nedelja, 20. maj 2018

Šum, ki ima moč viharja

Binkošti

Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.
Duh je, ki pelje naprej, ven iz okvirov, v korake, daljše od naših nog. On je, ki prebuja in vrača svežino življenja, da bi po nas nadaljeval čudovito delo odrešenja.

Vsi si tega želimo, toda kje se zatakne, da je še vedno toliko mrtvih kristjanov, namesto polnih življenja?
Mislim, da prav tam, ko mora človek ven iz svojih okvirov in naprej od svoje postave. Vsak si je v sebi naredil svojo postavo o tem, kaj je potrebno storiti, kaj popraviti, kako mora vse skupaj izgledati in kam moramo priti. Nikakor pa ne dovolimo Duhu, da bi On sam to povedal, v svojem času in na svoj način. Tega se bojimo, ker je neobvladljivo. Vendar Bog je neobvladljiv! In tega Boga se bojimo.

Prišel je torej dan, ko smo kot Cerkev ponovno povabljeni ven iz svojih postav ustaljenih praks, povabljeni, da se prepustimo Duhu, ki nam daje dar jezikov - dar, da vsakega današnjega človeka nagovorimo v njemu lastnem jeziku in mu tako oznanimo velika Božja dela. Tudi s poslušanjem.

Parti, Medijci, Elamci so danes ljudje z različnimi življenjskimi izkušnjami, ki govorijo tako zelo različne jezike med seboj. Sveti Duh pa je tisti, ki nas usposablja, da se drug drugemu približamo na način, ki "poboža", daje sočutje in razumevanje, nato pa jasno pelje naprej, v vstajenje. Kar Sveti Duh počne z nami, smo tudi mi poklicani delati v svetu.

Če pa se tega Gosta duše tako zelo bojimo, kaj naj prinašamo v ta svet drugega kakor naučene, prazne besede, ki uspavajo ljudi, kaj šele demone? Zato Sveti Duh v nas ne neha klicati: "Aba, Oče!", popolnoma poistoveten z nami, ki smo Njegovi otroci, da bi nas spodbudil k razširitvi notranjega prostora, spodbudil k novim korakom, ki peljejo v nove odgovore, na resnične potrebe ljudi!

Kakor piše papež Frančišek v svoji novi spodbudi Laudate ed exsultate, je Sveti Duh tisti, ki danes trka na notranji strani naših src, ker hoče ven, v svet, na prosto, ker hoče več prostora, da bi lahko zaobjel vse ljudi.
Tako pogosto je Duh ujetnik naših postav in nam zato kliče in prosi:"Razširi prostor svojega  šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč. Nikar ne varčuj! Podaljšaj svoje vrvi, utrdi svoje kole!" (Iz 54,2). 

Ko torej poslušamo ta dar, Obljubo od Očeta, Svetega Duha, poveličujemo samega Sina, saj, kakor piše v evangeliju, Duh jemlje iz tega, kar je Sinovega in Očetovega ter nam razodeva in uvaja v vso resnico te nedojemljive Božje skrivnosti in ljubezni do nas.

Ko človek umre svojemu in se pusti voditi Duhu, pri tem pa uporablja vse svoje sposobnosti in darove, ki jih je prejel od istega Boga, ne more biti drugače, kakor da se v srcu rodi ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Ne more biti drugače.

Ko je namreč človek pripravljen v trenutku, ko bi sam po sebi in podvržen strasti vpil, besnel in rohnel, ko bi se sam po sebi samo še maščeval, ljubosumno nagajal in opravljal, povzročal razprtije in strankarstva, postal nesramen in grob, tega starega človeka oddati na križ in ga križati s svojimi strastmi vred, se v njem že prebuja novi človek, ki je bil obujen pri krstu in ki se na vse krivice odzove drugače. Ko nam v moči Milosti uspe ta prehod, se resnično izpolnjuje, kar vsak dan molimo: "Kakor v nebesih, tako na zemlji!"

Naj se torej zgodi; droben rahel šum Duha, ki pa ima ob sodelovanju človeka, moč viharja. Tistega dobrega, ki prepiha!



sobota, 12. maj 2018

Pri Bogu smo izžrebani!

7. velikonočna nedelja

On nas je izvolil in izbral. Vzljubil nas je še preden smo se zavedali samih sebe, še preden je greh vdrl v človeško nedolžno srce in nas ljubil tudi potem, ko je kača zameglila jasnino pogleda. Njegova izvolitev je trajna in njegova ljubezen ne mine, kajti "Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica" (Rim 11,29).

