25. nedelja med letom
Povabilo Gospoda se nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše.
Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta.
Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni "biti najet" oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega.
Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so "znotraj" tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?
Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu.
In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.
Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob "koncu dneva".
Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata.
Pavel pravi: "Življenje je zame Kristus." Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30).
Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti "zadnji" morda težjo kakor "najdeni". Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji.
Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje" (Lk 15,31).
Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: "Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden" (Lk 15,31).
nedelja, 24. september 2017
sobota, 16. september 2017
Bistvo krščanstva ...
24. nedelja med letom
... je v odpuščajoči Ljubezni. Ne le tisti, ki dela čudeže, ozdravlja, osvobaja in izganja demone, ampak tisti, ki ljubi do dokončne daritve sebe. Tudi izdajalcem. Juda ni bil pomota med klicanimi imeni. Bil je namreč dokaz edine prave ljubezni, ki že vključuje krivice. To zmore samo Bog. Ker pa smo po Njegovi ljubezni vključeni v novo življenje, lahko odpuščamo in ljubimo tudi mi.
Evangelij nam predstavlja dva odnosa; vertikalni - odnos med človekom in Bogom ter horizontalni - odnos med človekom in človekom. V obeh prihaja do dolgov in krivic. V vertikalnem s človekove strani, kajti Bog ostaja zvest, v horizontalnem pa z obeh strani. Ni namreč človeka, ki bi bil žrtev krivice, ne da bi jo tudi sam nekje in nekomu storil.
Zelo pogosto se zgodi, da v času, ko nas nekaj boli, vidimo le tistega, ki je ranil nas, težko pa ustavimo pogled na tistem, ki smo ga mi ranili, četudi to ni bil isti človek.
Ljudje smo torej brez izjeme grešniki, zato ne obstajajo prvo - in drugorazredni grešniki, kajti greh je vedno odtrganje iz odnosa z Očetom, ki je vir življenja. To pa se lahko zgodi ob silovitem sunku ali manjšem, sunek je sunek in odnos je "pretrgan".
So pa prvo - in drugorazredne posledice greha, ki so sorazmerne s silo, s katero smo nekaj izdali, pretrgali, umorili... In te posledice nas največkrat silijo v maščevanje in potrebo po vračanju. Ker jih občutimo, ker se vračajo, ker prebujajo spomin in z njim bolečino. Dokler vse to ni dokončno izročeno na križ. Križ je kraj edinega spreobrnjenja greha, kajti samo tam se greh lahko pretvori v milost. Na križu je bil sleherni greh preoblikovan v življenje, zato smo ta teden obhajali praznik povišanja svetega križa.
To, kar se je zgodilo ob Kristusovi pashi, se je z nami zgodilo pri krstu in se vsakič v celoti obnovi pri zakramentu sprave. Danes je to temeljni prostor, kjer se greh spreobrača v milost. In ko človek, ki je obrnil hrbet, izdal in umoril, izkusi, kako ga je ta ista ljubezen, kateri je vse to storil, čakala, da ga objame, spozna, da je 100 % ljubljen. Ni drugega dokaza, kot je odpuščanje krivice.
In naša krivica pred Bogom je velika. Prilika omenja, da je dolg enakovreden človeku samemu, ženi, otrokom in vsemu, kar je ta človek imel. Kaj to pomeni?
Naš dolg je namreč prav to, da smo izdali. Najprej sebe, potem svoje žene, može, otroke, najbližje torej, nato pa še vse ostalo, kar imamo. To ni majhen dolg, kajti grešili smo zoper odnose, ki so temelj življenja.
Kristus nam je ta dolg lahko odpustil samo tako, da se je vključil v naše odnose, posrkal vase vse zlo, ki smo ga drug drugemu metali, prevzel vse pljunke, ki jih je grešen človek usmerjal v brata in to odnesel na križ. Od tam pa ne vrnil računa, temveč življenje in odrešenje.
Vrnil nam je dostop do življenja v Trojici in s tem edino sposobnost za življenje novih, odrešenih odnosov z drugimi.
