nedelja, 25. december 2016

Očetovo naročje

Božič - dnevna maša


Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. 

Oče je spregovoril glasneje kot kdajkoli. Poslal je namreč Sina, ki je Njegovo obličje, »odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja«, kakor pravi Pavel Hebrejcem. Bog, ljudem nedostopen, je sestopil v človeški nič in postal dotakljiv, s tem pa tudi ranljiv. Tako je za vedno pokazal pot edine prave ljubezni, ki mora vselej biti dotakljiva in ranljiva. Sicer ni ljubezen.

»On z besedo svoje moči nosi vse
Božja Beseda, silna in močna, ki v sebi nosi vso veličino bivanja in življenja, polna milosti in resnice, se je utelesila na svetu. Postala je otipljiva in ranljiva.
Beseda, po kateri je vse nastalo in brez katere ni nastalo nič, kar je nastalo, je prišla na svet. Ni bila to več le Beseda, ki je prihajala po prerokih, temveč je ta Beseda prišla sama, v tišino noči in teme ter privzela človeško telo.

To je Beseda, ki biva v Očetovem naročju in se je iz tega naročja spustila k nam, ki smo se z grehom odtrgali iz tega istega naročja zato, da bi nam vrnila dom. Čeprav je zapustila dom, da bi dosegla človeka, je vendarle prišla domov, v svojo lastnino, kajti človek sam je ustvarjen po tej Besedi. Človek sam je sestavljen iz Besede, kajti ta je edina, ki ga je lahko priklicala v obstoj.

V svojo lastnino je prišla, med tiste, ki so se izgubili in oddaljili. Med tiste, ki so pozabili, kako zgleda Očetovo naročje. Prišla je kot Otrok, da bi človek razprl dlani in objel Boga. Vendar je njeni niso sprejeli. Preveč je tema postala trdna, brez objema, brez naročja, zagledana sama vase. Preveč je človek postal ujet v lastne plane in reševanje samega sebe, da bi lahko sprejel Luč.

Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci. Postati Božji otrok pa ni nič drugega kot sprejeti Očetovo naročje, sprejeti dom in se pustiti objeti. Kajti z mehkobo prihaja ta Beseda na svet, zato jo lahko sprejmejo tisti, ki so ponižnega srca. Sprejmejo jo pastirji in sprejmejo jo modri. Preprosti in učeni, ni pomembno, pomembno je le, kam je zazrto srce. Ponižno v Boga ali ošabno vase.

Beseda je prišla tudi, da zlomi jarem naših bremen in palico na našem hrbtu, šibo naših priganjačev. Da zlomi vse, kar je trdo, kruto, nasilno, zaprto vase. Zato prihaja z milino deteta. Da odpre, poboža, poveže, združi. To je nova logika in nova miselnost. Nič več nasilna in kruta, ki si mora sama pridobiti Boga, ampak ponižna in odprta, ki sprejema drugega.


In kdorkoli od nas se vsaj za trenutek pusti dotakniti tej novosti in milini Boga, kdorkoli se pusti osvojiti Otroku, prejme milost za milostjo in tako izkusi Očetovo naročje. In tam, samo tam, človek lahko postane ljubek glasnik, ki povsod, po gorah in dolinah, oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi: "Tvoj Bog kraljuje!"




Čas se je dopolnil

Polnočnica

Končno! Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.

Prišel je - ta sveti večer, poln pričakovanja in negotovosti. Poln radosti in obenem skrbi. Za Marijo in Jožefa to ni bil enostaven večer. Soočala sta se z negotovostjo tujine, doživljala sta skrb in strah, ko sta hodila od vrat do vrat in upala, da bo nekje prostor tudi za njiju. Morala sta zaupati, četudi je vse govorilo nasprotno. V tem je moč vere. Ko zaupamo takrat, ko še ne vidimo. Ko verujemo takrat, ko še ni jasno. In Oče poskrbi. Ker je Oče, ker je Ljubezen in ker preprosto svojih otrok ne more pustiti samih.
Vendar prav Oče v svoji ljubezni svojega Sina ni poslal v bogastvo udobja, ampak v preprost, reven hlev. Hotel je pokazati, da išče in ljubi, kar je preprosto, čisto in lepo. Vse, kar je očem tega sveta prikrito. In hotel je povedati, da hoče vstepiti v naše hleve. V tiste prostore naših življenj in odnosov, v katere ga ne želimo spustiti. Tam trka na vrata.

Prišel je ponoči. Tiho, nežno in nevsiljivo. Da bi ga sprejeli tisti, ki želijo. In vsakemu, ki ga sprejme, da moč, da postane resničen Božji otrok, resničen otrok luči. 

Mariji se je dopolnil čas poroda, ko sta bila z Jožefom na poti, stran od doma, stran od domačih. Takrat, ko je človeško gledano bil najbolj neprimeren čas. Kolikokrat tudi sami v svojem življenju, posebno ko gre za velike stvari, doživljamo, da čas še ni pravi. Radi bi še vlekli, ker se bojimo odločitev, bojimo se “porodov” in vsega, kar je v našem življenju novega. Bog pa nam kaže, da je čas. On nas spodbuja, da mu zaupamo in pustimo, da se zgodi. Zato tisto, kar se nam zdi neprimerno, s svojo prisotnostjo spreminja v primerno in neugoden čas pretvarja v čas, pripraven za dejanje vere in ljubezni. 
Ljudje hočemo drugega najprej razumeti, da bi ga vzljubili. Bog nas vabi, da Njegovo najprej vzljubimo, da bi lahko razumeli.

To je tudi sveta noč, v kateri je angel dejal: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.«

To je sveta noč, v kateri si je Najvišji privzel naše, človeško telo in se za vedno zavezal, da bo Emanuel – Bog z nami. Zato je to sveta noč, noč veselja in radosti, sveta noč, ko naj naša srca prekipevajo v hvaležnosti nad ljubečo skrbjo Očeta, ki nam je poslal Odrešenika. Edinega, ki nam je lahko vrnil veselje in življenje. 

Naj bo nocoj v našem srcu ponižna hvaležnost nad Sinom, ki je zapustil udobje Očetovega objema in se spustil k nam. On, bogat, je postal ubog zato, da bi mi obogateli. On, oblečen v sijaj nebeške slave, je to slavo zapustil zato, da bi grešnemu človeku vrnil izgubljeni sijaj in On, ki ima za seboj angele, ki mu služijo, se je naredil popolnoma potreben in ubog zato, da bi ne izgubil tako ljubljenega človeka. Veliki Božji sestop, ki se dogaja vsak dan znova. Odgovorimo nanj s tem, da vsaj enkrat umolknemo in v srcu pokleknemo pred učlovečenim Bogom!

Jezus se je rodil v času vladanja cesarja Avgusta in v času kralja Heroda. Oba sta bila prestrašena človeka, saj sta se bala le za svoj obstoj. Vsak jima je postal nevaren in grožnja, tudi Otrok, ki se je rojeval v Betlehemu. Zaradi ukaza cesarja Avgusta, ki je od svojega ljudstva hotel davke, sta Jožef in Marija morala zapustiti varen in poznan Nazaret in se odpraviti v Betlehem. Zaradi sovraštva kralja Heroda, ki je Dete iskal, da bi ga umoril, sta morala bežati v Egipt in ostati tam ne da bi vedela za koliko časa. Ko človek zavrne Boga in postavi na to mesto samega sebe, začne ubijati. Ko človek ne prizna, da je ustvarjeno bitje, ki potrebuje in tudi ima Očeta, postane ogrožen in napadalen. Takrat izgubi brate in sestre, ki zanj postanejo sovražniki. 
Nocoj sva na vrsti ti in jaz. Kdo bo Kralj najinega srca? Bova pustila, da to novorojeno Dete, pričakovani Odrešenik, postane ne le Kralj vesoljstva, ampak tudi Kralj mojega in tvojega srca? Od tega zavisi marsikaj ...

Novorojeni se je najprej razudel pastirjem, preprostim, majhnim, zadnjim ... Ker so bili čistih oči. Ni jih namreč slepil blišč lučk in hrup Betlehemskega mesta. Zato so lahko sprejeli sijaj nebes, lahko so videli angela in njihova srca so lahko sprejela veselo novico. 
Klic te noči je tako tudi klic po osvoboditvi blišča, ki tiša praznino, je pa ne napolni! Po osvoboditvi zamer, "neporavnanih računov", miselnosti, ki ubija, ker se boji sama zase. In je klic, da bi svoja srca odprli edini in resnični Luči, ki se prav nocoj rojeva na ta svet. 

Čas se je dopolnil. Gospod je prišel, da bi v nobeni okoliščini ne bili več sami. Tukaj je. In kakor je nekoč nežno potrkal na vrata src Marije in Jožefa, danes trka na vrata naših src. Ne išče palače, išče pa srce, ki ga je pripravljeno sprejeti. Naj v nas to noč najde prostor!
 


sobota, 17. december 2016

On prihaja drugače

4. adventna nedelja

Po preroku Izaiju Bog velikokrat in na mnogotere načine govori in napoveduje prihod svojega Sina. To je obljuba, ki jo je poznalo vse izvoljeno ljudstvo. Vedeli so, da je Bog obljubil prihod Mesija, zato so ga vsi pričakovali, nekateri so poznali vse prerokbe. In vendar ... ko je prišel, je presenetil!

Gospod vedno izpolni obljubo in prihaja, a tako zelo drugače, kot so ga takratni Judje pričakovali in tako zelo drugače, kot ga mi danes pričakujemo. Judje so čakali političnega Mesija, človeka, ki bo imel posebne moči in sposobnosti, da svojemu ljudstvu vrne svobodo. In vse, kar se ni skladalo s to predstavo, so odklonili.

Mi danes pričakujemo Boga, ki bo prišel v to, kar smo si mi zgradili in pripravili, ki bo prišel, da blagoslovi vse naše napore in projekte, predvsem pa pričakujemo Boga, ki bo prišel takrat, ko bomo mi hoteli, tam, kamor bomo mi hoteli in tak, kakršnega bomo mi hoteli.

In prav nič ne želimo izpustiti iz rok, prav nič ne želimo spremeniti. Zato nas je tako obupno strah tega Otroka, ki pa prihaja in prinaša nekaj novega! Tako, kot to stori vsak otrok. Prinaša širino in prinaša drugačnost, predvsem pa prihaja kot tisti, ki nam kaže, da središče ni v nas, ampak v Njem. Da center našega življenja nismo mi sami, ampak tiste jasli pred nami, tisti Drugi, ki si, kakor dojenček, želi le, da smo z Njim, želi le, da dobi srce, ki se bo uglasilo nanj in se pustilo preoblikovati. Srce, ki bop na prvo mesto postavilo Nanj in ne sebe, kajti to je edini način, da se človek osvobodi postave lastnega greha, ki ga sili k delanju za lastne koristi in ga ob tem nevidno zapleta v gosto pajčevino osamljenosti in žalosti.

In kje bolj, kakor prav ob ranljivem otroku, lahko človek odpre svoje srce, da postane mehko in dovzetno? Kje bolj se človek lahko odpre za novost, kakor prav ob drobnem bitju?
A tudi nikjer drugje kakor prav ob drobnem bitju človek zazna, da ni samozadosten, da ni nedotakljiv, zato se ustraši. Herod celo do te mere, da brezglavo pobija, Judje do te mere, da Jezusa, ki ne paše v njihove okvire, pribijejo.