Da nas je izvolil in poklical v svoj krog učencev pa pomeni, da smo mi tisti "dvanajsti", ki jih je zadel žreb. Na mesto Matija lahko vsak od nas postavi svoje ime, kajti kristjan pomeni biti izbran in poslan! Poslan ne v lastnem imenu in ne zato, da bi oznanjali sami sebe, temveč Kristusa, ki je našo nagoto ponovno oblekel v sijaj sinov in hčera. Kot Njegova priča smo torej poslani v svet, da bi prinesli evangelij.

Evangelij pa se prinese najprej z življenjem, v katerem se lahko vonja in okuša odrešenost, ljubljenost in sprejetost. To je prvi preizkusni kamen za kristjane! Namreč, ko ljudje pogledajo nas, lahko vidijo ljudi, ki so ljubljeni od Očeta? Lahko vidijo ljudi, ki se ljubijo med seboj, kar je logična posledica spoznanja, da Oče je?

"Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna," piše apostol Janez. "Po tem spoznavamo, da ostajamo v njem in on v nas: dal nam je od svojega Duha."

Sveti Duh je prisoten in navzoč prav takrat, ko se ljubimo med seboj. Izoliran posameznik ne more pričevati in oznanjati Boga, ki je občestvo treh oseb. Poleg tega so te osebe med seboj zelo različne, kajti Oče je Oče in ne Sin. Sin je Sin in Duh je Duh. Tako torej tudi mi lahko samo skupaj, kot Cerkev, ki gradi edinost v različnosti oseb, pričujemo in ponavzočujemo Boga na zemlji.

Kristus sam se je izenačil s kristjani. Ko Savel podivjano jezdi proti Damasku in ga na poti prekine Glas: "Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?" (Apd 9,4), je očitno, da se križani in vstali Gospod popolnoma izenači s svojim Telesom, ki je Cerkev. Danes je Kristus na zemlji navzoč po kristjanih, torej po Cerkvi. Ta svetilka pa sveti samo takrat, ko tudi živimo Njegovo zapoved ljubezni. Sicer smo svetilke, s pregorelimi žarnicami, ki delajo gužvo in zbirajo prah.

Naša svetloba je samo v odnosih ljubezni, ki pa ne izvzemajo konfliktov, nasprotovanj, težav in drugačnih mnenj, kajti vse to je del občestva in vse to sestavlja resnico, ki je Bogu tako ljuba.

Šele ko smo ti različni ljudje lahko skupaj in ohranjamo vero v ljubezen, ki jo ima Bog do nas, se nekaj začne premikati. To pa vključuje veliko noč. Vsi bi ljubili brez umiranja. Vsi bi verovali do petka, toda kristjan je priča umrlega in vstalega Kristusa. Je priča takrat, ko upa umreti sebi in vstati ne več v strahu zase, temveč povezan z drugimi, ko upa sprejeti nasprotovanja, ko upa prisluhniti še drugemu, ko upa skupaj graditi nekaj, kar bo drugačno od tega, kar bi zgradil sam, ker ve, da bo samo v tistem navzoč Bog, ki je Bog občestva in ne Bog "samostojnih podjetnikov".

Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in postaja viden svetu. Druge poti Bog ni želel izbrati. Po vnebohodu se je "skril" v preprostost človeških odnosov. Kolikor bodo ti odrešeni, bodo prežeti s Svetim Duhom, kolikor bodo pa ti odnosi ostajali izven občestva in ujeti v staro miselnost "Kajna in Abela", izgubimo vso pričevalnost četudi se imenujemo kristjani. Še več, s takim ravnanjem celo povzročamo škodo. Večjo, kakor jo neverujoči z istim ravnanjem.

Kako velika je torej naša odgovornost! Kako pomembno je, da smo eno z Očetom in Sinom, kar tako ganljivo prosi za nas sam Sin: "Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi sem jih varoval (...) Zdaj odhajam k tebi (...) Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega."

Kaj pa je hudo za nas, če ne prav to, da se pustimo zapeljati stari neodrešeni miselnosti, v kateri še vedno mislimo, da smo brez Očeta, brez ljubezni in zato sami ter ogroženi? Mar ni to korenina slehernega greha in ran, ki si jih povzročamo?

