nedelja, 22. februar 2015

Sredi dvoboja

1. postna nedelja

V življenju nenehno živimo kakor sredi boja med dobrim in zlim, med Božjim glasom in glasom skušnjave, med daritvijo in poželenjem. Le da se v "običajnem" življenju tega boja niti ne zavedamo, v puščavi pa vse to oživi, postane očitno in jasno.

V puščavi se zavemo, da se je potrebno v življenju odločati. Ker ni vseeno komu prisluhnemo in komu verjamemo. Lahko bi rekli, da se v puščavi izostri naše zavedanje svobode, s tem pa tudi zavedanje odgovornosti. Zato se puščave bojimo. Ker od nas zahteva, da odrastemo in vstopimo v zrelo vero. V svobodno vero.

Gospod nas je ustvaril za svobodo, po prvem grehu, ko je človek padel v suženjstvo, nas je prišel ponovno osvoboditi za svobodo. Zakaj? Ker edino svoboden človek lahko ljubi, samo človek, ki ljubi, zares živi in kakor je rekel sv.Irenej, samo živi človek postaja resnična slava Bogu.

Bog nas torej hoče žive, svobodne in ljubeče. Zato nas pelje v puščavo, vsakega v svojo, da bi jasneje videli. Puščava, kakorkoli za posameznika že izgleda, je vedno kraj, kjer se pogled izostri, kraj, kjer postane skušnjava veliko bolj očitna, a tudi kraj, kjer Milost postane veliko bolj otipljiva.

V puščavi se šele zavemo, da nas obdajajo zveri, a tudi, da nam strežejo angeli. V puščavi se zavemo temnih oblakov, ki grozijo, pa tudi sonca, ki ne neha svetiti. Dejstvo je, da se tu stvari jasnijo in zahtevajo izbiro. Med dobrim in zlim.

Gospod nas pri tem ne pušča same. Če kdo, potem prav On razume, kaj pomeni biti med enim in drugim, napadan in preizkušan tam, kjer si najšibkejši.

Vstopni spev govori: Kdor me bo klical, ga bom uslišal. V stiski ga bom rešil, blagoslovil in poveličal. 

Bog nam ne obljublja, da stisk ne bo, nasprotno, stiske bodo. Nam pa obljublja, da bo navzoč. Obljublja nam, da nas ne bo pustil same, da bo tam kakor angel, ki streže. Bo pa na nas ostala odgovornost izbire in odločitve, komu bomo želeli slediti. Tudi človek, ki se ne odloči, izbere. Ta del ostaja nam, Njemu pa zvestoba svoji Obljubi.

In Gospod nikoli ne pozabi svojih obljub. "Svojo mavrico postavim v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. Ko zberem oblake nad zemljo in se prikaže mavrica v oblakih, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in slehernim živim bitjem vsakršne vrste, in ne bo več vode za potop, da bi pokončal vsa živa bitja." 

Zanimivo, da mavrica nastane le takrat, ko sta združena sonce in dež. Ponovno ta skrivnostni dvoboj. In prav sredi tega dvoboja se je Gospod odločil postaviti znamenje. Znamenje svoje zaveze, da nas ne zapušča samih, da v stiskah in bitkah nismo prepuščeni samim sebi, temveč nam On sam, ki je prvi šel v puščavo in izkusil ta dvoboj, daje zagotovilo svoje moči.

Tudi v evangeliju beremo, kako se Jezus iz puščave odpravi v Galilejo in oznanja: "Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!" On, ki prvi ve, kako potrebno je slepemu človeku vrniti luč, jasno smer in znamenje, prihaja s svojim evangelijem, s samim seboj in kliče: "Spreobrnite se!"  Obrnite se od svojih stisk, v katerih ste sami, prestrašeni in izmučeni k meni, svoje oči obrnite stran od oblakov v sonce, od zveri k angelom, svoja ušesa od glasu skušnjave h glasu milosti. Od človeške besede, ki sama po sebi ne more dati zaveze, k Besedi, ki nosi v sebi neprelomljivo obljubo zaveze. To pomeni spreobrnjenje.

Nas pa mora Gospod povesti v puščavo prav zato, da bi začeli prepoznavati zveri in angele, da bi nas ponovno usposobil za svobodo izbire in da bi nas resnično naučil premagovati hudobijo v samem začetku.

In tam, v sam začetek dvoboja postavlja mavrico, da bi se spomnili, kako je v ta isti dvoboj, ki ga morda bijemo prav zdaj, On že vstopil. In ga premagal. Da bi v Njem zmagovali tudi mi.



sreda, 18. februar 2015

"Bodi svetloba!"

Ponedeljek 6. tedna med letom

Potem, ko smo prejšnji teden "spremljali" nastajanje sveta in nas samih, se ta teden, pred neposrednim začetkom posta, srečujemo s človeškim grehom.

