sobota, 24. september 2016

Psi so Lazarju lizali rane, kaj pa človek?

26. nedelja med letom

Apostol Pavel v pismu Timoteju izreka stvavek, ki je vreden, da se zapiše ne le na papir, ampak v srce: "Bojuj dober boj vere ..." 
In kaj je to drugega, kakor v današnjem času biti buden, živ, videti in opaziti drugega človeka, ko vse, kar nas obkroža spodbuja ravno nasprotno - da bi človek spal, apatično vegetiral in brezkrbno omrtvičen životaril? Bojevati dober boj vere in izbrati budnost ter sočutje, stopiti v drugega človeka in čutiti z njim, stopiti iz svojega kroga in pustiti, da te drugi gane, pa ne le do solz, ampak do dejanj, tako postaja resnični boj tistih, ki so Kristusovi!

Prerok Amos v prvem berilu opisuje stisko in breme, ki bo padlo na tiste, ki sedaj živijo omrtvičeno in brezskrbno. Ti, pravi, bodo korakali na čelu izgnancev, kajti vsak, ki vidi le sebe, pride v izgnanstvo osamljenosti pekla. Taki lahko sicer delujejo lahkomiselno, brezskrbno, poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih, si mislijo, da so njihove zabave res zabave, da je njihova pesem res enaka pesmi kralja Davida, toda njihov konec je jasen. Med takim ravnanjem človeka, ki je ukrivljen sam vase ter tistim Božjim ravnanjem, ki povezuje v občestvo, je velik prepad.

1) In to velja za vsakega od nas. Absurdno je namreč misliti, da je kdorkoli od nas izvzet od poležavanja na lastni slonokoščeni postelji, od pretegovanja in ukvarjanja z lastnimi stvarmi, od tega, da skuša ugoditi lastnemu dobremu počutju četudi za ceno tega, da "ga ne boli Jožefov polom", da ga ne boli nič, kar se dogaja Lazarju pri vratih lastnega doma ali celo znotraj njega.
Absurdno je misliti, da smo izvzeti iz zanke miselnosti, ki jo Amos in evangelist Luka opisujeta ob bogataših. Vsi smo tam notri, vsi se na vse pretege trudimo, da bi se dobro počutili, da bi bilo za nas poskrbljeno, da bi nam nič ne manjkalo, da bi nosili škrlat zaščite in imeli sijajne gostije dobrega počutja. "Važno, da sem jaz ok," je danes postal malik. Človek je za drobtinico dobrega počutja sposoben ubijati, prezirati, goljufati in spregledati slehernega Lazarja, slehernega človeka z imenom, ki tako postaja številka.

In vendar Lazar ohrani ime, bogataš ne. On je nihče. Njegovo dobro počutje, ki po vrhu to sploh ni, saj se mora tako pogosto gostiti in veseljačiti prav zato, ker je v njem velika praznina, prenevarna, da bi jo slišal, se konča v popolni osamljenosti. Lazar, človek z imenom, pa konča v skupnosti, v objemu očeta Abrahama. V pekel se gre namreč posamično, v nebesa se gre skupaj.

Pekel se pravzaprav že živi, ko ostajamo zaprti na svojih slonokoščenih ležiščih, nebesa se živi, ko v naše življenje vstopi Lazar, drug človek, ki ne ostane anonimen, ampak dobi ime, dobi mesto v našem srcu, dobi čas in dobi naše življenje. To pomeni igrati na glasbila kakor David, to pomeni s svojim življenjem slaviti Boga. Obratno pa tisti, na katere se spravlja prerok Amos, s svojimi zabavami in glasno glasbo le tišajo praznino in votlost lastnega srca. Zato tam ne pomaga nobeno mazilo in nobeno izbrano olje, ki bi lahko prepričalo. Prepriča samo življenje, ki s skrbjo do drugega slavi Boga. Prepriča življenje, ki postane kakor pesem hvalnica, ki se dviga v nebo. Prepriča življenje, ki pozna objem.

"Bojuj dober boj vere ..."

