nedelja, 28. september 2014

Resnica v temi

26. nedelja med letom

Ni težava v tem, da delamo napake. To je logično odkar ta zemlja ni več raj. Težava je tam, ko svoje napake zavijamo v celofan in črno poskušamo prikazati kot belo. Ne gre. A mi kljub temu vztrajamo do konca. Naš pogled je pravi in vse, kar ga presega in gre dlje, širše ali globlje, je nevarno in zato "napačno". 

Pa porečete: »Gospodova pot ni pravilna.« Slišite vendar, hiša Izraelova: moja pot da ni pravilna? Niso li vaše poti nepravilne? 

Gospod je tisti, ki vidi vselej celoto, 360 stopinj. In četudi mi vidimo drobec, kljub temu ostajamo zapičeni v svojo "celoto". In ker se ne sklada s "celoto" drugega, smo takoj v tekmi in prepirljivosti. Pod vso to prepirljivostjo in tekmovanjem, ponašanjem in iskanjem moči, se skriva nič drugega kot le velik krik človeštva, ki je izgubilo Očeta in s tem svojo lastno podobo.

Ni prav velike razlike med velikimi duhovniki in starešinami na eni strani ter cestninarji in nečistnicami na drugi. Oboji so v temi lastnega greha. Zabredli in izgubljeni, brez lastne vrednosti in podobe.
Šele ko se srečajo z Drugim, ko vstopijo v Odnos, se razkrije njihova temeljna razlika. Odnosi so vedno tisti, ki nas razkrinkajo.

Cestninarji in grešniki so si upali ohraniti resnico in tudi temo poimenovati temo. Niso je zavijati v lepo, niso je opravičevali, ker so se za njih te igre moči že zdavnaj izjalovile. Spoznali so, da potrebujejo Nekoga, ki je močnejši od teme, ki jih je zajela, spoznali so, da potrebujejo Luč, ki ne izvira iz njih samih. In ko so jo zagledali, so jo veseli sprejeli. Ni jih ogrožala, nasprotno, prinašala jim je odrešenje in vzpon do prave "bogopodobnosti", do prave Božje podobe v njih.
Lahko bi jih primerjali s prvim sinom, ki ga Jezus omenja v priliki. Delal je napake, a je ostajal čist, jasen, pristen. Govoril je to, kar je tudi zares mislil. In to, kar je spoznal za dobro in pravilno, je tudi naredil. Četudi pozneje.

Na drugi strani pa veliki duhovniki in starešine ostajajo na svojih zabetoniranih poteh, ki so edine prave. Njihov svet je svet moči, nadvlade, časti in samoodreševanja, v notranjosti pa zgolj svet strahu, trepeta in osamljenosti. Čutijo in vedo, da so "v luknji", a vendar ne smejo priznati lastne teme, ker bi to pomenilo, da sami ne zmorejo, da niso gospodje, da njihova pota niso prava. Njihova ogroženost in prestrašenost jih peha v boj za oblast, za premoč nad drugim.

V tem so podobni drugemu sinu, ki ne išče resnice. Ne do sebe ne do drugih.  Deluje pretanjen, kalen, zapeljiv, varljiv. Zdi se, da ga skrbi le zunanja podoba, kako bi  lepše izpadel pred ljudmi in pred očetom, ki ga je že davno zamenjal za gospodarja.

In kako lastno temo prikazati kot svetlobo? Tako da se začne besede ločevati od vsebine. Temu se preprosto reče laž. Laž, ki se je začela tik pred prvim padcem. To je laž, ki je zameglila in popačila resnično podobo Boga Očeta.

Prepričana sem, da vsak, ki išče resnico o podobi Boga, ki upa izpustiti lastna pota in prepričanja ter resnično prisluhne Očetu, spozna svojo temo. In zahrepeni po Luči. To je izpolnitev očetove volje. Imenovati temo, pustiti, da posije Luč in vrne izgubljeno. Vrne Božjo podobo.

Kajti šele kot najdeni in ljubljeni, lahko stopimo med brate kot bratje, brez prepirljivosti in praznega slavohlepja. Takrat, ko vemo, kdo smo in čigavo podobo nosimo v sebi, si upamo, kot Božji Sin, spustiti in postati ponižni. Do konca. Takrat, ko Oče (p)ostane Oče in mi ljubljeni otroci, si upamo izpustiti pretvarjanja in se spustiti med ljudi, v njihove noči in teme. Kot odrešeni grešniki. Edino takrat prinesemo Luč.





sobota, 27. september 2014

On dela vse lepo ob svojem času

Petek 25. tedna med letom
(BB je na zgornji povezavi)

Danes, ko godujeta sv.Kozma in Damijan, zavetnika farmacevtov, ne morem mimo tega, da ne bi nekaj napisala :)
Beseda je, kot običajno spet živa, čudovita in direktna. Na trenutke pa kar malo strese. Mene je.

Vse ima svoj čas in vsak opravek ima svojo uro pod nebom.

In se zavedla, kako milostno je začeti živeti sedanji trenutek. Znati ujeti "čas Njegovega obiskanja" in prepoznati, kaj je to, kar moram narediti sedaj. Ne prej, kar je običajno iz strahu in nezaupanja in ne potem, kar je običajno iz krivde in zamujanja in časa, ki preganja.
Ne, modrost je v tem, da znamo v dnevu prepoznati, kateri opravek ima katero uro pod nebom. Da tako damo Bogu, kar je Božjega in cesarju, kar je cesarjevega.
Kontemplacija in akcija. Marija in Marta. Znati združevati oboje v pravem ravnovesju, pomeni delati obe zares sestri. Ne tekmici, ampak sestri.