Tega otroka se je pravzaprav ustrašil tudi Jožef. Ker Mesija tudi on ni pričakoval tako. Vsi so ga namreč čakali, tudi Jožef, in vendar je takrat, ko se je napovedal, presenetil. Tako Bog dela še danes. Prebuja hrepenenje, prebuja iskanje, a ko pride, pride drugače, kot bi ga pričakovali. Pride tako, kot ga mi potrebujemo in tam, kamor ga mi ne bi spustili ...

Jožefa torej preseneti, vendar se odzove tako zelo drugače od Heroda!

Jožef je kot Jud dobro poznal prerokbe, dobro je poznal tudi Izaijevo prerokbo, kako bo "Devica spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel". A ko je pred seboj gledal nosečo Marijo, svojo zaročenko, preprosto ni mogel tega povezati. To je bilo preprosto preveč!

Tudi mi beremo Besedo, nagovarja nas, tako zelo, da se nekatere dele naučimo na pamet, a ko se začne izpolnjevati v našem konkretnem življenju, je ne prepoznamo. Ko se znajdemo pred utelešeno Besedo, ki smo jo morda malo prej molili, smo presenečeni, zmedeni, prestrašeni. Začne se čas notranjega boja, zmede in iskanja.

In Bog nam in Jožefu ta čas dopušča. Dopušča nam, da nekaj slutimo, a ne vemo točno kaj in kako storiti ... Dopušča nam čas, da se v nas izoblikuje prostor za Božje, kajti karkoli je od Boga, človeka vedno presega, preseneča in prestavlja v križišče. Božji načrti in Božje misli so namreč vedno nad našimi, zato je človek s svojimi malimi načrti ob njih presenečen in prestrašen.

A Gospod ne zapušča, ampak ostaja: "Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene, kar je spočela, je namreč od Svetega Duha."

Karkoli je od Boga, se vrača v srce in trka, išče in vabi, da dobi svoj prostor in odgovor. In kjerkoli najde srce, ki je pripravljeno spremeniti načrt, se naseli in tisti droben "da" postanev blagoslov za vse ljudi!
Koliko lepega in koliko milosti se zgodi vsakič, ko človek dopusti, da ga Bog preseneti, ko človek upa spremeniti mišljenje, zamenjati smer, spremeniti plan! In koliko splavljenega je tam, kjer zmaga Herod, tam, kjer se človek Boga ustraši, kjer hoče vse sam in kjer mori zato, da bi obveljalo njegovo.

Bog sam nam daje znamenje; prihaja kot dete, v drobnem, malem, tihem, skorajda neopaznem ... kot gorčično zrno. Prihaja tam, kjer se zdi nemogoče in s tem ogrozi človeške načrte. Kjerkoli pa najde srce, odprto in sprejemajoče, zraste v mogočno drevo in "naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci." (Mr 4,32)

Ko Gospod obišče, obišče z malo Besedami in ne da točnih navodil. Ker potrebuje srce vere, ki sprejme in izreče skrivnosten "da" zaupanja. Kar se pa ob tem zgodi, presega nebesa, kajti rodi se Sveto, rodi se Sin Najvišjega, rodi se več, kot si človek sploh lahko zamišlja.

To pozna Jožef in to pozna Marija. Zelo dobro pa to pozna tudi Pavel, ki sebe imenuje služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola in odbran za Božji evangelij, kar kaže, kako močno je svoje življenje doživljal kot poklicanost, kod odgovor na povabilo Boga. Poznal je križišča, kjer se je kot Jožef moral odločiti - za človeško ali Božje. Za dojemljivo ali tisto, kar presega ...

To lepoto znamenja pa na koncu spozna celo Ahaz, kljub temu, da Božjemu povabilu zapre srce. Kajti vesela novica je ravno v tem, da Gospod vodi zgodovino odrešenja tudi skozi zaprta vrata src. Vodi jo kljub Herodom, ki ga preganjajo in vodi jo kljub temu, da ga Judje umorijo, ker ni Mesija, kakršnega so si sami zamislili. Še več, saj zlo celo uporabi in pretvori v odrešuje.

Zato se ne bojmo, ko prihaja v temo naše noči tudi takrat, ko se mu ta tema upira. Ne bojmo se, ko se zdi, da smo nepripravljeni. Ne bojmo se notranjih bojev in spraševanj. A na koncu vendarle upajmo izreči tiste drobne da-je, ki so staknejo z Gospodovim, da nastane to, kar On sanja in se iz Besede rodi tisto, za kar je bila poslana k vsakemu izmed nas.


petek, 9. december 2016

Gospodovi osvobojenci

3. adventna nedelja - Gaudete

Bog se razodeva skrivnostno. Tam, kjer se ga še ne pričakuje in drugače kot bi ga pričakovali.

Tako Izaija kliče in oznanja puščavi in goljavi, pustinji in suhi deželi srca, naj se raduje in naj cveti kakor narcisa, kajti dano ji bo veličastvo Karmela in Šarona. Kako pomembno je gledati z očmi vere predno vidimo z očmi telesa! Kako pomembno je videti onkraj tega, kar je človeško.

Izaija spominja in krepi ujeto ljudstvo v Babilonu, obenem pa tudi nas, tolikokrat izgnano ljudstvo v sužensjtvu zahtev in glasov sveta. Srcu, ki se počuti kakor posušen vrt, tako obljublja dež blagoslova. Suhi zemlji polni razpok obljublja cvetenje narcis. Utrujenim rokam in klecavim kolenom trdnost in pogum, kajti On prihaja, da reši!

Dobro je človeku, da se zave svoje meje. Dobro je, da izkusi, kako sam ne zmore oživiti svojega suhega vrta, ampak potrebuje Boga. Dobro je okusiti svojo majhnost, kajti takrat se srce razpre in hrepeneče zazre v tistega, ki prihaja in ki edini lahko reši in zasužnjeno ljudstvo spreminja v Gospodove osvobojence.

Ta proces pa se ne dogaja samo v adventnem času, ampak nenehno, zato je kristjan tisti, ki preprosto IMA razlog za veselje! Četudi se počuti kot presušena zemlja, četudi so se kolena omehčala in roke izgubile pogum, vendarle ima razlog veselja. Kamorkoli namreč pride On, se zgodi nov polet, nova prihodnost. Ne gre drugače, ker je On zažetnik življenja. Potrebuje le puščavo, ki sprejme. In zgodijo se narcise!

Zato, potrpimo do Gospodovega prihoda! Ker On zagotovo pride. Kakor poljedelec potrpežljivo čaka zgodnjega in poznega dežja za svoj pridelek in ve, da je odvisen od vremena, tako naj kristjan pričakuje obiske Boga, ki prinašajo rodovitnost! Včasih za hip začnemo verjeti tolikim ponudbam v srcu, ki nam zagotavljamo, da bodo stvari zacvetele šele, ko jih bomo prevzeli v svoje roke, a ni tako.
Preroško srce to ve, zato zmore počakati in potrpeti ter se obenem že veseliti! Tudi takrat, ko se narcis še ne vidi. Kajti kristjan jih vidi in ve, da Gospod ob svojem času na Njegov način pride in dela. Čudovite stvari.

Vendar je tudi Janeza, največjega med preroki, stil Jezusovega delovanja presenetil. Ni ga pričakoval. On, oblečen v kameljo dlako in veliki naslednik preroka Elija, oznanja z močjo, s silo, z glasnim vpitjem: "Gadja zalega!"
Potem pa pride Jezus, ki "še nalomljenega trsa ne zlomi" , temveč le vztrajno, spoštljivo in dostojanstveno ozdravlja. Vrača vid, vrača sluh, vrača gibljivost nog, vrača svobodo, kjer je greh zasužnjih, suhi deželi daje cveteti in obuja krasoto Karmela in Šarona! On vrača raj.

In kakor se je Elija moral spreobrniti in iz grožnje ter poboja prerokov na Karmelu preiti v ponižno držo pred Gospodom "rahlega, tihega šepeta", tako je pred istim križiščem tudi Janez, zmeden in v ječi. Ta dolgo napovedovani in pričakovani Mesija prihaja z močjo, ki preseneča. Ker prihaja kot moč majhnih, ker prihaja kot moč, ki premika gore ne da bi ob tem zbujala pozornost ali povzročala trušč. Grmenje, potresi, vihar se morata umakniti rahlemu tihemu šepetu.

Enako tudi danes. Prevečkrat tudi sami Bogu določamo stil, ki bi ga moral prevzeti v našem življenju. Hočemo ga udarnega, glasnega, vpijočega, takega, ki bi zbujal pozornost in bil opažen. Toda ne. On prihaja tiho, spoštljivo, rahlo, da bi človek lahko ostal svoboden v tem ali ga sprejme ali ne. Ali ga potrebuje ali ne.
Roka je ponujena, cvetenje puščave je pred očmi, hrome noge dobivajo moč. Izobilje milosti je pred nami, in vendar se moramo sami odločiti ali želimo postati del tega ali ostati gledalci na tribunah.

In kdorkoli ga sprejme, dobi moč, da postane nova stvar - novi raj, v katerem prebivata Bog in človek skupaj. Kot eno.

Dovolimo srcu, da veruje in vstopi tja, kamor ga tako vleče in kamor se hkrati tako boji. V logiko Boga, ki preseneča s svojim stilom, a daje vse, kar človek potrebuje. In Mu pustimo, da tudi nas preseneti s svojim stilom.




četrtek, 8. december 2016

Brezmadežni ...

Praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije


Potem, ko je Adam jedel od drevesa, se je začela drama padcev in bojev. Izgubljanj in iskanj. Zablod in ujetosti. Nič več ni bilo tako, kot bi moralo biti, kajti vse je sprejelo in nosilo nekaj strupenega.
In ko je Bog po tem ponovno prišel v vrt po Adama, ga naenkrat ni več našel, kajti skril se je.

To namreč dela greh. Osvaja, vleče, obljublja, ko pa človek naposled ugrizne, kača umolkne, vzame, sleče, rani in izgine … Tako človek ostane sam in nezavarovan. In se skrije. Tudi pred Bogom, ki ga nič več ne dojema kot ljubljenega Očeta, temveč kot tekmeca in tistega, ki bo kakor kača ranil in vzel. Človek se skrije pred Darovalcem, posledično pa tudi pred darom. Žena tako ni več dar, ampak postane kriva. Začne se torej doba »figovih listov« …

"Kje si Adam?" odmeva po tem vrtu, v katerem je bila pretrgana lepota tistega svetega druženja, ko se je človek sprehajal s svojim Stvarnikom.
"Kje si človek?" odmeva v hladni noči Betlehema, ko se Dete rodi na svet, ko prihaja tista resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. 
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli (Jn1, 9-11). Skrili so se, ker so vedeli, da so "nagi".

Ko okužena človeška duša zazna obiskanje, se ustraši in skrije. Pa naj bo to bližina moža, žene, prijatelja, soseda ali Boga samega, ko pride s svojo Besedo in svojim navdihom. Ker so oči otemnele in je zaradi pika enega človek ogrožen pred vsakim.

Druga lastnost padle narave je, da vselej išče krivca. Običajno v drugem, pogosto tudi v sebi, vedno pa nenasitno išče tistega, ki je zlo povzročil!
"Žena mi je dala od drevesa in sem jedel." In žena: "Kača me je zapeljala in sem jedla."
"Ti si kriv, ti ..ti ...ti ..." 

Kako globoko je v nas zakoreninjena izguba raja, kako težko sprejmemo to pogrešanje! In kako težko nam je v odnosih prevzemati odgovornost! Ne krivde, ki zablokira, ampak odgovornost, ki pelje naprej. Res težko, ker se tudi v odnosih dogajajo stvari, ki se nekoč niso in ki spominjajo na ta tako pogrešani raj.
  