2) Druga nevarnost ljudi, ki bi radi bili Božji, je ta, da služijo Lazarjem, ki so zunaj, pozabijo in nočejo videti pa Lazarjev v lastnem domu, tistih, ki so prav blizu, niti ne pred vrati, ampak za istimi vrati doma. Lažje je biti Samarijan tistim, ki so zunaj, kakor tistim, ki so doma. Družina pa ostaja prvi misijon, družina je prvo mesto, kjer se evangelij mora poznati, sicer je vse le igra, le beljenje grobov, le farizejska drža, ki mora biti opažena in hvaljena. To so tisti, ki več časa preživijo v župnišču kakor v domači družini, tisti, ki so poročeni in mislijo, da je njihov primarni misijon zunaj. Ne, primarni misijon je vedno doma. Prav tako za posvečene ljudi in slehernega kristjana - primarni misijon so medsebojni odnosi. Ko bodo ti bratski, lahko gremo ven, prej ne. Sicer ne bomo oznanajali Kristusa, ampak lastni sijajni škrlat in sijajno gostijo, polno izbranih jedi, a prazno. Pokažemo lahko le to, da smo zgrešili Kristusa.
Potrebno je torej postati bližnji drug drugemu, bližnji najprej tistim, ki so nam fizično najbliže. Potem bomo drugače pričevali tudi onim "zunaj".

3) "Bojuj dober boj vere ...ohrani zapoved."
Katero zapoved pa nam je zapustil Gospod, če ne ravno zapovedi, da se ljubimo med seboj?
Kjerkoli je človek, ki je potreben, tam je Kristus, ki v mesu in krvi ostaja med nami. Bogatin Lazarja ni hotel videti. Psi pa so prihajali in lizali njegove rane. Poklicani smo torej, da bi postali vsaj kakor ti psi, da bi opazili rane drugega, pokazali, da nam ni vseeno in postali zdravilo. Kakor je namreč slina teh psov postala zdravilo za rane, smo tudi mi poklicani, da postanemo za druge to zdravilo bližine.

Večkrat se vprašam, ali mora danes Bog res še vedno pošiljati "pse", ker med svojimi ne najde človeka, ki bi bil pripravljen biti ob sočloveku? So bili tisti psi res edini, ki so opazili Lazarjeve rane in mu jih lizali? Kje je človek, kje je ta Božji človek?

Zato ... Bojuj dober boj vere!
V imenu drugega prepoznati ime Jezusa Kristusa, prepoznati tistega Lazarja, ki nam je poslan zato, da bi se mi naučlili ljubiti in tako obogateli.
Jezus Kristus je bil namreč bogat, pa je postal ubog (Lazar), da bi mi obogateli po njegovem uboštvu, da bi se mi naučili stopiti iz lastnega kroga brezbrižnosti in osamljenosti ter odpreti vrata srca za odnose, za sočloveka, za tistega, ki prihaja, da bi nam bil brat.

Posebej priviligirana pot do bogastva pa ostaja skrito obličje Kristusa v vseh, s katerimi se je vedno enačil: "...zatirani, lačni, jetniki, slepi, potrti, tujci, sirote in vdove ..." (Ps 146).

In kdo od nas ni vsaj kdaj v komu od teh? Kdo od nas ni vsaj kdaj izkusil milino človeške bližine, ki "liže" rane? Ljubimo se torej med seboj, kajti edino to je pristno oznanilo Očeta, močnejše od tega, da kdo vstane od mrtvih. Kajti tudi vstali Kristus ostaja današnjemu omrtvelemu svetu otipljiv in viden le toliko, kolikor se ga da prepoznati v naših odnosih ...

To je torej boj, ki nas čaka, boj za pristno vero, ki smo je žejni vsi, brez najmanjše izjeme.


nedelja, 18. september 2016

Nebesa so tam, kjer so prijatelji

25. nedelja med letom

Vedno bolj spoznavam, da je pot Boga ravna, jasna, preprosta. V preprosti misli, preprosti besedi in preprostem dejanju. V malem ... In vedno bolj okušam, kako je vsak ovinek na tej poti le sad tega, da človek prisluhne napačnemu glasu. In se zaplete v lastno senco. Ta zapletenost pa je velika, ker se namreč senca pojavlja tako zelo in tako konstantno, da človek spregleda sonce.

