Ko še razvaline lahko zavriskajo

 Božič

https://youtu.be/THdRtbfRun0

Bog, ki biva v šotoru naših teles

 Četrta adventna nedelja

https://youtu.be/ZEN2Sku5_0E

Glas Besede

3. adventna nedelja

https://youtu.be/y0E8fCKmw6U

Moč plamena v nas

Praznik Brezmadežne

Potem ko je Adam jedel od drevesa, ga je Bog poklical in mu rekel: "Kje si?" In Adam je odgovoril: "Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se, ker sem nag, in sem se skril."

Teh nekaj besed opisuje vso dramo človeštva in Boga potem, ko je greh vstopil v človekovo srce in ga je neposlušnost oziroma poslušnost napačnemu glasu privedla do nagote. Človek je bitje odnosa, ustvarjen za to, da je "z". Greh je to povezavo pretrgal in človek je prvič zaznal, da ni zadosten, da mu nekaj manjka, da je nag. Ta golota je prav v odsotnosti odnosa, ki je bil varen in topel, je v zavedanju svoje krhkosti in posledično ogroženosti. Človek po grehu je prestrašen, zaveda se, da mu lahko vsa škodi, zato mu je vsak tudi nasprotnik. Celo Bog, celo tisti, ki ga je ustvaril in ga ljubi. Človek se skrije ... 

Bog ni imel več dostopa do človeškega srca, kajti le-to se je pričelo skrivati vsakič, ko ga je želel obiskati, ga obleči ali mu pomagati. Ogrožen človek ne ve več, kdo je zanj in kdo proti njemu, zato je na preži, ogrožen in previden. Za vsak slučaj. Ker nikoli ne veš ... Tudi pri Bogu.

To je rana kače, ki nas je ranila v peto. Toda takoj po padcu v greh, Gospod že napove, da bo glava te kače strta. Gospod takoj napove, kako bo vladalo sovraštvo med kačo in ženo, med njenim zarodom in ženinim zarodom. Bog se tudi po grehu postavi na stran človeka. Ne pusti ga temi, ampak jasno pokaže mejo. Človek ni ustvarjen za zlo, ne prepusti ga kači, četudi si ta to želi. Jasno ji da vedeti, da je človeštvo njegovo, po njegovi podobi in podobnosti, zato je razkorak med človeštvom in zlom. To dvoje ni enako, kajti človek je namenjen svetlobi in dobremu. Res nas je zlo ranilo na peto, toda Gospod je v svojem Sinu pripravil tistega, ki je kači strl glavo in smrti odvzel njen pravi strup. 

Od takrat, od odrešenja naprej, je človeštvo sicer pičeno, kar pomeni, da nismo imuni na skušnjavo, na sikanje te kače, vendar je glavni smrtni strup premagan. Smrt - posledica greha -  je premagana, vrata v raj so odprta. V Sinu, kajti samo v Sinu imamo dostop do novega načina bivanja, ki je odrešenost, ljubljenost, neogroženost.

V pismu Efežanom tako upravičeno beremo, kako nas je Bog in Oče v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom iz nebes. Že pred stvarjenjem sveta nas je namenil in izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim. Zato beremo že v tretjem poglavju 1 Mz knjige, takoj po padcu, kako Bog kači jasno napove, da človeški rod ne bo njen! 

V ljubezni nas je namreč vnaprej določil, da bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. To je veličastvo njegove milosti za nas, milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. V Kristusu edino smo lahko ponovno brezmadežni, kajti On je edino brezmadežno Jagnje pred Očetom. Potrebno je bilo torej utelešenje. Edino tako je lahko Kristus nase prevzel ranjeno človeško naravo, krhko in zapisano smrti. In smrt ga je tudi čakala, vendar nad Njim preprosto ni mogla imeti zadnje besede. Tretji dan je Oče svojega Ljubljenega obudil in s Sinom vred vse nas, njegove ljubljene otroke. 

Toda ... da je Sin sploh lahko prišel na zemljo, je bilo potrebno človeško srce, ki se ob obisku Boga ne bi ustrašilo in skrilo. Bilo je potrebno brezmadežno srce, ki bi reagiralo drugače od "pičenega" in s tem Gospodu dovolilo, da ni le Bog na "varni razdalji", ampak Bog v nas. 

Samo Brezmadežna, vnaprej obvarovana posledice izvirnega greha, je zmogla ob strahu obstati in ne pobegniti. Zmogla je zdržati obisk milosti. Dati sebe na stran in pustiti, da jo prepoji milost, obsenči moč Najvišjega in nanjo pride Sveti Duh. Zelo malo pove Marija. Veliko se je dogajalo v njej, toda prednost da angelu. On govori več. Njemu da besedo, sama se oglasi le dvakrat. Prvič z vprašanjem in drugič s privolitvijo. 

Angel pa jo najprej pozdravi in ji razodene njeno ime: "Polna milosti". Nato ji razodene Božje ime: "Gospod je s teboj!" Božje ime je, da je z nami. Ponovno vnese besedo "z". Zato jo povabi k veselju, kar v Mariji najprej sproži strah nad presenečenjem. Vendar ne reče nič. Spet da prednost angelu.

Angel zato takoj nadaljuje z besedami, ki jih bo tolikokrat po vstajenju uporabil Kristus sam: "Ne boj se!" Ne bojte se, kajti Božji načrti ljubezni presega vsak strah našega srca, vsako naše nerazumevanje in negotovost. On je močnejši. 

Marija dovoli, da ji Gospod oznani, da bo v njej in po njej ponovno oblekel slečeno človeštvo. Z grehom smo postali goli Božje slave, s prihodom Svetega Duha nad Marijo in obsenčenjem z Najvišjim pa človeška narava ponovno prejme oblačilo. Ponovno prejme moč Najvišjega, slavo Boga Očeta. Marija to dopusti in v njej se rodi Luč od luči, luč, ki bo odslej razsvetljevala človeka od znotraj. 

S prekinitvijo odnosa med človekom in Bogom se ni zaprl le dostop do nebes, ampak tudi pot iz nebes do zemlje. Z Brezmadežno se je končno zgodila "lestev sestopa Božjega Sina", v njej je Bog dobil dovoljenje, da se spusti in postane en od nas. Po smrti in vstajenju ter prihodu Duha pa je celotno človeštvo postalo del Sina, brezmadežno in oblečeno v sijaj. 

Ostajamo pičeni, ostajamo zaznamovani z grehom, ki še sika, vendar v Sinu usposobljeni, da se temu sikanju upremo in svojo voljo odpremo Očetovi. Ta pa je, da bi bili obdani z Ljubljenim, da bi bili oblečeni v Sina in postali otroci luči. Tiste Luči, ki sveti od znotraj. 

Naj bo ta čas torej čas, ko bomo predvsem pozorni na Luč, ki je že v nas, luč miru iz Betlehema, ki ni zunaj nas, ni nekaj, kar moramo ponjo, ampak je tiho prižgana v nas. Bolj kot bomo skupaj z Marijo dajali prostor tej luči, bolj bomo sijali tudi sami, bolj bo ta plamen gorel in postajal ogenj Duha, ki ima moč, da prebuja mnoge ter jih vrne v Očetovo naročje. 

Pripravite pot

 2. adventna nedelja

https://youtu.be/nMsA9W4T4xc

Budni vratar

 1. adventna nedelja

V tem času bodo pisanje nadomestili kratki audio nagovori ob nedeljski Božji besedi. 

Prvi je že tukaj:

https://youtu.be/w5JFs6OfXNA

Kralj, oblečen v Pastirja

Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

Kdo je kralj? Spontano bi rekli, da je kralj tisti, ki vlada. Ki je nad nekom in mu določa pot. To je zemeljski pogled kralja. Kdo pa je kralj po Božje? Tisti, ki služi, ki je pod nekom in mu umiva noge. To nam je razodel Sin. Je torej tisti, ki streže in daje, ne nekaj, kar bi imel preveč, ampak samega sebe. 

V evangeliju, ki opisuje poslednjo sodbo, kjer bodo ljudje prepoznani po dejanjih ljubezni, se Gospod, kralj vesoljstva, razkrije kot tisti, ki je v času zgodovine skrit v ubogih, potrebnih, žejnih, lačnih, golih, ponižanih, pozabljenih... Tam je Njegov randi z nami, tam nas čaka. Pri bosih nogah tolikih ljudi, ki čakajo, da jih nekdo prime z ljubeznijo, sliši s sočutjem in pospremi z usmiljenjem. Jezus pokaže, da je najbolj ljubljen prav takrat, ko znamo vstopiti v jezik drugega, ko ne čakamo, da ta drugi poišče naš jezik, ampak smemo mi biti tisti, ki se sklanjamo. Kakor oče k otroku. Vsak dan, kot nekaj najbolj normalnega. Nam pa je postalo normalno ukazovanje, nadvlada, trma in zaprtost. Ko vidimo lačnega, še bolj stisnemo svoj kos kruha k sebi, ko vidimo žejnega pozornosti, se še bolj obrnemo stran, ko zaznamo vpitje ubogih, se učiteljsko povzpnemo nad in povemo, da bi drug pa zdaj že moral biti na višjem nivoju.

In če drugega zagledamo v jarku, gremo raje naprej, da si slučajno ne bi umazali rok in pokvarili našega ravno dobro pripravljenega prostorja udobja in navideznega miru. Ne, Gospod nam razbija take podobe in nas kliče ven, drugam, k popolnoma drugačni drži, ki, kakor obljublja, ne bo ostala prezrta. Kliče nas k tihemu sklanjanju drug k drugemu, k tihemu tkanju odnosov, k tihemu poslušanju in spremljanju po poteh življenja, ki je včasih divje in nasilno, a prav zato odprto za luč. Tema nima moči nad lučjo, ampak to luč le še bolj poudari. 

Pa vendar, kako se sklanjat k drugemu, ko se včasih sami počutimo največji berači? Kako dati kos kruha, ko se ti zdi, da tebi zmanjkuje? Pot je samo ena. 

Se najprej sami pustiti ljubiti Kralju vesoljstva, ki se je razodel kot Dobri pastir, ki nas išče in ljubi, še več, razodel se je kot Jagnje, ki se je pustilo vzeti v naše grešne roke in umoriti. Da bi po rokah človeka ne prišlo samo zlo v svet, ampak tudi življenje. Roke človeštva ostajajo roke Kajna, ki se steguje proti Abelu, zato se Kristus sam spremeni v Jagnje in pusti, da roka, ki mori, obenem postaje roka, ki prejema življenje. Iztegnjena roka, ki v zameno za zločin, prejme odnos. Kajti pred Njim se bo uklonil sleherni sovražnik, tudi smrt. To nam je razodelo Jagnje. Zato je točno to Jagnje lahko pastir vseh nas, tisti, ki edini zna poiskati srce vsakega in mu prinesti življenje. Kajti dobri pastir da življenje za svoje ovce. 

Že v stari zavezi se je Bog po preroku Ezekijelu, ki ga beremo v prvem berilu, predstavil kot pastir, ki mu je mar za svoje ovce. Je tisti, ki prvi vidi, prvi sliši, tisti, ki prvi prepozna goloto, slepoto in gluhoto človeštva. Vidi našo zlomljenost in pride, vidi, da smo sušični in nas želi okrepit, vidi, da smo zgubljeni in obljublja, da bo On sam poiskal pot do nas in nas poklical iz vseh krajev, kamor nas je odneslo zlo, tema in vihar. Notranji ali zunanji, vseeno. Dejstvo je, da se je človek naučil v stiski skriti. Tudi pred Gospodom, ker mu ne zaupa več. In Gospod ne odneha. Išče, kliče, obvezuje, zdravi in varuje. Pase nas, kakor je prav. Lepo bi bilo vsak dan prebrati ta odlomek in se vsak dan vprašati, v votlino katerega strahu in dvoma smo se skrili. Vstopamo v čas adventa, čas pričakovanja Luči, ki je prišla v votlino. Hoče vstopiti v naše votline ter jih objeti s svetlobo Pastirja.

Ko dovoljkrat tudi sami doživimo izgubljenost in najdenost, polomljenost in obvezanost, bolezen in ozdravljenje, smrt in vstajenje ter okusimo, kako Gospod sam skrbi za nas, počasi počasi, milimeter za milimetrom, tudi sami postajamo pastirji, očetje in matere. 