Človek je bil ustvarjen v urejen svet. Že samo branje besedila o tem, kako je Bog ustvarjal svet, kako je vodam postavil meje, kako je vsaki stvari določil prostor in ji odmeril kraj, človeka umiri. Ker je Bog ustvarjal red. In v ta red je izrekel: "Naredimo človeka! Po svoji podobi!"
Poklicani smo v red, ustvarjeni za red, zato, da bi tudi v nas vladalo pravo sorazmerje vsega. Greh je človeka oddaljil od reda in ga nenehno pelje v kaos. Še vedno.

Zato je še vedno potreben postni čas, čas novega stvarjenja v nas samih, čas pripravljanja prostora za svetlobo.
Tudi v nas se morajo vnovično zaslišati Besede: "Bodi svetloba!"  In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In res je! Vsi jo potrebujemo, ker smo jo z grehom izgubili.

Tista "zvita kača" se ponavlja dan za dnem. Človek nenehno naseda laži, četudi se ponavlja, ker skušnjava ni inovativna. Vedno "pritiska na iste občutljive točke". Vedno popači podobo Boga in ga naredi za tekmeca.  Skušnjava človeku tudi nenehno prebuja negotovost in občutek, da Boga ni, kar pomeni, da se mora znajti sam, braniti sam, poprijeti vse v svoje roke. Zato zagrabi. Najprej za "jabolko" posedovanja, nato za nož ... kakor Kajn. Kajti takoj, ko človek izgubi Očeta, nima več niti brata. Ima pa sovražnika. In sploh ne enega!

Danes je nož mnogokrat zamenjan s precej manjšim, a čisto nič manj nevarnim in strupenim rezilom - z jezikom. Besede, ki jih izrečemo v obrambi, stavki, ki jih izrečemo takrat, ko ne vidimo jasno, drugega zabodejo in teče kri. Včasih so za to dovolj smsi ali pa molk, ko ga ne bi smelo biti, zavračanja ...Zemlja je prepojena ne le s pravo krvjo naših sirskih mučencev, ampak tudi s krvjo, ki se je ne vidi.

Vse to zato, ker smo izgubili svetlobo, tisto svetlobo, ki omogoča jasen vid. Jasen vid Očeta, ki človeka ni ustvaril zato, da bi mu nekaj odvzel ali se ga bal (kakor vztrajno pravi kača), ampak zato, da bi ga ljubil. Potrebujemo ponovno jasen vid, s katerim bomo lahko gledali in tudi videli brata in ne sovražnika, nenazadnje pa tudi jasen vid za sedanjost, ki ne sme ostati popačena z bolečimi izkušnjami preteklosti.

"Bodi svetloba!"  To je postni čas. Čas ponovnega stvarjenja, urejanja sveta v nas samih, čas novega sluha in novega vida, čas ko sme posijati.

Božja milost je v obilju. Tukaj. Sedaj.

Le tvegati je potrebno in jo celo sprejeti. To svetlobo. To Jutro.


nedelja, 15. februar 2015

Objeti gobavca

6. nedelja med letom

Kako težko je brati naročila iz tretje Mojzesove knjige, ki zapovedujejo, kako mora biti vsak gobavec popolnoma izključen iz socialnega, kulturnega in duhovnega življenja. Popolnoma izoliran. Ker si je "sam nakopal bolezen".
Naša miselnost je tudi danes v marsičem še vedno starozavezna.

Ko se namreč zgodi trpljenje, ko boli krivica, smo nenehno v skušnjavi, da poskušamo trpljenje razumeti in zanj poiskati krivca. In ko ga ne najdemo, okličemo za krivca kar sebe. In se kaznujemo, tudi tako, da se izoliramo od drugih. Užaljeno prizadeti.  Ali pa izobčimo drugega. Nenehno si izdelujemo prebivališča, ločena od tabora, namenjena gobavim.

Vsi smo gobavi. Vsak od nas hrepeni po sprejetosti in ljubljenosti, vsak od nas na nekem svojem področju nosi pretrgana oblačila, razmršene lase, zakriva brado in kliče: "Nečist, nečist!" 
Ali prevedeno, vsak od nas na nekem področju nosi del pretrganega srca, razmršen videz in s sklonjeno glavo vpije: "Nisem vreden, nisem vreden!"
To je današnja gobavost, ki ne prizanaša nikomur.

Sveti Frančišek Asiški je gobavost "udomačil" in nam jo predstavil tudi drugače. Zanj je bil vsak človek gobav, le da so jo le nekateri pokazali, mnogi pa jo skrivali za lepimi oblekami, bogatimi suknjami in pomembnimi položaji. Jezus je zato šel na križ in prvi pokazal vse rane, brez olepšav, tiste, ki jih mi skrivamo. Nase jih je vzel, da bi mi bili ozdravljeni. In še vedno HOČE, da bi bili ozdravljeni.
Da bi tudi nam lahko izrekel ta ganljiv stavek: "Hočem, bodi očiščen!", je potreben še en korak.