Res, ne da se služiti dvema gospodarjema, ne da se služiti samemu sebi, gledati lastne sence in obenem videti sonce. Ne da se služiti Bogu in samemu sebi. Zato je pomembno, kam je usmerjen naš pogled. Pomembno je, h komu se nagne naše uho. Kajti prav od tega dvojega je odvisno, kam bo šel tudi naš korak. Po ravni, jasni in preprosti poti ali po ovinkih.

Ne da se služiti Bogu in mamonu.

1) V drugem berilu apostol Pavel s svojo prodornostjo pisanja odstre zaveso življenja, ki je Bogu po volji. Odstre zaveso tiste mirne, jasne in preproste poti Boga.
Ker Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice, Pavel Timoteja vabi, naj prosijo, molijo, posredujejo in se zahvaljujejo za vse ljudi, tudi za oblastnike. Da bodo lahko živeli mirno in tiho. To je Bogu po volji.

Mirno in tiho. Ravno, jasno in preprosto. Brez kričečih ovinkov in brez opozarjanj, ki so namenjena našemu protagonizmu.
In kako težko je grešnemu človeku ostati "samo" na ravni poti, v vsakdanji mali zvestobi preprostim stvarem, ne da bi ob tem verjel skušnjavi, da je ta pod dolgočasna, napačna in neosrečujoča.

Koliko ovinkov delamo, ko prisluhnemu glasu, ki pravi, da je vredno samo tisto, kar se vidi in kar zbuja pozornost, kar je merljivo in dokazljivo, kar je glasno in kričeče. Koliko ovinkov delamo, ko verjamemo, da se ne da ničesar ter sebe in druge obsodimo na navidezno invalidnost. Takrat z besedami, s pritoževanjem, opravljanjem in jamranjem delamo ovinke, ki utrudijo in meglijo pogled na pot, ki je ravna, preprosta in jasna, mirna in tiha.  Zato Pavel spodbuja: "Molite, prosite, posredujte, se zahvaljujte", nato pa je potrebno tudi živeti in postati tista sprememba, ki jo želimo od drugih. Po takem življenju, ki bo vidno v nas, bodo ljudje lahko spoznali resnico.

2) Ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali ...
Pri Bogu se ne da ostati neopredeljen. Potrebno se je odločiti. Ali se z Jezusom zbira ali raztresa, vmesne poti ni. Ali se pospešuje prihod Božjega kraljestva med nas ali se ga zavira. Ali se s svojim življenjem pospešuje, da bi se vsi ljudje rešili in spoznali resnico, kar je volja Boga ali se dela ovinke in se to resnico zamegljuje. Vmesne poti ni.

To dejstvo je posebej močno zaostreno v evangeliju, kjer beremo priliko o krivičnem oskrbniku. Bogataš je Bog, oskrbnik smo mi.
Dan nam je torej čas, dano nam je oskrbništvo nad premoženjem in dani so nam ljudje.

Časa se ne da ustaviti, čas teče. Potrebno se je torej odločiti, komu bomo v tem času služili.

Dano nam je veliko premoženje ter oskrbništvo nad njim. Vsakemu od nas. To premoženje so milosti, ki jih Bog trosi v vsako dušo, so darovi in je resnica, ki jo Bog polaga v vsako dušo in se je ne da preslišati.
Milosti, darovi, resnica pa so vse to le toliko, kolikor jih uporabljamo za dobro drugega. Sicer kakor ta oskrbnik, zapravljamo premoženje, ki nam je bilo zaupano. Služimo mamonu, ki osamlja in zavlačuje prihod Kraljestva. Človek, ki živi zase, zapravlja.

Zato so nam dani ljudje. Da bi postali bratje. A tudi ob teh ljudeh se je potrebno odločiti. Kajti dokler človek služi gospodarju samega sebe, tudi ti ljudje hitro postanejo zgolj predmet uporabe in ljubosumja, o čemer slikovito govori prvo berilo, pa tudi svet, v katerem živimo - zmanjšane mere, povečane uteži, varljiva tehtnica, pleve prodano kot zrnje ...