Poslani k razkropljenim, k mladim, družinam, odraslim, starejšim, pozabljenim, bogatim in revnim, k ljudem tega časa, v konkretno zgodovino, da bi poiskali zmedene, s sočutjem obvezali ranjene, z razumevanjem ujeli tiste, ki jih je razgnal napačen nauk moralizma, ozdravili bolne z mentaliteto tega sveta ter obvarovali in krepili vse, kar je Gospod že lepega naredil v nas in med nami. 

To je naše poslanstvo, da se pustimo poiskati Gospodu, ljubiti tudi tam, kjer bi najraje pobegnili ter vstopiti v proces (pre)oblikovanja v pastirje, ki si upajo slišati krik ubogih in mu prisluhniti. Ki upajo stopiti v svet, k nogam ljudem in upajo zanje dati svoje življenje.

Oče ali gospodar?

 33. nedelja med letom

Danes evangeljska prilika govori o Božjem kraljestvu, kjer je Bog predstavljen kot neki človek, ki je odpotoval. V tem “neki” je tako skrita vsa svoboda, ki nam jo Gospod v svoji ljubezni naklanja. Tako bo za nekoga ostal zgolj neka energija, za drugega neki oddaljeni Bog, za ljudi v priliki gospodar, mi pa smo povabljeni, da v tem “nekem človeku” prepoznamo Očeta! Očeta, ki vsakemu daje vse!

Tisti, ki je prejel pet talentov ni prejel več kakor tisti z dvema ali enim, kajti vsakemu je izročil svoje premoženje. V celoti. Vsakemu je namreč izročil svojega Sina, po tem Sinu pa Božje življenje, ki je to Božje vse. To vse, ki vsakega napolni po njegovi zmožnosti. Kdor ima posodo za pet talentov, prejme pet, kdor za dva, prejme dva. Oba sta dopolnjena!

S strani Očeta je odnos torej jasen; daje nam popolno in nepreklicno ljubezen. Vprašljiv pa je naš odnos do Njega, kajti tu se igra vsa človeška svoboda in vsa človeška grešnost. Služabniki, katerim je bilo podarjeno vse, niso prepoznali Očeta, temveč so ostajali v odnosu z gospodarjem. Nihče od njih ni prišel do resnice, vendar je že med prvima dvema in tretjim velika razlika.

Prva dva sta kljub temu, da očitno nista razumela vsega, zaupala in v veri odšla v življenje ter trgovala. V logiki Božjega kraljestva trgovanje pomeni daritev, pomeni ljubiti in pomeni sprejemati ljubezen. Ta dva sta torej vzela dar življenja zares in ga živela. Šla sta in se darovala. In toliko kolikor sta darovala, sta ob koncu našla podvojeno. Tisti, ki je daroval pet talentov, je ob koncu našel pet drugih, tisti, ki je daroval dva, je na koncu našel štiri. To je logika ljubezni, ki ima toliko, kolikor daje.

Zadnji služabnik pa ostaja ujet v lastno podobo krutega in nasilnega gospodarja. Ob tem opisu trdega človeka, ki žanje, kjer ni sejal in zbira, kjer ni raztresal, bi vsak pameten človek šel in skril ne le svojega talenta ampak tudi samega sebe. Da bi le ubežal temu nasilnemu “bogu”. Kača je v človeško srce že v raju začela z zavistjo vrivati dvom in pačiti podobo Boga, ki naj ne bi dal vsega, ampak s človekom tekmuje in tako ostaja njegov bolj ali manj kruti gospodar.

Ko človek nasede tej skušnjavi, ostaja mrtev in blokiran v statičnost, ki jo je v svet prinesel greh. Tako že v polnosti okuša, kaj pomeni najgloblja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. Tak človek je  že izven lepote Božjega življenja, ki pa vendarle pušča vrata odprta in vabi. Oče se je namreč že odločil dati Sina. V celoti. Za vse!

Na nas je torej, da si odgovorimo, kdo je “neki človek”. Nam danes evangelij zastavlja vprašanje: “Kaj pa ti praviš, kdo sem?”

Oče ali gospodar?

Tisti, ki prepozna Očeta in se v Njem spozna obdarovanega, napolnjenega in zato hvaležnega, bo milosti prepoznaval na vsakem koraku, ker bo že gledal skozi oči, ki jih je oprala milost Kristusove žrtve. Tak bo sebe nenehno doživljal kot tistega, ki že ima in se mu bo še dalo!

Zato samo tisti, ki prepozna Očeta, lahko zaživi kot sin in hči. Sinu pa ni več potrebno tekmovati in kupovati, saj ve, da lahko v hvaležnosti živi svojih pet talentov Božjega otroštva, ki ga kliče v svet, da bi s svojim življenjem “trgoval”, kar pomeni ljubil in se daroval. V celoti.

Sveta modrost

 32. nedelja med letom

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko o 10 devicah, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Gre za drugo od treh prilik o pričakovanju Gospodove vrnitve (parousia). Ta prilika je namenjena predvsem Izraelcem, izvoljenemu ljudstvu, ki jim je bilo oznanjeno, da pride Mesija. Oni naj bi ga iskali in čakali s prižganimi svetilkami, ga ljubili z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, kakor so tudi ponavljali 3x na dan. In vendar so prav oni ostali brez olja vere ...

Svetilka je namreč odnos z Gospodom, živ in pristen, zato tudi svetel kakor luč. Ker je Gospod - Beseda edina luč na naši poti, je svetilka lahko samo naš odnos z Njim. Vseh deset devic je imelo svetilko, kar pomeni, da so vse imele živ odnos z Gospodom in so hrepenele po dokončni združitvi z njim, kar predstavlja svatba. 

In vendar je med njimi pomembna razlika, ki se pokaže ob težavah. Glavna težava je, da ženin zamuja. Ni ga takrat, ko so ga pričakovale, zato jih je zajel spanec. Vse, tudi modre. Ko se opolnoči zasliši vpitje, da prihaja ženin, device vstanejo in vzamejo luč. Toda luč pojenja, potrebno je olje, ki je simbol človekove budnosti, želje, skrbi za ta odnos, je simbol globine odnosa, ki ni samo čuten, ampak sloni na trezni veri. Pet je torej bilo globokih, modrih, ki so videle dlje, pet pa trenutnih, časnih, čutnih, ki so iskale takojšnjo potešitev v vsem. 

Lahko bi rekli, da se šele ob preizkušnjah, ko življenje preseneti kakor je presenetil ženin s svojo zamudo,  pokaže, koliko resnično gradimo na skalo, koliko resnično slonimo na Njem, ki je naša prava Luč, koliko pa na sebi in lastnih občutjih. Beseda, ki jo besedilo uporablja za modre device je ista kot jo Jezus uporabi za moža, ki je gradil na skalo (Mt 7, 24-27), kar pomeni, da je ta človek slonel na odnosu z Gospodom in slišano Besedo tudi živel, izpolnil. Modre device torej vodi vera, vodi ljubezen, ki ne sloni zgolj na trenutnem počutju, zato v življenju zmorejo doživeti svatbo, ki je pristno veselje.

Beseda za nespametne device pa je enaka besedi, ki se uporablja za moža, ki je gradil na pesku, torej za tistega, ki sloni na sebi in gradi na lastnem čutnem svetu, ki je tako nestabilen kot pesek. Dovolj je nepredvidljiv val in že se pesek umakne... Dovolj je napačen pogled in že smo užaljeni. Nespametne device so torej zgrajene na pesku, odvisne od lastnega počutja in čutnosti, zato jih zmanjka ravno takrat, ko življenje pokliče in zahteva ljubezen "izven urnika". To je takrat, ko ne gre po naše, takrat, ko smo poklicani nekaj narediti, pa se ne počutimo pripravljeni. Zato zamudijo čas svojega obiskanja. Podobne so Jeruzalemu, nad katerim Gospod joče, ker ni spoznalo časa svojega obiskanja. 

Prilika je torej prvotno namenjena Judom, prvim, ki bi morali prepoznati prihod Mesije. Toda kolikokrat tudi sami slonimo na trenutnem počutju? Kolikokrat nas vodi strah in ne ljubezen, ki je to olje in gre onkraj strahu, onkraj simpatije, onkraj zgolj prijetnih čustev? 

Razlika je torej v tem ali živimo svoje življenje, ki je "pričakovanje ženina", utemeljeni v Odnos, v vero ali postavljeni na pesek lastnega počutja. Prvi doživijo v življenju veliko Božjih prihodov, veliko obiskanj ter veliko svatbenih dvoran tihega veselja, drugi pa doživijo veliko beganja, zapravljanja, veliko pehanja za to, da bi imeli, pa vendar se nikoli ne doživijo obiskane. Vedno so prazni, vedno pred zaprtimi vrati svatbe, ki je praznik Odnosa! Je praznik tistih, ki znajo sprejeti obiskanje milosti.

Naj nam bo ta Beseda torej spodbuda, da bi svoje življenje začeli živeti v teh treh dimenzijah:

- kot izhod (device so se odpravile na pot),
- kot pričakovanje (vedele so, da je cilj življenja srečanje)
- kot sprejetje Milosti, ki je vstop v svatbeno dvorano veselja.

To je modrost, o kateri beremo tudi v prvem berilu. Že sedi pri naših vratih, dobrohotno se prikaže vsem, ki po njej hrepenijo, še več, sama išče in prihaja naproti tistim, ki si je želijo. Modrost je ta Ženin. Ženin, ki nas povede skozi vrata v svatbeno dvorano, ker je On vrata, je pa tudi tista modrost, ki sedi pri vratih našega srca. In kdor odpre, vstopi in ga povabi na praznik večerje, na kateri mu On sam streže. Samega sebe. 

Naj tako naše življenje resnično postane evharistija, naj postane svatba ženina Kristusa in neveste Cerkve, svatba Odnosa. 

Blagor nam, ubogim beračem ljubezni

 Vsi sveti

Svetost je dajanje prostora Svetemu Duhu in ga puščati svobodnega v Njegovem delovanju. Dajanje prostora pa ni enostavno, ker pomeni, da moram nekaj svojega umakniti, utišati, dati na stran, postaviti pod vprašaj. Pomeni sprejeti Gosta. In postati gostitelj ni najbolj preprosto.

Ker je v nas nekaj, kar želi biti prvo, glavno, kar se želi pokazati in dokazati, ob tem pa potrebuje drugega, da to vidi, občuduje in da priznanje. To smo prevečkrat v preteklosti zamenjali za svetost in svetnike naredili za heroje, protagoniste, ki jim je uspelo navdušiti dovolj veliko število privržencev. In ker so prejeli dovolj "lajkov", ker so bili ljudem všeč in ker je dovolj ljudi govorilo dobro o njih, so postali sveti. Ne vem, če bi se Kristus strinjal...

Ko pogledamo evangelij, ki nam ga Cerkev daje ob današnjem prazniku, srečamo drugačno sceno.

Prvo že to, da Kristus ne uči v shodnici, ampak na gori, sredi ljudi, sredi življenja. Ker je svetost življenjska. Uči sede, kot tisti, ki ima oblast in tistim, ki to želijo. Nikogar ne primora. In nenazadnje Njegove besede presenetijo, ker blagruje nenavadne reči.

Blagor ubogim, lačnim in žejnim, žalostnim, preganjanim zaradi pravice, zasramovanim ...Kar 5 blagrov se nanaša na stanje, ko manjka kakšna ključna človekova potreba. In vendar tam Gospod blagruje in napoveduje polnost. Zdržati "prazen prostor", "neizpolnjeno hrepenenje", "neizpolnjeno potrebo" ne da bi si sami "vzeli pravico", je svetost. Ker daje prednost Bogu v zavesti, da On pozna čase in trenutke...

V tem pa ohraniti srce, ki kljub pomanjkanju, ostane upajoče, ker ve, da je to stanje potrebno, da se notranji prostor razširi in pripravi, da bo lahko prejel že pripravljene darove. 

Štiri blagri so zato namenjeni drži srca, ki upa in ljubi: Blagor krotkim, usmiljenim, čistim v srcu, miroljubnim.

