nedelja, 29. junij 2014

Skrivnost Petra in Pavla

Praznik svetega Petra in Pavla

Prav je, da se ob praznikih in veliki količini kadil v naših cerkvah spomnimo, kaj pravzaprav praznujemo.
Danes se spominjamo prvakov apostolov, dveh mož, ki sta upala biti resnična Jezusova učenca z neomajnim zaupanjem sredi preganjanj in stisk. Kjer ni kadila …

Današnja Božja beseda Petra prikazuje v času, ko se je kralj Herod nekoliko poigraval z ljudmi, ki so vznemirjali s "tem Jezusom". Zanj je bila usmrtitev Jakoba zabava, užitek, ki je zahteval še višji odmerek. Tako se je v ječi znašel tudi Peter. Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu.

Za Petra, ki mu je bilo zaupano vodstvo Cerkve, se je, tako se je zdelo, odvijala zadnja noč pred usmrtitvijo. Lahko si samo predstavljamo neizmerno preizkušnjo vere.
In kot običajno, Gospod odgovori šele takrat, ko človeško gledano res ni več rešitve. Preprosto je ni. Vse poti so zaprte. Peter spi med dvema stražarjema, vklenjen je v dvojne verige, pred vrati pa stojita  dva vojaka.  Stvari so se torej zapletle do konca.
Situacija, ki je v takšni ali drugačni obliki poznana vsem.

In v ta, točno v ta nemogoči trenutek, vstopi Bog. Tik pred zdajci. Vstopi v najbolj temačno celico in jo oblije s svetlobo. Iznenada in brez naših zaslug. Angel Petra sune v bok, da ga prebudi.
Marsikdo bi zadnjo noč svojega življenja prebedel v skrbi in potu, Peter pa spi. To je vera. Vera, ki pripelje do vrha popolne predanosti in zaupanja v vodstvo Boga. To kaže Petrova celostna drža.
In ta drža je tako drugačna od tiste, ko je med zadnjo večerjo ves prepričan zatrjeval, kako je za Gospoda pripravljen dati življenje. Takrat je Boga še vedno hotel kupiti s svojo sposobnostjo. Hotel si ga je prislužiti.
Danes pa stoji pred nami kot mož, ki sredi stiske ostaja zaupljiv in predan. Prost je svojega in odprt za posege Milosti in njena navodila: "Hitro vstani!" V trenutku, ko vstane in Besedo vzame zares, verige popadajo z njega.
"Opaši se in priveži si sandale!" In stori tako. "Ogrni si plašč in pojdi za menoj!" Gre iz ječe in stopa za njim. 

Pustiti Bogu, da gre naprej, pustiti Milosti, da gre pred nami, je umetnost življenja! Takrat se brez našega napora dogajajo neverjetne reči.
Šla sta mimo prve in druge straže in prišla do železnih vrat, ki držé v mesto: ta so se jima odprla sama od sebe. Ko sta prišla ven in prehodila eno ulico, je angel nenadoma izginil.

Peter reče: "Zdaj vem, da je res!" 

Z Božjimi navdihi in posegi je velikokrat tako. V danem trenutku jih ne razumemo, zato nam samo vera in ponižnost dovolita, da jih izpolnimo in tudi njihovi milostni sadovi se velikokrat pokažejo kasneje.

Če je bila za Heroda vse skupaj le igra, zabava in tekma o tem, kdo je močnejši, pa za človeka z Božjimi očmi velja, da lahko v zlu, ki je krivično in nasilno, vidi kaplje mučeniške krvi, ki so dragocene in opažene, v Petrovi ječi pa priložnost, da spregovori sam Kristus. Tako kot vedno - z upanjem, z milostjo in dobro novico. 