In vsi imamo v sebi človeka, ki bi rad služil sebi in zaradi lastne ogroženosti druge uporabil zase. Je pa enako res, da so čisto vsakemu od nas podarjeni milostni trenutki spoznanja, da nismo sami oskrbniki svojega življenja, tisti čas, ko spoznamo, da bo vsak od nas moral dati obračun o svojem gospodarjenju. To so tisti milostni trenutki, ki jih radi poimenujemo kriza in stiska, za Boga pa so prav to idealne vstopne točke, da nas od lažnega premakne k pravemu gospodarju - k sebi, ki pa je Oče.

3) V teh milostnih trenutkih, ki jih je doživel tudi krivični oskrbnik, se srce lahko odpre vprašanju: "Kaj naj storim?" ter najde odgovor: "Vem, kaj bom storil, ..." 
Ta oskrbnik doživi milostni preobrat, h kateremu smo večkrat v življenju poklicani vsi. Od zaprtosti vase, od služenja lastnemu jazu, k drugemu. Ta oskrbnik začne iskati prijatelje. In nauči se odpuščati. Nauči se dajati.

"Koliko si dolžan? Sto vrčev olja. Brž, sedi in napiši petdesed."

Milosti, darov in resnico, ki jo je prejel, ne drži več zase, ampak postane do drugih radodaren, še več, razsipen. Postane prijatelj, ki ne šteje, ampak daje. In prav ti prijatelji, ki si jih je pridobil na tem svetu, kjer vlada krivični mamon, mu bodo odprli vrata in ga sprejeli v večno bivališče, kjer krivični mamon poide in ga ni več. Nebesa so namreč tam, kjer so prijatelji. Božje kraljestvo se širi toliko, kolikor je med nami prijateljstev, z Bogom zbiramo toliko, kolikor odpuščamo in živimo prijateljstva.

Tu pa je potrebno še korak niže. Odpuščati se namreč ne da, dokler grešen človek sam ne spozna, da ima Očeta, v katerem mu je bilo odpuščeno. Oče je svoje obličje razodel v Sinu Jezusu Kristusu, ki je sebe dal v odkupnino za vse. V Sinu, ki ne le, da je iz "sto vrčev olja" zapisal "petdeset", ampak je našo zadolžnico, ki je zahtevala smrt, s svojo smrtjo in vstajenjem izbrisal ter jo pretvoril v rojstni list ljubljenih sinov in hčera.

Sebe je dal do konca, ko je postal do nas, ki nas imenuje svoje prijatelje, razsipen do zadnje kapljice  krvi. Da bi razodel Očeta in bi človek več ne služil samemu sebi ter iskal protagonizem, ampak sprejel Očeta in se učil biti sin in hči. Z Očetom pa tako ne prejmemo v dar le ljudi, ampak brate, ki smo jim v Kristusu zmožni odpuščati ter podarjati svoje premoženje, vse do daritvega samega sebe.

V tem je lepota nebes, v tem je lepota sinovstva in v tem je lepota prijateljev.



nedelja, 11. september 2016

Ljubezen ne šteje, Ljubezen išče

24. nedelja med letom

Vsi smo kdaj v skušnjavi, da bi stvar, ki se zalomi, dokončno uničili, pustili in se lotili česa popolnoma novega. Celo Bog je na to pomislil, ko je gledal grešno in trdovratno ljudstvo, ki po vseh dejanjih Ljubezni, po vseh dotikih rešitev, živega Boga zamenja za neumno zlato tele. In zanimivo, tudi v tej odločitvi Stvarnik noče delati sam, ampak posluša Mojzesa, ustvarjeno bitje. In zmaga Očetovo srce ... Kajti Oče preprosto ne more zavreči tega, kar je njegovo, pa naj bo še tako trdovratno, še tako izgubljeno, še tako zaslepljeno. Otrok je pač otrok ...

In četudi je ljudstvo trdovratno in nezvesto, On ostaja Oče. Zato je grešen človek tisti, ki Bogu določa pot. Pastir gre za ovco, kamorkoli ta zaide in se ne ustavi, dokler je ne najde. Ovca je torej tista, ki pastirju določa pot. Grešen človek je tisti, ki je Očetu narekoval pot bolečine, trpljenja in smrti, ker je sam tam končal. Če ga je pa Oče želel najti in obuditi, je moral prehoditi to isto pot. Zato da samega sebe, da svojega Sina, da postane tisto "zaklano pitano tele", zaradi katerega se bodo odslej lahko radovali in veselili vsi izgubljeni in najdeni sinovi in hčere. Ljubezen namreč ne šteje, Ljubezen išče. In Ljubezen čaka.

"Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj - za večno življenje."

Pavel, nekoč bogokletnik, preganjalec in nasilnež, izgubljena ovca in izgubljeni sin, postane na koncu ne le najdeni sin, ampak oče. Za vsakega od nas pride ta čas, ko ni dovolj, da se najdemo samo še med izgubljenimi ovcami ali v tistem sinu, ki blodi ali v drahmi, ki je izgubila mesto, ampak smo poklicani sprejeti srce Očeta, tega Očeta, ki stoji, potrpežljivo čaka in ljubi. Tega Očeta, ki pušča svobodo, a ne neha iskati in hrepeneti, ne neha vabiti, prigovarjati in prihajati naproti.

Vsak od nas je že izkusil, kako potrpežljiv in nežen je Gospod na poti spreobračanja, klicanja, rasti ... Kako ni nasilen in ne vdira, a vendar ne neha iskati in vabiti. To je veličina Ljubezni, ki jo skrbi za drugega ne da bi pri tem pograbila in ne da bi se pri tem umaknila. Preprosto ostaja tam, na pragu, budna in pripravljena sprejeti vsakogar in pripravljena biti prva.

Oče je tisti, ki vedno dela prvi korak, ko stopi ven iz svojega doma in gre naproti drugemu, da bi tudi ta lahko imel dom. K temu smo poklicani tudi mi, da bi tako svet postal bogatejši za tolike očete in matere, ki so pripravljeni stopiti iz lastnih varnih hiš in prvi stopiti, še več, priteči naproti drugemu.

Pavel nam je v tem čudoviti zgled, ko iz izgubljenega sina postane oče mnogim. Ker se je najprej sam prepoznal kot grešnika in ker je izkusil, kaj pomeni, da te nekdo drug najde, ker je prepoznal milost, ki ga je obiskala v Jezusu Kristusu, je lahko, kakor sam pravi, iz moči, ki mu jo je dal Jezus sam, postal oče, zagovornik ubogih, neustrašen ujetnik evangelija, neutruden oznanjevalec Resnice, tisti, ki je vsem postal vse, delil življenje in delo z ljudmi, katere je srečeval zato, da bi jih vsaj nekaj pridobil. Da bi tudi mi postali očetje in matere, je tudi nam potrebna pot, ki sta jo prehodila oba sinova - mlajši in starejši.

Oba sta daleč največ svojega časa porabila zato, da sta si sploh priznala, kako nimata pojma, kdo je ta Oče in kaj pomeni biti sin. Mlajši je tisti, ki živi kot podnajemnik in ne kot sin, zato misli, da si mora vse priskrbeti sam. Zahteva delež, ki mu pripada, čez nekaj dni pa spravi vse stvari skupaj in odpotuje v daljno deželo.

Zanimivo, kako hitro se človek oddalji od življenja takoj, ko sebe odtrga iz Odnosa. Ko je sin namreč stvari "vzel v svoje roke" in mislil, da je končno svoboden, se je suženjstvo, ki ga je živel tudi doma, dokončno razkrinkalo. Ko človeku ni več nič dar, se začne največje suženjstvo človeštva. Dno tega suženjstav mlajši sin doživi prav pri rožičih svinj, ki bi jih tako rad pojedel, pa mu jih nihče ni dal. Ko ni ničesar več v življenju, niti rožiča ne, ki bi ga lahko doživeli kot dar, je pekel popoln. Tam je dno ...

Šel je vase in spoznal, kaj pomeni potrebovati drugega, saj si človek sam ne more podariti ničesar, tudi življenja ne. Dar lahko prejmemo le, če obstaja darovalec, ki pa je nekdo drug. Zato se vrne domov, v odnose in prvič postane sin. Ne več najemnik, ampak sin.

Enako starejši. Četudi ostaja doma, to ni njegov dom, ampak podjetje, kjer si mora zaslužiti za najemnino, kupiti sprejetost in paziti na zahteve gospodarja. Tudi on nima Očeta, saj ničesar ne doživlja kot dar. Tudi on je najemnik. Zato mora Oče tudi po njega ven. Da iz izgubljenega najemnika ponovno prejme kot sina.