Tretja stvar, ki je skrita v strupu greha, pa je nevoščljivost in zavist. "Kača" je bila nevoščljiva prvemu človeku, ker je bil oblečen v Božjo slavo. In ker je sama to slavo izgubila, je zavistna, zato še danes ne prenese, da bi jo človek imel. In sika naprej …

Bog in Oče pa, ki nas od prvega trenutka ni nehal ljubiti in vse od prvega padca ni nehal iskati, nas je hotel nazaj. Kajti že pred stvarjenjem sveta nas je izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred Njim. 

V ljubezni nas je vnaprej odločil, da bomo ostali Njegovi ljubljeni otroci. In ker nas drugače ni mogel dobiti nazaj, kakor da je ozdravil to padlo naravo, je poslal Sina, ki je na svoje telo prevzel padlo naravo in jo ponovno dvignil do sijaja Božjega veličastva.
Oče je hotel dobiti nazaj svoje sinove in hčere, zato nas je v Njem (Sinu) blagoslovil z vsemi nebeškimi blagoslovi. 

In kakor nobeno zdravilo, naj bo še tako učinkovito, ne deluje, dokler ne pride v bolno telo, se z njim spoji in poveže v eno, tako tudi Bog ni mogel odrešiti od greha ranjene človeške narave, dokler ga ta narava ne bi sprejela in postala eno z njim. Toda prav ta, od greha ranjena narava ves čas beži, se upira in skriva. Kaj je torej storil Oče?

V svoji usmiljeni ljubezni je tam, v skritem mestecu Nazaret, varoval in pripravljal srce, vnaprej obvarovano izvirnega greha, edino srce, ki tako pred Njim ni zbežalo in se skrilo, temveč ga z odprtimi rokami sprejelo. 

Ob obisku angela Marija ne pobegne in skrije kakor Adam, temveč ostane in prisluhne!
Ob nerazumevanju ne obtožuje nikogar, ampak ostaja pred tem, česar ne razume, ponižnain odprta: "Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?" 

Svoje rodovitnosti ne postavlja v drugega, ne sklicuje se na počasnost ali neustreznost drugih, ne krivi nikogar, temveč vse pričakuje od Boga. Zato je devica, zato je čista, zato je Brezmadežna.

In nenazadnje Marija, vnaprej obvarovana »kačjega strupa«, ni ljubosumna in ni zavistna. Ko izve novico o tem, kar je Gospod storil Elizabeti, takoj obišče svojo sorodnico in z njo deli veliko veselju, ki ji ga je storil Gospod. Niti za trenutek je ne vidi kot tekmico, niti za trenutek se z njo ne primerja, temveč se je iskreno veseli velikih Božjih del v sebi in tistih, ki jih srečuje. To je raj! To je odrešena narava!

Tako je Bog v Mariji našel srce, ki je zmoglo dopustiti, da sta se človeško in Božje staknila, prepletla in postala eno. Po njej je Jezus postal pravi človek in ostal pravi Bog. To je bila edina pot, da sta se združili padla človeška narava in zdravilna Božja moč. Zdravilo je torej lahko postalo učinkovito!

Po Njej, ki je izrekla svoj:" Zgodi se!" je bila z Jezusovo smrtjo in vstajenjem "kači" strta glava in odvzeto želo strupa. Tako je Sin, poslušen Očetu, na lesu križa dokončno ozdravil človeško naravo.

Ker pa je kača človeka ranila na peto, ostajamo na tem svetu še v boju med dobrim in zlim. Ostajamo tisti, ki se moramo vedno znova odločati, kateremu glasu bomo verjeli - kačinemu ali Božjemu. Ostaja boj, ker smo bili pičeni, vendar je sedaj očitna razlika!

Z utelešenjem in odrešenjem Kristusa je naša narava ponovno prejela sijaj Boga. Postala je ozdravljena in osvobojena za svobodo. Svoboda pa je prav v tem, da človek ponovno zmore izbirati dobro!
Odgovornost sicer ostaja na nas, kajti časa, ko človek za greh še vedel ni, ni več, vendar je človek prav po Brezmadežni in njenem Sinu sposoben, da izbere raj. Že tu dol!

Tako torej, ko naslednjič prejmemo nova ponudbo obeh - pšenice in plevela, z Marijo prisluhnimo obisku Boga in ne pobegnimo. Vprašujmo in ne obtožujmo. Se z drugimi veselimo in z njimi ne tekmujmo.


Osvobojeni in usposobljeni smo bili namreč prav za to! Da sprejmemo Besedo, ki prihaja, kajti vsem, ki  jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci, ljubljeni in sveti!




nedelja, 4. december 2016

Božji poganjek

2. adventna nedelja

Advent ostaja čas treninga, ko se učimo zavestno izpuščati dela teme ter izbirati orožje luči. Res, za izbiro luči je včasih potrebno prav orožje, vendar ne tako, kot bi si ga človek predstavljal, temveč orodje Boga.

Beseda danes po preroku Izaiju govori o mladiki in poganjku. Nečem majhnem, preprostem, odvisnem od nečesa večjega. Poganjek namreč ne more obstajati brez korenine. Zato ostaja v tem času poganjek čudovita prispodoba tega, k čemur nas kliče Gospod. Da bi tudi mi postati majhni, dovolj majhni in dovolj prazni svoje samozadostnosti, da bi Gospod lahko pokazal svojo moč. Dovolj majhni in pristni, da bo lahko nad to mladiko prišel in počival Njegov duh: duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega. Da bo lahko tudi nas obsenčila moč Najvišjega in bo naše življenje postalo sveto.

Janez Krstnik z namenom tega cilja prihaja kakor grenko zdravilo. Tistim, ki so se imeli za glavne korenine Izraela, tako neizprosno vpije:"Gadja zalega!" Ker so strupeni, ker se prikazujejo pobožne in lepe, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in nevoščljivega strupa. Vpije jim, da so suha korenina, na katero je že nastavljena sekira. 
Tudi danes ni dovolj reči: "Kristjan sem," potem pa tega ne živeti. Tudi danes ni dovolj, da obstaja pobožna religija, Odnosa pa ni! Tudi danes pred našimi cerkvenimi vrati stoji Janez Krstnik in vpije: "Gadja zalega!" vsakič, ko se oblačimo v ovčje kože, ostajamo pa grabežljivi volkovi, z jeziki strupene kače, ki pikajo druge. Takrat, ko mislimo, da smo Boga ujeli v svoje roke, je sekira že nastavljena, da bi izruvala vse naše ošabnosti in samozadostnosti.

Zato:"Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!"
Kajti okusijo ga lahko le tisti, ki so lačni, tisti, ki vedo, da so Božji otroci in da brez Očeta ne morejo storiti ničesar.

Zato:"Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze," kajti Božje steze so ravne, preproste, četudi ozke. Mi smo tisti, ki jih krivimo, mi delamo ovinke, da bi opravičili tiste korenine gospodovalnosti nad Bogom in ljudmi, ki bi morale umreti.

Mladike namreč išče Gospod, po poganjkih hrepeni Njegovo srce, po tistih, ki bodo tako iskreni in odprti, da bodo zahrepeneli po Odrešeniku, da bodo zahrepeneli po Gospodovem duhu, brez katerega ni življenja in ni rodovitnosti.
Se zavedati, da smo kristjani toliko, kolikor smo zraščeni v Njem, pomeni sprejeti srce otroka, ki ve, da ima Očeta. Pomeni sprejeti klic po tem, da se v moje življenje naseli Božje, da po mojih žilah steče Kristusova kri, da po mojem telesu prihaja njegovo Telo, da po mojih besedah njegova Beseda, po mojih dejanjih Njegova, ...

Janez Krstnik tako s svojo kameljo dlako in preko puščave v kateri vpije, spominja izgona iz raja. Spominja nas na čas, ko obleke nismo potrebovali, ker smo bili oblečeni v Božji sijaj. Spominja nas na čas, ko smo živeli v raju in je Gospod bil človekov prijatelj in ne sovražnik. Spominja nas na rodovitnost raja, ki nam je namenjena. Pred oči nam zato postavlja posledice greha, da bi videli zeleno, ki se je spremenilo v puščavo, studenec, ki je postal posušeno kamenje, sijaj človeškega dostojanstva, ki ga je zagrnila nagota, za silo zagrnjena s kameljo dlako. Kliče nam, naj odpremo oči in spoznamo, kaj v naših življenjih povzroča izbira teme. Koliko puščav, koliko izgonov, koliko presahlih studencev veselja!

Toda približalo se je nebeško kraljestvo, približalo se je, da bi vsi tisti, ki hrepenijo po vrnitvi v raj občestva z Bogom, dobili odgovor, dobili belo oblačilo krstnega dostojanstva, prejeli rodovitnost in prejeli brate in sestre, med katerimi kače zavisti in sovraštva ne pikajo več. Srce, ki ve, da je ta majhen poganjek, potreben soka glavne korenine, bo ta prihod pričakalo z radostjo v srcu, s široko odprtimi vrati in ponižno hvaležnostjo. In puščava bo ponovno ozelenela!

Naj bo zato ta čas resnično prošnja Gospodu, da bi naše srce iz farizejske in saducejske prevzetnosti prešlo v ponižnost poganjka, ki raste, ko je vcepljen v korenino Boga.
Sok korenine je tako sok poganjka, Božji Duh je tako eno s človeškim duhom.

Pet značilnosti se rodi takrat, ko kristjan resnično postane ta Božji poganjek:

- zave se svoje majhnosti in dragocenosti,
- ne sodi več po pogledu človeških oči in ne odloča po sluhu svojih ušes, temveč ve, da mora iskati Božji pogled in svoje uho nagniti k njegovi Besedi,
- sliši siromake in pomaga stiskanim, ker mu ni tuje lastno siromaštvo pred Bogom,
- vedno govori resnico, četudi se zdi, da včasih skorajda "tepe mogočneže s šibo svojih ust",
- vedno  povezuje, odpira vrata in ustvarja dom, združuje tisto, kar je v tem svetu nezdružljivo:
volk in jagnje, panter in kozlič, teliček in lev, krava in medvedka, dojenček in modras ... protislovja greha, ki v Bogu postanejo harmonija občestva. Posamezni individualisti, drug drugemu nasprotni in drugačni, ki v skupni Kristusovi korenini postanejo občestvo, Božje ljudstvo.

Najprej pa se mora ta mir zgoditi v srcu vsakega od nas. Tudi v nas je namreč del, ki je krotek kot jagnje in del, ki je nasilen kakor volk. Je igrivost kozlička in je napadalnost panterja, je zadovoljstvo telička in je grabežljivost leva. Oboje je v nas, plevel in pšenica in oboje raste.

In vendar dokler ostajamo sami in iztrgani iz korenine, ta nasprotja v nas povzročajo nemir, konflikt, napetost, ki se nezadržno širi tudi med nas, ko pa pride Beseda in v nas loči žito od pleve, se naseli mir. Četudi pleve še ne izgine. Ko namreč pride On, Beseda, ki se je utelesila, je srce obiskano in ta obisk zmore v nas spraviti vse, kar je skregano. Zmore odrešiti to, kar je strupenega in preglasiti to, kar ruši.

On prihaja, da na noge postavi odrešene kristjane, odrešene žene in može, ki bodo tudi sami lahko postali pristna Jesejeva korenina, ki bo stala kot znamenje za ljudstva in jo bodo iskali narodi. Nje bivališče bo slavno, ker bo v središču imela Njega, služabnika kraljestva svetlobe!




nedelja, 27. november 2016

Ura je, da se odločimo!