In potem je tu še Pavel, mož, ki ve, v čigave roke izroča svoje življenje in v kom je vir njegovega upanja. Tudi on ve, da ni nič, v čemer je uspel, zgolj sad njegovih sposobnosti. On sam priznava in piše, kako je bil rešen iz levjega žrela takrat, ko je k njemu stopil Gospod in mu dal moč, da je oznanjevanje dopolnil. Takrat, ko se v polnosti zave, da sam ne zmore in da potrebuje Nekoga, zlo izgubi svojo moč. Takrat se ječe ponovno začnejo odpirati same od sebe.

To je skrivnost moči vseh ljudi resnične vere! Vseh tistih, ki so sprejeli izziv Kristusa, ki vsakega posebej sprašuje: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"

Da bi lahko dali odgovor na to vprašanje, je potrebno prestopiti iz religije, v kateri šteje, kaj pravijo in delajo drugi, v osebno vero, kjer je pomembno, kaj sam pravim o Njem.

Zato blagor nam, ko se bomo zavedali, da potrebujemo Njega kot Odrešenika, blagor nam, ko se bomo zavedali, da nam milosti in izhode iz ječ ne pokažeta lastna meso in kri, ampak naš Oče, ki je v nebesih. 


To je vera, ki jo danes častijo naša kadila in ki sta jo izpričala oba apostola. Pomembno je, da za vsem bliščem slovesnosti ne prezremo bistva, ki se skriva prav v drobnih vsakdanjih dejanjih vere v Besedo, ki zmore odpirati najtemnejše celice naših zaporov ter nas reševati iz najstrašnejših levjih žrel.



nedelja, 22. junij 2014

Gospod je z menoj kakor strahovit junak



Da, slišim šušljanje mnogih – groza naokrog:  »Naznanite ga, ovadimo ga!« Celo moji prijatelji prežé, da se spotaknem: »Morda se da preslepiti! Potem ga imamo v oblasti in se bomo maščevali nad njim.« 

V času, ko so sojenja in obsodbe zelo popularne, zlasti krivične, nam Božja beseda ponovno pokaže smer. Že prerok Jeremija nas spomni, da so se obsodbe, napadi in izdajstva, celo s strani zaupnih prijateljev, dogajala skozi vso zgodovino grešnega človeštva. Brat, ki dvigne roko zoper brata.

Da bi to doživeli pa ni potrebno daleč. Dovolj je vsak dovolj intimen prijateljski ali partnerski odnos. To so odnosi v katerih stvari prej ali slej postanejo ranljivejše, drugi dobi večjo moč, njegove besede pa posebno veljavo in težo. Vse to se sicer dogaja v času, ko je lepo, ko je prijetno, ko drugi resnično je prijatelj, potem pa nastane stiska. In zaboli. Ker besede istega človeka, začnejo rezati in prebadati. In smo tam, v boju za moč, za premoč, v novi vojni, kjer se tolikokrat zdi, da ima zlo največjo moč.

A besede Pavla nas prav v pismu Rimljanom spominjajo na nekaj, kar mi tako hitro pozabimo ali bolje rečeno, sploh ne verjamemo. In sicer, da z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če se je zaradi prestopka enega množica umrla, sta se milost božja in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa izlila nad množico v mnogo večjem izobilju. Četudi je z grehom na svet prišla smrt, četudi se zlo bohoti in množi, se je po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa, na nas razlila milost, ki daje življenje.

Izvirni greh je na svet prinesel smrt. To smrt izkusimo vsakič, ko naša ušesa ne zmorejo več prisluhniti Resnici, kaj šele, da bi se ji pustila voditi. In glas kače ve, kje se mora oglasiti in kaj mora reči, da nas bo osvojila. Prinesti mora dvom in laž o Bogu in naši identiteti. Vedno je tako.

Zato tako stežka najdemo pravo obličje Očeta, zato tako težko verjamemo dobrim novicam, ki nam jih prinaša in zato tako težko sredi zla, ki ga vidimo, verjamemo, da ima milost večjo moč. 