Je čas rojstva in čas umiranja;
čas, da se sadi in čas, da se vsajeno izruva;
čas ubijanja in čas ozdravljanja,
čas podiranja in čas zidanja.
Je čas jokanja in čas smejanja,
čas žalovanja in čas plesanja.
Je čas za metanje kamenja in čas zbiranja kamenja,
čas objemanja in čas, ko se zdržiš objemanja.
Je čas pridobivanja in čas izgubljanja,
čas zbiranja in čas razmetavanja.
Je čas trganja in čas šivanja,
čas molčanja in čas govorjenja.
Je čas ljubezni in čas sovraštva,
čas vojne in čas miru.

Kako resnično. Kako iskreno. Prav to dela življenje živo in enkratno - dinamično.
Za nekoga je to zgolj naštevanje in tudi življenje zgolj izpolnjevanje dolžnosti in enolično prebijanje iz "up" v "down" in obratno.

Za tistega, ki živi v odnosu z Njim, ki je v naša srca položil večnost, pa vsak čas dobi nov pomen in nov smisel. V Njem noben čas ni izgubljen in nobeno umiranje ni izguba. V Njem "izgubljanje" vodi "v življenje".
Kajti: "... Sin človekov mora biti umorjen in tretji dan vstati."

Vse, kar je Božje, mora skozi ta prehod. Mora umreti, da bi lahko živelo. Naše predstave se morajo zrušiti, da lahko Njegove sanje zaživijo. Nekaj se mora podreti, da lahko On zažne zidati. Nekje morajo priteči solze, da se lahko naseli nasmeh.

V Njem vse dobi smisel. "On dela vse lepo ob svojem času."

A da to lahko stori, je potrebno izstopiti iz množice, ki zgolj ugiba, kdo je Jezus, v oseben odnos, ki zahteva resnico. Zahteva pristnost. "Kaj pa vi pravite, kdo sem?"

Da bi našli ta odgovor, se je potrebno kakor Jezus, znati tudi umakniti v molitev na samem. Tudi ta čas je potreben. In ima svoj velik pomen. Potrebna je tišina, da se lahko rodi Beseda. To je Njegova pot.



torek, 23. september 2014

Loviti svetlobo

Ponedeljek 25. tedna med letom

Nagnjeni smo k temu, da najprej vidimo temo. Lažje jo je videti in "lažje" je v njej obtičati, ker tema ne zahteva napredka. Tema dovoljuje, da ostanemo nemočni in žrtve in determinirani.
In bolj kot se s temo ukvarjamo, več je je.

Nasprotno pa luč prinaša jasnost, svetlobo in nujno srečanje s "prahom". V temi ga ne vidimo in česar ne vidimo ali ne občutimo, verjamemo, da tega ni. A četudi ni tako, bežimo od luči stran. Prah tako ostaja nepriznan in zato tudi ne more biti pobrisan.

Luč je tista, ki sooči z resnico. V luči je potrebno nekaj storiti., ne da se več skrivati za krivdo drugih. Luč od nas nujno zahteva gibanje, notranje premike, zahteva rast. Rast pa nikoli ni bila prijetna, niti ko smo bili majhni in morali zato, da smo shodili, tisočkrat pasti. A samo tako smo shodili.
Samo luč je tista, ki nam daje možnost zorenja, rasti, postajanja tega, kar v resnici smo. 

Gospod, luč od luči, nas kliče, naj se je ne bojimo. Spodbuja nas, da bi se vsake luči zares oklenili in jo dali na vidno mesto.
Nihče pa svetilke, ki jo prižge, ne pokriva s posodo, tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo.

Tako bi morali ravnati z vsakim vzgibom Svetega Duha. Ti so prameni luči, ki so nam dani. Ko jih v notranjosti zaznamo, se jih je dobro okleniti in postaviti na vidno mesto, da tako ti prameni luči svetijo nam in vsem, ki se nam približajo.
Gospod nam te pramene podarja dnevno, nenehno. Le pozorni moramo biti nanje, "jih nehati pokrivati s posodami in postavljati pod posteljo, ampak na mernik".
Prav je, da ne odklanjamo dobrote, ko jo lahko živimo danes, kar nas spodbuja tudi pridigar.

Taka drža srca je tista, ki označuje tiste, ki "imajo in se jim bo dalo še več". To se zgodi takrat, ko se pustimo osvetliti Luči in pustimo, da se razodene resnica. Resnica pa je, da nimamo ničesar zaradi svojih zaslug, imamo pa vse podarjeno. Takrat nastopi hvaležnost. In mislim, da je vsak od nas že izkusil, kako se takrat, ko zmoremo biti hvaležni za drobno, kar množi tisto lepo, ki ga zazna naše oko. Ko pa ponovno pademo v držo, kjer je vse zasluženo in kjer si "mislimo, da nekaj imamo" (po lastni zaslugi), takrat resnično izgubimo vse - luč, resnico in hvaležnost.
Zakaj kdor ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar misli da ima.

In ni vseeno kakšno držo gojimo v srcu. Kajti vse, kar se v njem kuha naskrivaj, prej ali slej, v taki ali drugačni obliki pride na plano. Dobro in hudo. Kajti nič ni namreč skritega, kar se ne bi razodelo in nič skrivnega, kar se ne bi izvedelo.

Le srce, ki je pozorno na žarke Luči in se jih oprime, postavi na visoko mesto, postane srce, ki ima vedno več. Ker ve, da je obdarjeno in zato tudi neizmerno hvaležno.

Glejte torej, kako poslušate! 
In koga.