Gobavec, ki je v evangeliju pokleknil predenj in ga prosil: "Če hočeš, me moreš očistiti," je najprej sam pri sebi objel in sprejel, da je ranjen. Upal je iti do konca, upal je tvegati, rane priznati in dati na plano. In Jezus, ki je sam prišel zato, da bi nase vzel naše gobavosti, se ga dotakne. Za tisti čas (in za današnji) nekaj nezaslišanega. In še več, dotakne se ga s sočutjem.
Tisti gobavec je tvegal popolnoma vse. Izpostavil se je do konca in tvegal ranljivost. Jezus mu zato nič manj ne vrne. To je vera. Bolj kot se človek vrže v roke Boga, več mu je lahko dano, bolj je lahko dotaknjen in očiščen.

Jezus ga nato pošlje ven in zabiča, naj nikomur ne pove. Bog dela čudeže osebno in želi, da je ta čudež samo zate. Bog ne želi, da vse izkušnje raztrosimo, temveč da vzdržimo ta Njegov dotik, ki spreminja. Ker je dar nam.

Ni nepomembno, da je bilo eno temeljnih dogodkov Frančiškovega spreobrnjenja prav srečanje z gobavcem. Objem gobavca je bil tisti, ki je za vedno zarisal spremembo v Frančiškovo srce in v srce tistega moža. Oba sta bila spremenjena, oba objeta. Frančišek je to zmogel, ker je tudi sebe upal sprejeti z ranami, z gobavostjo, z bolečino, s katero je bil zaznamovan. Ni se imel za več od njega, nasprotno, v njem je videl brata, bil mu je enak. 

Vsi mi smo torej povabljeni preiti iz stare zaveze v novo. Iz iskanja krivca v sprejetje ran in bolečine, ki ne zahteva več izobčenja in izoliranosti od ljudi, saj prav spoznanje, da v notranjosti vsakega od nas čaka gobavec, prebuja sočutje. Do sebe in do brata.

Sprejeti tega gobavca pomeni si upati iti skupaj z njim pred Gospoda. Sprejeti gobavca pomeni se pustiti objeti. In sprejeti gobavca nenazadnje pomeni tudi uspeti pristopiti k bližnjemu, v katerem prav tako čaka gobavec. Da bi bil sprejet in objet.

Tako so gobe takoj izginile in bil je očiščen.


nedelja, 8. februar 2015

Trpi z menoj za evangelij!

5. nedelja med letom

Prvo berilo je resnično spev trpečih. Besede, ki pridejo iz preizkušanega srca takrat, ko v njem še potekajo boji. Ob težkih preizkušnjah življenja, pa naj bo to težka bolezen, nesreča, smrt bližnjega, izguba edinega vira dohodka, ali pa ločitev, spori in globoke rane s strani najbližjih, v vseh teh bolečinah, povzroča največje trpljenje prav pogled naprej! Ta nas sesuje. Ko ob bolečini, ki je neznosna, pogledamo naprej, se vsakemu stemni pred očmi. To je naš Getsemani, čas, ko pogled naprej trpinči. Tudi Kristusa je.
Job ob takem pogledu naprej zavpije: "Odmerjeni so mi meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja." Nič svetlega, nič oprijemljivega, le neznosna, neskončna tema. 
Kako pomembno je takrat znati živeti v sedanjem trenutku, v katerem edino lahko prejmemo milost!

Normalno je, da želimo pred bolečino instinktivno pobegniti, želimo steči naprej, na konec, ko bo vse mimo. A si prav s tem povzročamo še večje bolečine.
"Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar komaj pričakujem večer, se naveličan premetavam do mraka. Moji dnevi (...) minevajo brez upanja."

To so besede mnogih Jobov današnjega časa, mnogih bolnikov, zlasti tistih, ki morajo dneve in mesece preležati v bolnišnicah, v domu ali doma. Ura, ki se ustavi. Čez dan že razmišlja o tem, kako bo zmogel preživeti večer, ko se ulega v posteljo že v strahu pričakuje noč in razmišlja o tem ali bo sploh še zmogel vstati in ko se naposled začne nov dan, že tuhta, kako bo preživel vse skupaj ...

Bolečina nas resnično sili, da začnemo izpuščati prihodnost in živeti izključno in samo sedanji trenutek, ki ima dovolj milosti, da se v njem zgodijo velika Božja dela. Kajti, ko se v našem življenju "zvečeri in sonce zaide", nastopi ura Boga. Takrat Jezus začne ozdravljati, takrat pride in deli milosti.