"Kjer se je namreč pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost," nadaljuje Pavel. Ko se nam torej zdi, da začasno kraljuje zlo, se je dobro spomniti, da se je vendarle na nas izlila po Kristusu milost, ki kraljuje za večnost. In ob svojem času, bodo vse krivice poravnane, vse zlo umito, vse laži razkrinkane.

Nič ni namreč prikritega, kar bi se ne razodelo, in skritega, kar bi se ne zvedelo. Zato ...
Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; 

V nas je milostni dar, ki je po Duhu izlit v naša srca. Na to nas spominja Jezus. Spominja nas, da smo močni, ker On prebiva v nas. Spominja nas, da smo pod budnim očesom Očeta, ki skrbi in ve za vsakega vrabca, ki ve za število las na naši glavi. In ta Oče naj ne bi skrbel za nas, ki smo vredni več kakor veliko vrabcv? Ne bojte se jih torej!

Če ostanemo v Njem in pustimo, da On prebiva v nas, če dopustimo, da ima nad storjenim in prejetim zlom v našem življenju Milost zadnjo besedo, potem noben človeški greh in izdajstvo ne moreta umoriti duše, ki je skrita globlje. V Ljubezen.

Bojte se pa tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini.
Torej vendarle obstaja strah, ki je primeren. Strah, ki ne zamrzne, ki ne ohromi, ampak omogoča budnost duše. Budnost, da sredi zla ne bi izgubili smeri in sodbo začeli izrekati sami.

Jezus nas opozarja, da se ne bi prepustili sovraštvu, ki more ukleniti dušo in telo.
Najboljše zdravilo proti sovraštvu pa je usmeritev pogleda v Ljubezen. V križano Ljubezen, ki je vse zlo že nesla na križ in zmagala. Ki nam je odvzela vse razloge za medsebojne prepire in napadanja, ki nam je vrnila sinovstvo in hčerinstvo.

Tam, ob pogledu na Ljubezen, ki stopi med naju sredi grobih besed, žalitev in izdajstev z enim samim razlogom; da bi prstregla vse puščice zla, ki jih sproža naš jezik ter jim odvzela moč.
Dovolj se je sredi zla le spomniti na Ljubezen in se še bolj priviti k njej. In ker prav tega noče skušnjava, ker ve, da bo takrat vse zlo izgubilo moč, nam še bolj krepi grobo podobo Boga, da vendarle pobegnemo stran. V največji stiski. Ko Boga najbolj potrebujemo. To dela skušnjava.

A On ostaja tam, z razprostrtimi rokami, z ljubečim pogledom in skrbno dlanjo. In čaka, da se vrnemo v Objem, kjer zmaguje milost, kjer greh nima več moči, kjer sta duša in telo na varnem, kjer se sliši le še lahen šepet: "Ne boj se!"

Naj se tako sredi vseh krivic, ki smo jih kadarkoli prejeli, jih prejemamo ali smo jih storili sliši iz naših ust molitev psalmista:

"Usliši me, Gospod, zakaj tvoja dobrota je obilna, po svojem velikem usmiljenju se obrni k meni! Ne skrivaj svojega obličja pred svojim služabnikom, zakaj tesno mi je, hitro me usliši! Približaj se moji duši, odkupi jo, zaradi mojih sovražnikov me reši!" 

sreda, 18. junij 2014

Oko za oko in zob za zob ... in potem?

Ponedeljek in torek

Božja beseda je te dni prav provokativna. Govori o tistih ljudeh, ki nam najbolj "ležijo na želodcu". Tisti, ki so za sabo pustili težo, ker so nas ranili. Morda smo se z njimi skregali mi, morda smo doživeli z njihove strani krivico, morda nas samo jezi način, kako ravnajo in živijo, morda ...

Tisoč je možnosti, ki bi jih lahko naštela za razlog, da smo drugega čisto počasi dali v predal "Pusti pri miru - nevarno!" Ali predal "Pozor, visoka napetost" ali pa kar predal "Sovražnik".
In naš prostor življenja, odnosov, veselja in druženja se tako oža. Kajti vsakič je potrebno manj, da si po našem mnenju drugi zasluži to nalepko.