 

nedelja, 21. september 2014

Blagoslovljeni čas čakanja

25. navadna nedelja

Gospod je že ob spočetju v nas vdihnil dušo, ki je presežna. Vanjo je položil sanje in hrepenenja, položil je žejo po Bogu samem in položil je posebno poslanstvo. Vsakemu! Za vsakega so "škarje in grozdi" v vinogradu življenja.
Pot do te Obljubljene dežele, je za vsakega drugačna, a vselej tudi naporna in večkrat v stiskah. 
Njegove misli so daleč nad našimi, kar zelo konkretno tudi doživljamo. Zlasti takrat, ko ne razumemo več ničesar. In vendar srce ve, da je od Nekoga iskano.

Srce, ki je živo je srce, ki hrepeni. Po več. Zato ta napetost med že in še ne. Napetost med tem, kar srce sluti in kar v konkretnosti zemeljskega življenja doživlja.
Nihče te napetosti in stiske ne opiše bolje kot apostol Pavel: "Po eni strani hrepenim, da bi se rešil telesa in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše, po drugi strani pa je zaradi vas bolj potrebno, da ostajam v svojem telesu." Potrebno, da ostaja tu, na zemlji, ker samo v tem telesu lahko obrodi stoteren sad - svoje poslanstvo. Enako mi.

Gospod hrepeni po naši rodovitnosti, po tem, da bi v življenju zacveteli, da bi živeli z nasmehom, ki ni zgolj na obrazu, ampak tudi v srcu. Zakaj? Ker nas je Bog z nasmehom tudi ustvaril. Z nasmehom čudenja in vriskajoče ljubezni nad vsakim od nas. Zato ni nenavadno, da si tudi do vsakega neutrudno prizadeva najti pot in ga pripeljati v svoj vinograd. Na mesto, ki mu je namenjeno že ob spočetju, na mesto, kjer se lahko uresničijo najgloblje sanje. V vinograd rodovitnosti.

In eni najdejo pot do svoje življenjske odločitve in mesta svoje rodovitnosti že zelo zgodaj.
Eni jo najdejo pozneje, okrog "tretje, šeste, morda devete ure" svojega življenja. Eni pa nad tem morda celo obupajo. In nehajo verovati v to, da tudi za njih obstaja sreča. Pavel ima prav. Za vero v evangelij, ki daje Obljubo vsakemu, se je potrebno bojevati.

A Bog časa čakanja, ko se navzven ne dogaja nič, ne razvrednoti. S končnim plačilom mu da celo posvečujoči pečat, saj ovrednosti vse dneve, meseca in leta našega najrazličnejšega iskanja ali blodenja, spraševanja ali posedanja, "brezposelnosti" ali izgubljenosti. Ta čas spoštuje, ker ve, da vsak čas, ki se navzven zdi neploden, ima svojo težo in vročino, ki je včasih še težja.

Kajti mislim, da ni večje skrite bolečine srca kot je tista, ki v sebi nosi stavek: "Nihče nas ni najel". Ali bolj sodobno: "Brezveze, da sem. Nihče me ne potrebuje, nikjer ni mesta zame." To so misli skušnjave, ki vklepa v notranje zapore ter prinaša v življenje meglo, zmedenost, razpršenost. Gospod pa hodi in išče. Vsakega posebej. Da bi dal smer in jasnost. On prihaja z jasnim glasom: "Pojdite tudi vi v vinograd!"

Za vsakega je pripravljeno mesto in Njegov glas, njegova Beseda je tista, ki lahko da jasnost, pogum in smer! Pride trenutek, ko je vsak najden in takrat dobi vse naporno čakanje na karkoli že, svoje vrednost. Takrat se razodene moč tega časa, v katerem so zoreli najgloblji biseri. Potreben je bil ta čas in Gospod je tisti, ki mu je vrnil dostojanstvo in ga iz navadnega človeškega blodenja in občutkov praznine, spremeni v blagoslovljeni čas rasti in zorenja.

Pride čas za vsakogar, to je naša vera. In ko srce to verjame in je pripravljeno, se zgodi!

Jezus pokaže tudi, kako je primerjanje med nami najbolj zastrupljujoča stvar, ki povzroča zaprtost srca. Vsakič, ko sebe primerjamo z drugimi, smo že izgubili, smo že na slabšem. Jezus je prišel klicati vsakega posebej in prišel je povedati, da edino On lahko zares vidi v srce in pozna vso "težo dneva in vročino". Tistih, ki so se hitro našli in tistih, ki so prenašali težo in vročino nejasnosti in negotovosti, morda celo obupa. Pa naj bo to v velikih ali malih stvareh.

Primerjanje, ki ga nenehno počnemo med sabo, je kakor sprotno kopanje tal pod lastnimi nogami. Nismo zato tukaj, ampak zato, da bi se pustili najti Srcu, ki išče vse, "najdene" in izgubljene.

Da bi vsakemu znova in znova razodeval polnost veselja, ga delal rodovitnega in srečnega. Najdenega!




petek, 19. september 2014

Pri Jezusovih nogah

Četrtek 24.tedna med letom
(Božja beseda je na zgornji povezavi)

Apostol Pavel s svojimi besedami poudarja in kaže na bistvo evangelija. "Spominjam vas pa, bratje, evangelija, ki sem vam ga oznanil. Vi ste ga tudi sprejeli in v njem vztrajate. Po njem se tudi zveličujete, ako se ga tako držite, kakor sem ga vam oznanil; sicer ste zaman vero sprejeli."