Ni naključje, da za Jobovim spevom trpečih sledi Pavlovo pismo Korinčanom, v katerem piše čudovite besede o poslanstvu oznanjevanja. Zdi se, da gre to dvoje skupaj; trpljenje in vnema za oznanjevanje evangelija. Pavel v drugem pismu Timoteju povzame: "Trpi z menoj za evangelij!"

Oznanjevati evangelij pomeni postati služabnik vseh, slabotnim postati slaboten, da bi pridobil slabotne, vsem postati vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Čisto nekaj drugega od kariere, ki jo nekateri v tem poklicu iščejo. Čisto nekaj drugega od iskanja potrditve in opaženosti.

Postati oznanjevalec, pomeni postati pričevalec, po latinsko martires, mučenec. Tu gre zares!
In prihajajo časi, ko tudi bo vedno bolj šlo zares! Ko bo evangelij zahteval srce in celotno življenje.

Vsi smo poklicani k evangelizaciji, vsem nam je zaupano oskrbništvo nad prejetim zastonjskim darom. Zato "gorje nam, če evangelija ne bi oznanjali!" Kako živeti to zaupano oskrbništvo, pa nam pove oziroma kar pokaže Jezus sam.

Kje je jedro oznanjevanja, nam da vedeti že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno in se odpravi na samoten kraj. Da bi molil. Da bi se pogovarjal z Očetom, da bi poslušal in obnavljal zavest o tem, kdo je, zakaj je prišel in kam gre. Jezus je v Očetovem pogledu nenehno utrjeval zavest o tem, kdo je. Zavedal se je, da je poslan in prihaja v imenu Očeta.

Tako prvi živi to, kar pozneje apostol Pavel tudi zapiše: "Tega ne delam na lastno pobudo, zaupano mi je oskrbništvo. Zastonj oznanjam in pri tem ne izkoroščam svoje pravice, ki mi gre iz evangelija. Čeprav sem od vseh neodvisen, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čimveč pridobil. Vsem sem postal vse."
To je osebna kartica vsakega pristnega oznanjevalca! To bi morala biti osebna kartica vsakega od nas!

Po času, ki ga Jezus preživi v molitvi, odide k ljudem. Vendar jih ne uporablja zase in za svojo potrditev, zato jih lahko iskreno sliši in vidi stisko. Nanjo odgovarja konkretno, v jeziku, ki ga ljudje razumejo. Ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, sliši, kar mora biti slišano, obveže, kar mora biti obvezano, razume, kar mora biti razumljeno, pa tudi pusti, kar mora biti puščeno.
Jezus zna nehati, zna zaključiti in zna oditi. Nekaj, kar človek, ki preko dobrodelnosti do drugih rešuje sebe, ne zmore.
Jezus pa ravno takrat, ko začne prejemati potrditve, takrat, ko vsi drvijo za njim in ga iščejo, odhaja.  A ne zato, da bi ga še bolj iskali in bi mu to ugajalo, ampak zato, ker iskreno išče človeka in mora zato drugam, naprej. Da bi rešil, kar še mora biti rešeno in spev trpečih pretvoriti v spev odrešenih, v spev blagoslovljenih.

Kjerkoli smo mi in karkoli doživljamo v tem trenutku, jutranjo zarjo, večer ali noč svojega življenja, pustimo Bogu, da nas najde.
Tudi nam ni potrebno več bežati zato, da bi preverjali ali nas bo zares iskal. Pride čas, ko se je potrebno pustiti najti.

Kajti šele od Njega najdeni in dotaknjeni, smo lahko poslani. Da bi tako postali pristni pričevalci!



sobota, 7. februar 2015

Mlačnost ubija!

Petek 4. tedna med letom

Herod, tragična oseba brez hrbtenice in popolnoma v suženjstvu javnega mnenja, v sužensjtvu odločitev drugih, v suženjstvu navideznega in v suženjstvu lastne mlačnosti, ki ga vodi v stalen spor s samim seboj.

Zaveda se, da so ga do umora Janeza Krstnika vodile odločitve drugih. Prav zato ga nenehno obdaja občutek krivde, ki se kakor megla zgrinja pred oči, ki zato ne morejo videti čisto. Skozi ta očala krivde bere vse svoje nadaljnje življenje, skoznja bere tudi novice o Jezusu in njegovi čudežni moči: "Janez Krstnik je vstal od mrtvih ... Janez, ki sem ga dal obglaviti, ta je vstal."

Notranje življenje mlačnih ljudi je na nek način podobno Herodovemu doživljanju sveta. Popolno suženjstvo. Ker nismo ustvarjeni za mlačnost!
V mlačnosti se za nas vedno odločajo drugi, kar je v nasprotju z nam podarjeno notranjo svobodo.

Herod je kot mlačen človek ob sebi imel dva močna človeka. Na eni strani Janeza Krstnika, ki je bil goreč in vroč za Gospoda, na drugi pa Herodiado, ki je bila za Gospoda ledeno mrzla.