Ko nam kaj manjka, smo v nevarnosti, da bi zagrabili sami, stopili v držo glavnih in začeli izvajati pravico sami. Ko pa človek izvaja pravico po svoje, vedno naredi krivico. Ker vidi popačeno. Zato je blagrovano srce, ki zmore ohranjati držo Boga, usmiljenega, krotkega, čistega in miroljubnega. 

In kaj je tisto, kar Kristus sam obljublja, ko damo prednost Njemu, njegovemu načinu in ne svojemu? Nebeško kraljestvo, potolaženost, nasičenost, veliko plačilo, posedovanje dežele, usmiljenje, gledanje Boga samega in privilegij, da se bomo spoznali kot Božji otroci. 

Že sedaj smo, kakor nas spominja apostol Janez v svojem pismu. Smo Božji otroci, vendar se učimo živeti skladno s to resnico vse življenje. Takrat pa, ko ga bomo gledali, kakršen je, bomo tudi sami spoznani v ljubezni. To je naše upanje in ta cilj moramo imeti pred seboj, da lahko drugače gledamo in živimo sedanjost. 

V knjigi razodetja nam Janez še dodatno odstira vizijo nebeškega Jeruzalema, v katerem bomo vsi združeni in nosili bela oblačila s palmovimi vejami. Grška beseda za oblačilo (gr. stolḗ), je točno tista beseda, ki je uporabljena tudi za oblačilo angela, ki ženam naznani Kristusovo vstajenje (Mr 16,5) in ista beseda, ki je uporabljena za oblačilo, s katerim Oče ukaže obleči izgubljenega in vrnjenega sina (Lk 15,22). 

To belo, dolgo in svečano oblačilo, ki so ga na Vzhodu uporabljali samo imenitni ljudje, je Gospod namenil nam, ubogim beračem ljubezni. Ker je On ta ljubezen in ker je to oblačilo Njegovo!

Ne moremo si ga sami prislužiti, tudi ne pobeliti, ampak je to enkrat za vselej storil Kristus sam, ko je daroval samega sebe in naša grešna oblačila opral v svoji krvi, v krvi Jagnjeta, ki dela vse novo in vse čisto (Raz 7,14). V moči Svetega Duha je to oblačilo lahko vedno na nas, vedno del nas. S tem svečanim oblačilom hodimo po tej zemlji, ki še ni raj, zato so preganjanja, nasprotovanja, je lakota zaradi pomanjkanja pravičnosti in blagor tistemu, ki pred tem ne zatisne ušes in oči, ampak upa dvigniti glas, upa bojevati mirni boj, upa pokazati, da se da tudi po drugačni poti!

To je naš boj, to je naše pričevanje. Zato imajo sveti palmovo vejo, kajti prišli so iz velike stiske. Kdorkoli je živ, pozna tudi stisko. Včasih zares veliko. Toda blagor tistemu, ki v stiski ostane "berač Boga", ostane tisti, ki se ne zadovolji sam, ki si ne zapre ušes in srca, temveč ostane potreben Duha, potreben Ljubezni, ostane krotak sprejemnik in nato delivec. 

Takih svetnikov si želi Oče, takih, ki ga častijo s svojim življenjem in postajajo pričevalci. Grška beseda za pričevalca, je mučenec. Morda je današnje mučeništvo prav v tem, da znamo živeti kot ljudje, ki vidijo Cilj, ki vidijo Jagnje, žrtvovano, a stoječe na prestolu, kot ljudje, ki vidijo zase pripravljen prostor v občestvu svetih in zato ne postanejo volkovi, nasilni, glasni in rjoveči, temveč ostajamo jagnjeta sredi teh glasnih volkov, ostajamo berači njegove Ljubezni. 

Blagor nam ...

Kako živeti evharistijo?

 29. nedelja med letom

V preroku Izaiju ponovno beremo o Božji izvolitvi človeštva. Človek je Bogu dragocen, poklical ga je po imenu, ga prijel za desnico in ga odlikoval, še preden ga je človek zares spoznal in ne da bi mu za to milost lahko kaj dal. Le sprejme jo lahko, smo brali prejšnjo nedeljo.

To je Božja odločitev ljubezni, namenjena zares čisto vsakemu. Ta Ljubezen se sklanja, vabi, kliče in išče, da bi napolnila svojo svatovsko dvorano, kajti ljubezen se želi veseliti s tistimi, ki so njeni. Bog se želi veseliti s človeštvom, se z njim poročiti v Sinu in za vedno poskrbeti za svoje otroke. 

Berila in evangeliji pa nam iz nedelje v nedeljo predstavljajo dramatične odgovore, ki si jih človek izmišlja v svoji ranjenosti. Evangelij še dalje razodeva pokvarjeno miselnost farizejev in herodovcev, ki jih Jezusovo razodetje Očetove ljubezni, ki gre onkraj okvirov in shem tako močno vznemirja, da iščejo možnosti njegove eliminacije. Farizeji in herodovci, ki so veljali za zaprisežene nasprotnike, se tako zelo pustijo zasesti zlu, da naenkrat postanejo zavezniki. V Jezusu najdejo skupnega sovražnika, ki jih zbliža. V tem se že nakazuje drama velike noči, poslanstvo Sina, ki mora dati sebe, da bi Božja in človeška narava lahko postali zaveznici.

Načrtujejo torej, kako bi Jezusa ujeli v besedi, kar dobesedno pomeni, da so ga želeli "spraviti v past preko ene besede". Iz njega so želeli izvabiti nekaj, kar se ne sme reči, nekaj, kar bi mu povzročilo težave z rimsko oblastjo in kar bi ga spravilo v konflikt z množico. 

Oblekli so zloben namen, ki se kaže že v njihovem načinu. Ne pridejo namreč sami - hinavci težko gledajo v oči - temveč pošljejo svoje učence, ki Jezusa skušajo. Začnejo z laskanjem. Kar dvakrat poudarijo in podčrtajo  Jezusovo avtoriteto učenja: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot." S takim uvodom spomnijo na Nikodema, ki se je Učitelju približal s podobno držo tistega, ki že vse ve, čeprav se kmalu izkaže, da mu je resnica prikrita. 

Pred Jezusa postavijo vprašanje davka, vprašanje spoštovanja rimske oblasti, ki so jo farizeji sovražili, herodovci pa so z njo sodelovali. Karkoli bi torej Jezus odgovoril, bi nekoga razjezil. 

In Jezus spregovori. Jasno, odločno, skoraj jezno: "Kaj me preizkušate, hinavci?" 
Nič ne izbira besed. Jezus uporabi besedo skušati (gr. peirάzo), ki je uporabljena že v Mt 4,3 za satana, ki skuša Jezusa. S tem razkrinka namene njihovih src, ki ga ne sprašujejo zaradi zanimanja in želje po spreobrnjenju, temveč, da bi mu storili hudo. 

Na njihovo vprašanje odgovori s proti - vprašanjem. In vključi izpraševalce, ki mu dajo kovanec z vtisnjeno cesarjevo glavo. Nato Jezus, kakor tolikokrat prej in potem, pokaže nepričakovano tretjo pot. Odgovor, ki preseneti in pusti nasprotnike odprtih ust in brez besed. Lahko se spomnimo, kolikokrat je  tudi učence z odgovorom tako presenetil, da "se ga niso upali več ničesar vprašati". 

Jezus pokaže na Božjo modrost, ki ne more biti ujeta. Vedno najde tretjo pot, ki je človek, zaprt v svojo ozko misel izključevanja v smislu "ali to ali ono", ne more videti in nanjo še pomisli ne. Samo Bog lahko združi, kar je nezdružljivo. "Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega." 

S tem vrne zdravo avtonomijo tako političnemu sistemu kakor veri. Sporoči pa še nekaj veliko globljega. Cesarji so dali tiskati svojo podobo na kovance, na predmet, saj je njihova moč slonela na "popredmetenju drugih", na gospodovanju, ki je uporabljalo manjše ter se z grobostjo postavljalo "nad". 

"Med vami pa naj ne bo tako", reče Jezus svojim učencem ter pokaže, kako je služenje in daritev iz ljubezni najvišja oblika dostojanstva, ki jo človek lahko prejme in živi. S tem pokaže, da je v človeško srce vtisnjena ne cesarjeva podoba, temveč Božja podoba, podoba Očeta, ki daje sebe vsega. Ustvarjeni smo po Njegovi podobi, zato je v našem obličju skrito obličje Očeta in je naše srce mirno samo, ko se daje. In nihče nam ne more vzeti tega privilegija ljubezni, nihče zmanjšati dostojanstva, ki nam ga je izročil Božji sin.
Jezus glasno in očitno pokaže, kako se človek ne more kupovati ali prodajati za denar in četudi se je to zgodilo Njemu samemu in se dogaja tolikim današnjim bratom in sestram po svetu, ki so sužnji trgovine z ljudmi in krivične ekonomije ter politike, se s tem ne da izbrisati Božje podobe in dostojanstva, ki je zapisana v nas. 

Ko so Jezusa prodali za 30 srebrnikov, namreč ni nehal biti Božji sin, ni se začel obnašati kakor predmet, temveč je ostal svoboden, četudi v verigah grešnega človeštva. Svoboden pa pomeni tisti, ki je ohranil zavest resnice o sebi in zato ljubil. Enako spodbuja nas. 

Krivice so in se bodo dogajale, sistem bo poskušal človeka prestaviti na nivo tržnega blaga in ga uporabiti za denar in dobiček, vendar smo sredi tega sveta poklicani ostajati sinovi in hčere, svobodni, izvoljeni in ljubljeni. Občestvo odrešenih, ki se sme veseliti drugega, se sme veseliti brata in sme živeti to, kar naša vera je - občestvo Cerkve, občestvo odrešenih in pravičnejšo ekonomijo, ki ne zatira manjšega. 

Pavel, Silvan in Timotej v pismu Tesaloniški Cerkvi pokažejo prav veličino tega, kaj pomeni biti Cerkev. Četudi fizično narazen, četudi ponovno blokirani in omejeni pri gibanju ter obhajanju zakramentov, pa vendar ostajamo povezana Cerkev, poklicana, da se zahvaljuje drug za drugega. In ni res, da pride maša v dnevno sobo preko spleta, FB, RTV ali radia. Ne, premalo je to. Tudi ni maša evharistija v pravem pomenu (Cerkev z Glavo in Telesom združena ob oltarju), ko duhovnik mašuje sam. 

Lahko pa živimo evharistijo v naši dnevni, ko začnemo zares živeti kot odrešeni, ko se dojemamo kot del velikega telesa Cerkve, ki je Kristusovo telo. In četudi se ne da obhajati evharistije, jo sedaj živimo. Ko znamo vsak dan in drug drugega z ljubeznijo vzeti, blagosloviti, sprejeti razlomljenost in se podariti. Karkoli delamo na ta način, živimo liturgijo, kar je naša identiteta.

Evharistija se torej zgodi, ko končno dojamemo, da je Kristus sredi med nami, da smo kristjani s svojo konkretno telesnostjo Njegovo telo in da smo mi sami zakrament evharistije temu svetu, poslani, da bi svetu vrnili življenje.
Postanimo torej tisti, ki se ljubijo med seboj in tako bomo mi sami nenehna evharistična daritev. Ob pravem času pa bomo lahko ponovno vsi zbrani skupaj ob oltarju in se okrepili v zavesti tega, kar v resnično smo - Njegovo Telo za življenje sveta. 

Lepota naše vere

 28. nedelja med letom

Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetli oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical. 

Da bi videli, okusili in doumeli, kako lepa je naša vera in kako zelo nas Gospod ljubi ter kliče k sebi zato, da bi bili deležni istega življenja, istega veselja in iste ljubezni, ki je tudi med Očetom in Sinom v Svetem Duhu.

Tako preprosto se zdi, ker je že vse Gospod pripravil, ljudje pa tako radi zapletemo s svojo grešno naravo. Že po preroku Izaiju Bog kliče svojemu ljudstvu, da je zanj pripravljena gostija z okusnimi jedmi in prečiščenimi žlahtnimi vini ter obljublja, da bo na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode; za vselej bo uničil smrt.

Vse to je napoved Kristusovega prihoda in gostije, ki jo bo On sam pripravil s svojim Telesom in Krvjo. Prav tam na Kalvariji, tej sveti gori, je s svojo smrtjo za večno uničil našo smrt ter odprl prehod k Očetu. Zagrinjalo v templju, ki je ločevalo prostor Presvetega od svetega, se je pretrgalo na dvoje. Zagrinjalo, ki je zagrinjalo vsa ljudstva in pokrivalo vse narode, ter preprečevalo dostop. Oče ga torej pretrga, od zgoraj navzdol, kajti v Sinu ponovno prejme svoje izgubljene otroke. To je njegova ljubeča odločitev in izvolitev.