1. adventna nedelja

Zdi se, kakor bi ta adventni čas vsako leto prišel kakor tat, nepričakovano in nenadoma ... tako, da preseneti. In vendar pride. Tako kakor pride novica o marsikateri nosečnosti. In kakor sta starša povabljena, da sprejmeta novost in se ji pustita preoblikovati, smo tudi mi vsako leto povabljeni, da se prepustimo novosti, ki jo prinaša Bog. Vsako leto znova, vsak dan posebej znova.

In četudi se je ta advent za koga pojavil kakor tat, smo povabljeni, da ga sprejmemo. Da kakor Marija sprejmemo nepričakovano novico angela in odpremo srce za to, kar pripravlja On. To je advent - sprejeti nepričakovano. Odpreti dlani takrat, ko ne razumemo vsega. Biti pripravljeni na spremembo takrat, ko Bog preseneti in povabi v neznano.

Zato pa je potrebno lahko in čisto srce. Zato v drugem berilu beremo Pavlove spodbude k temu, naj naša srce ne bodo obtežena v požrešnosti in popivanju, naj ne bodo uspavana in "anestezirana", naj ne bodo v postelji, ampak budna, na nogah, pripravljena na pot sprememb. Pripravljena iz razuzdanosti, prepirljivosti in nevoščljivosti stopiti na pot luči, na pot dneva,

Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, dnevu primerno.

Vsak prihod preseneti. Vedno. Tudi prihod, ki je pričakovan, saj vsak prihod prinese nekaj novega, vsako novo pa zahteva spremembo, Obleči Gospoda Jezusa Kristusa tako nujno pomeni obleči pripravljenost na nenehno rast, na nenehno dinamiko, na nenehna presenečenja. In blagor srcu, ki ga Gospod ob svojem prihodu najde pripravljenega, lahkega, prosojnega in pripravljenega, da ga On sam oblikuje in vodi. V Mariji ga je našel!

Toda pot odrešenja se ni končala tam. Nadaljuje se po meni in tebi, toliko, kolikor midva dopustiva. Toliko, kolikor tudi v nama Bog Oče najde prostor zato, da bi poslal Besedo in bi se ta lahko utelesila. Dejavno, konkretno, v malem.

Že prvo berilo se začne s pomenljivim stavkom: "Beseda, ki jo je prejel Izaija ..." Prejel jo je. V upanju, da bo pri njem našla mesto in bo lahko oznanjena naprej. Beseda je lahko le sprejeta, ne more biti izsiljena, ne more biti ugrabljena, ne more biti izmišljena, resnična in prava Beseda je lahko samo sprejeta. Takrat, ko obišče.

Ko je torej ta Beseda obiskala preroke stare zaveze, so s tem prejeli nalogo, da jo oznanijo naprej. Mi, ljudje nove zaveze, imamo nalogo, da Besedo, ki obišče, sprejmemo, donosimo in jo tudi utelesimo. Ter s pričevanjem predamo naprej.

Beseda nas danes prav k temu vabi in za to vzgaja:
Prerok Izaija je imel nalogo, da naznani prerokbo, mi imamo nalogo, da jo že živimo, kajti Obljuba, dana od Očeta, se je že izpolnila.

Gospod se je že za vedno odločil prebivati med nami. Odločil se je, da bo Bog z nami, Bog med nami, zato je gora hiše Gospodove, ki bo trdno stala kot najvišja med gorami in h kateri bodo hiteli narodi, že med nami. Mi smo tisti, ki se moramo odločiti ali pojdemo k njej ali ne. Ali bo Gospod naš temelj, kraj, kamor se bomo nenehno vračali ali ne.

1)  "Pridite, pojdimo na Gospodovo goro."

Kako temeljno je hrepenenje. Kako temeljna je želja po tem, da bi pili, da bi bili z Gospodom ... Kako temeljna bo v tem adventu zavestna odločitev za čas, namenjen molitvi, namenjen Besedi. Četudi bodo ti obiski pri Besedi morda kratki, vendarle ostajajo temeljni čas adventa.

2) "Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah."

Nihče od nas ne more z lastno modrostjo spoznati pot, po kateri je dobro hoditi. Samo Modrost, ki nas presega, lahko to razodene. Tistim, ki jo iščejo, tistim, ki po njej hrepenijo, se tudi z lahkoto in veseljem da najti, tiste pa, ki je ne potrebujejo, pusti, da hodijo po svojih potih. Odrasli smo, poklicani v Odnos, nikoli pa vanj prisiljeni. Odločitev ostaja naša.

3) "Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja."

Vsakemu, ki se odloči, da pride h "Gospodovi gori", da pride k Njegovim nogam, se usede in prisluhne, da modrosti in spoznanja za korake, ki so potrebni. In kdorkoli se usede k njej in pusti, da ga Beseda obišče, ne more oditi k drugim z meči in sulicami, s prepirljivostjo in nevoščljivostjo, temveč s srcem, ki je umirjeno, potolaženo in napojeno. S srcem, ki je preprosto drugačno, obiskano, noseče z Bogom.

V tem je razlika med tistima dvema, ki bosta na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. In tisti dve, ki bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.
Vsi počnemo enake stvari, vsi vstajamo, živimo, delamo in spimo. Vendar je temeljna razlika. Je srce, ki je obiskano, srce, ki ve za "goro Gospodovo" in je srce, ki je ostalo v narkozi "doline". Je srce, ki je kljub nepričakovanemu prihodu sprejelo obisk Boga in je srce, ki išče izgovore in se novosti izmika. Je srce, ki je lahkotno in pripravljeno, da si nadene orožje luči in je srce, ki raje ostaja v delih teme, v "požrešnosti in popivanju", karkoli že so ta uspavala.

Je srce in je srce ... ura je že, da se zbudimo in odločimo, med katerimi želimo biti. Tistimi, ki so Besedo sprejeli, četudi je presenetila, tistimi, ki so se pustili ujeti adventu, četudi je prišel kot tat ali tistimi, ki bodo raje spali dalje kakor se ne bi zgodilo nič in kakor bi Beseda ne obiskala ...

Ura je, da se odločimo!



sobota, 19. november 2016

Usposobljeni za življenje v svetlobi

34. nedelja med letom - Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

Danes se končuje to izredno in milostno leto Božjega usmiljenja. Leto, ki je samo po sebi postalo "odprta vrata" in vabilo v novo življenje, v nov način razmišljanja in nov način ravnanja. To leto so bila torej vrata, ki so prehod iz teme tega sveta, kjer vlada logika maščevanja, zamer in ločitev, v svetlobo kraljestva ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov. To je kraljestvo, kjer vlada sprava, edinost in bratstvo. To je kraljestvo, za katerega smo bili ustvarjeni in za katerega smo tudi usposobljeni, kajti kakor piše apostol Pavel, usposobil nas je za delež svetih v svetlobi. 
Začenja se torej življenje za temi vrati!

Jezus, kralj vesoljstva, ki nas je usposobil za življenje v svobodi in na kar nas spominja že glavna mašna prošnja, želi, da bi mu vse stvarstvo, rešeno sužnosti, z nami svobodno služilo in ga brez konca proslavljalo. To so besede, ki spominjajo na radikalnost našega krsta, ko nas je Ljubezen dobesedno iztrgala iz oblasti teme in nas prestavila v kraljestvo ljubljenega Sina.

Kjer pa je nekaj potrebno iztrgati, pomeni, da je tisto, kar drži, močno, trdo, trmasto ... in res je miselnost tega sveta, ki ni drugega kot miselnost grešnega človeka, trda, močna, nepopustljiva. Vztaja in človeka prepričuje, da je on sam kralj samega sebe, svojega življenja in celo drugih, da je celo kralj nad življenjem in kralj vesoljstva.

Prepričuje ga ne toliko, da Boga ni, ampak da je ta Bog krut in neusmiljen, ljubosumen kralj, pred katerim se je bolje skriti in narediti po svoje. Skušnjava, vedno enako oblečena in nič kaj originalna, nas nenehno prepričuje, da je tema svetloba in zato nad to kraljestvo teme, ki vlada v svetu, mogočno razprostira napis: "Reši samega sebe!"

Jezus, edini resnični Kralj, svobodno stopi v to kraljestvo, stopi pod ta napis in ne reši samega sebe, ampak samega sebe podari do konca. Vstopi v to logiko jemanja in grabljenja zase, v ta paralizirajoči strah zase, ki med nami hrani toliko zamer, tekem in prepirov in jo razstrupi. Z Ljubeznijo, ki ne stopi s križa, ki ne preti in ne grozi nazaj, ki ne dokazuje, ampak dokončno zakraljuje s protistrupom, ob katerim mora umolkniti tudi satan: "Oče, odpusti jim."

Voditelji ljudstva, ki predstavljajo grešno in padlo človeštvo, se ljubezni posmehujejo v obraz, se iz nje norčujejo in jo ponižujejo, ljubezen pa nad tem kraljuje, ker se ne pusti niti za trenutek umazati, niti za trenutek se ne pusti zmesti ali premoti, temveč ostaja ljubezen in vrača odpuščanje. Ker je močnejša, ker je svobodna!

Za to kraljestvo svobode smo ustvarjeni in osvobojeni, v to kraljestvo smo s krstom tudi konkretno prestavljeni, za to kraljestvo nas je usposobila kri njegovega križa, ki je spravila stvarstvo med seboj in s svojim Stvarnikom. Kdorkoli hoče vstopiti v to kraljestvo, so zanj vrata na stežaj odprta. To je Jezus pokazal z razbojnikom, ki se tik pred svojo smrtjo odloči vstopiti skozi večno odprta sveta vrata Jezusovega srca. In vstopi.

Nasprotno pa drugi razbojnik, ki prav tako stoji pred istimi vrati, odprtimi tudi zanj, ne vstopi. Ker ne sprejme, da ga rešuje drugi, ampak hoče rešiti samega sebe in tako postane sam sebi sodnik in krvnik. Kadarkoli namreč hoče človek rešiti samega sebe, mora zaradi ogroženosti, ki jo nujno ob tem občuti, poniževati druge. To so voditelji ljudstva in eden od hudodelcev, ki sta visela z njim. In to smo mi, ko ostajamo v kraljestvu teme tudi potem, ko smo bili usposovljeni in prestavljeni v kraljestvo svetlobe.

Ko človek vendarle odkirje, kako zelo je ljubljen in najden, kako je vse, kar ga je ločevalo od svetlobe, za vedno uničeno in kako je po moči Kristusove daritve usposobljen in svoboden za to, da se vsak trenutek odloči vstopiti v kraljestvo odpuščanja, se zgodijo nebesa. Takrat resnično tudi v našem srcu zakraljuje Kristus, kralj vesoljstva.
Takrat, ko srce zmore pred večno odprtimi vrati ponižno prositi: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo." Takrat, ko naše srce visi na križu in čuti vse tisto, kar ga je kdajkoli v življenju prizadelo, takrat ko ječi in trpi od prejetih krivic, takrat je to srce povabljeno, da se pusti prenesti v kraljestvo Sina, kjer vlada odpuščanje in veselje in ne ostaja več samo in zunaj, kjer vlada zamera in hlad zaprtih odnosov.