Tako pridemo do tega, da nam drugi postane preveč, odveč, začne nas moti in omejevati v naših postavkah, ki so večkrat produkt našega mišljenja in ne Božjega. In ubijamo. Kot Kajn Abela, kot David Urija, kot kot Jezabela Nabota, kot Hitler Jude, kot en narod drug narod, kot starši nerojenega otroka,  in kot jaz tebe. Ker mi ne pašeš in ne ustrezaš. Te ubijem z jezikom, s poniževanjem, z zahrbtnostjo, s prevaro, s sovraštvom.

In sem vstopa Jezus. Kot vedno - jagnje sredi volkov. In pove resnico. Samo ena pot je in ta pot je Bog. On, ki je dober, On, ki veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim, ker je popoln.

Pomeni, da ni v konfliktu s samim seboj, ne more se izneveriti samemu sebi. In On je ljubezen. To pomeni popoln, celosten. Ne dober dokler mi pašeš, potem pa nič več, ampak preprosto dober zaradi sebe in svojega bistva, zaradi svojega svetega imena.

Človek, ki izkusi to lepoto Boga, ki se pusti ujeti žarkom tega sonca in vidi vse milosti, ki mu jih dan za dnem, trenutek za trenutkom naklanja Oče, ne bo nikdar ogrožen. Ker je naše zaklad. Ker je našel Odnos, ki polni, ki prinaša vedno novo, svežo "vodo", milost, vse, kar človek potrebuje. Ker se je pustil objeti Ljubezni.

In samo takrat, ko bomo "pripeti" na Boga, bomo v človeku, ki nas napada, poskuša z nami začeti pravdo,  nam "vzeti suknjo" - karkoli že to takrat za nekoga pomeni - nas sili milje stran, nas nadzira, nenehno prosi in nekaj potrebuje, zmogli videti nekoga, ki je ostal brez Očeta. Odrezan iz Odnosa, odrezan iz Življenja.

Videli ga bomo kot nekoga, ki nima niti drobtinice od tega, kar lahko človek najde v pristnem živem dialogu z Bogom. In takrat nas ne bo več ogrožal nihče. Takrat bomo lahko poleg suknje, dali še plašč in šli namesto ene milje, z njim dve.

Četudi ne dobesedno, ampak z našo držo do njega. Biti ob človeku ne da si ga lastiš in ne da te ogroža, je milost, ki jo je mogoče prejeti zgolj takrat, ko se spoznamo kot ljubljeni otroci znanega Očeta.

Takrat, ko stopimo v Odnos in se pustimo objeti z zarki Ljubezni, takrat, ko zmoremo drugega gledati s pogledom, ki gre skozi oči Boga, bomo lahko tudi mi delali dobro svojim sovražnikom.

Ker bomo že v Dobrem, ker bomo že v Besedi, v Ljubezni in pripeti na Sonce, bomo varni in vedeli, da nas nihče s svojimi napadi in besedami ne more ogroziti.

Vstopiti v Odnos pomeni postajati popoln, celosten in postajati dober zaradi sebe, zaradi "substance" iz katere smo ustvarjeni. In ta "substanca" je Ljubezen.



četrtek, 12. junij 2014

Za vsak dan sproti

Torek

1 Kr 17,7-16
Mt 5, 13-16 

Elija, ki je na begu pred kraljico, se znajde v puščavi. A tudi potok, ki mu je dajal zavetje, zaradi suše usahne. Stiska brez primere. Ogroženost, obup, utrujenost, izmučenost. Trenutek, ko se zamegli pred očmi in se zdi, da se ti bo zmešalo. 

In takrat se zgodi Gospodova beseda.  