Če iz srca sprejmemo ta dar ponovne vključenosti v Odnos, lahko iz srca odpustimo vsak svojemu bratu. Ker smo prejeli veliko več kakor lahko damo, ker nam je odpuščeno veliko večja "odtrganina" kakor tista, ki nam jo zadaja brat.
Gospod nas je iz smrti, kjer človek ni bil več sposoben ne dihati ne ljubiti, vrnil v življenje, zato so horizontalni grehi, četudi veliki in grobi, dejansko "praska" v okviru vsega prejetega ...
Ali nismo torej tudi mi dolžni se usmiliti svojega so-služabnika, kakor se je Gospod usmilil nas?
Kolikor smo namreč v Kristusu, toliko se spoznamo ljubljeni in toliko lahko odpuščamo.
Če pa se človek odloči ostati sam in ne živeti Gospodu, če se odloči še naprej živeti odtrgano iz Odnosa in samo zase, potem ni Očeta, ni usmiljenja in zato absolutno ni milosti za sobrata.
Sirah opisuje, kako se tak človek vdaja srdu in jezi, ki na koncu ranita in zvežeta samo njega. Odpuščanje je v prvi vrsti torej dar svobode samemu sebi. Je dar, ko prekinemo verigo zla, krivic in zlorab.
Odpustiti pa ne pomeni pozabiti. Pomeni zavestno poimenovati in zavestno izročiti v Roke drugemu. Zlo, srd in jeza, ki ostanejo v človeških rokah, postanejo nevarni in destruktivni. Najprej za tistega, ki jih goji, nato pa še za ljudi okrog njega.
Človek pa, ki živi spomin na zavezo Najvišjega in se spomni vseh prejetih odpuščanj, lahko odpušča "77 x 7 x ..." Nezaključeno število ponazarja neskončnost, saj takrat, ko vstopimo v logiko odpuščajoče Ljubezni, odpade sleherno štetje. Štetje dobrega in štetje zla.
V ljubezni ni štetja, ker ljubezen ni ogrožena. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo Nekoga, ki rešuje iz jame, odpušča krivdo in sleherno zlo spreminja v dobro. Če mu to pustimo ...
Kristus tako neutrudno išče novih sodelavcev sprave. Išče ljudi, ki se bodo končno spoznali ljubljeni, najdeni in odpuščeni z vertikalne strani. Taki bodo z Njim lahko gradili nove horizontalne odnose, ki ne bodo več v štetju zaradi ogroženosti, ampak v veselju podaritve. Tudi odpuščanja.
... je v odpuščajoči Ljubezni. Ne le tisti, ki dela čudeže, ozdravlja, osvobaja in izganja demone, ampak tisti, ki ljubi do dokončne daritve sebe. Tudi izdajalcem. Juda ni bil pomota med klicanimi imeni. Bil je namreč dokaz edine prave ljubezni, ki že vključuje krivice. To zmore samo Bog. Ker pa smo po Njegovi ljubezni vključeni v novo življenje, lahko odpuščamo in ljubimo tudi mi.
Evangelij nam predstavlja dva odnosa; vertikalni - odnos med človekom in Bogom ter horizontalni - odnos med človekom in človekom. V obeh prihaja do dolgov in krivic. V vertikalnem s človekove strani, kajti Bog ostaja zvest, v horizontalnem pa z obeh strani. Ni namreč človeka, ki bi bil žrtev krivice, ne da bi jo tudi sam nekje in nekomu storil.
Zelo pogosto se zgodi, da v času, ko nas nekaj boli, vidimo le tistega, ki je ranil nas, težko pa ustavimo pogled na tistem, ki smo ga mi ranili, četudi to ni bil isti človek.
Ljudje smo torej brez izjeme grešniki, zato ne obstajajo prvo - in drugorazredni grešniki, kajti greh je vedno odtrganje iz odnosa z Očetom, ki je vir življenja. To pa se lahko zgodi ob silovitem sunku ali manjšem, sunek je sunek in odnos je "pretrgan".