Res, za Očeta namreč ni večjega veselja kot je to, da mu mi, njegovi ljubljeni pustimo, da preoblikuje naše ozke miselnosti, da razbije naša zlata teleta napačnih podob očetovstva ter nam razodene svoje pravo obličje usmiljenja. Da razbije naše dojemanje Boga kot gospodarja ter se nam lahko končno razodene kot Oče. Da lahko iz nas, izgubljenih najemnikov, ponovno prejme ljubljene sinove in hčere, najdene! Oblečene, obute in objete.

Takrat, ko Bogu končno dopustimo, da postane Oče in sebi dovolimo vstopiti ter biti obdarovani, se zgodi veselje, ki zajame zemljo in nebo. Takrat, ko se iz individualistov rodijo sinovi in hčere, ki se pustijo ljubiti, objeti ter obdarovati. In ko se iz teh bratov in sester rodijo očetje in matere, pripravljene stopiti ven iz sebe, ven iz doma, naproti drugemu in postati dar zato, da bi tudi drugi prejeli dom in spoznali Očeta.

Naj bo torej prav zaradi nas danes v nebesih veliko veselje!


sobota, 3. september 2016

Svoboda v verigah

23. nedelja med letom

Obstaja Božja modrost in obstaja človeška modrost. Obstaja Božje mišljenje in obstaja človeško mišljenje. In obojno se bije v nas. Človek vidi to, kar ima pred seboj, Bog vidi to, kar ima pred seboj, le da sta ta dva pogleda po širini, dolžini, višini in globočini tako zelo različna. Zato človek, kakor pravi knjiga Modrosti, sam od sebe sploh ne more spoznati Božje volje. Spozna jo, kolikor mu je dana od zgoraj in kolikor je sam pripravljen s to milostjo sodelovati, se ji pustiti obiskati in preoblikovati.

Lahko bi rekli, da je naš zemeljski človek ujetnik. Ujetnik umrljivih in bojazljivih misli, nestanovitnih sodb in utesnjenega, zaskrbljenega uma. Samo do tu uspe priti ta zemeljski človek sam. Apostol Pavel v pismu Filemonu prav tako opisuje  ujetništvo, ko sam sebe imenuje jetnika, vklenjenega in v verigah. In vendar je to ujetništvo nekaj popolnoma drugega in neprimerljivega. On, jetnik Kristusa Jezusa, vklenjen zaradi evangelija, odkriva resnično svobodo. Miselnost, ki se zoperstavlja miselnosti neodrešenega človeka. In vendar samo ta miselnost rojeva za večnost. Pavel namreč otroke rojeva v verigah svobode.

V evangeliju srečamo Jezusa, ki ga spremljajo velike množice. Zdi se, da sledijo Kristusu, pripravljene pustiti vse, in vendar v evangelijih tolikokrat beremo, kako ta človeška miselnost hoče Kristusa pograbiti za svoje interese, za svojo podobo kralja in Mesija. Zato se Jezus nenehno umika taki miselnosti in tudi sam postaja ujetnik Ljubezni, ki ga vodi tam, kamor je človeka peljal greh. Da bi ga rešil. Jezus se torej obrne k tej množici z besedami, ki so za mnoge pretrde, za peščico pa izvir veselja in življenja.

"Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec."

Ne da se hoditi za Jezusom z lastnimi predstavami v glavi, ne da se hoditi za Njim in ga nenehno uporabljati za lastno voljo. Ne, Jezus jasno in nedvoumno pove, da se da za Njim hoditi samo v svobodni odločitvi. A tudi zgolj ta ni dovolj. Namreč, tudi množice, ki so ga hotele za kralja po svoji podobi, so se svobodno odločile hoditi za Njim. A to ni to.
Za Njim se da hoditi potem, ko je človek pripravljen umreti sebi in svojemu mišljenju, ujetemu v par kvadratnih milimetrov, polnemu bojazljivosti, nestanovitnosti in utesnjene zaskrbljenosti, ki je domača vsakomur, ki še drži v rokah svoje načrte ter preko lastne smrti prestopiti v Božjo modrost, tako zelo nad našimi potmi in našimi mislimi, tako zelo drugačno in ne-ulovljivo. Za Njim se da hoditi samo v svobodi uboštva, takrat, ko v naših rokah ni več ničesar, ni več prilaščanja in ni več reševanja samega sebe, ampak postanemo dar drugemu. Dar pa je dar samo v ljubezni konkretne podaritve najprej v Božje roke, nato pa tudi v človeške in grešne.