In kaj ta evangelij govori danes? Kakor v ogledalu nam pokaže drže, ki jih običajno prevzamemo v odnosu do Boga.
Na eni strani je farizej, ki je svojo vero zamenjal za kariero in znanost o Bogu, ni pa še postal resničen učenec. Njegova drža je drža nekoga, ki se postavi na isto mesto z Bogom. Verjame, da je on tisti, ki se lahko nekoliko ponaša pred Gospodom in mu razkaže svoje sposobnosti, znanje, razgledanost, svoje pridobljeno ugledno mesto. Njegova skrb se zdi bolj v tem, da bi od Gospoda prejel priznanje in pohvalo za vse, kar si je že pridobil s svojim lastnim naporom kakor v tem, da bi se resnično odprl Milosti, ki je vstopila v njegovo lastno hišo in ji prisluhnil. Živel je, kot še vedno veliko nas kristjanov, iz postave in ne iz milosti. Zato mu takorekoč sploh ni prišlo na pamet, da vse, kar ima, pravzaprav dolguje odpuščajoči Ljubezni, ki jo srečamo pri nogah, ki nam jih umiva.

Drža žene je nasprotna. Zaveda se svoje veličine, ki je postala zamazana z grehom. Zaveda se, da je nekaj izgubila, nekaj, kar si sama ne more vrniti. Pristopi torej kot tista, ki ve, da ji je vse podarjeno in ve, da lahko le Milost stori to, po čemer jo žeja. Nima se s čim ponašati in to jo postavi v držo ponižnosti in odprtosti pred Gospodom. Pusti, da se vanjo izlije milost, ki jo apostol Pavel opeva v pismu Korinčanom.

Po milosti božji pa sem to, kar sem, in njegova milost do mene ni bila prazna, ampak sem se bolj kakor oni vsi trudil, toda ne jaz, marveč milost božja, ki je z menoj. 

Pavel, ki se je moral nenehno zagovarjati pred svojimi rojaki in dokazovati verodostojnost svojega apostolstva prav zaradi "neklasične" poti, po kateri ga je Kristus pripeljal v svojo Cerkev, je vedel, kaj pomeni Bogu in drugim dokazovati svoje sposobnosti in svojo vero, kaj pa pomeni dejansko kapitulirati in zadihati Milost. Vmes se zdi, da je skorajda nujen "padec s konja" vseh zaverovanosti v lasten prav in lastne predstave o tem, kaj je dobro in kaj bi moral Bog narediti.

To je bistvo tega, da lahko Milost opravi svoje. Očisti, opere, vrne resnico.
Zanimivo je tudi, kako si v tem odlomku izmenjujeta vlogi ljubezen in odpuščanje. Kakor da se ne bi dalo določiti, katera od njiju je prva.
Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.

 Po eni strani Jezus prikazuje ljubezen kot tisto, ki resnično lahko prekrije množico grehov, po drugi pa nakaže, kako le človek, ki je najprej izkusil zastonjsko odpuščanje, lahko zares ljubi.
In vendar ostajata ljubezen in odpuščanje kakor nerazdružljivi dvojčici, tako zelo enaki po videzu, da se ju skorajda ne da ločiti. Vedno gresta z roko v roki, kakor bi bili eno - odpuščajoča Ljubezen.

Ni ljubezni brez odpuščanja in ni odpuščanja brez ljubezni. In blagor nam, ko si jo upamo iskati pri svojih nogah, ki jih umiva. Takrat bomo tudi mi znali stopiti k nogam v ponižnosti. K nogam Boga in prisluhniti, k nogam sočloveka in jih tako ali drugače umiti.

Šele človek, ki doživi in izkusi milost, človek, ki ve, kaj je drža ponižnosti pred Bogom, lahko pred ljudmi nastopi z držo, kjer se čuti, da stoji za besedami, ki jih govori. Da verjame v to, kar živi. To so pristni ljudje, ki si upajo, v zavesti svoje lastne resnice odrešenih, stopiti pred ljudi in zavzeti pravo mesto s suvereno držo. Ne vzvišeno, ne ponašajočo, ampak suvereno. To so ljudje, ki se znajo, kakor Pavel pred Korinčani, tudi postaviti zase. Ker so prej upali pasti s svojega konja zaverovanosti vase in izkusiti resnično moč Milosti.





sobota, 13. september 2014

Ko gre v življenju zares


Povišanje svetega križa

Ko gre v življenju zares, se stvari zaostrijo in se počutimo popolnoma sami. Pred stvarjo, ki nas presega, a je tam in se ne umakne. Le nemo čaka, da se odločimo.
Tudi čas, ko trpimo in smo v preizkušnji, je čas, ki ga doživljamo kot prelomnega. Ker se dogajajo tektonski premiki in gredo stvari zopet zares.
In nenazadnje gre zares, ko govorimo o skorajda vsakdanjih, manjših ali večjih situacijah, ki v nas prebujajo občutja, ki niso prijetna. Občutja križa. Občutja puščave.

Puščava, ki jo imamo radi na ustih, a jo neradi prenašamo, je nujno potrebna za rast in zorenje, ki  ni več samo duhovno. Tam v puščavi gre zelo zares. Tam ni vode in ni hrane, tam ni začrtane poti, ni zemljevida in ni zagotovila, da je na koncu res cilj. Tam ostane golo zaupanje in poslušanje.

Zaupanje, da je na drugi strani Obljubljena dežela in ne zgolj iluzija ali smrt.
In poslušanje tistega Glasu, ki edini lahko pokaže korak naprej. In nato spet naslednjega. Postopoma.

V puščavi se, četudi večkrat s težavo, zavemo, da smo odvisni od Nekoga, Da nismo sami dovolj pametni in dovolj sposobni, da bi našli pravo pot življenja, odnosov, notranje drže. In ko gre zares, se običajno pokaže to, kar je najgloblje v človeku.