Kaj lahko naredi človek? Samo ponižno zre in hvaležno sprejme ta milostni dar poklica in izvolitve. Gostija je pripravljena, svatje so povabljeni. V evangeliju se ta podoba Božjega hrepenenja, ki kakor ženin hrepeni po nevesti, še poglobi.
Jezus v priliki opisuje Nebeško kraljestvo kakor svatbo, ki jo kralj prireja svojemu sinu. Gre torej za Očeta, ki je po blagohotnem sklepu pripravil svatbeno dvorano, da bi se človek in Bog lahko združila, tesneje kakor pred grehom, saj ženin in nevesta nista več en poleg drugega, temveč postaneta eno telo. Če je torej Sin ženin, potem smo svatje mi, njegova Cerkev. Povabljeni, da sprejmemo deleženost Njegovega življenja. Povabljeni, da sprejmemo vabilo ter stopimo v oseben in intimen odnos z Njim. 

Toda svatje niso hoteli priti. To priliko Jezus govori najprej velikim duhovnikom in starešinam ljudstva, tistemu delu izvoljenega naroda, ki naj bi prvi prepoznal dopolnitev časa in prihod Mesija. Toda prav oni, prvi povabljeni, so povabilo zavrnili. V imenu tolikih idej in predstav, ki so jih imeli o Mesiju. Zato Oče poskusi še enkrat. Pošlje nove služabnike, nove glasnike, da bi povedali, da je čas dopolnjen. Da Bog več ne potrebuje naših volov in pitanih telet, ne potrebuje naših žrtev, askez, mlajev in procesij, ker je On sam pripravil vse! Pravi: "Moji (in ne vaši) voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!"

Gospod je, ki daje, On prvi daje svojega Sina kot zaklano pitano tele, kot Jagnje, ki odjemlje greh sveta, na nas je le, da svobodno sprejmemo to veliko milost in pridemo na svatbo! Vera je zato sprejetje Božjega daru in ne pridnost v predpisih. Je zrenje tega, kar Gospod dela za nas in sprejetje te velike milosti. Toda ti se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. 

Naša trma je neizprosna. Človek hoče biti protagonist. Hoče z nečim osvojiti Boga sam ter ga nato še nadzorovati. Hoče ostajati tisti, ki določa in upravlja vse. Zato si izmisli svoje njive, svoje kupčije (tudi na videz svete in za Boga), da le ni potrebno ničesar izpustiti iz rok ter sprejeti, da nas je drug odrešil.  Še več, nemalokrat se zgodi, da so ljudje s pristno vero preganjani od tistih, ki so se zaprli v neštete predpise, zapovedi in prepovedi, verske prakse in obupno veliko število načinov, s katerimi je potrebno prebuditi Boga, ki nas mora slišati in ubogati. Po naše. 

Kristus v priliki take imenuje morilce. Kakor je nekoč Petru dejal, naj se pobere za njim in ga poimenoval Satan, ker ni mislil po Božje, tudi tukaj miselnost človeškega mišljenja, ki ne sprejema Božjega načina odrešenja, imenuje morilsko. S tem, ko hoče človek postati merilo vsega, postaja morilec Božjega delovanja. 

Svatba je torej pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Zato kralj pošlje nove odposlance na križišča in da povabiti vse, ki povabilo sprejmejo. In res, svatovska dvorana se napolni. 

Očitek je sprva letel na Jude, ki so bili prvi povabljeni, a so poklicanost in izvoljenost zavrnili, zato se je evangelij dal poganom. Tisti, ki nikoli niso slišali, sedaj slišijo in oko, ki ni videlo, spregleda. Leti pa očitek tudi na nas, ko mislimo, da je vstopnica v Kraljestvo naša žrtev. Kakšno presenečenje bo za vse nas, ko bomo v nebesih videli ljudi, ki niso nikoli zmolili niti ene zdravemarije, so pa sprejeli Božji način življenja, ki je ljubezen in daritev. In nenazadnje smo vsi mi potomci poganskega in ne Judovskega dela kristjanov. Sveti Pavel sam se je nemalokrat boril in prerekal, da bi ubranil svobodo evangelija, ki nam jo je pridobil Kristus in ni bila vezana na obrezo ali neobrezo, na to ali ono prakso, temveč na sprejetje milostnega daru.

Vse preveč se torej še "obrezujemo" z zunanjimi idejami in oblikami verskih praks, zmanjka pa vsebine. Zmanjka tisto svatovsko oblačilo, ki je naš krst, s katerim smo bili potopljeni in nerazdružljivo vcepljeni v Kristusa ter postali svobodni sinovi. To pomeni, da ne moremo živeti vere kot posamezniki, ampak kot bratje, kot občestvo, kot tisti, ki so bili mrtvi, a so živi, ki so bili v temi, a jih je dosegla roka in potegnila v svetlobo ljubljenih in izvoljenih. 

Veliko je torej poklicanih v to lepoto naše vere, malo pa izvoljenih, kajti res malo jih sprejme, da lahko ta dar odrešenosti, ki gre onkraj sitosti in lakote, obilja ali pomanjkanja, le sprejmemo v Njem, ki je naša moč in hrana.

Lepota harmonije

 26. nedelja med letom

Kar dela vsakega človeka lepega, je prav usklajenost med besedo, mišljenjem, dejanjem in življenjem.

Gospod je lep in vedno nov prav zato, ker vse kar  izreče po svoji Besedi tudi misli, izpolni in On prvi živi. Zato privlači, zato odžeja in zato nas tako nezadržno vleče k Njemu. Tudi človek je bil ustvarjen po njegovi podobi, toda greh je v njem to harmonijo uničil. Zato se prepogosto zgodi, da besedo sicer izrečemo, ne pa nujno tudi tega mislimo, še manj izpolnimo ali s svojim življenjem tudi izpričamo. 

Ko iz nas prihajajo lepe besede, ki pa jih življenje in dejanja sama ovržejo, ranimo in drug drugega utrujamo. Zato človek po grehu ni bil več lep. Izgubil je harmonijo in postal "razštelan". Šele Duh, ki smo ga prejeli z vstajenjem Sina, v nas ponovno postavlja in ustvarja red, nas uglašuje na Gospoda in v nas ustvarja novo harmonijo. Toliko kolikor mu pustimo, kajti Duh želi našo svobodno privolitev.

Prvo berilo nam razkrije razmišljanje tistega, ki hoče pred Bogom imeti prav in opravičevati svojo neuglašenost. Tak se glasno ali tiho nenehno pritožuje Bogu in ljudem, da Gospodove poti niso prave, da je Gospod krivičen, predober do drugih in preslab do nas.

On pa odgovarja: "Slišite vendar, Izraelova hiša: Moja pot da ni pravilna? Ali niso vaše poti nepravilne?" Evangelij namreč razkrinka prav neuglašenost, ki nas izdaja, ko nismo poslušni milosti. V priliki drugi sin očetu sicer privoli, da gre v vinograd, vendar potem tega ne izpolni. Njegovo življenje in dejanja so nasprotna temu, kar izgovarjajo njegova usta. Besede, ki so lepe in se zdijo izpolnjevanje Gospodove volje, a so brez konkretne vsebine, so ne le prazne, ampak našim občestvo celo škodijo.

Prvi sin pa se navzven sicer upre, ker ga je prehitela uporna človeška narava, ki tako rada dela po svoje, toda na koncu vendarle zmaga Duh, ki je v njem. Kolikokrat se prepiramo, tekmujemo in napadamo samo zato, ker damo prednost naši grešni naravi, ki sama po sebi ne more nič, pa vendar se ima za gospodarico sveta in tudi Boga. 

Pod to naravo pa je Duh, ki si želi razodetja in poskuša na vse načine med nami graditi občestvo. Želi si izpolniti Očetovo voljo in ta je, da v nas in med nami ustvarja čudovito harmonijo, o kateri piše Pavel v drugem berilu: "Bratje, če kaj premore opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolnite moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja."

In dodaja, kako naj na prvo mesto ne postavljamo svoje grešne narave, temveč milost Duha, ki je v nas: "Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gledaa samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu."

Ključno vprašanje našega življenja je torej ali bomo dovolili, da prevlada naša trma ali Gospodova milost, ki je v nas. Naš napor, da bi se dokazovali, branili in zmagovali nad drugimi ali Očetova volja, da nas poveže v občestvo, kjer ni tekme, ampak so bratje. Dati prednost Milosti pa neizbežno pomeni sestop - sestop iz lastnega ega, sestop iz svojega prav in iz strahu zase, da bi postali svobodni sebe in resnično bližnji drugemu. In Gospod, ki je lep, karkoli reče, najprej On sam živi in izpolni. Ni namreč "oddaljeni gospod", kakor ga je poimenoval drugi sin, ki se je skrival za lepo podobo, ampak je tisti, ki je postal nam enak - hlapec hlapcem, da nas je povzdignil v dostojanstvo sinovstva. 

On je torej prvi pokazal ta sestop, praktično izničenje, ko se je brezmadežno čist spustil iz Očetovega objema in nase prevzel ranjeno človeško naravo ter jo usposobil, da ponovno ljubi. Ljubezen pa je tista lepota Duha, ki našo trmo vedno bolj uklanja in mehča, kar je tudi pogoj, da se med nami rodi občestvo. On je, ki nas povezuje v nekaj lepega in novega.

Naj postajajo taki tudi naši odnosi, občestva in celotna Cerkev!

Kakor v nebesih tako na zemlji

 25. nedelja med letom

Že prerok Izaija močno kliče in opozarja, da Gospodove misli niso naše misli in Njegova pota ne naša, kajti razdalja med njimi je včasih kakor razdalja neba do zemlje. In res, kako malokrat na zemlji živimo kakor v nebesih in kako prevečkrat zakone zemlje kopiramo na nebesa. 

Toda Sinova in naša molitev Očetu ostaja kakor v nebesih tako na zemlji. Ne obratno!

V čem je ta velikanska razlika? Evangelij je precej natančen in podrobno oriše, kaj se dogaja v srcu človeka, ki pade v zanko primerjanja in tekme. V evangeliju torej ne gre za podpiranje krivičnega vrednotenja dela ter plačevanja, ampak ta prilika prikazuje logiko in način nebeškega kraljestva, ki pa sta pogosto res kakor nebo od zemlje narazen od logike in načina človeka, ki misli, da si mora vse zaslužiti sam. Tudi občestvo z Očetom, tudi njegovo ljubezen, kar v priliki ponazarja delo v vinogradu. 

V 15. poglavju Janezovega evangelija izvemo, da je vinogradnik Oče, trta Kristus in mi mladike, po katerih teče isti sok (Duh), ki je tudi v Očetu in Sinu. Vinograd kot tak je torej polje, kjer stopajo v odnos Oče, Sin, Sveti Duh in človek sam. Vsi vemo, da je delo v vinogradu prijetno in lepo, ko so sadovi, sadovi pa so samo, ko se človek pusti vcepiti v občestvo Božjih odnosov ljubezni. Takrat mladika rodi sad.

Zato biti najet za delo v vinogradu pomeni pri sebi in drugih zreti delovanje Milosti in odpirati prostor za Boga, ki hoče biti rodoviten. Hoče nas imeti ob sebi, še več, hoče nas imeti v sebi, torej mladike na trti, polne Ljubezni. Samo najeti delavci so lahko vstopili v ta vinograd občestva, kar pomeni, da človek sam tega vhoda v nov način bivanja ne najde. Sin je bil poslan na svet, da bi nam odprl pot do Očeta, postal neke vrste "najemodajalec", tisti, ki išče in kliče, da bi vsi ljudje ponovno smeli postati Božji sinovi, torej bratje. 

Plačilo enega denarija je tako v tem, da je človek, ki sam ni našel več poti v vinograd Očetovega naročja in je zgubljeno posedal po trgih in ulicah, ponovno najden in vrnjen občestvu svetih. Cilj je torej pripadati, je sprejeti vabilo in postati del te velike gostije s sočnimi jedmi in s prečiščenimi žlahtnimi vini (Iz 25,6), ki jo je Gospod po milosti svojega sklepa (Ef 1,11) pripravil človeštvu.