Jezus nas je osvobodil za to, da se svobodno odločamo za dobro. Da se v naših odnosih prav takrat, ko je najtežje, odločamo za svetlobo, za kraljevanje, ki doseže svoj vrhunec v besedah: "Odpusti jim," ter na drugi strani: "Odpusti mi." Usposobil nas je, da skupaj z Njim širimo Kraljestvo, v katerem vlada nova, krstna miselnost, v kateri je krivica že odrešena, iz prebodene rane pa že vrnjen blagoslov.

Naj torej Kralj vesoljstva, ki svoje kraljevanje izkazuje v usmiljenju, darovanju in odpuščanju, resnično postane tudi kralj našega srca. Naj miselnost odrešenega in osvobojenega človeka, ki ne preti, se ne maščuje, ni ogrožen in ne potrebuje poniževanja drugih, postane tudi naša. Naj tudi mi kraljujemo s tem, da smo usmiljeni, ker je naš Oče usmiljen, da odpuščamo zato, ker nam je odpuščeno, ljubimo zato, ker smo ljubljeni do konca in smo dobri zato, ker je v našem srcu Kraljestvo dobrega.

Takrat ni več pomembno, kdo je človek pred nami, pomembno je ali se bomo mi, ki smo pred tem človekom, odločili vstopiti skozi na široko odprta sveta vrata Božje logike ali ne.

Odločiti ali živeti v temi ali svetlobi? Vstopiti skozi vrata odpuščanja in usmiljenja ali ostajati sužnji kraljestva teme? Biti levi ali desni razbojnik?

Usposobljeni smo za svobodno izbiro, vsak dan znova in v vsaki rani znova!



nedelja, 6. november 2016

Sinovi vstajenja

32. nedelja med letom - zahvalna nedelja

Reči iz srca hvala tam, ko je lepo in reči iz srca hvala tam, kjer ne razumeš nič, je veličina človeka. To pomeni priznati, da smo obdarovani in pomeni priznati, da nas stvari presegajo, da ne vidimo vsega, da ne razumemo vsega in da ostaja marsikatera pot skrivnost. In vendar je prav vera v Očeta tista, ki omogoča, da nam resnično "vse pripomore k dobremu" (Rim 8, 28). Zato HVALA.

Pomembno je torej v življenju imeti tudi razlog, za katerega smo pripravljeni umreti. To pomeni, da smo sprejeli svoje življenje kot dar in ga tudi živimo v polnosti. Tisti,ki ne ve, za kaj bi bil pripravljen umreti, ne more živeti zares. Živi v strahu pričakovanja ali bo ali ne bo. Živi tako, da bi čim bolj zdrav in nepoškodovan prišel do smrti. A to ni življenje! Res nas pogosto vse spodbuja k temu, da iščemo svoje dobro počutje, svoje užitke in kar se da mirno življenje, kjer nič ne vznemirja in nič ne bremeni. In to je možno samo v anesteziji.

Jezus pa potrebuje žive ljudi, ki bodo dihali in živeli, ki bodo vedeli, za koga želijo biti "poškodovani", iztrošeni, ranjeni, za koga želijo dati svoje življenje in svoje telo v hvalno daritev. Potrebuje ljudi, ki vedo, za koga želijo umreti. Taki ljudje preidejo strah zase in vstopijo v logiko ljubezni, ki se veseli tam, kjer se troši.

Ustvarjeni smo namreč za življenje na cesti in ne poziranje v izložbi. Ustvarjeni smo za napore hribov in dolin in ne za fotelj v dnevni sobi. Ustvarjeni smo kot sveča, ki se troši ob tem, ko daje svetlobo drugim in ne kot neonska luč, ki v sebi nima toplote ognja.

Zato Pavel vztraja: "Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi."

In zato je danes pred nas postavljen zgled sedmih bratov in matere, ki vedo, komu so dali svoje življenje. Dali so ga veliko preden je kruti kralj skušal z absurdnostjo svojih ukazov sebe samega tolažiti, da ima prav, da ni Boga, kateremu se je edino potrebno pokloniti. Pogumni bratje in mati so tako predpodoba tistih "bratov, sester in mater" (Mt 12,50), ki jih Jezus blagruje, ker uresničujejo voljo Očeta, ki je v nebesih. 

In to postajamo tudi mi, ko v svojem življenju izberemo Kristusa za našega edinega Gospoda, kateremu želimo služiti in ga častiti. Tistega edinega, za kogar živimo tako, da smo zanj pripravljeni tudi dati življenje. Res je, da se v konkretnosti to kaže prav v podarjanju tistim, ki so nam na poti življenja zaupani, res je pa tudi, da to podarjanje ne more imeti posvečujočega naboja, če ni v temelju naša primarna izbira Bog in daritev Njemu.

Izbrati Boga za svojega edinega Gospoda in v Njem sprejeti ljudi kot brate, katerim smo poklicani darovati svoje življenje, pomeni sprejeti drugačno logiko, kot je pogosto hvaljena. Pomeni zavrniti logiko tega sveta, ki jo ponazarjajo saduceji in starozavezni kralj, torej logiko, v kateri je toliko preštevanja, toliko dokazovanja premoči, toliko posedovanja in izbrati logiko Božjega otroštva.

Kako hitro nas zajame logika spraševanja o posedovanju in premoči: "Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?"
Kako hitro imamo drugega za "moža/ženo" in kako težko smo mi sami ta "mož/žena".
Teh sedem mož jo je imelo za ženo.  Niso bili oni možje, ampak so njo imeli za last.

Kadarkoli smo v tej logiki posedovanja in lastninjenja, smo v logiki farizejev, ki ne zmorejo vstopiti v lepoto Boga. Mi pa smo poklicani v koreniti preobrat mišljenja in dojemanja, v logiko Boga, v kateri smo Božji sinovi in sinovi vstajenja, v logiko, kjer ni posedovanja, ampak je le sprejemanje, je bivanje, je odpiranje in dajanje.

Vsi naši odnosi, vključno z odnosom do Boga, zavisijo torej od tega, v katerem koordinatnem sistemu mišljenja smo; farizejskem in kraljevem, v katerega Boga ne moremo stlačiti in zato v nas in med nami ostaja nenehna potreba po dokazovanju premoči ali v koordinatnem sistemu Boga živih, ki daje življenje, ki kliče v bivanje in išče srca, ki so tako pogumna, da se odprejo in sprejmejo, nato pa dajo, da bi vsi imeli dovolj.

Stopiti v slednjega, pomeni postati sinovi vstajenja, pomeni postati "bratje, sestre in matere" Kristusa samega.


nedelja, 30. oktober 2016

Naše majhne postave ...


Gospod, ljubitelj življenja, preprosto mi mogel ostati zaprt, Ljubezen se preprosto mora odpreti k drugemu. Zato je Bog ustvaril svet, ustvaril je življenje, ustvaril človeka, da bi ta lahko bil deležen Njegove lepote.

In On ljubi vse, kar je, nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril. 
To resnico pa clovek vse od padca naprej, nenehno pozablja. Pozablja, da je ustvarjen in da ima nad seboj Očeta. Pozablja, da ga ta ni pustil samega, izven vrta, ampak ga vse od takrat nenehno išče, da bi postal zopet del tega občestva, deležen Ljubezni. 

In ko človek to pozabi, ostaja sam, ogrožen in poln strašljive zavesti lastne nezadostnosti, lastne omejenosti in grešnosti. Takrat obstajata samo dve poti - ali se vrne v Odnos in sebe prepozna kot ljubljenega, ustvarjenega in zato potrebnega Drugega ali pa na vse mogoče načine sebi in svetu dokazuje, da ne potrebuje nikogar, da zmore sam, četudi mu vsaka celica njegovega bitja dokazuje nasprotno. 

Zavest o lastni omejenosti tako postaja ta naša majhna postava, ki jo vsi poznamo, vključno z Zahejem in množico, ki je sledila Jezusu, kajti tudi ta je bila "nezadostna" in grešna, le da si tega ni zmogla priznati.

Jezus tudi danes prečka Jerihe naših src. Prihaja in vsakemu na svoj način oznanja svoj obisk. In je del nas, ki se za ta obisk ne bo zmenil, kakor se tudi takrat mnogi niso zmenili za obisk nekega Jezusa iz Nazareta. 

Drugi del nas se bo na to obiskanje odzval z zanimanjem, kakor tista mnozica, kajti Luka opisuje, da se Zahej ni mogel približati Jezusu prav zaradi mnozice, ki mu je sledila. 
Bili so torej ljudje, ki so se nad Jezusom navdušili in mu sledili, vender bolj iz radovednosti kakor iz prave vere, bolj iz interesa kakor iz potrebe po Odrešeniku. 

To je tisti del nas, ki ne zmore sprejeti, da je majhne postave, da je ustvarjen in zato potreben drugega. To je tudi tisti del, ki bo Boga vedno držal na distanci, ki ga bo vedno rad našel v sinagogi, se bo pa pohujševal nad Bogom življenja, Bogom, ki prihaja v konkretnost našega bivanja, za našo mizo grešnosti in potrebnosti. To je tisti del, ki bo moral nenehno poniževati druge, da bi sam smel ohraniti lažno samozadostnost. To je tisti del, ki bo ločeval vero od življenja, ločeval in zapiral Boga v par opravljenih obredov, nato pa živel po svoje, pogansko, kakor narekuje svet. 

Znak, da je ta množica v nas, bo pa takrat, ko bomo ob pogledu na uspeh in milosti v življenju brata, namesto veselja zaznali
obtožbo: "Ustavil se je pri gresnem cloveku!", namesto navdušenja, zaznali ljubosumje.

Nenazadnje pa je v nas tudi tisti Zahej, ki se zaveda, da je majhne postave, tisti del, ki hrepeni, da bi srečal Odrešenika in je zato pripravljen presegati merila, ki jih postavljajo drugi. Zahej se v nekem trenutku ni več zmenil za mnenje drugih, kajti hrepenenje v njem je bilo preprosto preveliko, zato je le še iskal način, da bi videl Boga. Iskal je način, da bi ga prestregel, ne da bi se ob tem že zavedal, kako je Bog sam tisti prvi, ki ga išče, tisti, ki je prvi vedel, kje mora iti mimo, da bi se srečanje med njima lahko zgodilo.

Zahej je svoji majhni postavi dovolil, da ga je pripeljala do tistega, ki edili zmore to nezadostnost spremeniti v rodovitnost. Pripeljala ga je do ljubitelja življenja, ki dela vse, da bi človeka znova in znova vračal na noge, vračal v odnos sinovstva, vračal v vrt, kjer sta se človek in Bog skupaj sprehajala po vrtu... Dovolil je, da je bil najden in iz suženjstva grabljenja in ogroženosti premaknjen v svobodo sprejemanja in podarjanja.

Ko bo Gospod naslednjic prečkal naše srce, bodo v njem zopet vsi trije - ignoranti, množice, ki rabijo Boga odstranjenega iz življenja, pa tudi Zahej, ki bo dopustil srečanje odrešenja. Vsi trije se bodo med seboj bojevali, na koncu pa se bo moral vsak od nas odločiti, kateri bo zmagal.

Pavel nas preko prisma Tesalonicanom opominja, kako moli zato, da bi zmagal Zahej. Da bi nas Gospod spoznal za vredne poklica in da bi s svojo močjo izpolnil vse naše hrepenenje po dobrem ter udejanjil našo vero. Da bi tudi mi bili najdeni v tej majhni postavi ogroženosti, kjer je potrebno krasti in grabiti ter spoznali veličino Ljubezni, ki nas išče, da bi nas obdarila ter premaknila iz suženjstva grabljenja v svobodo dajanja, kar je osebna izkaznica Božjih otrok.