Ko doživljamo krizo, smo lahko prepričani, da Bog vedno vstopa. Vedno. Kriza je kakor magnet za Gospoda.
"Vstani in pojdi v Sarepto pri Sidonu in ondi ostani! Glej, zapovedal sem ondi vdovi, da te preživi." Bog, ki poskrbi takrat, ko je najhuje. 

In je vstal in šel. Ne da bi imel kakršnokoli drugo gotovost kakor le Božjo besedo. In sreča vdovo, v isti stiski, z zaprto prihonostjo, brez upanja na rešitev. Pripravlja suhljad, da na ognju speče še zadnji hlebček zase in za sina, nato pa umre. A tudi njej se zgodi Beseda: "Ne boj se. Pojdi in stori, kakor si rekla! Vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi! Sebi in svojemu sinu pa ga naredi potem! Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ko bo Gospod dal dežja za zemljo.‘

Ponovno nobene gotovosti kakor le Beseda. Ni občutij, ni vnaprejšnje gotovosti, le izziv vere. Čiste gole vere. Vere, ki zahteva, da izpustiš vse, kar imaš in zaupaš, da se bo Obljuba izpolnila. Vdova je bila pripravljena iz svojih rok izpustiti še zadnje, kar ju je s sinom ohranjalo pri življenju. Tvegala je vse, a prav s tem dopustila, da je Gospod lahko storil svoje.

Ko si upamo iz svojih rok izpustiti naše kontrole in predstave o tem, kako bi moralo vse potekati in vodstvo svojega življenja zaupamo Besedi, se zgodi, da moka v loncu  ne poide in olja v vrču ne zmanjka, ampak ju je ravno dovolj za VSAK DAN SPROTI. Ne za 10 let naprej, ampak za vsak dan sproti.

Kajti nobena shramba ni bila polna, nobene otipljive gotovosti ni bilo pred vdovo in Elijem, razen Beseda. Te sta se oklenila in ji zaupala. In se je zgodilo. Živela sta vsak dan sproti in preživela stisko in sušo, ki je presegala vsakršno človeško moč. 

To je modrost Boga, ki ne prosi vsega zato, da bi nam kaj vzel, ampak zato, da bi lahko končno On poskrbel in dajal tako, kakor je prav. Za izpustitev stvari iz svojih rok v Njegove, pa je potrebna vera. 

Čista gola vera.  

 


nedelja, 8. junij 2014

Pridi, Sveti Duh

Apd 2, 1-13
1 Kor 12,3-7.12-134
Jn 20, 19-23

Prišel je binkoštni dan. Dan "D" - Dan Duha!

Dan, ko so bili vsi zbrani na enem kraju. Že dejstvo, da so bili vsi zbrani na enem kraju, je čisto delo milosti. Je dar. 
Pomeni, da nas Milost v življenju prehiteva, da se pravzaprav zaradi same milosti o njej sploh pogovarjamo, nanjo mislimo, zanjo prosimo. 
Sveti Duh je že v nas. Prebiva, izlit v naša srca, obrnjen k Očetu v nenehnih, nežnih vzklikih: "Abba, Oče!" Prebiva v nas, ki smo največje svetišče njegove slave. Dovolj je, da mu pustimo, da moli, se obrača za nas k Očetu tudi z neizrekljivimi vzdihi in nas nenehno ohranja v odnosu ljubezni med Očetom in Sinom. Objeti v Sveti Trojici ne moremo biti sami! Nikoli.

Apostolska dela opisujejo, kako je prihod Duha spominjal na šum, kot bi se bližal silovit vihar. Spominjal je na veter. To je tisti veter, o katerem je Jezus pripovedoval Nikodemu. Potrebno se je roditi odzgoraj, znova, za svobodo. Da bi bili odprti in notranje prosti za to, da nas ta Veter lahko tudi preseneti. Kajti veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. To pomeni zaupati Bogu, se roditi iz Duha in mu prepustiti vodstvo ter zaupati njegovi ljubezni, ki ve, kaj dela.