In zanimivo, Janezovo oznanilo in pričevanje je jasno, odločno, kleno, nepopustljivo, a pušča svobodo odločitve.
Herodiadino mišljenje je pretanjeno, zvijačno, preračunljivo, skrito, zlorabljajoče, brez meja. In ne pušča svobode, ampak prisili. Zahteva svoje, četudi preko zvijače.

Kako pomenljiva razlika med delovanjem dobrega in zla, med potjo Resnice in taktiko Zla!

Mlačen človek je najbolj na udaru zlu, ker le-to ne spoštuje nikakršne svobode, ampak le "hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl." Išče mlačnost, ki jo lahko ugrabi in uporabi za svoje.

Toda: "Ustavite se mu, trdni v veri!" nadaljuje apostol Peter. Manipulacije, prevare, zlorabe, pohlep, ubijanje, boj za oblast, vse to in podobne "rjoveče leve" zaustavi le vera. Vera pa zahteva odločnega in jasnega človeka. Vera ne najde mesta v mlačnosti, potrebuje srce, pripravljeno na pot, na spremembe in odločitve, ki bodo v skladu s spoznanjem Dobrega.

Življenje je sestavljeno iz neskončnih odločitev. Tudi takih, v katerih se je znašel Herod. Najprej takrat, ko je Janeza rad poslušal, bil pa v nenehni zadregi. Takrat bi se moral odločiti, a je ostajal razdvojen in mlačen. V tem je trpljenje.
Potem ga srečamo pred novo odločitvijo, ki je bila le logična posledica prve neodločenosti. Tokrat gre za odločitev med suženjstvom občistvu in navideznosti in med svobodo zdrave pameti, pravičnosti in modrosti. Ni izbral, le ostal je suženj.

Nam pa Bog nenehno šepeta na srce Besedo poguma, da bi si upali postati odločeni, goreči ljudje: »Ne bom stopil od tebe in ne bom te zapustil.«  
Zato moremo zaupljivo govoriti: »Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal; kaj bi mi storil človek?«

Spodbuja nas, da bi prisluhnili Glasu, ki deluje po naši vesti, da bi si upali imeti hrbtenico, stati za svojimi vrednotami, pričevati zanj, ki je Resnica. Spodbuja nas, da ne bi nikdar pristali na poceni rešitvah, da ne bi ostali mlačni, ker mlačnost ubija in mori.
Opogumlja nas, naj ne ostajamo tisti krvnik, ki mu je bilo ukazano, da Janeza Krstnika umori. Nihče ga ob tem ni vprašal ali se strinja ali ne, moral je storiti. Veliko služb postaja prisilno nasilje nad drugim, v mnogih službah se prenekateri ljudje borijo z ugovorom vesti in zdi se, da bo tega vedno več. Zato je še toliko bolj potrebna odločitev! Za Dobro, ki se vsakemu posebej in vsakemu na drugačen način razodeva po vesti

Naj bo današnji psalm molitev za moč izbire Dobrega v drobnih in težjih situacijah življenja

Gospod je moja luč in moja rešitev;
koga bi se bal?
Gospod je obramba mojega življenja;
pred kom bi trepetal?
 

Če se vojska utabori proti meni,
se moje srce ne bo balo;
če se vname boj zoper mene,
jaz bom zaupal.
 

Zakaj skril me bo v svojem šotoru ob dnevu nesreče,
me prikril v zavetju svojega šotora,
me vzdignil na skalo.
 

 Tebi govori moje srce, moje obličje tebe išče;
tvoj obraz iščem, Gospod.
Ne skrivaj pred menoj svojega obraza,
ne odklanjaj v srdu svojega hlapca;
ti si moja pomoč, nikar me ne zavrzi,
ne zapusti me, Bog, moj rešitelj! 


Poslani s palico in sandali

Četrtek 4.tedna med letom

Bratje, niste se namreč približali dotakljivi gori in gorečemu ognju in mraku in temi in nevihti  in bučanju trombe in glasu besed, ob katerem so tisti, ki so ga slišali, prosili, naj se jim ne govori nobena beseda več (...)   
Približali ste se marveč gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, svečanemu zboru in zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost,  in sredniku nove zaveze, Jezusu, in krvi kropljenja, ki glasneje govori ko Abelova. 

Naša molitev je pogosto lahko "betonsko opravilo." Ker pač mora biti ali ker se spodobi, da je ali zato, ker se sicer bojimo, da bomo kaznovani. Grozno kolikokrat smo v svojem mišljenju še vedno v "stari zavezi". In molimo za vsak slučaj in izrekamo obrazce za vsak slučaj in spretno iščemo razloge, da ne uspemo daljše molitve in razloge, da nam ni potrebno vstopiti v molitev, ki je odnos in pogovor.

