26. nedelja med letom
Kar dela vsakega človeka lepega, je prav usklajenost med besedo, mišljenjem, dejanjem in življenjem.
Gospod je lep in vedno nov prav zato, ker vse kar izreče po svoji Besedi tudi misli, izpolni in On prvi živi. Zato privlači, zato odžeja in zato nas tako nezadržno vleče k Njemu. Tudi človek je bil ustvarjen po njegovi podobi, toda greh je v njem to harmonijo uničil. Zato se prepogosto zgodi, da besedo sicer izrečemo, ne pa nujno tudi tega mislimo, še manj izpolnimo ali s svojim življenjem tudi izpričamo.
Ko iz nas prihajajo lepe besede, ki pa jih življenje in dejanja sama ovržejo, ranimo in drug drugega utrujamo. Zato človek po grehu ni bil več lep. Izgubil je harmonijo in postal "razštelan". Šele Duh, ki smo ga prejeli z vstajenjem Sina, v nas ponovno postavlja in ustvarja red, nas uglašuje na Gospoda in v nas ustvarja novo harmonijo. Toliko kolikor mu pustimo, kajti Duh želi našo svobodno privolitev.
Prvo berilo nam razkrije razmišljanje tistega, ki hoče pred Bogom imeti prav in opravičevati svojo neuglašenost. Tak se glasno ali tiho nenehno pritožuje Bogu in ljudem, da Gospodove poti niso prave, da je Gospod krivičen, predober do drugih in preslab do nas.
On pa odgovarja: "Slišite vendar, Izraelova hiša: Moja pot da ni pravilna? Ali niso vaše poti nepravilne?" Evangelij namreč razkrinka prav neuglašenost, ki nas izdaja, ko nismo poslušni milosti. V priliki drugi sin očetu sicer privoli, da gre v vinograd, vendar potem tega ne izpolni. Njegovo življenje in dejanja so nasprotna temu, kar izgovarjajo njegova usta. Besede, ki so lepe in se zdijo izpolnjevanje Gospodove volje, a so brez konkretne vsebine, so ne le prazne, ampak našim občestvo celo škodijo.
Prvi sin pa se navzven sicer upre, ker ga je prehitela uporna človeška narava, ki tako rada dela po svoje, toda na koncu vendarle zmaga Duh, ki je v njem. Kolikokrat se prepiramo, tekmujemo in napadamo samo zato, ker damo prednost naši grešni naravi, ki sama po sebi ne more nič, pa vendar se ima za gospodarico sveta in tudi Boga.
Pod to naravo pa je Duh, ki si želi razodetja in poskuša na vse načine med nami graditi občestvo. Želi si izpolniti Očetovo voljo in ta je, da v nas in med nami ustvarja čudovito harmonijo, o kateri piše Pavel v drugem berilu: "Bratje, če kaj premore opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolnite moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja."
In dodaja, kako naj na prvo mesto ne postavljamo svoje grešne narave, temveč milost Duha, ki je v nas: "Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gledaa samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu."
Ključno vprašanje našega življenja je torej ali bomo dovolili, da prevlada naša trma ali Gospodova milost, ki je v nas. Naš napor, da bi se dokazovali, branili in zmagovali nad drugimi ali Očetova volja, da nas poveže v občestvo, kjer ni tekme, ampak so bratje. Dati prednost Milosti pa neizbežno pomeni sestop - sestop iz lastnega ega, sestop iz svojega prav in iz strahu zase, da bi postali svobodni sebe in resnično bližnji drugemu. In Gospod, ki je lep, karkoli reče, najprej On sam živi in izpolni. Ni namreč "oddaljeni gospod", kakor ga je poimenoval drugi sin, ki se je skrival za lepo podobo, ampak je tisti, ki je postal nam enak - hlapec hlapcem, da nas je povzdignil v dostojanstvo sinovstva.
On je torej prvi pokazal ta sestop, praktično izničenje, ko se je brezmadežno čist spustil iz Očetovega objema in nase prevzel ranjeno človeško naravo ter jo usposobil, da ponovno ljubi. Ljubezen pa je tista lepota Duha, ki našo trmo vedno bolj uklanja in mehča, kar je tudi pogoj, da se med nami rodi občestvo. On je, ki nas povezuje v nekaj lepega in novega.
Naj postajajo taki tudi naši odnosi, občestva in celotna Cerkev!