Prihod Svetega Duha je opisan tudi s podobo plamena. Nad vsakim se je ustavil po en plamen. Ogenj spominja na srce, ki gori, srce, ki oživi, srce, ki zaplameni ob Besedi, ko ta spregovori. Srci učencev, ki sta potovala v Emavs, sta takrat, ko jima je sam Jezus razodeval Pisma, v njima goreli. To je delovanje Svetega Duha, ki oživlja, ki prebuja in deluje.

Povabljeni smo torej k zaupanju in odprtosti. K zaupanju v Veter, ki vodi in k odprtosti za milost, ki se želi izliti v srca, da bi jih omehčala in naredila rodovitna.

Prihod Svetega Duha je bil očiten, Njegovi sadovi se niso mogli skriti. Vsi ljudje, ki so se tedaj mudili v Jeruzalemu, so vedeli, da se "nekaj dogaja". Nekaj velikega. 

Zakaj se torej mi tako trudimo, da Sveti Duh ne bi preveč deloval? Zakaj ga kličemo in hkrati želimo utišati takoj, ko pride? Ga zapreti v neprodušne zgornje sobe, da se ne bi opazilo njegovega delovanja? A prav zato je tu. Da bi deloval! 
Sveti Duh ne more biti ujet. Deluje in hoče delovati, v vsakem  drugače, a vedno za skupno dobro. Za izgradnjo Telesa, ki je Cerkev. Nihče ne prejme daru samo zase, temveč zato, da bi bil podarjen naprej. Zato dar. 

Duh prihaja, da bi omehčal, zalil, osvežil, prebudil, obudil. Da bi na nas izlil največji dar - odpuščajočo ljubezen. Prihaja kot Jezus, skozi zaprta vrata, pod noč, v temino našega življenja, v izgubljenost, v naše strahove in stiske, v dvome in skrbi. Prihaja in ponavlja: "Mir vam bodi!" Nato pokaže roke in stran. Pride in pokaže, da je vse zlo, ki ga doživljamo, že vzeto na Njegovo telo. Je že tam, premagano in poveličano. Ni več razloga za prepir, ni več razloga za sovraštvo, za izdajstva in zamere. Vse to je použito v Telesu, v tej odpuščajoči ljubezni. Podarjeno nam je odpuščanje. Dar, izdihnjen na nas, da bi ga tudi mi izdihovali in dihali med seboj. 

Sveti Duh je tisti, ki podarja dar jezikov. Uči nas govoriti jezik, ki ga konkretna oseba ob nas lahko razume.  On je tisti, ki združuje, kar je človeško razbito, oživlja, kar je človeško ubito, opogumlja, kar je človeško prestrašeno in zaklenjeno. To je Sveti Duh, ki že prebiva v naših srcih, da bi vsi ponovno postali eno, ljubljeni Božji otroci, poslani v ta svet, da bi s svojim življenjem pričevali o velikih Božjih delih.
Zato ...

Pridi, Sveti Duh, Luč naši temi, Milina naši trdosti, dež naši suši. Pridi, Resnica našim lažem, pridi Lepota našim ugaslim pogledom. Ti, ki te nobena beseda ne more obseči. Pridi!


nedelja, 1. junij 2014

Se znati ustaviti

Apd 1,12-14
1 Pt 4, 13-16
Jn 17, 1-11

Hm ... ne najbolj preprosta stvar. Se znati ustaviti. Ker se takrat šele začne dogajati.
In tega se bojimo, ker se prav v sebi srečamo z omejitvmi, ki jim nismo kos. Srečamo se z bolečino, ki razgraja in ne da miru, srečamo se z zmedo in strahovi, srečamo se z dvomi. In od tega želimo pobegniti, včasih tudi v pretiran aktivizem. Da bi utišali "notranje razgrajanje", razgrajamo navzven. Se zaletavamo v stene in na vsak način želimo stvari rešiti sami.
Gospod pa nas ravno v takih situacijah vabi, da se ustavimo in dopustimo, da pride dodatna Milost, ta "moč z višave", ki lahko spremeni vse.