Izraelci so razkrili tisto našo padlo naravo, ki ne mara sprememb, Ta narava se naveliča potovanja, ker le-to zahteva nenehno uboštvo, nenehno izpuščanje, nenehno rast v zaupanju. Nič, kar bi odgovarjalo osnovni težnji te padle narave, ki je "dobro počutje".
In takrat, ko ne zmoremo več, se začne ... globalno godrnjanje in pritoževanje, začne se iskanje krivcev in začne se medsebojno "pikanje", največkrat kar z jeziki. Vse, kar puščavo in mejne situacije življenja dela še dodatno naporne in neznosne.

Ko gre zares in ko se počutimo ogrožene ali v popolnem strahu, se pokaže temeljna drža. Naša se pogosto izkaže, kot "padla". A kje je zdravilo?
Za Izraelce je bila to strupena bronasta kača na drogu, strup, ki se je spremenil v zdravilo. Za nas je to Jezus Kristus na dvignjenem križu, edini, ki zmore naš strup in bolečino pretvoriti v odrešenje.
Sami ne zmoremo, potrebna je "kapitulacija" pred Bogom.
Potrebna je točka:"Grešili smo ..." . Najbolj s tem, da vedno znova mislimo in ravnamo, kakor bi bili mi sami sebi odrešeniki in gospodi. Če pa že ne sebi, pa vsaj drugim, ki nas morajo ubogati.

A samo Nekdo, ki je prežet z drugačno naravo, z Božjo naravo, lahko stori ta ključni preobrat in nam da moč, da tudi mi sprejmemo odrešeno naravo. In ta odrešena narava se takrat, ko gre v življenju zares, pokaže drugače.
Takrat, ko pride ura, Sin svobodno podari svoje življenje. Takrat, ko je križ na višku, Jezus ne napada, ne zmerja, ne preti, ampak samo daruje. Daje v svobodi, predvsem pa v ljubezni. Ker samo ljubezen to zmore. In Bog da vse.

Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina (vse!), da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje.

To je moč Boga. Ljubezen, ki premaga strah, ki se ne boji spusta, se ne boji izničenja, se ne boji ponižati in sprejeti podobo hlapca, ker ve, da je vsa moč v Njem. In vsak, kdor vanj veruje, prejme to Njegovo moč. Moč, da zmore takrat, ko gre v življenju zares, ostati v drži zaupanja in podaritve. Ker ve, da za vsako puščavo pride Obljubljena dežela.

Vsak, kdor veruje vanj, ne potrebuje "pikati" drugih, ker se ne počuti ogrožen, ne potrebuje sužnosti zgolj dobrega počutja, ker ve, da je moč v dinamiki potovanja in uboštva, ne potrebuje drugega krivca - Boga in Mojzesa - ker ve, da je krivda bila pribita na križ in se preko Ljubezni pretvorila v odrešenost.

In naenkrat se naše puščave, ki so neznosne prav zaradi grobih odnosov, spremenijo v puščave, ki postanejo pot do Obljubljene dežele. A v to Obljubo mora vsak od nas in vsak v svojo vstopiti popolnoma sam. Preko daritve. V čisti samoti, brez  "množic", preko križa.




sreda, 10. september 2014

Za Boga ni napak

Torek 23. navadnega tedna
(BB je na zgornji povezavi)

Evo, pa imamo nadaljevanje Božjega povabila k poglabljanju naših odnosov. Tokrat preko apostola Pavla, ki Korinčane ošteva, ker se pravdajo med seboj.
Pavel jasno pove: "Pa se brat z bratom pravda, in to pred neverniki? Sploh je že to škoda za vas, da imate pravde med seboj"
Niti zavedamo se ne, kako prazni so naši konflikti, ker so le beg pred resnično bolečino, ki se skriva pod njimi.

Spodbuja nas, naj si zaupamo v vsakodnevnih sodbah, naj nehamo kriviti druge za vse, kar se nam dogaja, ampak končno prevzamemo moč in storimo to, kar je naša naloga.
Obenem pa pomenljivo poudari, naj bodo za sodnike v Cerkvi postavljeni izključno tisti, ki so v Cerkvi prezirani. Zakaj? Ker ti zagotovo ne bodo mogli uporabiti položaja moči, kar se tako pogosto dogaja med nami.
S tem, ko "prezirani" sodi se izognemo nevarnosti igre moči, ostaja pa nevarnost, da ta "prezirani" - tudi v nas - začne soditi na podlagi svoje razžaljenosti, bolečine in želje po maščevanju. Kajti tudi v tem ni resnične svobode.

Svoboda je v tem, da se potopimo v Kristusa in v njem spet najdemo sebe in svojo resnično vrednost. Od tam tudi edino izvirajo odgovori na vprašanja, kaj moramo storiti v posameznem odnosu. Tam, ko se pustimo najprej ponovno očistiti in posvetiti.

Resnica, ki jo Kristus govori o nas je, da smo izvoljeni. Poklicani po imenu in tudi izmoljeni. Jezus je celo noč prečul v molitvi, šele nato je izbral svoje apostole. Rojeni smo v molitvi.
In med temi apostoli je tudi Juda Iškarijot, ki je postal izdajalec. 

Juda ni bil napaka. Njegovo izdajstvo je Bog uporabil za delo odrešenja, kar pomeni, da se ne rabimo bati svoje grešnosti. Gospod jo uporablja in celo naše grehe pretvori in uporabi za dobro. To je veličina Boga. Mi smo tisti, ki se obsojamo ali celo obsodimo, kar je storil Juda. Kristus pa je tisti, ki opravičuje in tisti, ki se naših napak in padcev ne boji, ker ne morejo zaustaviti Milosti.