Niti zavedamo se ne, da je molitev privilegij, v katerem stopamo v Srečanje z Gospodom, ki nas je ustvaril, odrešil in prenovil. S tistim, ki je vse v vseh. Ne zavedamo se, da pri molitvi, na poseben način pri maši, vstopamo v dejansko navzočnost nebeškega Jeruzalema, v družbo angelov in svetnikov, v navzočnost Presvetega.
Res, kako pomembno je Srečanje. Takrat se vedno rodi tudi poslanstvo.

Jezus nas namreč pošilja. Po dva in dva. Ne zato, da bi se skregali, se spotikali in si s primerjanjem dokazovali, kdo zna boljše, ampak zato, da bi si bili opora in pomoč. Zato, da bi imeli med seboj vedno možnost  Božjega kraljestva. Pričevanje se začne "v dvoje". Tam, ko zmoremo postati občestvo.

Pošilja nas z oblastjo. Kako drugače bi živeli in storili tudi najmanjše opravilo, če bi se zavedali, da smo poslani, da ga opravljamo v imenu Nekoga. Potem ni več pomembna dejanska velikost ali opaženost nekega dejanja, ampak drža, s katero to storimo.

V roke nam je podal palico, simbol Njegove navzočnosti. Palico, ki spominja na Mojzesovo in Aronovo palico, s katero sta vodila Izraelsko ljudstvo preko Rdečega morja proti Občjubljeni deželi. Palica, ki je postala simbol Navzočnosti. Jezus nas v dan pošilja z edino potrebno oporo - Njim samim. "Jaz bom s teboj, ne bom te pustil samega in ne bom te zapustil."(prim. Heb 13,5)

Na noge nam daje sandale, obutev, ki so jo smeli imeti le sinovi in hčere. Sužnji ne. Sandali so izraz svobode, izraz zaupanja Boga v človeka in njegove majhne korake. Bog računa na njih. Izraz Božje nepreklicne odločitve, da človeku podari svobodo.

Mi se, če je le mogoče, zatekamo v vidne pripomočke in stvari, ki bi nam vsaj delno zagotovile občutek varnosti. Recimo denar na TRR-ju, zaloge hrane v hladilniku in čokolade v omari, sprotna nova oblačila, ki popestrijo ta nevaren svet tesnobe v nas.

V zaupanju pa se tesnoba stopi, v zaupanju ni potreben več "ne kruh ne torba ne denar v pasu ne dvojna obleka." Potrebna pa je palica, to zaupanje v Navzočnost in sandali, ta zavest odrešenosti.
Potrebna je zavest, da smo poslani z Njegovo oblastjo in močjo, ki se rojeva iz pristne molitve z živim in ne "mrtvim" Bogom. In  potrebna je skupnost.

Če te temeljne štiri stvari spregledamo, moramo na njihovo mesto ponovno začeti postavljati navidezna mašila prestrašenosti in negotovosti.




Postavljeni v kot

Sreda 4.tedna med letom

Življenje nas večkrat postavi v kot, da bi se odločili. Bog nas večkrat postavi v kot, da bi se odločili. Danes beremo, kako Jezus prihaja v shodnico domačega kraja, med domače, med tiste, s katerimi je rastel.
In ti ljudje, ki so mislili, da ga poznajo, so bili postavljeni v kot.

Slišali so mogočne besede, videli čudeže, ki so se godili po njegovih rokah. In upravičeno so obstali ...in strmeli ...in se spraševali. Bog vznemirja in v našem srcu postavlja vprašanja. Čudenje in strmenje velikih del, je že velik korak. Velikokrat tega ne znamo niti opaziti. Ko opazimo, pa nastopi ključen trenutek. Občudovanje mora preiti v vero. Jezusovi domačini tega prehoda niso zmogli.

Jezus pa prihaja tudi k nam domov. Tudi mi smo njegovi domačini, imenoval nas je celo prijatelje. In postavlja nas v isti kot. Srce ve, kdaj doživi dotik Milosti, ve, ko se pred njegovimi očmi dogajajo velika Božja dela in preprosto ve, ko je nagovorjeno.

In tam je postavljeno v kot. Potrebna je odločitev. Prva možnost je Besede modrosti in milosti sprejeti in vzeti zares. To pa pomeni, da je potreben korak naprej, potrebna je sprememba v naših lastnih predstavah o Bogu in nas samih. Potrebno se je odpovedati svojemu in sprejeti Resnico. Ker nam to ne paše najbolj, radi izberemo drugo možnost, ki nam dovoljuje, da "spimo" naprej.

Za to spanje je potrebno le še najti razlog zato, da so Besede "mimo", da za nas ne držijo, da Bog že ni tak ... In že se začne določanje, začne se metanje polen pod noge, začne se vsakovrstno razvrednotenje dela tistega, ki nas potisne v kot. Dovolj je le, da nas Bog ali bližnji premakne iz naših tirnic, pa se že med nami pojavi tista "grenka korenina" o kateri nas opozarja apostol Pavel v pismu Hebrejcem. Korenini, ki lahko dela nadlogo in jih mnogo okuži.