So pa prvo - in drugorazredne posledice greha, ki so sorazmerne s silo, s katero smo nekaj izdali, pretrgali, umorili... In te posledice nas največkrat silijo v maščevanje in potrebo po vračanju. Ker jih občutimo, ker se vračajo, ker prebujajo spomin in z njim bolečino. Dokler vse to ni dokončno izročeno na križ. Križ je kraj edinega spreobrnjenja greha, kajti samo tam se greh lahko pretvori v milost. Na križu je bil sleherni greh preoblikovan v življenje, zato smo ta teden obhajali praznik povišanja svetega križa.
To, kar se je zgodilo ob Kristusovi pashi, se je z nami zgodilo pri krstu in se vsakič v celoti obnovi pri zakramentu sprave. Danes je to temeljni prostor, kjer se greh spreobrača v milost. In ko človek, ki je obrnil hrbet, izdal in umoril, izkusi, kako ga je ta ista ljubezen, kateri je vse to storil, čakala, da ga objame, spozna, da je 100 % ljubljen. Ni drugega dokaza, kot je odpuščanje krivice.
In naša krivica pred Bogom je velika. Prilika omenja, da je dolg enakovreden človeku samemu, ženi, otrokom in vsemu, kar je ta človek imel. Kaj to pomeni?
Naš dolg je namreč prav to, da smo izdali. Najprej sebe, potem svoje žene, može, otroke, najbližje torej, nato pa še vse ostalo, kar imamo. To ni majhen dolg, kajti grešili smo zoper odnose, ki so temelj življenja.
Kristus nam je ta dolg lahko odpustil samo tako, da se je vključil v naše odnose, posrkal vase vse zlo, ki smo ga drug drugemu metali, prevzel vse pljunke, ki jih je grešen človek usmerjal v brata in to odnesel na križ. Od tam pa ne vrnil računa, temveč življenje in odrešenje.
Vrnil nam je dostop do življenja v Trojici in s tem edino sposobnost za življenje novih, odrešenih odnosov z drugimi.
Če iz srca sprejmemo ta dar ponovne vključenosti v Odnos, lahko iz srca odpustimo vsak svojemu bratu. Ker smo prejeli veliko več kakor lahko damo, ker nam je odpuščeno veliko večja "odtrganina" kakor tista, ki nam jo zadaja brat.
Gospod nas je iz smrti, kjer človek ni bil več sposoben ne dihati ne ljubiti, vrnil v življenje, zato so horizontalni grehi, četudi veliki in grobi, dejansko "praska" v okviru vsega prejetega ...
Ali nismo torej tudi mi dolžni se usmiliti svojega so-služabnika, kakor se je Gospod usmilil nas?
Kolikor smo namreč v Kristusu, toliko se spoznamo ljubljeni in toliko lahko odpuščamo.
Če pa se človek odloči ostati sam in ne živeti Gospodu, če se odloči še naprej živeti odtrgano iz Odnosa in samo zase, potem ni Očeta, ni usmiljenja in zato absolutno ni milosti za sobrata.
Sirah opisuje, kako se tak človek vdaja srdu in jezi, ki na koncu ranita in zvežeta samo njega. Odpuščanje je v prvi vrsti torej dar svobode samemu sebi. Je dar, ko prekinemo verigo zla, krivic in zlorab.
Odpustiti pa ne pomeni pozabiti. Pomeni zavestno poimenovati in zavestno izročiti v Roke drugemu. Zlo, srd in jeza, ki ostanejo v človeških rokah, postanejo nevarni in destruktivni. Najprej za tistega, ki jih goji, nato pa še za ljudi okrog njega.
Človek pa, ki živi spomin na zavezo Najvišjega in se spomni vseh prejetih odpuščanj, lahko odpušča "77 x 7 x ..." Nezaključeno število ponazarja neskončnost, saj takrat, ko vstopimo v logiko odpuščajoče Ljubezni, odpade sleherno štetje. Štetje dobrega in štetje zla.