Lepo je vedeti, da smo izbrani kot celota. V svojem bogastvu obdarovanosti in svoji revščini grešnosti.
Šele to dvoje združeno, nas dela celovite in nas spreminja v pot, po kateri želi Gospod prihajati v ta svet.
Naša grešnost nas torej dela misijonarske in užitne. Za Gospoda in za ljudi.
Zato se nam napak ni potrebno več bati.
Bog zna nadaljevati tudi iz njih ...




Marija - iz malega veliko!

8. september - praznik rojstva Device Marije
(BB je na zgornji povezavi)

Marija, prelepo bitje ... prelepo, ker je znala vedno dati prostor Lepoti, da je žarela in sijala iz njene globine.
Njena maternica je bila vedno prosta za spočetje Besede, njeno srce je vedno znalo ohraniti Besedo in jo varovati, da je le-ta lahko rasla, se krepila in naposled rodila. Vsak dan znova. Z vsakim povabilom Boga znova.
Kajti njen "Zgodi se" se je zgodil res velikokrat. Njo bi lahko predstavili kot to drobno mesto Bestlehem - Efrata, o katerem piše prerok Miehej v prvem berilu. Majhen med Judovimi tisočnijami, a tako zelo središčen in veličasten. Ker je iz njega izšel on, ki naj vlada Izraelu.

Bila je ena od tisoče žena, v mestecu, ki skorajda ni bilo vredno, da se ga nariše na zemljevid. In prav te majhne stvari si Bog izbira za svoje odrešenjsko delo!
Vedno se Božje delo dogaja potiho in naskrivaj, veliko mesecev, včasih več kot devet, da se naposled lahko zagleda sad - droben, kot je drobno dete, ki nosi v sebi skrivnost Najsvtetejšega.

Marija je to vedela, zato se ji ni bilo potrebno nikoli "metati naprej", opozarjati nase, mahati z rokami. Nasprotno, vedela je, da je vsa njena moč v Gospodu. In vedela je, da bo Gospod poskrbel za stvari, za katere sama ni mogla. S tem, ko je Bogu izrekla svoj "da", še ni dobila zagotovila, da bo tam, ob njej tudi Jožef. Vedela je, da ga bo potrebovala, vedela je pa tudi, da lahko Gospodu izreče samo svoj "da" in ne tudi Jožefovega. Zato je zmogla zaupati in prepustiti Bogu, da izpelje tako, kakor zna le On.

Velika šola za nas, ki hočemo ob vsakem "da" vedeti najprej koristi in slabosti, celoten letni načrt in dobiti zagotovila, da se bo vse lepo izšlo. Marija je vedela, da je njena naloga to, kar ona zmore.
V tem je njena veličina. Znala je ločevati med tem, kar mora prepustiti Bogu in tem, kar mora storiti ona sama. In tega dvojega ni mešala. Njena naloga je bila, da se je vsa odprla Besedi in postala njena varuhinja.
Božja naloga je bila, da poskrbi za vse, kar je v svoji previdnosti vedel, da bo potrebovala Marija.

Tako naraven je naš Bog. Tako preprost in tako nevsiljiv želi ostati. Zato me vedno znova nagovori to neskončno naštevanje nepoznanih imen Jezusovega rodovnika v Matejevem evangeliju.
Da bi dojeli, kako se Božje vedno nežno preplete v človeško. Jezus je imel popolnoma človeške korenine in popolnoma grešne korenine.  To je bila Njegova žlahta. V marsikaterem rodu nič kaj sveta.

Najde se kar nekaj imen, ki so znana po kakem posebno velikem grehu. A tudi velikem zaupanju v Boga. Tak primer je zagotovo kralj David in Urijeva žena. In vendar je Gospod tudi največji človeški greh uporabil za svojo zgodbo zveličanja. Nadaljeval je svoje delo odrešenja navkljub človeškim krivim črtam.

Mi se bojimo nepopolnosti, Gospod pa se boji, da bi se pred Njim delali popolne!
Ker takrat res ne more nič z nami.
Nasprotno pa vsako odprto srce, ki ve, da je grešno, a se obrne k Njemu, postane ta drobni Betlehem, po katerem lahko naredi svoje veliko delo!



nedelja, 7. september 2014

Kje je tvoj brat?

23. navadna nedelja

Danes Beseda močno spregovori o naših odnosih in iskrenosti, ki jo v njih premoremo. Z drugimi besedami, govori o svobodi, ki si jo dovolimo.
V glavni mašni prošnji molimo: "Usmiljeni Oče, posinovil si nas in rešil."
Smo sinovi in hčere istega Očeta, med seboj smo torej bratje in sestre, ki se, če smo iskreni, nimajo kaj kregati med seboj. A to je mogoče le v primeru, da živimo resnično svobodo Božjih otrok. Zato se prošnja ne zastonj nadaljuje: "V svoji ljubezni nam dobrohotno pomagaj, da bomo dosegli resnično svobodo Božjih otrok ..."

V svobodi Božjega otroštva lahko živimo kot tisti, ki postajamo resnično odgovorni drug za drugega in za naše odnose. Po preroku Ezekielu Bog sporoča: "Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja hiši Izraelovi."
Postavil nas je za varuhe drug drugega!
A vse od prvega padca naprej, se v nas odigrava Kajnovo izdajalstvo in sledeča obramba.
Ko ga Bog sprašuje: »Kje je tvoj brat Abel?«, odgovarja: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« 

In Gospod je prišel, da bi nam povedal odgovor: "Da, ti si varuh svojega brata! Ti si varuh prijatelja, ki sem ti ga zaupal, ti si varuh žene, ki sem ti jo zaupal, ti si varuh moža, ki sem ti ga podaril,  ti si varuh otrok. Da, si varuh in si odgovoren za odnose, ki jih živiš."

