Noč, ki pušča kamen odvaljen

Velika noč

Gospod deluje v naših življenjih tako, da večkrat ne razumemo.
Ves postni čas nas je pripravljal na ta veliki dogodek vstajenja. Vsa Beseda nas je usmerjala k eni sami novi stvarnosti - vstalemu Kristusu.

In učenci ne dojemajo. Žene ne dojemajo. Vsi so zbegani. Katerikoli evangelij poslušamo, govori o zbeganosti in čudenju. In to je znak, da deluje On in ne mi. Kar je naše, nas ne zbega, ker je predvidljivo, skladno z našo predstavo in skladno z našimi željami. Bog gre vedno preko. Zato zmede, zato ne dojemamo.

Prazen grob, ko bi moral biti poln. Odvaljen kamen, ko bi moral biti tesno zaprt. Angeli, ki oznanjajo življenje tam, kjer bi morala biti smrt. Vse to nas bega. Kajti veliko je situacij v našem življenju, kjer smo se naučili živeti v grobu, napol mrtvi, veliko je situacij, kjer smo izbrali smrt in obup. In tako zelo nas šokira, ko se pojavi odvaljen kamen. Kajti žene je čakal kamen, ki je že bil odvaljen. In tu je vesela novica.

Ko sami doživljamo zaprte grobove v dogodkih in odnosih, ko si vendarle zaželimo svetlobe, pomislimo na napor in velike, ogromne količine moči, ki jih bo potrebno vložiti zato, da bi se kamen premaknil za en sam "mm". Gospod pa deluje drugače - On spreminja stvarnost. Kamen, ki je zapiral grob, je Marija Magdalena našla odvaljen ... Ko Gospod rešuje, vključi v svoje vstalo telo in pelje ven. Brez napora, brez mukotrpnega premikanja skal. Vse to je že storil. Potrebuje le našo vero, da "je On tisti, ki živi".

To je delovanje Boga v našem življenju. Je resničnost, v katerih je kamen že odvaljen. In stojimo pred grobom in jokamo. Ali begamo in kličemo druge. Ker ne moremo dojeti, ne vemo, kaj storiti.
Vstopamo v to luknjo, vidimo povoje in ne razumemo. Pretežka je ta resničnost za nas. Preveč novo je življenje v svobodi. Ker smo pozabili, kaj pomeni živeti v resnični svobodi Božjih otrok.

In tukaj je - ta slavna Velika noč. Noč, ki kliče v svetlobo. Noč, ki je bila zmagana s svetlobo. Noč, ki je rodila to Svetlobo, ki ne pojenja. To je tudi noč, ki pušča kamen odvaljen. Vstop v svobodo je odprt. Na vsakem od nas pa je, da se odloči, na kateri strani groba želi živeti. S katere strani želi gledati na življenje.
Odločiti se je potrebno ali bomo vse tisto, kar je bolelo in se je zdelo, da ubija, še naprej iskali v deželi smrti in med mrtvimi ali bomo vendarle začeli te stvari videti z očmi vstajenja - in jih ne več pripisovati mrtvim, ampak živim.

Kajti odkar On živi, ni nič več isto. Ni več situacije, pa naj bo še tako temna in brezupna, ki ne bi imela že odvaljenega kamna s povabilom odločitve. V Njem ni več suženjstva, ni več poraza in ni več smrti. V Njem je le še življenje in odpuščanje. Ko torej vstopimo v Njegovo vstalo telo, vse naše temine postanejo svetloba. Ker so v Njem in samo v Njem prešle iz ene strani kamna na drugo. Prehod je prost.
Potrebno je le v resnici zaživeti našo zraščenost z Njim. In vse bo postalo Jutro.

Umreti sebi in postati kruh za druge

Cvetna nedelja

Dan prihoda Gospoda v naše mesto življenja. Prihod, ki je včasih tih in skrit, komaj zaznaven našemu srcu, včasih viden in očiten, kakor na dan slovesnega vstopa v Jeruzalem. On prihaja vselej in vsak dan. Vedno. Čeprav ve, da bo v našem srcu tudi trpel... ker ga bomo spregledali, zatajili, zbežali, obrnili hrbet. In vendar prihaja, ker izpolnjuje to, kar želi Oče. In Oče želi nazaj svoje izgubljene in ljubljene otroke.