Zato: "Obvaruj jih hudega in posveti jih v Resnici!"

Resnica pa je On sam, Sin, ki je prišel, da nas obvaruje in obleče s samim s seboj in tako za vedno vrne v občestvo Ljubezni, kjer nihče ni izolirano sam, temveč poklican, da zavestno vstopi v to veliko avanturo sprejemanja in podarjanja Ljubezni!

Žreb je zadel nas! Na vrsti smo, da gremo, od Kristusa poslani v svet, da mu prinesemo veselo oznanilo novih, odrešenih odnosov. Po vstajenju Kristusa ni namreč nič več isto!




nedelja, 6. maj 2018

Najboljše šele prihaja!

6. velikonočna nedelja

Tako preprosto se sliši današnja Beseda in tako jasen vrstni red postavi.
Apostol Janez je odločen: "Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe."

Moč ljubezni ni v tem, da mi nekaj naredimo za Boga, ampak v tem, da sprejmemo, kar je On prvi storil in še dela. To pa postavlja popolnoma nov koordinatni sistem, v katerem absolutno ni več prostora za pridobivanje točk, moralistično izboljševanje sebe ali drugih ter za kupovanje odnosov. Vera je v PREPOZNANJU in SPREJETJU daru ter ŽIVLJENJU po njem. V Kristusu smo prejeli polnost Ljubezni, On nas je prvi izvolil in tudi postavil, da gremo in obrodimo sad, ki naj ostane.

Če pa smo mi prvi tako zelo ljubljeni in odrešeni, mar ni spontano, da bi se ljubili tudi med seboj, ob vključenih lastnih napakah in napakah drugih? V odrešeni misli je to preprosto, naš trud pa je potreben pri razločevanju in nenehnem odločanju za to misel ter pravi vrstni red, v katerem je vedno prvi Drugi!

Spoznanju odrešenosti je tudi domača odprtost do vseh, vernih in nevernih, muslimanov in kristjanov, ateistov in tako ali drugače "obrezanih ter neobrezanih" ljudi. Kdor je odkril Boga in svet v Njem, ne more ostati zaprt in ujet, kajti v ljubljenosti odpade vsaka ogroženost.

Apostol Peter tako sprejme povabilo poganov in jim govori besede življenja, med tem pa je nadnje pride Sveti Duh. Govori jim besede, ki vžigajo, prebujajo in osvobajajo. Pri tem se sprašujem ali kristjani danes premoremo besedo življenja, ki poslušalcu vrne upanje, pogum, veselje, hrepenenje in žejo po Bogu? Toliko stoletij je iz premnogih ust prihajal moralizem in poučevanje, ki je pozabil, da smo najprej ljubljeni.
Zato se mnogi še danes bojijo, ko kristjan odpre usta. Upravičeno! Kajti na nas je, da jih odpremo samo, če iz njih lahko pride beseda evangelija, beseda upanja in veselja nad tem, da bolečina, stiska, razočaranje in polom po Kristusovem vstajenju preprosto ne morejo več imeti zadnje besede. 

Sveti Duh je tisti, ki je obudil Sina in v Njem nas same. On je tisti, ki daje življenje, duši izmiva madeže, zaliva, kar je suho in ozdravlja rane, On je tisti, ki zmore nenasilno upogniti to, kar se v nas še upira milosti. Kako temeljno je tako povabilo Jezusa, ki v evangeliju kliče: " Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!"

V nas se potemtakem pretaka prav tista ljubezen, ki je med Očetom in Sinom in ta ljubezen je Sveti Duh. Vsi smo ga prejeli s prošnjo, da bi v nas lahko našel prostor svobode za delovanje in ne le majhne zapore, v katerih se ne more premikati!

Sveti Duh, ta ljubezen, ki je v nas, ne more biti kupljena in ne potrebuje odplačevanja, temveč si želi biti le sprejeta. On je odločen, da pride in omehča hladne zidove v nas in med nami, naš del odgovornosti pa je v tem ali ga bomo, ko pride, tudi sprejeli.
"Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" (Lk 18,8)

Tam, kjer jo bo, se bosta staknila nebo in zemlja ter iz prestrašenih in okornih src ponovno naredila  prostor bratstva, ljubezni, širine, odprtosti in veselja nad tem, da smo ljubljeni ter da najboljše šele prihaja!