Božje roke osvobodijo potrebe po samouveljavljanju, Božje roke postavijo človeka na lastne noge, ta človek na lastnih nogah pa je poklican k svobodi odločanja za dobro, za ljubezen, za daritev. Tisti naš "da" je trenutek naše odločitve. Ko pa se človek enkrat z vsem srcem preda Ljubezni, Božji in človeški, počasi spoznava lepoto svobode v verigah. V verigah zahtev ljubezni, ki kliče tam, kjer je potreba, tam, kamor se je človek izgubil, v temo, v težko, v odgovorno vztrajanje. In svobodo, ko Ljubezen in bolečina postaneta eno.

"Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec."

Se odpovedati vsemu, kar imamo, pa ne pomeni drugega, kot se odpovedati svojemu omejenemu pogledu, se odpovedati prilaščanju, se odpovedati računanju na svoj prav. Pomeni prestopiti skozi smrt lastne modrosti v Božjot, ki kliče, kamor človek sam ne bi hotel iti, ki kliče h koraku, ki je daljši od naših nog. To je svoboda v verigah evangelija, ki gre preko in čez, svoboda v verigah Odrešenika, ki osvobaja naš um in ga širi za nedostopna področja.

Danes praznujemo razglasitev matere Terezije za svetnico. Ta žena, ki je svobodno podarila sebe v roke Gospodu, ki ni ničesar pridržala zase, je postala ujetnica Ljubezni. Ljubezen sama ji je določala pot v temo, med osamljene in zapuščene. Kakor vemo, je v duši doživljala temo noči, ona sama je prva prestajala resnično zapuščenost in zavrženost, da bi razumela te, h katerim je, vklenjena zaradi evangelija, preprosto morala iti. Zato jo danes častimo kot sveto ženo, še več, kot mater. Ker je svoje otroke rojevala v verigah temin in zla, kamor jo je kot ujetnico gnala Ljubezen, ker se ni bala umreti lastnim predstavam, da bi se predala kakor majhen svinčnik v roke pisatelja najlepšega pisma Ljubezni. Ni se bala pustiti, da ji smer določa Drugi. Ni se bala ostati osvobojena svojih bojazljivih misli in lastnih idej ter stopiti v misel Boga, ki jo je vodil tam, kamor sama ne bi šla nikoli, kamor sama ne bi zmogla nikoli in kamor si sama tudi nikoli ni predstavljala. To je svoboda, ki jo poznajo tisti, ki so se svobodno predali v verige Ljubezni, ki kliče iz množice.

Bog želi z vsakim od nas napisati svetu pismo Ljubezni. Od nas, svinčnikov, kakor je sebe imenovala Mati terezija, pa je odvisno, koliko se mu bo pustil voditi.

Morda pa je prav danes čas, da se "usedemo in tudi mi preračunamo", na kakšnih temeljih in kaj sploh želimo graditi. Ali sploh želimo vstopiti v arhitekturno miselnost Boga ali si res želimo, da iz našega življenja "sezida svoj stolp", uresniči svoje sanje? In če smo, je temelj pravi? Smo se res pripravljeni odpovedati prilaščanju in posedovanju, da bi tako imeli dovolj za dokončanje? Smo res pripravljeni v svobodi stopiti za Njim in pustiti, da nam odslej Ljubezen sama določa pot, tako, ki je sami ne bi prehodili? Smo se res pripravljeni odpovedati svojemu svetu varnosti in postati ujetniki evangelija in jetniki Jezusa Kristusa, ki edini lahko človeka popelje v resnično dobro?

Vsak, brez izjeme, se tako ali drugače mora "usesti in preračunati" ter dati odgovor. In od tega svobodnega odgovora Gospodu, iz tega temelja, začne rasti stavba.
Naša in umrljiva ali Božja in večna ...
Vse pa se začne pri besedah: "Če kdo hoče ..."