Gospod je prišel, da bi dopolnil postavo stare zaveze, ki jo v prvem berilu predstavlja prerok Ezekijel, ko drugega imenuje z imenom krivični. Če ne posvariš krivičnega ...
Jezus v evangeliju našega bližnjega, četudi greši zoper nas, ne imenuje več krivičnega, ampak brata. "Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi." Ker je tvoj brat.

Kajti po Njegovi krvi, ki je razbila vsako ločilno steno sovraštva med nami, ki je na križ odnesla vse krivice in konflikte, smo postali sinovi Očeta in bratje med seboj.
Bratje, ki se, če resnično živijo svoje sinovstvo in hčerinstvo, nimajo za kaj kregati.

Da bi to lahko živeli, ostaja ključen najprej in predvsem iskren in globok odnos z Očetom. Tam, ko Očeta resnično izkusimo kot Skalo svojega življenja, kot Očeta v pravem pomenu besede, lahko tudi človeka poleg nas zagledamo kot brata. Tudi če ni naš najljubši brat, je brat. In bolj kot bomo zakoreninjeni v Očeta, manj moči bodo nad nami imele napake, ki jih zoper nas storijo drugi. To pa niti približno ne pomeni, da moramo kristjani tiho molčati in zgolj pridno prenašati krivice. To ni katoliška vera!

Ravno biti kristjan, pomeni imeti nenehno poslanstvo poglobljati svoje hčerinstvo in sinovstvo, da bi lahko okusili resnično svobodo Božjega otroštva in v moči te svobode in zavesti svoje ljubljenosti neogroženo stopili do svojega bližnjega in spregovorili besede, ki bodo tokrat drugačne. Ne polne maščevalnosti, sovraštva in prezira, ki v prvi vrsti usužnjuje nas same, ampak bodo svobodne. Ker bomo sebe prepoznali kot svobodne in močne, močnejše od sovraštva.
Dokler ostajamo v pogledu Očeta, je to mogoče, takoj, ko stopimo ven, preostane le nasilje, maščevanje in vojna. Ker krivic je vedno dovolj!

Jezus pravi, da nas je že usposobil za to svobodo ljubezni! Ljubezni, ki naj bo do bližnjega taka, kot do sebe. Če damo sebe ven, bomo do drugega moralistični ali poniževalni. Ko dopustimo, da smo v naših besedah prisotni mi sami, bodo dobile mehkobo in moč, da povedo resnico. Vedno resnico, a na način, kot ga trenutno drugi zmore sprejeti.
In če se zaradi različnih razlogov do drugega ne da priti, je prav govoriti s tistimi, ki lahko resnično pomagajo in ne s komerkoli, ki je vsaj 5 min pripravljen poslušati.

Nikoli ni bilo in nikoli ne bo močnejšega pričevanja kristjanov, kot je to, da se ljubijo med seboj. Da živijo odnose, ki so drugačni, na drugačni ravni, svobodni. Da lahko ljubijo z ljubeznijo, ki bližnjemu ne prizadene hudega. Z ljubeznijo, ki išče dobro drugega v njegovem jeziku, z ljubeznijo, ki ve, da je za drugega odgovorna in ki ve, da je poslana, da varuje tistega, ki ji je bil zaupan.

In ko se med nami zalomi, ni vseeno, kaj naredim. Ni vseeno ali v meni zmaga Kajnova obramba ali svoboda, ki mi jo podarja Kristus. Svoboda, da govorim resnico v oči - na štiri oči, in moč, da odpuščam. Zaradi sebe. Ker ni nič bolj usužnjujočega, kot biti ujetnik lastnega sovraštva in zamere.

Kristus nas danes sprašuje, do kod želimo iti? Do ujetosti Kajna, ki beži pred odgovornostjo, do moraliziranja, ko krivičnega pred sabo poučujemo ali do svobode Božjega otroštva, ki nam daje moč, da govorimo resnico in ostajamo svobodni v ljubezni do sebe in do brata?

Kajti karkoli zavežemo ali zavozlamo na zemlji, ostane zavozlano "za potem" in kolikor živimo odrešene odnose med seboj že tu dol, toliko je že med nami Božjega kraljestva.

Svobodni smo, da izberemo!




petek, 5. september 2014

Samo zato, ker si TI tako rekel!

Četrtek 22. navadnega tedna

Bratje, nihče naj se ne vara. Če misli kdo med vami, da je moder na tem svetu, naj postane nespameten, da bo moder. 
Človeška misel, ki nam je tako domača, tako logična in tako janso nam je, da ima prav!

Vsak pameten gre ribe lovit ponoči. To je Simonu kristalno jasno. Naredil je čisto vse, kar je lahko in moralo bi uspeti. Pa ni in mislim si, da je bilo to za "doktorja znanosti" precej velik poraz in uganka. Kaj je šlo narobe? Kaj bi moral popravit? Kaj moramo spremeniti, da bo v naprej bolj uspešno?

In vendar so naredili vse pravilno. Lovili so takrat, ko je bilo potrebno in tam, kjer je treba. Lovili so skupaj in lovili so celo noč. Do konca. In ni šlo ...

Človeški napor in trud, ki nima sadov.
In včasih so potrebne prazne mreže, potrebna je utrujenost in izmučenost ali celo obup, da bi dojeli, da ribe ne prihajajo v naše življenje po naši zaslugi in moči. Da je rodovitnost v višjih rokah. Naša življenjska rodovitnost.
Vse to se je moral naučiti Simon. In Gospod je vstopil v njegovo življenje v njegovem, ribiškem jeziku. Vstopil je in tisto, kar je že obstajalo in bilo dobro, preoblikoval v nekaj neskončno večjega. To je misel Boga. Vzeti, blagosloviti, razlomiti, dati.