Tudi knjiga modrosti nas spodbuja in opominja pred nevarnostjo, da bi ob prvem padcu obstali in pozabili, da nam Oče v svojem usmiljenju nenehno odpušča zato, da bi se spreobrnili. Prav zato, ker On zmore vse, je z vsemi usmiljen. Ko človek pozabi, da ima Očeta in misli, da zmore vse sam, postane krut - do sebe in do drugih. Zato Jezus prihaja znova in znova, prečka naše misli in čustva, da bi jih očistil in preoblikoval, prihaja, da bi nas našel v konkretnosti našega življenja in  znova in znova v našo hišo prinesel odrešenje ter usmiljenje ob zavesti, da smo lahko "preprosto" ljubljeni in ustvarjeni, potrebni in tudi deležni Odnosa ljubezni.

Naj mu tako ob naslednjem "prečkanju srca", tudi uspe ...



nedelja, 23. oktober 2016

Paziti na pogled

30. nedelja med letom

Farizej se je postavil in pri sebi molil tako, da je našteval svoje zasluge. Pogled je imel obrnjen navzgor, kakor je bilo običajno za judovsko molitev, vendar ob tem ni srečal Boga. Nahranil je le svojo ošabnost.
Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel dvigniti proti nebu ... in vendar je ta srečal Boga, kajti prav takrat,  ko je zrl v svoje ranjeno srce, je gledal Boga.
Pomembno je, kam imamo usmerjen pogled.

V današnji Besedi se pred nas postavijo trije možje - cestninar, Pavel in farizej. Cestninar in Pavel imata nekaj skupnega, saj svoj pogled začenjata pri odnosu jaz-Bog in šele nato gledata druge.
Zato, kakor beremo v drugem berilu, zmore Pavel do tistih, ki so ga zapustili, ko se je moral zagovarjati, ostajati usmiljen. Zmore jim odpustiti, zmore prositi Boga, naj se jim to ne šteje v zlo. Ker je ukoreninjen v Bogu, ker vse stavi nanj in od Njega tudi vse pričakuje: "Zame je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni ..."

Cestninar štarta iz odnosa jaz-Bog, zato pristopi ponižno. Dobro se namreč zaveda, kdo je on in kdo je Bog. Zaveda se svoje majhnosti, grešnosti in nepolnosti, zaveda pa se tudi veličine Boga, ki se kaže v Njegovem velikem usmiljenju. Zato je lahko ljubljeni grešnik, ki bo, ko bo opravičen odšel iz cerkve, tudi sam v drugih videl podobne ljubljene grešnike.

Farizej pa na drugi strani štarta iz odnosa primerjanja, iz odnosa jaz-drugi, kjer je drugi lahko veliko boljši od tebe v primeru samozaničevanja ali pa veliko slabši od tebe v primeru, ko je lasten strah prekrit z obrambami in oklepi ošabnosti. Vsekakor pa ta drugi ne more postati sogovornik niti brat niti prijatelj, ampak zgolj predmet, ki ga je potrebno prehiteti.
"Zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim."

Pavel in cestninar se tako izenačita s siromakom, siroto in vdovo iz prvega berila, kjer v Sirahovi knjigi beremo, kako Bog takih nikdar ne presliši in kako njihova molitev vselej predre oblake. Ker so ubogi, ker so brez človeške zaščite in brez prihodnosti, ker so tisti, ki nimajo nikogar drugega, razen Boga samega. Njihovo edino upanje je slonelo v Bogu.

Ker je Pavlovo središče postal Kristus, je zna živeti v bogastvu in pomanjkanju, v miru in preganjanjih, v udobju in tegobah. Njegova moč ni več izhajala iz izpolnjevanja postave in iz lastnih sposobnosti, ampak iz milosti. Zato skupaj s cestninarjem in siromaki stare zaveze, ostaja pred Bogom ponižen, odprt, potreben in vendar ponosen. Ker je izbojeval dober boj, tek dokončal, vero ohranil.

Med ponosom farizeja in ponosom Pavla je torej neka temeljna razlika. Farizej je poln samega sebe in Odrešenika niti približno ne potrebuje, potrebuje pa Boga, ki mu bo s kadilnico kadil pred njegovimi lastnimi posti, miloščinami in molitvami. Zanj je Bog urad za podeljevanje medalj, ki jih je prislužilo njegovo izpolnjevanje postave. Če že ne popolno, pa vsaj veliko boljše kakor cestninarjevo! Vse torej izhaja iz njega in Bog sam mu mora služiti.

Pavel pa ob tem, ko pričakuje venec pravičnosti, ostaja ponižen, majhen, prazen sebe in poln Boga. Vse, kar mu je prej bilo v dobiček, ima sedaj za smeti, ker je še kako spoznal in izkusil, da Božje življenje ne izhaja iz izpolnjevanja postave, ampak iz milosti. Ne iz pesti, ki skušajo premagati drugega, ampak iz razprte dlani, ki v upanju čaka. Ne iz srca, ki misli, da nikogar ne potrebuje, ampak iz grešnega srca, ki pa je bilo obiskano. Pavel ve, da vse premore v Njem in ne v sebi, zato se ob koncu veseli in raduje nagrade, ki mu jo bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. 

Postaviti odnos z Bogom na prvo mesto in samo skozi njega gledati ostale, nas torej usposablja, da postajamo resnično veliki ljudje, ljudje občestva, odpuščanja in druženja.
Ostajati izpraznjeni sebe in vse pričakovati od Boga, nas ohranja ponižne in hkrati odprte za milosti, ki jih podarja Gospod.

In nenazadnje, samo pogled, ki se ne osredotoča na druge, ampak se najprej usmeri v lastno srce, resnično odpira k Bogu in s tem ozdravlja vsakršne težnje primerjanja in nastopaštva. Pogled, ki gre skozi lastno srce in tam sreča odpuščajočega in ljubečega Boga, zmore nato tudi k drugemu - prečiščen z zavestjo lastnega uboštva, prežarjen z veličino Ljubezni, ki umiva in pripravljen, da pred drugimi, četudi so ranili in prizadeli, izreka: "Naj se jim to ne šteje v zlo." 


sobota, 15. oktober 2016

Leva in desna roka

29. nedelja med letom

Ob molitvi sklenemo roki, levo in desno, simbol celote in uravnoteženosti. Leva roka je poslušanje, desna je konkretno dejanje. Molitev, ki se v taki ali drugačni obliki ne konča s tem, da se roke razklenejo in se desnica stegne k sočloveku, je beg iz življenja. In desnica, ki se steguje k drugim ne da bi se ustavila in združila z levo roko poslušanja in tihe molitve, je protagoniztem in reklama sama sebe. Poklicani smo torej k uravnoteženosti molitve in dela.

V prvem berilu spremljamo Izrael, ki se bojuje z Amalekom, Božje ljudstvo, ki se bojuje z zunanjim svetom. Dokler je vojskovanje podprto z molitvijo Mojzesa, zmagujejo, ko se molitev prekine, izgubljajo. Tako ta bitka postaja čudovita prispodoba našega življenja. Vsako stvar namreč, ki jo kristjan počne in izhaja iz molitve, je zmaga. Ker takrat vsako dejanje postane posvečeno in pozlačeno, veliko in sveto. Nasprotno pa, ko naša dejanja izvirajo iz golega aktivizma, postajajo le sredstvo raztresenosti, izčrpanosti, bega pred globljim srečanjem s seboj in tekma dokazovanja pred drugimi. Tam izgubljamo, tam smo razočarani in poraženi.

Potrebno je torej, da vsako dejanje začnemo s tiho molitvijo in prošnjo Bogu, da bi bilo vse Njegovo, da bi bili tekom dneva odprti navdihom Svetega Duha in bili z njimi pripravljeni tudi sodelovati. To je tisti stabilen kamen, na katerega se Mojzes usede, da bi lažje molil. To je tisti potreben prostor, ko se Marija usede k Jezusovim nogam, da bi poslušala ...

Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani.
Tako nas spominjata na zelo pomembnno resničnost in sicer, da kristjan nikoli ne moli sam, saj v nas prebiva sam Duh, ki moli: "Aba, Oče!" ter obenem z neizrekljivimi vzdihi prosi za nas tudi takrat, ko sami ne vemo, kako bi prosili. Se odpreti temu toku milosti, ki je v nas, pomeni vstopiti v občestvo Trojice ter v občestvo z mnogih svetimi, ki so že na cilju in tako v polnosti zaživeti v Kristusovem telesu, kot različni udje, vendar združeni v eno. Izoliranih kristjanov torej ni!

Pavel svoja pisma pogosto začenja s tem, kako se v svojih molitvah nenehno spominja ljudi in se zanje zahvaljuje. Izraelci so zmagovali, ker so bili podprti z molitvijo. Potrebno se je torej spominjati in zahvaljevati, da je marsikatera milost in resničnost, ki raste v našem življenju, sad mnogih skritih molitev znanih ali manj znanih ljudi, ki pa jih Gospod gotovo ne bo pustil brez plačila.

 Pride torej čas, ko se mora Mojzes v nas preliti v Jozueta, kajti oba sta potrebna. Tisti, ki moli in tisti, ki se bojuje. Marta in Marija, obe sta potrebni. Tista, ki se usede, da bi slišala Besedo in tista, ki streže.

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.
Pomeni, da je potrebna tako tista molitev, ko se usedemo in poslušamo, kakor tista molitev na nogah, v akciji, med delom. Ko se desnica skloni k človeku in streže, levica ne neha moliti, vse dokler se obe ponovno ne združita v eno. Se najprej vsesti, poslušati, potem delati, med delom ponovno prislušati, se spominjati, nato pa ponovno vsesti.

Ravnovesje, ki ga lahko vsakemu osebno navdahne le modrost. V vsaki konkretnosti življenja drugače in v vsakem obdobju življenja drugače. Ta modrost pa ni drugega kakor se odpreti temu Božjemu življenju, ki se pretaka po naših žilah. Nič drugega, kakor se odpreti Besedi, ki je živa in učinkovita, navdihnjena od Boga in polna Duha in modrosti, ki pelje v rešitev.

K temu nas preko pisma Timoteju ponovno spodbuja apostol Pavel, veliki pričevalec Besede, ki je vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah, prepričeval, grajal, spodbujal z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. In dokler bo ta Timotej v nas ohranjal prav tak živ odnos z Besedo, z njo dihal in živel, se z njo pogovarjal in jo poslušal, bo vse oznanjevanje in vse delovanje zares postalo tudi pričevanje. Ker bo izvirno, novo, sveže, originalno, pravi odgovor na krik človeštva in pravi odgovor na resnično potrebo slehernega srca.

Tako oznanjevanje bo končno umrlo reklamiranju samega sebe, ker bo postalo oznanjevanje Drugega, umrlo bo praznemu besedičenju, ki draži ušesa in utruja srca poslušalcev ter postalo resnična hrana, ki napolni, okrepi in nasiti. Duh je tisti, ki preiskuje globine in pozna potrebe, zato lahko samo Duh tudi odgovori na potrebe človeštva. Po tistih, ki so mu odprti in poslušni. Po tistih, ki znajo levico in desnico združiti, ju nato razkleniti ter ponovno združiti. Kristjan je namreč poklican k aktivni kontemplaciji in kontemplativni akciji.

Bog tako kot v vsej zgodovini odrešenja, tudi danes močno hrepeni po tem, da bi deloval v in po srcih ljudi. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?
Ali bo takrat, ko Duh zaveje in Beseda nagovori, tudi našel srce, pripravljeno verovati, sprejeti, spočeti in roditi? Bo Beseda v nas našla vero in tako po našem telesu postala meso?