V ljubezni ni štetja, ker ljubezen ni ogrožena. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo Nekoga, ki rešuje iz jame, odpušča krivdo in sleherno zlo spreminja v dobro. Če mu to pustimo ...
Kristus tako neutrudno išče novih sodelavcev sprave. Išče ljudi, ki se bodo končno spoznali ljubljeni, najdeni in odpuščeni z vertikalne strani. Taki bodo z Njim lahko gradili nove horizontalne odnose, ki ne bodo več v štetju zaradi ogroženosti, ampak v veselju podaritve. Tudi odpuščanja.
sobota, 9. september 2017
Povabilo v Naročje
23. nedelja med letom
Za staro miselnost lahko današnja božja beseda zveni kakor povabilo h kritiziranju in moraliziranju drugim. Nova misel, upodobljena po Kristusu, pa odkrije globlji pomen.
Prvo berilo se danes res zdi neomajno v zahtevi po svarilu drugih in vendar je notri ključen stavek, ki obrne stvari na glavo: »Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu.«
Naša »opozarjanja« bi tako postala bi le še tiha vabila v že spleteno Občestvo. In karkoli lepega zavežemo tu, na zemlji, bo zavezano v nebesih, v večnosti. In karkoli razvežemo težkega na zemlji, bo razvezano v nebesih. Za zmeraj. Tako se gradi Kraljestvo. S tistimi, ki so ranili.
Z milostjo krsta smo namreč vsi mi postali služabniki sprave!
Naj zato srce ne presliši vrstice pred evangelijem, ki pravi: »Bog je v Kristusu spravil svet s seboj, nam pa je zaupal besedo sprave.«
Za staro miselnost lahko današnja božja beseda zveni kakor povabilo h kritiziranju in moraliziranju drugim. Nova misel, upodobljena po Kristusu, pa odkrije globlji pomen.
Prvo berilo se danes res zdi neomajno v zahtevi po svarilu drugih in vendar je notri ključen stavek, ki obrne stvari na glavo: »Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu.«
Ne kadar se meni zdi ali ko gre meni kdo na živce, temveč ko
je nekaj navdihnjeno od Besede. Če pa je Beseda ljubezen in življenje, ki se
hoče podariti drugemu, se bo tak navdih lahko zgodil samo takrat, ko je človek
napolnjen z milostjo. Zato je, preden odpremo usta, tega človeka potrebno
ljubiti. Veliko ljubiti. Pavel ne spodbuja zastonj, ko pravi: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za
medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo!«
Svarilo v svetopisemskem pomenu torej ni nič drugega, kakor
povabilo k ljubezni! Zato je pomembno najprej biti v tej Ljubezni, se vanjo
dobesedno potopiti. Kajti če sama ne najprej ljubim tega človeka, h kateri
ljubezni naj ga povabim? Mar nisem sama enaka kakor on in ga zato moram
kritizirati?
In vendar, kdo zmore najprej odvezati že tu, na zemlji, to, kar je prizadelo? Odvezati in ne
zategovati, odpeti spone in ne dodajati ter obenem zavezovati odnose ljubečega
pogleda? Kdo to zmore?
Dokler človek gleda na vse to ločen iz Odnosa, je nemogoče.
Če pa najprej poišče svojo pravo identiteto ljubljenega v Naročju nekoga, ki
edini lahko ljubi in odpušča, ko sebe spozna objetega in »na varnem«, lahko
drugače vidi brata, ki ga je prizadel. Predvsem ga najprej vidi kot brata in ne
sovražnika. Vidi ga kot tistega, ki je zdrsnil iz Naročja in se znašel v temi, iz
katere se rojevajo rane. Če se je torej moj brat znašel v temi in me iz tiste
teme rani, sem ga poklicana povabiti nazaj v svetlobo. Če pa je v meni
neskončna potreba po očitanju, maščevanju in moraliziranju, mar nisem tudi sama
potem že zdavnaj zdrsnila iz Naročja in enako ogrožena ždim v isti temi in
širim iste rane?