Simon je prehodil oziroma preplul pot, po kateri Jezus na skrivnosten način pelje vsakega od nas. Kajti tudi v naš čoln vstopa in prosi, da se včasih "nekoliko oddaljimo od kraja".
Drugače povedano; včasih nas ustavi in pomaga videti stvari nekoliko odzunaj. Nato pa povabi v globino notranjosti. Ker je ravno globina srca prostor, v katerem se dogaja "skrivnosten ulov" in prostor, kjer se rojeva rodovitnost.

In Simon mora odriniti v smer, ki je skregana z njegovo logiko, mišljenjem in razumom. Beseda Jezusa useka v prazno. Brez pojasnila, brez dodatnih navodil in brez gotovosti, da se splača. Samo pride in zazveni. To je vera. Povabilo k nečemu, česar ne čutimo, česar ne vidimo, ostaja le gola Beseda. Veruješ in tvegaš ali ostaneš v vodah, ki jih poznaš, ker so plitve, obvladljive, a brez življenja.

Simon gre. Bil je dovolj sesut in na tleh, izpraznjen svoje modrosti, da je tako lahko dal prostor resnični Modrosti. In je vrgel mreže. Samo zato, ker je Jezus tako rekel.

In sad je bil ogromen. Srce, ki doživi dejanje milosti, je srce, ki zmore poklekniti in v iskrenosti najti svojo resnično vrednost pred Bogom. V tej globini srce doživi pogled, ki prinaša resnico njegove lastne istovetnosti. Prinaša resnico o veličini in lepoti tega, da sem človek in resnico o grešnosti, ki pa postaja vstopna točka Boga.

Na tem odprtem morju se ne zgodi le čudež rodovitnosti, zgodi se tudi čudež skupnosti, ki vedno predstavlja prostor, ki to rodovitnost omogoči. K Simonovemu čolnu so pripluli še tovariši iz sosednjega čolna, da bi jim pomagali. Zgodilo se je to miostno sodelovanje in občestvo.

Čisto na koncu pa se zgodi še zadnje dejanje. Iz srečanja na globini, se vedno rodi poslanstvo. Potem, ko je Simon v ljubečem pogledu Boga odkril sebe, potem, ko je doživel lepoto skupnosti in ko je v svojem jeziku izkusil, kje je resnični izvor rodovitnosti, je lahko prejel svoje osebno poslanstvo. Svoj življenjski poklic: "Ne boj se; odslej boš ljudi lovil." Takrat je lahko vstopil na kopno sveta drugačen.

V tej globini srca, v katero se je dobesedno potrebno pustiti odpeljati v goli veri, se torej zgodijo tri ključne stvari. Srečanje iz oči v oči z Gospodom, ki vrača identiteto, zgodi se milost skupnosti, ker je mogoča šele takrat, ko vsak zmore biti najprej sam s sabo in na koncu se rodi še osebno poslanstvo.

Vedno, ko se v molitvi srečamo z Gospodom, se rodi poslanstvo. Ki pa ne sloni več na lastni moči in modrosti, temveč na Božji besedi, na Bogu samem.




Novost, ki "žuli"


Petek 22. navadnega tedna


Sodba, sojenja, obsojanja ... kako dobri smo v tem. Pravi specialisti. Vedno vidimo globlje in vedno nekaj dovolj boli, da moramo govoriti o drugem. Vedno nas na drugem nekaj "zažuli". Ampak to, da nas drugi "žuli", je dobro. Ker takrat lahko ogromno izvemo o sebi!

Ni zastonj, da sv. Pavel ponavlja, naj ničesar ne sodimo pred časom. Da je Bog tisti, ki edini vidi v temo in razodeva resnico. Tudi resnico vsakega srca posebej. Zato se tudi Pavel sam ne boji sodbe drugih ljudi.Ker ve, komu odgovarja in na koga se je naslonilo njegovo srce. Zato je vsakič, ko nas drugi "zmoti", modro stopiti še globlje vase in ne v drugega.

Enako sporočilo tudi v evangeliju. Farizeji in pismouki, ki se ukvarjajo zgolj z Jezusovimi učenci. Ker so sami ostali brez vsebine, ker se je težko poglobiti vase in se ob drugem nekaj novega naučiti o sebi, se kaj vprašati, je potrebno svoje moči usmeriti k sosedom.
»Zakaj se Janezovi učenci pogostoma postijo in opravljajo molitve, kakor tudi učenci farizejev, tvoji pa jedó in pijejo?«

Sami so izgubili vsebino svojega posta. Ostali so jim zgolj goli predpisi in običaji, brez njihovega srca. Ko vidijo na drugi strani vesele in nasmejane Jezusove učence, sproščene in oblečene v novost, se njihovo lastno početje res zazdi absurd.
A prav tam, ko bi se morali ustaviti pri sebi in se vprašati, kje so se oni izgubili v svojih navadah, ne vzdržijo in se premaknejo raje ven iz sebe k svatom, ki jih res "žulijo", saj živijo kot tisti, ki vedo, kje je njihovo središče, njihov Ženin, smisel vsega početja.

Vedno novost "prisili" vse, kar je staro in utečeno, da se ponovno poišče. Vsaka novost razburka in vznemiri stalne vode. In res je, vsak, ki se je preveč zakopal in navadil svojih običajev, svojih navad ali pa svojega mišljenja, okuša veliko nelagodja ob vsaki novosti.
Dve možnosti sta. Lahko se ji pusti nagovoriti in celo preoblikovati ali pa ostane zaprt v svojem. V slednjem primeru je tako potrebno obsoditi vsako najmanjšo spremembo: "Starina je boljša."

O da bi bili v naši Cerkvi odprti za novosti Svetega Duha, za nove mehove in nove obleke mišljenja!