Na to si mora danes odgovoriti vsak čisto sam ...


nedelja, 9. oktober 2016

Novo srce

28. nedelja med letom

Po Jezusovi besedi je ozdravljenih deset gobavcev. Po besedi preroka Elizeja je ozdravljen Sirec Naaman. Vsi ti so bili prej gobavi, kar je v tistem času pomenilo biti odrezan iz sveta živih. Ko pa srečajo Boga, začetnika in delivca življenja, tudi ozdravijo.

Današnja gobavost je prefinjena, skrita, a zato nič manj tista, ki ljudi reže iz dežele živih. Je gobavost naših shem, gobavost senzacionalnosti in čustvenih efektov ter gobavost, ko dar izgubi Obličje in postane samoumeven.

1) Prvo gobavost, ki jo Gospod rešuje, je gobnavost naših shem, rešuje pa jo po tujcih. Naaman je bil Sirec, hvaležni gobavec, ki se Jezusu zahvali, pa Samarijan. Ko je Jezus vstal od mrtvih, se je večkrat prikazoval v podobi, ki je bila njegovim učencem tuja. Na poti v Emavs, mu učenca celo pravita: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?«(Lk 24, 18)

Bog izvoli tujce, ker v Judovskih shemah nima prostora. Nima ga niti v farizejskih glavah in nima ga v naši zapetosti v fiksne predstave, pa naj bodo te o Njem samem, o našem življenju ali o drugih. To so kalupi, ki morijo Duha in Boga delajo za ujetnika. V teh shemah se srečanje težko zgodi. Devet gobavcev se je sicer srečalo z Jezusom in bilo ozdravljenih, a le telesno. Njihovo srce je ostajalo mrtvo, saj so dar iztrgali od Obličja, ga zamenjali za abstraktni čudež in spregledali Osebo. Samo deseti, tujec, je Boga spoznal in počastil.

Od vedno je Jezus imel največ dela s farizejskimi glavami, ki so trmasto vztrajale na svojem, največ dela je imel z Judi, ki so bili zasuti s tisoč pravili postave in največ dela ima danes z nami, kristjani, ko smo ujeti v lastne predstave vernosti, ki na koncu to sploh ni.

Zato se tolikokrat pristna srečanja v evangeliju zgodijo prav s tujci, ker ga le-ti ne ovirajo in zapirajo v svoje predalčke, v katerih se še prahu ne sme premakniti za milimeter, temveč ostajajo preprosto odprti za novo - torej za Boga, ki je edini nov in edini svež. Nazadnje pa se tudi Jezus sam preobleče v tujca, nagega, lačnega, žejnega, da bi svojim vendarle dal spoznati, da je Bog neujemljiv in neobvladljiv, tisti ki uhaja našim kontrolam in predstavam.

2) Gospod nas želi rešiti tudi gobavosti hlepenja po senzacionalnosti in čustvenih doživetjih. Vse prevečkrat je v nas iskanja tega, kar se vidi in opazi, kar je odmevno, kar polni medije ali kar v človeku zbuja močne čustvene efekte. Bog pa gre mimo tega, v bistvo, kjer je preprostost in vsebina.

Poznamo zgodbo Naamana, ki je burno odreagiral na prerokovo besedo, ko mu je ta sporočil, naj se za svoje ozdravljenje preprosto sedemkrat potopi v reko Jordan.  
Toda Naamán se je razjezil, odšel in rekel: »Glej, rekel sem si, da bo gotovo prišel ven, se ustopil in klical ime GOSPODA, svojega Boga, mahal z roko nad bolnim mestom in tako ozdravil gobavost.  Mar nista damaščanski reki Abána in Parpár boljši kot vse izraelske vode? Ali se ne bi mogel v njiju umiti in se tako očistiti?« Obrnil se je in razburjen odšel ...

... ker ozdravljenje ni imelo senzacije in ker ni imelo posebnih čustvenih efektov. In kolikokrat Boga tudi danes poskušamo spraviti na ta nivo? Bog pa ostaja svoboden, živi Bog, ki ljubi in bo vedno ljubil preprostost in zrel odnos vere. Zato tudi ostaja pri sedemkratni potopitvi v Jordan in ne mahanju z rokami. In zato je deset gobavcev ozdravljenih preprosto med potjo, potem, ko so se bili pripravljeni na Besedo odpraviti na pot, da bi se pokazali duhovniku. Ozdravljeni so bili torej med potjo, praktično neopazno.

3) In nenazadnje nas Jezus želi ozdraviti gobavosti samoumevnosti ter gobavosti, ko dar izgubi Obličje.

Znak resnične spreobrnitve srca je hvaležnost. Samo kdor ve, da je za prejeto milostjo Oseba in potemtakem odnos, se zmore zahvaliti, kajti hvaležnost ni drugega, kakor odpreti se odnosu in bližnjega prepoznati za potrebnega. Hvaležnost je tista, ki prejeti dar tudi ohranja in varuje.

Ni torej dovolj, da ozdravi naše telo, potrebna je predvsem obuditev srca. Sirec in Samarijan, oba tujca, nam pokažeta pot. Oba sta počastila Boga s tem, da sta ga prepoznala za darom in z Njim stopila v odnos.

Hvaležni Naaman na koncu vzklikne: "Tvoj služabnik ne bo več daroval žgalne in klavne daritve nobenim drugim bogovom razen Gospodu."
Samarijan pade na obraz pred Jezusove noge, kar pomeni, da ga prizna za svojega edinega Boga, in se mu zahvaljuje. Oba sta bila ozdravljena notranje gobavosti, ki ju je zadrževala v deželi smrti izoliranosti in osamljenosti ter vstopila v občestvo z Bogom, v odnos. Ostalih devet gobavcev pa je ostalo v deželi osamljenosti, četudi so se lahko vrnili domov. Ker je njihovo srce ostalo gobavo.

Res, potrebni smo novega srca, srca, ki hvaležno priznava, da drugega potrebuje in ga je vesel, četudi je sam sredi preizkušnje.

Pavel to dokazuje s svojimi pismi Timoteju. Piše jih v verigah, kot ujetnik Jezusa Kristusa, kot tujec mnogim, a domač Njemu, od kogar ga nihče več ne more loćiti. Zato je hvaležen, ker ve, da Božja beseda, ki prebiva v njem in v njemu zaupanim, ne more biti vklenjena.

Ni torej največji čudež ozdravitev gobavosti, ampak ozdravitev srca.
To novo srce pa se kaže ravno v tem, da Boga ne poskuša več oklepati v verige farizejske miselnosti, ampak mu dopusti novost tujca. Novo srce tudi vzljubi nesenzacionalnost in preprostost Božjega delovanja, ki ni ujeto v zahtevo čustvenih efektov. In novo srce prepozna prejeto milost in se zanjo zmore zahvaliti, ker ve, da je za darom tudi Darovalec.


sobota, 1. oktober 2016

Preprosti služabniki smo ...

27. nedelja med letom

1) "Če bi z vero, ki jo imate, veliko kot gorčično zrno, rekli tej murvi: "Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje," bi vam bila pokorna."
Tako se glasi prevod Jeruzalemske Biblije. Torej ne govori o veri, ki naj bi jo imeli, ampak o veri, ki jo kot Jezusovi učenci že imamo. Sicer veliko kot gorčično zrno, drobno, skoraj neopazno, vendar z zametki in genskim zapisom, ki obljublja veliko več. "To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« (Mt 13,31)

To je vera tistega, ki svoje življenje, to, kar je, svoje talente in sposobnosti, svoje gorčično zrno torej, spusti iz svoje roke in ga posadi v Boga ter dovoli, da zraste to, kar iz lastne človeške moči ne more zrasti. To dejanje vere - drobno glede na sadove, ki jih prinaša - je upravičeno primerjano z velikostjo zrna. Sadovi pa postanejo podobni podobi nemogočega - "murve, ki se s koreninami vred izruje in presadi v morje." Tisti namreč, ki sebe celega položi v Boga, zraste v mogočno drevo.
To je prva vesela novica današnjega Lukovega evangelija.

2) Druga je v tem, da nas Jezus provokativno preverja. Preverja naš odnos z Bogom. Kajti tisti, ki si ta odnos še vedno služi in kupuje, je ob današnjih Jezusovih besedah nevrednega služabnika, razočaran. Sliši jih kakor nezadostna ocena, kakor trditev, da smo nevredni, za Boga nikoli dovolj dobri. Karkoli namreč storiš, četudi čez svoje moči, si še vedno storil le tisto, kar je logično in samoumevno. To je trpljenje mnogih sodobnih perfekcionistov, ki nimajo nič skupnega z logiko Boga. Logika Boga je logiki perfekcionizma nasprotna, kajti Bog je popoln! Ne perfekten, ampak popoln, kar je bistvena razlika!

Sporočilo, ki ga Jezus v resnici daje svojim učencem, je osvobajajoče, ker je sporočilo zastonjskosti odnosa z Bogom, v katerega smo že včlenjeni. K temu nas bolj nazorno usmerja Jeruzalemski prevod, ki se glasi: "Preprosti služabiki smo, storili smo, kar smo bili dolžni storiti."

Tisti namreč, ki je ves v Bogu, tisti, ki je svoje življenje kakor gorčično zrno skril v Kristusovo življenje, bo nenehno hrepenel in si želel, da bi bil tam, kjer je njegov Gospod. Hrepenel bo po tem, da bi mu bil podoben. In kje drugje je vendar Kristus, če ne pri mizi kot tisti, ki streže? Kot tisti, ki nam je prvi pripravil večerjo lastnega telesa in krvi, ki se je prvi prepasal, se prvi postavil v vlogo služabnika, dokler se vsi ne najemo in napijemo, dokler vsi mi ne postanemo ponovno ena družina ob Očetu.
Jezus je tako prvi preprosti služabnik Očetove volje.

Kdor svoje življenje presadi in skrije v Kristusa, ne more drugače, kakor goreti od želje, da se na njem izpolni obljuba Sina: "Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče." (Jn 12,26)
Biti preprosti služabniki pomeni biti tam, kjer je Sin, torej tam, kjer se streže, do daritve lastnega življenja. Živeti to, je za tistega, ki je oblekel Kristusa ne samo z imenom, ampak s svojim resničnim življenjem, največje plačilo, največje veselje:  "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje." (Lk 15, 31)

Nič ni za človeka bolj izpolnjujočega kakor to, da vera postane življenje, da vse to, kar je moje, postane tudi Očetovo in vse, kar je Očetovo, tudi moje. Ker se takrat krogotok sklene in duša ponovno doživi, da pride sam Oče, jo posadi za mizo, se opaše in ji streže (Lk 12,37).


Vesela je torej ta novica, da je vsa skrivnost v drobnem dejanju vere, ko svoje zrno prestavimo v pravo zemljo ter pustimo, da vse naše postane Božje in vse Božje tudi naše. Takrat to seme rase in se krepi do velikosti drevesa, ki presega človeške zmožnosti, kar se vidi v življenju vseh, ki so umrli sebi in logiki kupovanja odnosov ter so svoje življenje s Kristusom skrili v Bogu (Kol 3,3). Ti rodijo stoteren sad, kajti tam tudi najmanjše dejanje postane sveto, posvečeno in veliko.
To je preprosto veselje služabnikov, ki so tam, kjer je njihov Služabnik ...