Bog hrepeni po tem, da bi bili čisti, On nas hoče čiste, zato nas preko življenjskih situacij "čisti". Nobeno čiščenje pa se takrat, ko se vrši, ne zdi veselo, ampak bridko; pozneje pa daje tistim, ki so po njem izučeni, miru polni sad pravičnosti.

Razlaščanje, izpuščanje, odpoved kontroli, uporabi moči, nadvladi ...vse to je del "čiščenja" in vse to nas napravlja krepkejše. Tam, ko se nam zdi, da vse izgubljamo, tam, ko se zdimo sebi in svetu poraženci, tam postajamo močni. Tam je tisti "kot", ki nas dela krepke in nas čisti.  

Zato »vzravnajte onemogle roke in klecava kolena ter napravite za svoje noge ravna pota«, da bi se to, kar je hromo, še ne izvinilo, marveč da bi ozdravelo. 

Pomembno je torej videti Milost, ki je na delu tudi v našem srcu, pri nas doma, v "naših shodnicah", med našimi "Poznanimi" ljudmi, nato pa znati preiti v vero, odraslo zrelo vero. Za to je potreben prehod "čiščenja", ki ni prijeten, je pa nujen. Kakor porod.





torek, 3. februar 2015

Poljub Ljubezni

Svečnica

Malo pozno ...a vseeno zato, da sveče ne nehajo goreti v naših rokah, predvsem pa ne v naših srcih.

Beseda kar žari, da bi jo videli. V prvem berilo smo brali o Gospodu, ki napoveduje svoj prihod.
Sprašujem se, kolikokrat mi kličemo Boga in prosimo, da bi vstopil v naše življenje, v naše dneve, da bi prišel in se nam dal čutiti? Kolikokrat mu potiho ali na glas očitamo, da ga ni in da ga ne briga?
On torej prihaja, nenehno. Vendar drugače kot ga pričakujemo.

In naglo bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite. Glej, prihaja, govori Gospod nad vojskami. Toda kdo bo mogel prestati dan njegovega prihoda? Kdo bo ostal, ko se prikaže?

Gospod vstopa v sveti tempelj našega življenja, toda ali ga upamo sprejeti? Ker je On tisti, ki je postavljen v padec in vstajenje mnogih. On j etisti, ob komer se ne da ostati ravnodušen. Možno je le vstajenje ali pohujšanje.

Zakaj on je kakor livarjev ogenj, kakor lug pralcev. Sedel bo kakor topilec in čistilec srebra, in očistil bo Levijeve sinove. Kakor zlato in srebro jih prečisti, da bodo darovali Gospodu daritve, kakor je prav. 

Bog prihaja, včasih res bolj kakor ogenj in ne kot nekaj sladkega in mehkega. Včasih res kakor ta lug pralcev, da prečisti in pretopi naša srca, da v njih ne bi ostalo nič drugega kakor žlahtno "srebro in zlato".
Na nas je ali ga sprejmemo, ko pride, ali se mu upremo in tako tudi za nas postane znamenje, kateremu se bo nasprotovalo. 

Če smo iskreni, se mu večkrat upremo. A ta upor izhaja iz enega velikega strahu. Strahu pred "čiščenjem", ki vključuje smrt tistega, česar se krčevito oklepamo in kar nas duši, a kljub temu  tega nočemo izpustiti.
Mi dejansko večino časa živimo kot tisti, ki se bojijo smrti. Čeprav smo odrešeni, se velikokrat podvržemo strahu pred njo. Zato Sin stopi v človeštvo, stopi "pod postavo" s tem, da se ji popolnoma podredi, da bi odkupil tiste, torej nas, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti.

On vstopa v svetišče. Tam je bil starček Simeon, ki je ta prihod zaznal. In prihajajočega sprejel ter postavil v središče. Zavedal se je Prisotnosti, zato je našel mir. "Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru." 

Da se je vse to smelo zgoditi, pa je bila ključna njegova drža. Evangelist Luka poroča, da je Simeon pričakoval Izralovo tolažbo. Pomeni, da je bil nenehno odprt za prihod milosti in ker je znal pričakovati, je lahko tudi zaznal navdih, ki ga je privedel v tempelj ravno ob uri, ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave. In vzel ga je v naročje. Sprejeti Boga v svoje naročje, pa pomeni pustiti, da te On vzame v svoje. Tam se rodi tista Simeonova hvalnica miru.