Tukaj začenjamo počasi razumevati, kako izven konteksta so bili odzivi prvih delavcev, najetih že zjutraj ali tekom dneva. Zdi se, da ves čas svojega dela niso spoznali milosti, ki se skriva v tem, da je njihovo življenje prav v darovanju našlo smisel, pot in smer. Svoj odnos z Gospodom so kljub temu, da so bili odrešeni, živeli kakor odplačevanje in kupovanje. Neizbežno je torej razočaranje, kajti dobiček se zanje meri samo v primerjavi s tem, kaj je pridobil drugi. Če je drugi prejel enako ali več od mene, sem v izgubi, če pa manj, imam dobiček. To je naša grešna misel, ki jo gospodar na koncu poimenuje kot hudobno, saj je popačena z grehom tekmovalnosti in grabljenja. 

Gospod pa ostaja dober in v svoji dobroti kliče, da bi vsi imeli dom v Njem. Njegovo plačilo je torej veselje nad tem, da ima svoje ljubljene pri sebi in to isto veselje želi kot plačilo deliti s človekom. V priliki ne izvemo ali so zadnji, ki so torej prejeli isto plačilo odrešenosti kakor prvi, to milost bolje zaživeli kot prvi, vemo pa, da je Gospod tisti, ki pokaže, kako vrednoti tako tiste, ki so prenašali težo dneva in vročino, ker so bili najeti, kakor tudi mučno posedanje in čakanje tistega, ki je dolgo čakal in posedal, ker ga nihče ni najel. Koliko je danes ljudi, ki jih nihče ne povabi v odnos, nihče jim ne odkrije lepote Očeta! In Oče ve, kako ure v temi čakanja tečejo počasneje in so velikokrat bolj naporne od dela, ki ga človek živi kot daritev najdenega in ljubljenega. Zato je plačilo prav v veselju, ki ga Oče podarja tako zadnjemu, ki je srečal Kristusa ter vstopil kakor prvemu bratu, ki naj bi se veselil vrnitve svojega sobrata.

Sprašujem pa se - ko bo naslednjič nekdo vstopil v naš vinograd Cerkve, v naša občestva; bo tam našel tiste, ki se veselijo nad milostjo, da so bili najdeni in odrešeni ter z veseljem sprejmejo brata, ki to šele odkriva ali bo našel skupek zagrenjenih samooklicanih mučencev svete katoliške Cerkve, ki se celo življenje mučijo za Kristusa, ta pa jim ne da niti kozliča, da bi se poveselili s prijatelji? (Lk 15,29)

Naj nam današnja Beseda resnično pomaga priti do Pavlovega spoznanja, da je edini dobiček v Kristusu, po katerem imamo pripravljeno gostijo z izbranimi jedmi in prečiščenim žlahtnim vinom. Kristus sam je namreč postal ta izbrana jed Očeta, to Jagnje, pripravljeno za nas, njegova Kri pa prečiščeno vino, ki ga tako manjka svetu, na kar je Marija opozorila že v začetku: "Vina nimajo!" (Jn 2,3).

Enkrat najdeni in ljubljeni pa lahko tudi sami postanemo tisti apostoli, poslani na trge in ulice sveta, da bi tudi sami izgubljenemu človeštvu postali bratje in tako zgovorno znamenje Očeta, ki hrepeni, da bi človek postal deležen njegove Ljubezni.

Mreža ljubečih odnosov

23. nedelja med letom

Danes smo po Božji besedi spodbujeni, da bi nas drugi ponovno pričel zanimati. Spodbuja nas, da ne gremo samo mimo drugega, skomignemo z rameni in potiho nadaljujemo svojo pot, ampak da se pustimo vznemiriti. Od tistega, ki greši.

Matej v svojem evangeliju piše, da je ta, ki greši, tvoj brat. Gre torej za nekoga, s katerim smo v žlahti "po Kristusu". Gre za sorodstvo, ki je vezano na poslušanje in izpolnjevanje Besede ter na vcepljenost v Kristusa, ki jo prejmemo s krstom. Kdorkoli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati (Mt 12,50).

Grešiti torej pomeni ne izpolnjevati Očetove volje, ki je v tem, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje (Jn 6,40). Izpolnjevati Očetovo voljo potemtakem pomeni sprejeti Sina, ki nam ga je poslal kot Odrešenika, da bi nas potegnil iz osamljenosti greha v občestvo z Njim. Vsak, ki sprejme to pomoč, kar pomeni vsak, ki se najprej prepozna potreben te pomoči in odpre srce, izpolni Očetovo voljo. In kdor sprejme Sina, postane tudi sam sin ter prejme Očeta. Bistvo odrešenja je namreč v ponovni vzpostavitvi ljubečega sinovsko očetovskega odnosa med človekom in Bogom.

Imeti Očeta pomeni imeti mnogo bratov, zato je greh v tem, da v drugem ne prepoznavamo brata, ki nam je podarjen, temveč odvečnega tekmeca, ki nam je nadležen ali nas je celo prizadel in bi ga zato s pravim "vzgojnim prijemom" radi popravili, tj. naredili primernega našim potrebam. Bratsko opominjanje tako radi razumemo kot nekakšno kritiziranje in popravljanje vsakega, ki ne ustreza našim merilom. Če tega popravljanja človek ne sprejme, lahko pokličemo še 2 ali 3 priče, če tudi teh ne posluša, pokličemo Cerkev ali še raje damo vse skupaj v časopis, morda sodišče. Če pa tudi to ne pomaga, ga označimo kot pogana in cestninarja in se nikoli več ne obrnemo k njemu.

Toda bratsko opominjanje, h kateremu nas spodbuja današnji evangelij, je nekaj povsem drugega. Prej smo videli, da je greh v tem, da pozabimo, da smo sinovi in med seboj bratje. Ko torej nekdo greši, ravna iz ogroženosti, ker je pozabil, da je ljubljen. Posvariti tega brata tako pomeni pristopiti k njemu kot bratje (in ne sodniki), ki niso izgubili zavesti, da so ljubljeni ter tistega, ki prizadene, spomniti, da obstaja nekaj lepšega od samote krivic. Obstaja občestvo ljubezni, ki nam je podarjeno, da bi ga medsebojno živeli.

Če torej nekdo pade iz tega občestva, potrebuje občestvo, ki se mu ljubeče odpre, se zanj zanima in mu toliko bolj prinaša toplino luči kolikor globlje je izkusil hlad teme. Če kdorkoli od nas in Cerkev kot celota tako dela, pridobi brata. Glagol pridobiti je glagol, ki se uporablja izključno v ekonomskih zadevah. Cilj Božje ekonomije ni torej pridobiti stavbe, zidove, temveč ljudi in odnose.

Cilj bratskega opominjanja ni drugega narediti po svojih merilih, temveč pridobiti brata z ljubeznijo ter mu tako pomagati, da ponovno okusi lepoto Cerkve, ki je lahko dom za vse. In če nekdo kljub vsemu tega ne sprejme, naj postane za nas pogan ali cestninar, tisti torej, za katere je Gospod dal svoje življenje in bodo prvi vstopili v nebeško kraljestvo.
Če je namreč On dal življenje zanje, kar pomeni, da je na zavrnitev odgovoril z ljubečo daritvijo, smo tudi mi, ki smo njegova Cerkev, poklicani storiti enako. Ljubiti tiste, ki se ne odzivajo.

Naloga Cerkve tako je in vedno bo v tem, da tke mrežo novih, odrešenih odnosov ter jo nato ljubeče meče v morje tega sveta, da se v te odrešene odnose lahko ujamejo vse vrste rib. Katera riba je dobra in katera slaba, je stvar Očeta, naša naloga je le, da ostajamo Cerkev, bratje in sestre, poslani v ta svet, da bi skozi našo mrežo odnosov sijala rešilna moč Kristusove ljubezni. Namenjena vsem, kajti vsi imajo pravico slišati in po nas okušati evangelij!

Stopiti nazaj, da bi šli naprej

22. nedelja med letom

Gospod je privlačen in kliče. Na popolnoma edinstven način nas z nitkami ljubezni priteguje k sebi. Srce se tako spozna nagovorjeno, odgovori in zahrepeni po več. Zato sledi in gre za Njim, tudi po vodi, tudi v neznano, tudi v negotovo. Ker ljubezen preprosto vleče.

Vsak zakonski odnos pozna te začetke, ko klic drugega srca postane tako močan, da se mu ne da upreti. In gresta na pot. V neznano, vedno dlje, vedno globlje. Ker ljubezen preprosto vleče.

Naenkrat pa ta ljubezen preseneti, ker nenapovedano prične napovedovati stvari, ki jih ušesa nočejo slišati. Govoriti začne o veliki noči, o prehodih, o trpljenju, smrti, izdajstvu, razočaranju in porazu, o izgubi, zavrženosti, spregledanosti in ponižanju. Nič, kar bi človek želel. Toda prav vsak resnični odnos pride do te točke. In takrat bi radi zamenjali temo, preusmerili pozornost, pogledali stran, si zavrteli glasbo prvih dni, zahrepeneli po tistem prvem navdušenju, ko je bilo še vse lahko. Toda ljubezen ne odneha. Ker misli zares. Zato naznanja prehod in izgubo, da bi prejeli več.

Človeški um tega ne dojame, saj je skregano z vsako človeško logiko. Človek namreč ve, da ima, če prejme ali vzame, nikakor pa, če izgubi. Ve, da je močan, ko zmaga in premaga druge in ne takrat, ko izpusti in da prednost drugemu. Človeška narava želi imeti vedno več. Za vsak slučaj. In želi zmagovati z lepoto, ki je minljiva.

V vse to zareže Gospodova napoved, da bo potrebno v Jeruzalem, da bo potrebno veliko pretrpeti od velikih duhovnikov in pismoukov, tistih, ki naj bi prvi razumeli. Trpljenje nam pripravijo bližnji, toda potrebno je, da se ljubezen prečisti. Odnos ne more ostati pri zaljubljenosti, temveč je pravi odnos le, če pelje v ljubezen daritve. Tiste žive, svete in edine, ki je Bogu všeč - daritve lastnih teles, daritve sebe samega.

Jeremija ob tem stoka, ker na poti ljubezen pokliče po več in postane zahtevnejša, glasnejša in pelje do mere, ko se je ne da več utišati. Ta ljubezen je obenem mikavna, ker srce ve, da bo srečno samo, če se podari v celoti in obenem zahtevna, ker ne "špara" s kapljicami krvi. Da, ta ljubezen naenkrat zapelje v enosmerno ulico, kjer se ne da več nazaj. Prava ljubezen zares zapelje.
"Zapeljal si me Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal."

In tako lep je ta boj med človeško miselnostjo, ki bi se rada ustavila, dokler je še čas za rešitev ter Gospodovim vabilom, ki pelje v daritev. In bolj kot gre zares, bolj postaja ta glas nepremagljiv ogenj v kosteh. Ker nas Ljubezen ljubi, vztraja in zahteva to neizprosno preobrazbo našega mišljenja.

Jeremija je moral skozi "ognjeno čiščenje" Ljubezni, da je postal privlačen in svoboden, Pavel je ob vseh verskih praksah, ki niso zahtevale njegovega srca spoznal, kako je edino smiselno bogoslužje v daritvi samega sebe in nenazadnje je to bolečo obnovo svojega mišljenja moral izkusiti tudi Peter in za njim vsi učenci.

Človeška narava se bo vedno upirala daritvi in se poskušala rešiti na varno. Zato daje, vendar ne vse, ljubi, a ne do konca, živi, a ne v polnosti. Toda Gospod nas je prišel osvoboditi prav tega polovičarstva, ki je največji razlog naših žalosti ter nam s svojo daritvijo podaril Božjo naravo, ki ne prešteva več. Le še daje.

Zato vsak, ki skuša rešiti sebe, izgublja življenje. In izgublja ga v neumnostih. Kdor ga pa izroči Gospodu, ga izgubi iz lastne kontrole, najde pa pomnoženega v Gospodovih rokah, ki vselej množijo.