3) Tretja vesela novica pa je v prvem in drugem berilu današnje Božje besede. Prerok Habakuk v imenu tolikih vpije k Bogu s krikom nerazumevanja in obupa ob pogledu na tolike krivice, nad tolikšno sovražnikovo moč, ki jih zasipa, Bog pa se zdi oddaljen ... In vendar ga v dialogu, katerega delček beremo v prvem berilu, Bog spomni na obljubo, ki se bo uresničila. Gospod ne zataji, On ne zapusti in ne vara. Besede, ki jih je dal izvoljenemu ljudstvu, se bodo izpolnile. "Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil." Ter dodaja: "Pravični pa bo v svoji veri živel."

Četudi se pogosto znajdemo v zunanjih koliščinah, ki nam niso naklonjene, ki se kdaj zdijo krivične, težke, morda za koga neznosne, Gospod ostaja. Ostaja in prihaja, da rešuje in preoblikuje. Vera, ki je morda le velikosti gorčičnega zrna, tako postane dovolj, da se človek odloči in sebe vsega presadi v Boga, svoje upanje položi vanj in od Njega pričakuje pomoč in rešitev. Kajti On pride zagotovo! Če odlaša pomeni, da pripravlja še večje stvari, kakor si jih lahko sami zamislimo. Vendar prihaja, vprašanje je le, ali ob svojem prihodu najde vero in odprto srce, prepasano in pripravljeno za Njegovo pot ...

K taki drži pripravljenosti nas spodbuja pismo apostola Pavla, ki ga piše Timoteju, mlademu škofu, ki se je srečeval s številnimi zapleti in stranpotmi zaupanega mu ljudstva. Besede, ki danes veljajo vsem nam, ki smo pri krstu postali svetišče Svetega Duha, tako postajajo vodilo preprostega služabnika. 

"Dragi Timotej, opominjam te, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč Duha moči, ljubezni in razumnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda ... z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč. S Svetim Duhom, ki prebiva v nas, varuj lepi zaklad, ki ti je bil zaupan."

Vzeti svoj krst zares, vzeti Božje življenje, ki po milosti prebiva v nas zares, vzeti dejstvo, da smo vključeni v Kristusovo telo zares, pomeni radikalno spremembo in novost. Pomeni veselo vest, da smo resnično po Sinu že vsajeni v Očeta, polni tistega istega Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, Duha moči, ljubezni in razumnosti, ki je tuj duhu boječnosti. 

Kolikor torej jemljemo to resnico zares, kolikor smo zares skriti v Bogu, toliko smo jasni v življenju. Ker so naše korenine takrat globoke in pijejo moč iz Gospoda, iz Božjega milostnega daru, ki je v nas. To nas vodi v trpljenje za evangelij in v držo pričevalcev, ki so tam, kjer je Gospod, Služabnik služabnikov, tam, kjer se ljubi in zato tudi neizbežno trpi.

Tako storimo to, kar smo preprosto dolžni storiti, in sicer vzeti zares lepi zaklad Božje milosti, ki je v nas in nam je bil zaupan, se napiti in najesti z mize Gospoda, se presaditi in biti ves v Njem, nato pa postati sami gostija za druge, služabnik, ki streže s tem, ko v polnosti živi to, kar je.

V tem se konča vsakršno kupovanje in služenje zaradi obveznosti, konča se vsak perfekcionizem in izmučenost ob misli, v katero nas potiska svet ali celo mi sami: "Karkoli storim, ni dovolj dobro."

Mi smo tisti poklicani, da pričujemo novost Kristusa, ki ne kupuje, ampak preprosto živi odnos z Očetom in iz te moči služi tam, kjer je človek. Vsakič, ko mi sami živimo kot tisti, ki vedo od kod so in kam se vračajo oziroma od koga so in h komu se vračajo, s svojim življenjem pričujemo evangelij, ki je edina novost, edina razlika med nami in svetom.

In samo kolikor ga živimo vsajeni v Kristusa in oprti na Njegovo moč, toliko smo na tem svetu veseli pričevalci lepega zaklada, ki nam je bil zaupan ter preprosti služabniki, ki se veselijo, da so lahko tam, kjer je njihov Služabnik.

sobota, 24. september 2016

Psi so Lazarju lizali rane, kaj pa človek?

26. nedelja med letom

Apostol Pavel v pismu Timoteju izreka stvavek, ki je vreden, da se zapiše ne le na papir, ampak v srce: "Bojuj dober boj vere ..." 
In kaj je to drugega, kakor v današnjem času biti buden, živ, videti in opaziti drugega človeka, ko vse, kar nas obkroža spodbuja ravno nasprotno - da bi človek spal, apatično vegetiral in brezkrbno omrtvičen životaril? Bojevati dober boj vere in izbrati budnost ter sočutje, stopiti v drugega človeka in čutiti z njim, stopiti iz svojega kroga in pustiti, da te drugi gane, pa ne le do solz, ampak do dejanj, tako postaja resnični boj tistih, ki so Kristusovi!

Prerok Amos v prvem berilu opisuje stisko in breme, ki bo padlo na tiste, ki sedaj živijo omrtvičeno in brezskrbno. Ti, pravi, bodo korakali na čelu izgnancev, kajti vsak, ki vidi le sebe, pride v izgnanstvo osamljenosti pekla. Taki lahko sicer delujejo lahkomiselno, brezskrbno, poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih, si mislijo, da so njihove zabave res zabave, da je njihova pesem res enaka pesmi kralja Davida, toda njihov konec je jasen. Med takim ravnanjem človeka, ki je ukrivljen sam vase ter tistim Božjim ravnanjem, ki povezuje v občestvo, je velik prepad.

1) In to velja za vsakega od nas. Absurdno je namreč misliti, da je kdorkoli od nas izvzet od poležavanja na lastni slonokoščeni postelji, od pretegovanja in ukvarjanja z lastnimi stvarmi, od tega, da skuša ugoditi lastnemu dobremu počutju četudi za ceno tega, da "ga ne boli Jožefov polom", da ga ne boli nič, kar se dogaja Lazarju pri vratih lastnega doma ali celo znotraj njega.
Absurdno je misliti, da smo izvzeti iz zanke miselnosti, ki jo Amos in evangelist Luka opisujeta ob bogataših. Vsi smo tam notri, vsi se na vse pretege trudimo, da bi se dobro počutili, da bi bilo za nas poskrbljeno, da bi nam nič ne manjkalo, da bi nosili škrlat zaščite in imeli sijajne gostije dobrega počutja. "Važno, da sem jaz ok," je danes postal malik. Človek je za drobtinico dobrega počutja sposoben ubijati, prezirati, goljufati in spregledati slehernega Lazarja, slehernega človeka z imenom, ki tako postaja številka.

In vendar Lazar ohrani ime, bogataš ne. On je nihče. Njegovo dobro počutje, ki po vrhu to sploh ni, saj se mora tako pogosto gostiti in veseljačiti prav zato, ker je v njem velika praznina, prenevarna, da bi jo slišal, se konča v popolni osamljenosti. Lazar, človek z imenom, pa konča v skupnosti, v objemu očeta Abrahama. V pekel se gre namreč posamično, v nebesa se gre skupaj.

Pekel se pravzaprav že živi, ko ostajamo zaprti na svojih slonokoščenih ležiščih, nebesa se živi, ko v naše življenje vstopi Lazar, drug človek, ki ne ostane anonimen, ampak dobi ime, dobi mesto v našem srcu, dobi čas in dobi naše življenje. To pomeni igrati na glasbila kakor David, to pomeni s svojim življenjem slaviti Boga. Obratno pa tisti, na katere se spravlja prerok Amos, s svojimi zabavami in glasno glasbo le tišajo praznino in votlost lastnega srca. Zato tam ne pomaga nobeno mazilo in nobeno izbrano olje, ki bi lahko prepričalo. Prepriča samo življenje, ki s skrbjo do drugega slavi Boga. Prepriča življenje, ki postane kakor pesem hvalnica, ki se dviga v nebo. Prepriča življenje, ki pozna objem.

"Bojuj dober boj vere ..."

2) Druga nevarnost ljudi, ki bi radi bili Božji, je ta, da služijo Lazarjem, ki so zunaj, pozabijo in nočejo videti pa Lazarjev v lastnem domu, tistih, ki so prav blizu, niti ne pred vrati, ampak za istimi vrati doma. Lažje je biti Samarijan tistim, ki so zunaj, kakor tistim, ki so doma. Družina pa ostaja prvi misijon, družina je prvo mesto, kjer se evangelij mora poznati, sicer je vse le igra, le beljenje grobov, le farizejska drža, ki mora biti opažena in hvaljena. To so tisti, ki več časa preživijo v župnišču kakor v domači družini, tisti, ki so poročeni in mislijo, da je njihov primarni misijon zunaj. Ne, primarni misijon je vedno doma. Prav tako za posvečene ljudi in slehernega kristjana - primarni misijon so medsebojni odnosi. Ko bodo ti bratski, lahko gremo ven, prej ne. Sicer ne bomo oznanajali Kristusa, ampak lastni sijajni škrlat in sijajno gostijo, polno izbranih jedi, a prazno. Pokažemo lahko le to, da smo zgrešili Kristusa.
Potrebno je torej postati bližnji drug drugemu, bližnji najprej tistim, ki so nam fizično najbliže. Potem bomo drugače pričevali tudi onim "zunaj".

3) "Bojuj dober boj vere ...ohrani zapoved."
Katero zapoved pa nam je zapustil Gospod, če ne ravno zapovedi, da se ljubimo med seboj?
Kjerkoli je človek, ki je potreben, tam je Kristus, ki v mesu in krvi ostaja med nami. Bogatin Lazarja ni hotel videti. Psi pa so prihajali in lizali njegove rane. Poklicani smo torej, da bi postali vsaj kakor ti psi, da bi opazili rane drugega, pokazali, da nam ni vseeno in postali zdravilo. Kakor je namreč slina teh psov postala zdravilo za rane, smo tudi mi poklicani, da postanemo za druge to zdravilo bližine.

Večkrat se vprašam, ali mora danes Bog res še vedno pošiljati "pse", ker med svojimi ne najde človeka, ki bi bil pripravljen biti ob sočloveku? So bili tisti psi res edini, ki so opazili Lazarjeve rane in mu jih lizali? Kje je človek, kje je ta Božji človek?

Zato ... Bojuj dober boj vere!
V imenu drugega prepoznati ime Jezusa Kristusa, prepoznati tistega Lazarja, ki nam je poslan zato, da bi se mi naučlili ljubiti in tako obogateli.
Jezus Kristus je bil namreč bogat, pa je postal ubog (Lazar), da bi mi obogateli po njegovem uboštvu, da bi se mi naučili stopiti iz lastnega kroga brezbrižnosti in osamljenosti ter odpreti vrata srca za odnose, za sočloveka, za tistega, ki prihaja, da bi nam bil brat.

Posebej priviligirana pot do bogastva pa ostaja skrito obličje Kristusa v vseh, s katerimi se je vedno enačil: "...zatirani, lačni, jetniki, slepi, potrti, tujci, sirote in vdove ..." (Ps 146).

In kdo od nas ni vsaj kdaj v komu od teh? Kdo od nas ni vsaj kdaj izkusil milino človeške bližine, ki "liže" rane? Ljubimo se torej med seboj, kajti edino to je pristno oznanilo Očeta, močnejše od tega, da kdo vstane od mrtvih. Kajti tudi vstali Kristus ostaja današnjemu omrtvelemu svetu otipljiv in viden le toliko, kolikor se ga da prepoznati v naših odnosih ...

To je torej boj, ki nas čaka, boj za pristno vero, ki smo je žejni vsi, brez najmanjše izjeme.