Izrekel pa je tudi prerokbo, ki je najverjetneje Mariji že takrat presunila srce. Temu ponižnemu materinskemu srcu je napovedal, kako bo tisočkrat prebodeno, da se razodenejo misli mnogih src. Gospod je dopustil, da je Njegova najčistejša dekla trpela, doživela sunke bolečine in prestajala preizkušnje. S tem se je razširilo njeno srce in smela je postati mati nas vseh. Pod križem. Tako odslej ne obstaja več bolečine, ki je Materino srce ne bi poznalo.
Dopuščeno je bilo trpljenje, da bi se razodele misli in doživljanja mnogih src. Da bi lahko bila sočutna z vsemi in da nihče od nas ne bi bil nikoli več sam. Niti v trpljenju.

Kajti tudi ona, kakor njen Sin, more pomagati skušanim, v čemer je bila namreč tudi sama skušana in je trpela. 

Na svečnico je postavljen praznik posvečenega življenja, tistih, ki so se popolnoma darovali Gospodu.
Src, ki so se podarila Ljubezni.
In sleherno srce, ki se daruje, v posvečenem življenju ali v zakonu, je prebodeno. To je poljub ljubezni. In samo tisto, kar gre skozi križ, smrt in vstajenje, je zares ljubezen.
Ker samo ljubezen to zmore in to preživi.




nedelja, 1. februar 2015

Resnica vznemirja!

4. nedelja med letom

Shodnica, kraj mnogih razodetij Resnice ter skritih laži, prevar in iger. Tako tudi tokrat.
Jezus pride v soboto v shodnico po svoji navadi.
Bog vstopa v naše življenje tudi preko naših navad. Bog se infiltrira v človeštvo, ne da bi vzbujal pozornost. Pride, da bi na nenasilen način, vendar jasno in neposredno razodel Resnico, sebe samega. Pride, da bi človeka osvobodil in prebudil.

A tudi hudi duh vstopa tiho in prefinjeno, se infiltrira v človeško srce in ždi. Dokler ga Resnica ne iztiri. Tudi hudi duh uporablja naše navade, a ne zato, da bi nas kakor Bog preko njih osvobodil in nam dal okus, temveč zato, da bi nas v njih uspaval. Pismouki z vsem svojim učenjem, ki so se ga že navadili, niso kaj dosti vznemirjali hudega duha. Ta je nemoteno prebival v shodnici. Njihov nauk je bil moralističen, nauk, ki je uspaval in ni potreboval nobene spremembe, nobene notranje rasti.

Resnica pa je "nauk z oblastjo", pred njo se je potrebno odločiti, ker Resnica nujno vznemiri! Zahteva budnost in rast. Rasti pa se spontano upiramo, saj zahteva napor.

Ko se torej Resnica izgovori in pokaže, se mora srce odločiti. Kajti ob njej se v srcu prebudi vse, kar je že spalo na udomačenih navadah in lastnih prepričanjih. Upre se tisto, kar je v nas že zasedlo mesto Boga. Tisti deli, kjer smo našli ugodje v služenju sebi s tem, da smo Besedo zamenjali za besede, ki bi jih mi radi slišali.

Res, potreben je ta eksorcizem "kulta jaza", ki Bogu ne pusti sprememb. Zato Jezus zapove: "Umolkni in pojdi iz njega!"
Da bi človek lahko ponovno postal človek svobode, človek Očeta in ne sirota samega sebe.
Da bi človek ponovno zmogel stopiti v dialog z Drugim in slišati Besedo, pred njo umolkniti in ne ostajati suženj lastnih besed.
Jezus hoče srce človeka ponovno uglasiti na strune Resnice, po kateri je ustvarjeno in ki je v njem že zapisana.

V prvem berilu beremo, kako Bog od svojih prerokov pričakuje, da bodo ponižni pred Besedo ter jo neskrunjeno posredovali naprej. Pričakuje preroke, ki bodo dovolj svobodni, da bodo zmogli stopiti v dialog z Njim.
Nasprotno zlu, ki je sprva tiho, nato pa povzroča veliko hrupa, da bi se pokazalo, se tu ponovno razodene Božje delovanje, ki je tiho in skrivnostno, saj si Bog preroke izbira izmed ljudstva, "iz tvoje srede, izmed tvojih bratov,". Izbira si človeško nepopolnost in jo po krstni milosti stori za preroško. Vsak izmed nas je prerok! Prerok tistim, ki so mu zaupani.

Da bi pa drugemu res bili preroki, mora vsak skrbeti za to, kakor pravi apostol pavel Korinčanom: " kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu, da bi bil svet po telesu in po duhu."

Posvečeni v neposrednem odnosu z Gospodom, poročeni pa preko svojega sozakonca. Zakonca sta namreč poklicana, da si pomagati na poti do svetosti.

Vsak od nas pa se neodvisno od izbire poti, mora uglasiti na Resnico, se ji pustiti vznemiriti in prebuditi, da bi kot resnični prerok k njej vodil še druge.