Živeti na način Boga je zato zavestna izbira. Je odločitev, da človeško naravo, po kateri večkrat govori satan, utišamo in premaknemo za Gospoda, ki pelje, kamor človek sam ne bi šel. Za Ljubeznijo pa. Ker sta se z Njim trpljenje, izdajstvo in smrt za vselej preoblikovala v vstajenje in polnost življenja.

Še več, to polnost lahko začuti samo tisti, ki v sebi da prednost Božji naravi, na neki način stopi za njo in navkljub strahu ter negotovosti gre. Za Gospodom v Jeruzalem življenja. Kajti točno tam, na kraju, kjer se nekaj velikega izpusti, se nekaj velikega rodi. Kjer stoji križ in grob, srečamo Vstalega. Vstajenjski vrt je v Jeruzalemu in ne v Galileji. Je tam, kjer je daritev srca.

Življenje se vedno izgubi. Razlika je le, ali ga izgubimo v neumnostih branjenja in dokazovanja samega sebe ali v brezmejni ljubezni Gospoda, ki da, da življenje pomnoženo vzklije tam, kjer človek nekaj svojega izpusti.

Kamen še ni skala

21. nedelja med letom

Vsi bi radi nekaj gradili. Upam, da večina od nas nosi v sebi hrepenenje po gradnji nečesa lepega, drugačnega, novega. In to hrepenenje je zagotovo delo milosti v vsakem od nas. Vendar ni vsaka gradnja tudi Božja. Kje je past, na katero nas danes opozarja Beseda?

Kristus pripelje svoje učence na sever dežele, v pokrajino Cezareje Filipove, kjer je še veliko ostankov poganstva, poganskih templjev in poganske kulture. Kakor je bilo tudi med množico poslušalcev Jezusovega učenja veliko mnenj o tem, kdo ta Jezus je. Prav sredi vseh teh poganskih običajev in sredi vseh glasov množice, ki so jih učenci nosili v sebi, zaslišijo vprašanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Sredi vse zmede in kaosa se to vprašanje oglasi kakor dvorezen meč, ki hoče ločiti navidezno od resničnega, oddaljeno od konkretnega, splošno mnenje množice od osebne drže srca. Potrebna je jasnina in odločitev.

Enako danes. Sredi kaosa kulture, v kateri je še veliko ostankov poganskega verovanja, sredi mnenj in prepričanj ljudi, ki so Boga že srečali ali vsaj mislijo, da so ga, se oglaša direkten glas Kristusa: "Kdo sem jaz zate? Kdo smem biti v tvojem življenju? Prerok ali tvoj Odrešenik?"
Tako ključno je to vprašanje. Od odgovora nanj zavisi, kako in kaj bomo gradili.

Simon je od Kristusa prejel ime Peter (gr. Pétros), ki v izvorniku pomeni okrogel kamen, ločen od podlage, neke vrste prod. S tem je Jezus že nakazal začetek procesa Petrove preobrazbe. Peter še ne pomeni skala, ampak okrogel kamen, ki sam po sebi ni podlaga, na katero bi bilo smiselno graditi. Kamen, ki je ločen od podlage, lahko kdorkoli prime in zaluča stran. In dejansko je tisto noč, ko je bil Jezus izdan, bila dovolj ena sama dekla, da od Petrovega kamenčka ni ostalo nič. 

V Cezareji Filipovi pa Peter prejme še eno ime in sicer skala (gr. pétra), kar dobesedno pomeni skalna gmota, povezana s podlago. Gre za nekakšen klif, na katerem so lahko gradi.
Šele ko bo Peter vcepljen v Kristusa, ki je edina prava skala, edina podlaga, na katero se da graditi, bo na njem lahko začela rasti Cerkev. Beseda pétra - skala je tako podoba človeka,vcepljenega v Kristusa in na tej skali želi Kristus sam graditi svojo Cerkev. Po vseh nas, ki smo s krstom po Duhu že vcepljeni vanj. Tedaj se lahko ulije ploha, pridrvi vodovje in zapihajo vetrovi ter se zaženejo v to hišo (Cerkev) in vendar ne pade, ker ima temelj na Skali. (prim. Mt 7,25).

Pomembno je torej, kje začenjamo. Sami, s svojim kamenčkom ali vcepljeni v Kristusa - Skalo in zato v občestvu z Njim? Od temelja je odvisna stabilnost tega, kar gradimo. Ker nam je pa ta temelj podaril Kristus sam s svojim telesom in krvjo in tako tudi naše "meso in kri" vcepil v svoje, smo tudi sami usposobljeni, da postanemo pomembni temeljni kamni Cerkve, ki jo želji graditi na nas in po nas. 

V prvem berilu beremo, kako to, kar Gospod odpre, nihče ne more zapreti in kar zapre, nihče ne more odpreti. To je svoboda in vsemogočnost Boga. Kristjani pa, ki smo s krstom in po Kristusovem "mesu in krvi" združeni z Božjim življenjem, postajamo deležni tega istega poslanstva. Da že tu na zemlji odpiramo in zapiramo, zavezujemo in razvezujemo, ne več po naši miselnosti ali všečnosti temveč po naročilu Duha, s katerim smo prežeti. Tako je vse, kar počnemo tu, shranjeno v nebesih. In tam se bo dokončno zasvetilo vse, kar smo gradili iz občestva z Njim ter porušilo to, kar smo na vso silo želeli graditi sami. 

Kdo je torej Kristus zame? Skala ali kamenček? Skala, ki dejansko postaja moje bivanje ali ostaja On zame kamenček, ki ga jaz sam lahko primem kadar želim in kot želim, uporabim in zavržem, kadar želim in kot želim. 

Na tej skali - kristjanih, ki smo vcepljeni v Kristusa, želi graditi svojo Cerkev. Cerkev domačnosti, topline, bližine, sprejemanja, Cerkev občestva. Da bi se v vsakem od nas videlo, v koga smo postavljeni, kajti iz njega, po njem in zanj je vse.

Če torej črpamo iz te neuničljive združenosti z Njim, ki je ljubezen, bo vsa stavba skladno rasta in se gradila v Cerkev občestva ljubljenih. Prav ljubezen je tista, po kateri nas lahko spozna svet in katere ne morejo premagati peklenska vrata. Kajti ta so s Kristusovo smrtjo in vstajenjem zaprta enkrat za vselej. 

Apostol apostolov

20. nedelja med letom

Danes v odlomkih, ki nam jih podarja Cerkev, srečamo tri osebe, ki imajo v sebi močno misijonarsko razsežnost. Kaj to pomeni? Pomeni, da so pripravljene spremeniti svoj plan, razširiti naročje in iti preko mnogih težav, da bi vesela novica Milosti lahko dosegla mnoge.

1) V drugem berilu srečamo apostola Pavla, velikega apostola Judov in poganov. Pavel je v vsakem mestu najprej iskal Jude, jih skliceval, govoril in prepričeval o Jezusu, njim najprej namenjenem Mesiju. Njegovo srce je gorelo za Jude! Toda vsakič je doživel razočaranje. Četudi je dobro poznal njihov kontekst in oznanilo priredil njihovemu jeziku, je vero sprejelo zelo malo Judov. Premnogi so ostali ujetniki lastnih predstav, v katere Mesija, ki svojo moč kaže v usmiljenju in ne dokazovanju lastne moči, preprosto ni sodil. Zato so ga zavrnili ter ostali v čakanju novega. Na drugi strani pa so se srca poganov široko odpirala in žejno sprejemala oznanilo Nebeškega kraljestva. Ker so bili brez vnaprej določenih okvirov, so dobro hrano tudi prepoznali in sprejeli.

Tu se kaže velika nevarnost tudi vseh naših okvirčkov in idej, ki vedno znova postavijo ozko ograjo Božji milosti, mnogo višji od vsega tega. Ko smo namreč tudi sami polni pravil, zapovedi in prepovedi ter polni že izdelanih predstav o tem, kako bi Bog moral v našem življenju delovati, evangelija preprosto ne moremo slišati, še manj sprejeti. Preveč je drugačen, preveč preprost, preveč "navaden" za naše popolno izdelane načrte.

Samo preprosto ubogo ljudstvo, med katerim so bili mnogi pogani, so lahko Pavlovo oznanilo sprejeli. Tako kakor žejni sprejme vodo, saj ve, da brez nje ne more živeti.

2) Podoben preobrat se zgodi tudi v evangeliju. Jezus je tu še prepričan, da je "poslan le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše." V tem prepričanju zavrne prošnjo kanaanske žene, ki je veljala za poganko. Toda ko vidi njeno vero, večjo od mnogih Izraelovih sinov, v njej prepozna klic Očeta. V njeni vztrajni prošnji, ki jo je vodila silna ljubezen in vera v Mesijo, četudi ni bila Judovskega rodu, je Kristus prepoznal, da jo vodi Oče. Sin je namreč dobro vedel, da "nihče ne more priti k njemu, če ga ne pritegne Oče".

In kakor je nekoč v Petru prepoznal, da njegova veroizpoved vanj ni sad njegovega mesa in krvi, ampak razodetje Očeta, tako v tej ženi prepozna Očetovo voljo, ki ga kliče, da Kraljestvo ponese širše. K vsem ljudem. In Jezus sprejme. On, ki je prišel, da izpolni Očetovo voljo, se pred njo ne zapre, ampak jo v poslušnosti sprejme.

3) In nenazadnje je tu ta žena, predstavnica nas vseh, ki smo rojeni iz vere poganov. Vsi mi smo potomci poganskega in ne Judovskega rodu.

To ženo sta gnali dve sili, ki sta med seboj nerazdružljivi.
Gnala jo je vera, da je pred njo Mesija, ki mu je vse mogoče in ki lahko sliši njeno stisko in prošnjo. In gnala jo je silna moč ljubezni do svojega otroka. Ta žena je bila najprej mati, zato jo je skrb za drugega peljala skozi vsa ponižanja, ki je niso mogla zaustavila, temveč so jo le še okrepila.

Kot žena bi se ustavila veliko prej. Verjetno že takrat, ko jo je Jezus ignoriral, sicer pa zagotovo po njegovem ostrem odgovoru. Užalila bi se in prizadeta odšla domov ter pestila svojo žalost. Toda tukaj ni šlo zanjo. Ta žena je velika, ker se ni več ukvarjala s sabo, ker se ni več bala zase in svoj ugled, ampak za življenje drugega! Njen cilj je bil otrok, nekdo, ki je po njeno bil vreden vsega sočutja, pomoči in ljubezni. Zato je vztrajala in zdržala ozka vrata, ki jih ji je nastavil Kristus.

In prišla je skozi. Še bolj osvobojena sebe, še bolj čista, še lepša in še bolj materinska kot prej. Taka pa je lahko postala apostol apostolov in celo apostol Jezusa samega. Ker je bila dovolj prosta sebe, da je Oče v njej našel mesto in po njej razodel milostno izvolitev poganov.
Tako resničen je zato Kristusov vzklik: "O žena, velika je tvoja vera!"

Ob tem pa se sprašujem, koliko imajo vsem nam povedati "neverujoči" tudi danes! Koliko vere in koliko pristnega iskanja Duha je v mnogih srcih, ki prevečkrat trčijo ob naše ozke okvire idej in v našo zaprtost pred klici in znamenji časa.

O, ko bi tudi mi znali prisluhniti njihovim krikom na pomoč, njihovim hrepenenjem po pravem in živem Bogu ter jim dovolili, da tam, kjer jih Duh lahko vodi veliko bolj kakor nas, oni sami postanejo naši apostoli.

Glas sredi viharja

19. nedelja med letom

Čudovita je pripoved o Eliju, ki išče svojega Boga. Boga, ki se mu je skril, "presahnil" kakor potoček, ter postal kakor ostro bodičevje, ki jemlje smer in pogled. Tak naposled pride do Božje gore Horeb.  Kot edini preživeli Gospodov prerok, zato se skrije v votlino. In tu, v tej votlini, se mu Gospod ponovno razodene, ga pokliče ven in spet pošlje na pot. Ne kot preroka sebe, temveč Njega, ki ga je izbral in poklical.

Razodene se mu torej na samem, na gori, ne v viharju, ki kruši gore in lomi skale, ne v potresu in ne v ognju, temveč v glasu rahlega šepeta. Tam si Elija s plaščem zagrne obraz, stopi iz votline in obstoji pri vhodi. Samo glas tistega, ki ljubi, nas prikliče iz votlin osamljenosti v odnos občestva.