Nujno se je odpreti Drugemu, v sebi razžareti milost krsta, obuditi
zavest sinovstva in hčerinstva, v moči katerega smo zedinjeni z drugimi brati
in sestrami, tistimi na zemlji in tistimi v nebesih. Med nami se vzpostavi
občestvo, toplo in odrešeno. Nato pa lahko iz tega občestva še enkrat pogledamo
brata, ki je ranil. Tako se zagotovo ne bo rodila potreba po maščevanju ali
takojšnjem opozarjanju, temveč se bo rodilo nežno, celo sočutno spontano povabilo,
da se tudi on pridruži tej lepoti Občestva, kjer je vsega dovolj. Za vse.
To je skrivnost odrešenega kristjana. In če bi jo zares
živeli, če bi se res vsakič zavedali lepote naše resničnosti, kako topel bi bil
ta svet! Ali vsaj … kako topli bi bili kristjani! Naša »opozarjanja« bi tako postala bi le še tiha vabila v že spleteno Občestvo. In karkoli lepega zavežemo tu, na zemlji, bo zavezano v nebesih, v večnosti. In karkoli razvežemo težkega na zemlji, bo razvezano v nebesih. Za zmeraj. Tako se gradi Kraljestvo. S tistimi, ki so ranili.
Z milostjo krsta smo namreč vsi mi postali služabniki sprave!
Naj zato srce ne presliši vrstice pred evangelijem, ki pravi: »Bog je v Kristusu spravil svet s seboj, nam pa je zaupal besedo sprave.«
Bog pa ne kliče sposobnih, ampak usposobi izbrane!
sobota, 2. september 2017
"Če kdo hoče ..."
22.nedelja med letom
Resnično pravi odnos je samo tisti, ki vključuje veliko noč, ki pozna večer četrtka, pozna petek, pozna dolgo čakanje sobote, okusi pa tudi moč vstajenja, ki presega človeško mogoče. Vsak odnos se torej začne najprej s sladkim, z zaljubljenostjo, potem pa raste in zori do točke, ko človeka potisne v kot odločitve, v kot, v katerem se iz srca izvije: "Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se ti zapeljati."
Tu je točka duhovnega boja.
Bog je ljubezen, zato si človeka želi ponovno svobodnega, tudi od ujetosti v lasten jaz in lastno misel, da bi ga tako ponovno vrnil v občestvo s seboj, v edino novo misel, kjer človek nima več smrti pred seboj, ampak za seboj. Četudi se je s krstom to dejansko že zgodilo, naša stara narava kljub temu težko vstopa v to dejstvo. Zato Pavel spodbuja k nenehnemu preobražanju svojega mišljenja. Ta preobrazba, ta prehod iz stare v novo misel pa je tudi boleč. Kot vsak porod.
Ker torej Bog človeka tako ljubi, prihaja k njemu v človeku lastnem jeziku ter ga povabi korak naprej. Vse se zdi prijetno in lepo. Človek že morda hodi za Gospodom, in vendar še lahko ostaja ločen od Njega, še ostaja tisti, ki bi še vedno rad Bogu sam pokazal, kaj mora storiti in kaj je zanj dobro. Ostaja tisti, ki se mora ohraniti, samouresničiti, postaviti zase, dokazati in uspeti. Vsekakor ohraniti svoje življenje!
Tu pa čelno trčita človeška in Božja miselnost, trčita miselnost posameznika zunaj občestva s Kristusom (četudi hodi za Njim) in človeka, ki je v Kristusa oblečen, vanj vcepljen in Njega živi. Tak se lahko odpove svojemu načinu mišljenja, ker ve, da je le delno in zato omejeno ter sprejme Božjega, v moči katerega lahko za petkom že vidi vstajenje in se zato ne boji dati življenja.