Učenci, ki se vračajo z Oljske gore, kjer so pravkar doživeli Gospodov vnebohod, so v podobni skušnjavi. Vsega še ne razumejo najbolje, stvari jih prehitevajo, razum ne sledi ...
Gospod je odšel, ostala jim je sicer obljuba, da ne ostajajo sami, da bo prišla pomoč, ni jim pa jasno ne kdaj ne kako. In čisto lahko bi učenci takrat stvari vzeli v svoje roke in začeli na veliko načrtovati, organizirati srečanja, oznanjati in delati po svoje. Ker so bili razpeti med tem, kar se je že zgodilo in tem, kar naj bi se še. To je napetost, ki jo je težko vzdržati. Želimo jo rešiti in spremeniti v najkrajšem možnem času.

A so vseeno poslušali naročilo, naj ostajajo v zgornji izbi ter molijo, prosijo za milost, ki mora iti pred njimi in jim kazati pot. Obraten vrstni red ne gre.

Čas pričakovanja Svetega Duha bi lahko poimenovali kot čas med "že in še ne". Čas, ko se nazaj ne da več, naprej pa še ni poti. Situacija, ki je naporna in mučna. In prav takrat, ko je najbolj nevzdržno, ko bi najbolj hoteli vse čim prej rešiti, se je potrebno ustaviti in "enodušno vztrajati v molitvi".

Moč molitve je velika. To dokazuje Jezus sam s tem, da moli za nas.
"Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje in, kar je tvoje, je moje, in poveličan sem v njih."

Kako pomirjujoče je vedeti, da Jezus pred Očetom nenehno prosi za nas. Da bi bili eno. Sami s seboj, v sprejemanju lastnega življenja, spola, osebne zgodovine, napak, vzponov in padcev.
Eno z Njim, ki vsako trpljenje, združeno z njim, spreminja v slavo.
In eno med seboj, ki nam je zapovedal, naj drug drugega ljubimo. Ne vem če obstaja lepša zapoved in ne vem, če obstaja težja zapoved.

Trenutki čakanja, trenutki molitve, trenutki zadrževanja v zgornji izbi, so torej trenutki, ki so potrebni. V njih se učimo, da ni vse odvisno od nas. Da nismo samozadostni. Takrat se učimo stvari izpuščati iz svojih rok v Božje roke. Celo zlo in bolečino, ki smo jo prejeli ali zadali, je potrebno izpustiti. Sicer se stvari lotevamo sami, tam pa ni drugega kot sovraštvo in maščevalnost.

(S)pustiti Boga na prvo mesto je tisto večno življenje, ki nam ga je prišel podeliti Božji Sin.
To je naš "Zgodi se", to je naš: "Oče, prišla je ura."
Za vsakega pride čas, ko se mora odločiti ali je pripravljen vse izpustiti v roke Očeta ali bo še naprej vse urejal sam. Pride ura, ko se je potrebno odločiti.

Odločiti tudi zato ali bomo pripadali Kristusu 24h / dan ali samo ob nedeljah dopoldne oziroma med ljudmi, kjer je to varno.
Eno velja - vzeti Boga zares in mu slediti, pomeni nujno dobiti nasprotnike. Tudi med najbolj gorečimi verniki. Sveti Duh je namreč inovativen, preseneča in ruši človeške predstave in pričakovanja, zato je njegovo delovanje včasih nezaželeno. In tisti, ki mu sledi, bo moral vedeti zaradi katerega imena je pripravljen prenašati tako ali drugačno zasramovanje.

Oče, prišla je ura, da se odločimo ali želimo vstopiti in počakati v tej zgornji izbi, spustiti tebe na prvo mesto ali ne. Prišla je ura.