V evangeliju srečamo Jezusa, tudi samega, na gori, v molitvi z Očetom. Potem, ko je nahranil veliko množico in jo odpustil, potem, ko je učence poslal v čoln. Tudi On ostaja v samoti in moči rahlega šepeta, s katerim mu govori Oče. Da bi tudi On sam ostal Sin, tak, kakršnega si je zamislil Oče in ne kakršnega so hotele množice ali njegovi učenci.

Slednji se medtem utapljajo na jezeru. Sredi viharja, v vetru, ki je nasproten in povzroča veliko hrupa. Učenci so podoba celotnega človeštva, valovi in veter pa hrup sveta, ki poskuša nadomestiti ali celo utišati tisti rahel šepet Očeta, ki ga človek ne upa več slišati. Vsi smo del hrupnega sveta, toda prav v ta svet je poslan Sin. Njegov sestop k učencem, ko se z gore spusti na morje, je podoba Njegovega sestopa, s katerim se je iz Očetovega naročja spustil v izgubljeni svet ter nase prevzel človeško naravo.

Močan ogenj in silni potres je hrup, ki ga povzroča zlo, odkar je našlo prostor v človekovem srcu. Takrat je v Božjo harmonijo vstopil vihar. Od takrat človek izgublja smer, izkuša nemoč samote in utrujenost boja. In vendar ga Bog ni pustil samega. Vstopa in prihaja, z glasom, ki je za človeka postal neznana "prikazen". Nekaj tujega, nekaj, česar skorajda ne pozna več. Gospod torej ni v viharju, ker to ni Njegov stil, se pa razodeva sredi viharja. Ker se ga ne boji. Prav tam vstopa in se daje spoznati: "Jaz sem. Ne bojte se!"  

Toda težko je sredi tolikih glasov sveta, ki so nasprotni, verovati tistemu tihemu šepetu: "Pridi!" Težko je preprosto verovati in stopiti za Njim. Kolikokrat tudi naše srce zdvomi in preverja: "Gospod, če si ti, potem ..." 
In On je usmiljen, zato se ne naveliča pritegovati in vabiti, da bi stopili iz našil varnih čolnov idej in načrtov, ter "hoditi po vodi". Hoja po vodi je hoja v veri. V veri, ki je gotovost v varnost Boga in ne v lastno varnost ali varnost čolna, tudi ne gotovost v lastna občutja. Vera je več in gre skozi vetrove dvome ter onkraj njih ter popelje ven, v Odnos z Gospodom, ki kliče v svet.

Hoditi za Njim pa za človeka pomeni ostajati v nenehnem odločanju in razločevanju. Vsak trenutek se je namreč potrebno odločati, koga bomo poslušali: Kristusa, ki kliče in daje milost ali strahove in dvome valov, ki nas zapirajo same vase, v lastno nemoč in obup?
Peter v nekem trenutku prisluhne strahovom, ki s tem dobijo moč, da ga ujamejo v vrtinec, ki vleče stran od Gospoda. Tam se je potrebno odločiti in Peter se. Sam ne more, toda obrne se k tistemu, ki lahko: "Gospod, reši me!" In Gospod sliši.

Človekova roka se je v raju iztegnila po sadu takrat, ko človek ni več slišal Očetovega šepeta, ampak je prisluhnil dvomu kače. Takrat je v človeštvo vstopil vihar in napor.
Toda tudi Očetova roka ni ostala negibna, temveč se je stegnila. Ne, da bi ukradla kakor človeška, temveč, da bi dala. Sebe, da bi človek bil rešen iz morja zla.

Celo zgodovino odrešenja se je ta Roka stegovala in iskala človeka, ga vabila iz votlin, kamor se je kakor Adam in Elija skril ter vabila v živ odnos z Njim, vse dokler Sin sam ni stopil v sredo pogubi zapisanega ljudstva, v sredo tega viharja zla, ki je goltal človeka, iztegnil svojo močno roko in ga potegnil v odnos z Očetom. Potegnil ga je na suho, v svoj čoln Cerkve, v svoj Božji objem "drugega brega".

Naj se tudi naše srce ne naveliča iskati Gospoda. Ne v hrupu senzacionalnih potresov in ognjemetov, ki jih ponuja svet in vendar prav sredi tega sveta odpreti uho za ta rahel, tih šepet. Gospoda naši viharji ne ustavijo, vihar pa pred Njim mora utihniti.

Kajti tiha ljubezen bo vselej glasnejša in močnejša od slehernega hrupa zla!

Grozeča množica ali prostor razodetja?

18. navadna nedelja

"Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša."

Tako govori Gospod, ki hoče nahraniti človekovo lačno srce. Ne vabi, ker ne bi imel ničesar, ne vabi zato, ker se lepo sliši, temveč, ker je človeka ustvaril kot lačno bitje, kot tistega, ki potrebuje hrano. V prvi vrsti hrano odnosa, zato je v tej Božji obljubi sočne jedi kar trikratno povabilo "pridite" in trikratno vabilo "poslušajte". Glagoli, ki so vezani na bližino, pozornost in odnos. Vse, kar človek potrebuje, da bi živel polno in sočno. Gospod sam se torej predstavi kot naša glavna jed, kot tisti, ki edini lahko in tudi hoče napojiti in nasititi srce.
Zastonj!

"Zakaj trošite denar za to kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite ..."

Kristusova "trgovina" je odprta ne le ob nedeljah, ampak sleherni dan, On sam pa ostaja "prodajalec" samega sebe, tisti gostitelj, ki daje sebe, da bi človeštvo imelo življenje. Edine prave počitnice so zato lahko samo v Njem, v odnosu z Njim, ki ima srce, sočutno in usmiljeno do človekovih potreb.

Evangelij nam še nazorneje prikaže Gospodovo lakoto in žejo po tem, da bi človeštvo našlo pravo hrano in ne ostajalo pri "smeteh", ki jih svet prodaja kot zlato. On in samo On sam je skriti zaklad na njivi srca, biser, ki daje smisel vsem ostalim lepim biserom, Kraljestvo, ki se lahko zgodi med nami preko Njega.

Potem, ko je svet zamašil usta Janezu Krstniku, ker je preveč kričeče in glasno oznanjal, da je svet lačen Boga, se Jezus umakne na samo. Vedel je, da je smrt njegovega predhodnika oznanilo začetka  "Njegove ure", v kateri čaka enaka usoda. Zato molk. Molk, ki ga zmoti množica lačnih in razkropljenih, bolnih in zmedenih. Ta molk pred zlom tega sveta napolnijo obrazi tistih, ki so šli peš za njim, da bi od Njega prejeli hrano. Niso vedeli kakšno, vedeli so le, da so lačni in ta potreba je bila dovolj, da jih je spravila na pot do tistega, ki jih je skrivnostno pritegoval k sebi.

In Jezus se jih ne ustraši. Ti obrazi ga ne zmotijo, ampak dopolnijo molk Njegovega pogovora z Očetom. Zato se Njegova molitev spontano nadaljuje s tem, da jih začne ozdravljati.

Tega so se morali Njegovi najbližji učenci šele naučiti. Njih je množica strašila, kajti kraj je bil samoten in ura pozna, njihove oči pa utrujene in prestrašene tako stran od Jezusovega usmiljenega pogleda. Kajti samo Sinovske oči, ki gledajo skozi oči Očeta, lahko ljubijo brez strahu izgube. Oče je namreč tisti, ki daje sebe, da bi otroci imeli ne le dovolj, ampak celo dvanajst polnih košar koščkov. Tam se zanje prične vabilo v to čudovito šolo očetovstva.

Očetovsko in materinsko srce namreč počije takrat, ko vidi svoje otroke nahranjene, potolažene, ozdravljene, obvezane, okrepljene. To je počitek, ki se rodi v veselju nad tem, da je drugi vesel, ker je prejel ljubezen. Učenci so zato povabljeni razpreti dlani, da bi skoznje lahko stekla Ljubezen, se ne ustavila pri njih, ampak skozi njih nahranila ostale.

"Ni jim treba oditi, vi jim dajte jesti!" 
Ni torej potrebno, da se otroci umaknejo zato, da bi se starši odpočili, naj raje igra z njimi postane počitek. Ni potrebno, da se potrebe ljudi umaknejo zato, da bi bile zadovoljene naše, ni potrebno, da se problemi umaknejo zato, da bi našli počitek in ni potrebno, da odmislimo vse zato, da bi našli mir. Nasprotno. Jezus nas vpeljuje v skrivnosti Očetovega srca, ki vključuje vse.

Mi se poskušamo umakniti ali si vsaj goreče želimo umakniti in odmisliti vse, kar nas bremeni. Toda množica pride peš za nami in nas počaka. Podimo jo kakor učenci, ker nam je v grožnjo in vendar je vsak od nas poklican prav v svojem srcu nositi množico obrazov, nositi obličja in zgodbe ljudi, ki so postali del naših življenj. Vedno je lahko zanje prostor v srcu, vedno jim je lahko namenjena hrana molitve, vedno lahko vse in vsakega prinašamo v naročje Milosti, ki iz človeškega "nič" naredi vse.

Tista grozeča množica, ki se nam zdi ovira, nas v resnici ne more odvrniti od Kristusove ljubezni.

Res nam včasih prav ti obrazi, ki so nam zaupani in poslani na pot, predstavljajo stisko ali nadlogo, preganjanje in lakoto, celo nevarnost ali meč, in vendar prav v teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.
Zato je naša zmaga v tem, da brata ne odslovimo, ne odrežemo, ne napravimo za "nasprotnika", temveč skupaj z njim, skozi nevarnost in stisko, preganjanje ali lakoto, ostajamo v Rokah tistega, ki daje kruha za vse! Zato lahko šele v bratstvu, v občestvu odnosov, fizično narazen ali skupaj, zares spoznamo resnično visočino in globočino Božje ljubezni, ki nas prva čaka na bregu. Da bi nas nahranila sama s seboj.

Poslušno srce, ki zna razločevati

17. nedelja med letom

"Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati svojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim. Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?"

Tako prosi Salomon Gospoda, ko se mu ta razodene v sanjah: "Prosi, kaj naj ti dam!" Gospod se rad razodeva takrat, ko mi izpustimo iz rok in zdi se, da včasih dobi to možnost samo, kadar spimo. Takrat končno dobi priložnost, da spregovori. Tudi v Kristusovem življenju se pogosto zgodi, da Gospod sklepa čudovito zavezo s svojim Očetom in človeštvom ravno takrat, ko učenci spijo. Spomnimo se gore Tabor, Getsemanija in nenazadnje velike noči, v kateri človeštvo spi, Gospod pa zanj odpira Prehod prehodov.

1) Gospod torej nenehno išče prostor v človekovem tako zasedenem srcu. Da bi mu govoril, da bi ga poučil in mu pomagal. Bog se namreč razodeva kot tisti, ki hoče dati. Salomonu reče, naj ga prosi, ker mu Gospod želi dati, vendar šele prošnja omogoči, da se naše srce razpre.

Veličina tega mladega kralja Salomona je tako prav v tem, da prosi za poslušno srce ter za dar razločevanja. Prosi za srce, ki zna poslušati Drugega, da bi mu ta Drugi lahko pomagal voditi in razločiti, kaj je pomembno in kaj odveč.

Gospod mu po vrhu podari tudi tisto, kar si Salomon ni upal prositi. Vsakič namreč, ko na prvo mesto postavimo glas Boga, bo navrženo še vse ostalo. O tem govori tudi evangelij, ki nas zadnje nedelje preko evangelista Mateja seznanja z načinom utelešenja in uresničenja nebeškega kraljestva med nami. Čudovite so podobe, ki jih Kristus podaja svojim učencem in tako korak za korakom odstira Kraljestvo kakor odnos z Očetom, ki šele, ko odkrije poslušno in odzivno srce, rodi mnogo sadu. Sadu, ki je močnejše od plevela. Tam, kjer se torej stakneta srci človeka in Boga, se zgodi tudi čudež mogočne krošnje, ki raste in pripravi prostor tolikim, ki v Cerkvi iščejo svoj dom.