Peter je torej na prelomnici. Od tega, ko ga je Gospod poklical in se je med njimi ravno utrdilo veselje nad Učenikom, veselje nad tem, da so lahko zraven in del velikih del, ravno ko je bilo najbolj idealno za to, da se vsak od njih še dodatno dokaže in pokaže svoje sposobnosti, jim Jezus začne razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Učenik torej naenkrat obrne smer, zagrabi kakor ogenj v kosteh, ki ne izgine ...
Človek namreč v svoji grešni miselnostni ne sliši "tretji dan vstati", zelo pa sliši "umoriti", zato se zboji, saj gre taka pot v popolnoma nasprotno smer, kakor si je želel sam.
"Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!"
In vendar:
"Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško."
Kaj pa je Božje? Mar ne ravno to, da vsi verujejo v Sina in spoznajo Očeta ter prejmejo večno življenje? Zato je prišel Kruh, ki pa se mora pojesti, ne pa ohraniti. Vsaka prava ljubezen se daje, na neki način se pusti umoriti medtem, ko ljubi.
Vsekakor to ne gre v človeško logiko samouresničitve, kjer je temeljno ohraniti sebe.
Tako se prične temeljna metanoia, temeljni prehod iz človeka, ki je sam, v človeka, ki je v Odnosu. Človek, ki je sam (četudi lahko hodi za Gospodom), se boji izgubiti samega sebe, ker se mora dokazati, pokazati in ohraniti nedotaknjen do konca!
Človek, ki je v Odnosu in v Kristusu tudi živi, pa se spozna ljubljen z Ljubeznijo, ki gre do konca, zato izgubi sleherno potrebo po "najdenju samega sebe in svojega življenja" ter zahrepeni po tem, da se tudi sam podari.
"Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel."
Peter je na prelomnici. Jeremija je na prelomnici. Ogenj v kosteh ne mine. Ostaja. Jezus se od Petra ne umakne. Ostaja. Potrebno se je odločiti.
Ali reševati svoje življenje, graditi na sebi in se samouresničevati ali se vreči v roke edini Ljubezni, ki prosi celoto človeka, ki ljubi do konca, a tudi vodi skozi petek v ljubezen drugih do konca?
Pavel v pismu Rimljanom spodbuja k odločitvi drugega: "Rotim vas bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev; tako bo vaše bogoslužje duhovno. Preobražajte se z obnovo svojega mišljenja, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno."
Kliče in spodbuja, da si upamo izgubiti sebe, da izpustimo logiko razmišljanja starega človeka, ki se hoče za vsako ceno ohraniti in vstopiti v logiko Ljubezni, ki ljubi, se porablja, se pusti raniti in ne šteje.
Začetna pot za Gospodom je torej minila. Učenci so se morali odločiti. In mislim, da se moramo tudi mi. Vsak od nas! Ljubezen namreč nujno vključuje svobodno odločitev!
Zato Jezus ne brez razloga reče: "Če kdo hoče..."
Odločitev je moja in tvoja.
Resnično pravi odnos je samo tisti, ki vključuje veliko noč, ki pozna večer četrtka, pozna petek, pozna dolgo čakanje sobote, okusi pa tudi moč vstajenja, ki presega človeško mogoče. Vsak odnos se torej začne najprej s sladkim, z zaljubljenostjo, potem pa raste in zori do točke, ko človeka potisne v kot odločitve, v kot, v katerem se iz srca izvije: "Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se ti zapeljati."
Tu je točka duhovnega boja.
Bog je ljubezen, zato si človeka želi ponovno svobodnega, tudi od ujetosti v lasten jaz in lastno misel, da bi ga tako ponovno vrnil v občestvo s seboj, v edino novo misel, kjer človek nima več smrti pred seboj, ampak za seboj. Četudi se je s krstom to dejansko že zgodilo, naša stara narava kljub temu težko vstopa v to dejstvo. Zato Pavel spodbuja k nenehnemu preobražanju svojega mišljenja. Ta preobrazba, ta prehod iz stare v novo misel pa je tudi boleč. Kot vsak porod.
