaležni, potem, ko je Gospod resnično tisti tretji, ki kliče in mu zakonca odgovarjata posamič in skupaj, se zgodi Nebeško kraljestvo.
Zgodi se lepota in zaklad, za katero ni cene, je pa v srcu neizmerno veselje in hvaležnost!
Gospod, blagoslovi zakonce in tiste, ki se na to Pot pripravljajo, naj bo vedno z njimi tvoj močan Blagoslov in zaveza Ljubezni!
Zvest prijatelj je tolažba v življenju, kateri se bojijo Boga, ga najdejo.
Bog je prvi pobudnik prijateljstva s človeštvom, še več, je prvi pobudnik poročne zveze, ki jo je sklenil z grešnim in nezvestim človeškim rodom. Ker je Ljubezen, ki ljubi prva in ne šteje prejetega zla. Iz tega in samo iz tega Odnosa se zato lahko napajamo in živimo vsa ostala, horizontalna prijateljstva in zakonske zveze. Ko se bojimo Gospoda, kar spodbuja Sirahova knjiga, pomeni, da se bojimo, da bi spregledali in nehali biti pozorni na Njegove milosti in obiske. Takrat smo na varnem, ker se bomo pustili voditi, Njegova prva skrb pa je, da človek ne bi ostal sam.
Ko torej ne jemljemo stvari in vodstva v svoje roke, se zgodijo čudovite stvari. Zgodijo se odnosi, lepi, spoštljivi, prijazni, topli, in med temi se zgodijo redka, a močna in trajna prijateljstva, za katere se lahko reče: "Zvest prijatelj je nepoplačljiv in za njegovo vrednost ni cene. Kdor ga je našel, je našel zaklad. Zvest prijatelj je močna obramba."
In kako zelo je dragoceno, ko sta fant in punca in pozneje mož in žena drug drugemu najprej prijatelja! Najprej spoštljiva zaupnika, ki sta se naučila biti drug ob drugem, se poslušati, spraševati, podeljevati globine srca, tudi kregati in pobotati ... Kako velik zaklad je to!
Iz tega temelja lahko zraste lepa zakonska vez, ki je trdna kolikor sta oba najprej zasidrana v Gospodu in se bojita Gospoda, si ga torej izbereta za prvega sogovornika.
Vsaka žena in vsak mož sta najprej poklicana odgovarjati "DA" Gospodu, iz tega sledijo horizontalni da-ji ali ne-ji. Potem ko smo pozorni, da ne bi zamudili Lepote in smo zanjo tudi hvaležni, potem, ko je Gospod resnično tisti tretji, ki kliče in mu zakonca odgovarjata posamič in skupaj, se zgodi Nebeško kraljestvo.
Zgodi se lepota in zaklad, za katero ni cene, je pa v srcu neizmerno veselje in hvaležnost!
Gospod, blagoslovi zakonce in tiste, ki se na to Pot pripravljajo, naj bo vedno z njimi tvoj močan Blagoslov in zaveza Ljubezni!
Naročite se na:
Objave (Atom)