2) Nebeško kraljestvo se razodeva kakor odločno in vztrajno, toda nadvse tiho in ponižno, kakor skriti zaklad, ki ga lahko zazna oko, ki hoče videti onkraj navideznega in onkraj površja zemlje. Zato je bistvo vedno prihranjeno ljudem, ki upajo v globino ter v sebi in vsakem človeku odkrijejo tisto dobro jedro, skrito na še tako veliki njivi. Vsak ima svoj zaklad, dani pa smo si, da bi ga odkrivali in podarjali.

Tudi Bog hoče postati zaklad našega srca. Tudi On hoče biti iskan in ko se da najti, želi, da je to srečanje ohranjeno v tišini premišljujočega srca, ki zna biti "noseče", ki zna molčati in naposled roditi. Tudi vsak dan je kakor ta njiva s skritim obiskom Boga, s skritim zakladom, ki daje vsemu drugačno težo in pomen.

3) Dalje je človek poklican, da se odloča. Da v nekom odkrije poseben biser, vreden vseh ostalih ter zanj zapusti očeta in mater, svoje navade in ideje ter se mu pridruži in z njim postane eno telo. Naj je ta biser človek ali Bog sam, vsak od nas je poklican, da ga odkrije ter zanj podari vse svoje življenje. Šele takrat življenje vsakega postane dopolnjeno. Poklicanost pa od vsakega prosi veliko več, kot je sam sposoben, zato se Gospodovo vprašanje Salomonu ponuja tudi nam. Ker ve, da sami ne zmoremo. Vprašanje je le ali si tudi sami upamo prositi za poslušno in mehko srce, sposobno razločevanja?

4) Evangelij se namreč zaključi s podobo mreže, ki ujame vseh vrst rib. Srce človeka je polno glasov, dobrih in hudobnih, Božjih in glasov skušnjave. Vse se ujame v mrežo, ki je vržena v morje vsakega dne. Toda kako pomembno je, da se kot modri učenci nebeškega kraljestva znamo usesti ter te glasove odbrati; razločiti dobri Glas in ga shraniti kot podarjeni zaklad srca ter odstraniti hudobne, težke in moreče glasove, ki dajejo mreži (srcu) odvečno težo in jo (ga) vlečejo dol.

Kako pomembno je poslušati, razločevati in izbrati. Da bi resnično živeli kakor že vnaprej poznani, določeni, poklicani, opravičeni in poveličani ter tako upodobljeni po Sinu, ki je čista poslušnost Očetu, nenehno razločevanje ter izbiranje za ljubezen. Do konca.

Moč odnosa

15. nedelja med letom

Bog je Oče in kot tak si želi, da bi vsi njegovi otroci imeli dobro, izbrano, okusno hrano v izobilju. Zato ne neha dajati samega sebe v jed in pijačo.

Na posebno otipljiv način se to zagotovo zgodi pri evharistiji, kjer nam daje svoje Telo in Kri, daje nam pa tudi svojo Besedo, prepojeno s Svetim Duhom, da bi v nas, kakor pravi po preroku Izaiju, pripravil brstečo in rodovitno zemljo, usposobljeno, da sejalcu da seme ter uživalcu kruh.

Potem pa v evangeliju poslušamo dolgo pripoved o sejalcu, ki je šel sejat, v kateri najprej izstopi velika odločenost Gospoda, da svoje nahrani. Zato seje razsipno, povsod, k vsakemu, da bi vsi mi, skupaj s stvarstvom, ki zdihuje in trpi porodne bolečine, lahko prešli iz suženjstva razpadljivosti v svobodo slave Božjih otrok.

Suženjstvo razpadljivosti pa ni drugega kot človek, zaprt sam vase, nesposoben dialoga. nezmožen, da bi videl Očeta, poln strahu zase in zaslepljenosti v svoj prav. V to suženjstvo nas je odpeljal greh, ki nas je odtrgal iz Odnosa z Očetom. In v ta odnos nas je Gospod enkrat za vselej ponovno zasadil s svojim Sinom, ki je dejansko prišel iz neba kakor dež in sneg in se ni vrnil tja dokler ni storil, kar je Oče hotel in uspel v tem, za kar ga je poslal, namreč, da nas osvobodi suženjstva greha, ki je v monologu ter prestavi v svobodo slave Božjih sinov, ki živijo dialog.
Na nas torej ostaja ali to svobodo tudi živimo ali ostajamo raje ujetniki samih sebe.

Zato je v evanglejski priliki pomenljivo tudi, da Gospod človeka samega enači s semenom. Večkrat si to priliko razlagamo kot podobo sejalca, ki seje Besedo, ta pa pada na različne terene našega srca ter skladno s tem rodi ali ne rodi sadu. Toda če pozorno preberemo priliko, Gospod človeka samega primerja s semenom, ki je vsejano - enkrat ob pot, drugič na kamnita tla, spet drugič med trnje in nenazadnje v dobro zemljo.

Človek sam je torej za Gospoda seme, zmožno, da rodi dober sad po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca. V nas je namreč že polnost Ljubezni, v nas je že ves potencial rodovitnosti, saj smo prav s krstom prejeli polnost Duha. Od človeka pa ostaja odvisno, v kakšno zemljo se bo pustil vsejati ali z drugimi besedami, kakšen odnos bo živel s tistim, ki mu to Besedo pošilja.

Človek, vsejan ob potu, je človek, ki Besedo sliši, vendar ločeno od tistega, ki jo pošilja. In ker odnosa z Sejalcem ni, tudi beseda nima posebne vrednosti. Ostane nerazumljena in tako ena od mnogih drugih slišanih besed. Taka je bila množica ob morju, za katero Jezus sam pravi: "Poslušali boste, poslušali, a ne boste doumeli, gledali boste, gledali, a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu."
Učencem pa, ki jim ni bilo vseeno ali Besedo razumejo ali ne in so prav zato stopili k Jezusu in prosili razlage, dodaja: "Blagor pa vašim očem,ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo!" Blagor torej vam, ker ste vstopili v živ odnos z menoj, ki vam edini to Besedo lahko tudi razložim.

Človek, vsejan v kamnita tla, je človek, ki besedo sliši, vesel, ker ve, da je navdih Boga samega, toda tak človek pozabi ostajati v nenehnem dialogu s tem, ki je Besedo poslal ter si jo začne razlagati po svoje. Iz nje naredi svoj projekt, ki morda tudi zacveti, vendar hitro usahne, saj je narejen po človeških merilih in nima korenin v nenehnem prisluškovanju in milosti Gospoda.

Človek, vsejan med trnje, pa je človek, ki se odloča ali dati prednost sebi ali Gospodu. Je človek boja, saj se v njem nenehno bojuje človeška matematika, ki bi rada vse preračunala in preverila, celo Boga samega, obenem pa ga ne neha pritegovati Božja svoboda tistih, ki preprosto izpustijo in zaupajo.

In nenazadnje ostaja človek, vsejan v dobro zemljo, ki Besedo sliši in doume. Ker pa je pravo umevanje možno samo v ljubečem odnosu, pomeni, da je to človek, ki je v nenehnem dialogu z Gospodom. Ko prejme Besedo, je ne pograbi, ne prevede po svoje, ne uporabi za lasten projekt, ampak ostane v hvaležnem in ponižnem dialogu s tistim, ki jo pošilja ter tudi edini pozna pot in načrt, ki presega sleherno človeško predstavo. Ta zares rodi in daje sad!

V nas je torej posejano seme Duha, ki nas kliče v nenehen odnos sinov z Očetom. Takim ni več potrebno grabiti in delati po svoje, saj živijo svobodo ljubljenih in kot taki niso več le navidezni polušalci, ki Božjo besedo uporabljajo zase, ampak njeni resnični izvrševalci.

Naj torej sadovi pokažejo, kje na tej poti smo ...

Milo, kakor mati neguje svoje otroke

Sv. Ciril in Metod

Na praznik teh dveh velikih slovanskih apostolov, ki sta na našem ozemlju oznanjala ne le evangelij, ampak dala tudi svoje življenje, se pred nas v Božji besedi razgrinja čudovita podoba Boga - Dobrega pastirja.

On je tisti prvi, ki je v blagočutju do nas bil pripravljen nam dati ne le evangelij, temveč tudi svoje življenje. Bog nam evangelija ni oznanil od zgoraj, ni nam ga posredoval z razdalje kot nek sterilni učitelj, ni ostal na varnem in nas z varnega poskušal rešiti, temveč je stopil dol, postal človek in nam dal tudi svoje življenje. Dal nam je samega sebe. Evangelij je zato oznanilo bližine, nežnosti, domačnosti, evangelij blagočutja in usmiljenja do razkropljenih in izmučenih množic, ki po grehu ne vedo več od kod so in kam gredo.

Bog že preko preroka Ezekijela naznanja, kako bo On sam skrbel za svoje ovce in gledal nanje. Kako nas bo rešil iz vseh krajev, kamor smo se razkropili oblačnega in temnega dne. In kdo od nas ne pozna tavanja v temi, kdo ne pozna temne votline, kamor se zatečeš, ko te ujame nevihta življenja? Prav tam vstopa On. Ni se zaman rodil v temni votlini Betlehema, ni zaman prišel v vrhuncu teme in noči, da bi poiskal vse izgubljene, razkropljene pripeljal nazaj, ranjene obvezal, zdrave in krepke obvaroval. On misli zares, ni nas ljubil za hec, ampak do konca, zato je njegova zaveza z nami tako tolažilna in opogumljajoča.

On prvi se je zavezal človeku. Človek hitro pozabi in uide, ker bi rad ostajal najemnik. Rad bi pasel, toda samo do prve težave. Rad bi pripadal, toda samo dokler ne boli in rad bi ljubil, toda samo do točke, ko še ni potrebno dati svojega življenja. Ob preizkušnji tako pobegne in s tem on sam drugemu postane volk, ki rani, raztrga, prizadene ...

Toda Gospod nas uči novega načina ljubezni, ki je velikonočen. To je ljubezen, ki pozna volkove, ki pa pred njimi ne pobegne. Še več, ostane sredi, pribita, kot Jagnje, ki se daje za vse, tudi za volkove. In zmaga. Zato kdorkoli lastno srce potopi in odpočije v srcu Dobrega pastirja, tudi sam korak za korakom postaja ta pastir, ki za svoje delo ne išče več tolažilnih nagrad, tudi ne čutnih potrditev. Najemnik namreč potrebuje plačilo, Gospod pa si želi pastirjev - očetov in mater, ki ljubita in je to njuno največje plačilo in privilegij!

"Pasel jih bom, kakor je prav," še pravi Gospod. Ne oblastno četudi so ovce Njegove, ampak milo, kakor mati neguje svoje otroke. Ko človek izkusi, da Gospod zares skrbi zanj, ga pase na dobri in obilni paši, na ljubkem pašniku, zmore tudi sam postati za druge ta zeleni pašnik ter voda počitka, palica in gorjača tistemu, ki se je znašel v temni dolini ter olje sočutja, s katerim mazili tega, ki je spoznal volkove.

Toda Božja skrb za nas ni vedno taka kot jo pričakujemo. Pašniki niso vedno taki kot smo jih pričakovala in hrana nima takega okusa, kot smo je bili vajeni ali si je zaželeli. To pa ne pomeni, da paša ni hranljiva. Nasprotno, Gospod nas hoče osvobojene od tega, da bi mi določali način, kajti samo tam, kjer se duša prepusti, lahko izkusi lepoto Previdnosti, ki je v tem, da ti da, kar potrebuješ in ne kar želiš.

Ezekijel tudi pravi, da bo obilna paša na Izraelovih gorah. Vsi vemo, da se je na goro potrebno povzpeti, potrebna je hoja in napor tistega, ki je pripravljen rasti, ob tem pa neizbežno zapuščati poznano ter se vzpenjati proti novemu in nepoznanemu, k čemur ga kliče Gospod. To so prehodi življenja. In samo skozi ta ozka vrata prehodov, se lahko rojeva novo, še večje in lepše.

Prehod vedno straši in se včasih zdi kakor volk pred katerim bi človek pobegnil. Prehod namreč vedno nekaj vzame, da pripravi prostor za novo. Danes nas Beseda kliče, da zazrti v Jagnje, ki je ostalo jagnje in se ni obleklo v volka, ki je dalo samo sebe in ni pobegnilo, tudi mi iz prehoda v prehod postajamo resnični pastirji, tisti, ki so za svoje pripravljeni dati življenje.