Ker torej Bog človeka tako ljubi, prihaja k njemu v človeku lastnem jeziku ter ga povabi korak naprej. Vse se zdi prijetno in lepo. Človek že morda hodi za Gospodom, in vendar še lahko ostaja ločen od Njega, še ostaja tisti, ki bi še vedno rad Bogu sam pokazal, kaj mora storiti in kaj je zanj dobro. Ostaja tisti, ki se mora ohraniti, samouresničiti, postaviti zase, dokazati in uspeti. Vsekakor ohraniti svoje življenje!
Tu pa čelno trčita človeška in Božja miselnost, trčita miselnost posameznika zunaj občestva s Kristusom (četudi hodi za Njim) in človeka, ki je v Kristusa oblečen, vanj vcepljen in Njega živi. Tak se lahko odpove svojemu načinu mišljenja, ker ve, da je le delno in zato omejeno ter sprejme Božjega, v moči katerega lahko za petkom že vidi vstajenje in se zato ne boji dati življenja.
Peter je torej na prelomnici. Od tega, ko ga je Gospod poklical in se je med njimi ravno utrdilo veselje nad Učenikom, veselje nad tem, da so lahko zraven in del velikih del, ravno ko je bilo najbolj idealno za to, da se vsak od njih še dodatno dokaže in pokaže svoje sposobnosti, jim Jezus začne razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Učenik torej naenkrat obrne smer, zagrabi kakor ogenj v kosteh, ki ne izgine ...
Človek namreč v svoji grešni miselnostni ne sliši "tretji dan vstati", zelo pa sliši "umoriti", zato se zboji, saj gre taka pot v popolnoma nasprotno smer, kakor si je želel sam.
"Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!"
In vendar:
"Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško."
Kaj pa je Božje? Mar ne ravno to, da vsi verujejo v Sina in spoznajo Očeta ter prejmejo večno življenje? Zato je prišel Kruh, ki pa se mora pojesti, ne pa ohraniti. Vsaka prava ljubezen se daje, na neki način se pusti umoriti medtem, ko ljubi.
Vsekakor to ne gre v človeško logiko samouresničitve, kjer je temeljno ohraniti sebe.
Tako se prične temeljna metanoia, temeljni prehod iz človeka, ki je sam, v človeka, ki je v Odnosu. Človek, ki je sam (četudi lahko hodi za Gospodom), se boji izgubiti samega sebe, ker se mora dokazati, pokazati in ohraniti nedotaknjen do konca!
Človek, ki je v Odnosu in v Kristusu tudi živi, pa se spozna ljubljen z Ljubeznijo, ki gre do konca, zato izgubi sleherno potrebo po "najdenju samega sebe in svojega življenja" ter zahrepeni po tem, da se tudi sam podari.
"Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel."
Peter je na prelomnici. Jeremija je na prelomnici. Ogenj v kosteh ne mine. Ostaja. Jezus se od Petra ne umakne. Ostaja. Potrebno se je odločiti.
Ali reševati svoje življenje, graditi na sebi in se samouresničevati ali se vreči v roke edini Ljubezni, ki prosi celoto človeka, ki ljubi do konca, a tudi vodi skozi petek v ljubezen drugih do konca?
Pavel v pismu Rimljanom spodbuja k odločitvi drugega: "Rotim vas bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev; tako bo vaše bogoslužje duhovno. Preobražajte se z obnovo svojega mišljenja, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno."
Kliče in spodbuja, da si upamo izgubiti sebe, da izpustimo logiko razmišljanja starega človeka, ki se hoče za vsako ceno ohraniti in vstopiti v logiko Ljubezni, ki ljubi, se porablja, se pusti raniti in ne šteje.
Začetna pot za Gospodom je torej minila. Učenci so se morali odločiti. In mislim, da se moramo tudi mi. Vsak od nas! Ljubezen namreč nujno vključuje svobodno odločitev!
Zato Jezus ne brez razloga reče: "Če kdo hoče..."
Odločitev je moja in tvoja.
Naročite se na:
Objave (Atom)