Prav je, da na to današnjo cvetno nedeljo usmerimo pogled v Gospodove prihode v naša življenja. Veliko jih je in veliko takih, kjer smo ga najmanj pričakovali. Če smo odprti Duhu, se ti vstopi kar vrstijo. Preko Besede, preko oči drugega, preko najbolj navadnega srečanja.

Prav pa je tudi, da smo pozorni na naše reakcije teh prihodov. Kajti tudi v nas so farizeji, ki slovesno pozdravljajo prihod Jezusa, v srcu pa točno vedo, da ga želijo umoriti. To je hinavščina in pred njo nismo nikoli zares varni. To je trda zemlja našega srca, potrebna obdelave.

V našem srcu so tudi preprosti Judje, ljudje, ki so iskreno pozdravljali Jezusa, a ga kmalu tudi obsodili. Ker so bili nestanovitni, ker so se obračali tako, kakor je zapihal veter. To je teren s kamenjem. Ko obišče Beseda, kliče k ukoreninjenosti, da bi lahko obrodila sad. Globoke korenine so potrebne in potreben je čas. In Bog daje vse to tistemu, ki ga iskreno išče, spušča v svoj Jeruzalem in je pripravljen na rast. Rast, ki zahteva odpoved.

V našem srcu so pa tudi apostoli. Tisti, ki so že prehodili neko pot in se tudi že odločili za Gospoda. Do konca. To je tista dobra, rodovitna zemlja. naših src. In vendar moramo tudi tu priznati svojo majhnost in krhkost. Kajti tudi apostoli so se razbežali, ko je prišla Njegova ura.

To so tisti deli srca, ki iskreno sprejmejo Besedo, jo slovesno pozdravljajo in prednjo polagajo vse svoje plašče, vso svojo voljo in govorijo: "Gospod, s teboj sem pripravljen tudi v ječo in smrt."
Pa nekaj ur za tem že spijo. Pretežko je občutje Getsemanija, preveč težke stvari se tam dogajajo. Še nekaj ur pozneje, ti deli srca tajijo. Najprej Gospoda, potem svoje prijatelje, nato samega sebe. To je zgodba Petra in to je zgodba nas vseh.
A tam, na dnu, Petra najde Očetov usmiljeni pogled. Tam nas vse Jezus pogleda in odpre vrata Božjega usmiljenja.

Vsi smo v teh svetih dneh poklicani k spreobrnenju - ne samo od trdote k rahlosti zemlje, ampak tudi od dobrega k boljšemu. Peter je imel dobre načrte, lepe želje. A je moral priznati, da ni on protagonist, da jih on sam ni sposoben izpeljati. Kar je potrebno, je spoznanje ljubljenosti, potreben je tisti spokoren in ponižen: "Gospod, ti vse veš."

Potrebno je zapuščati svoje, četudi dobre želje, in si upati sprejeti Božje, boljše želje. Kakor sveti Jožef. Z Marijo je imel čudovite načrte, svete, lepe. In vendar je bil povabljen vse to zapustiti in se pustiti odvesti v neznano, v tisto boljše Boga.

Naj nam ob tem pomaga tudi čudovita prispodoba mladega oslička, o katerem beremo v evangeliju vsako cvetno nedeljo. To je bil mlad osliček, na katerem ni še nihče jezdil. In bil je privezan. To je prispodoba nas, ko še nismo pripravljeni na daritev. Ko še nismo pripravljeni na to, da bi umrli sebi in se pustili "uporabiti, porabiti, razlomiti, zaužiti in umazati" s človeštvom. Gospod prihaja in odvezuje, da bi bili svobodni. Svobodni in zato sposobni tako radikalne odločitve.

Vendar biti svoboden ne pomeni, da lahko delaš karkoli hočeš. Taki ljudje niso svobodni, ampak ostajajo sužnji samih sebe ali pa kulture, v kateri živimo in ki tako močno narekuje stil življenja.

Ko sta učenca odvezala oslička, sta ga privedla k Jezusu. Pomeni, da je ta osliček še vedno bil privezan, a ne več v nerodovitnem, statičnem stanju, temveč se je odpravil, pustil se je voditi Nekomu.
To je naša resnična svoboda, zaradi katere Jezus vstopa v naš Jeruzalem. Da bi se mu pustili odvezati od strahu zase ter od nerodovitnosti, ter pustili odvesti v Njegovo voljo. Korak za korakom. V Jeruzalem - "k farizejem in Judom, k apostolom - zvestim in nezvestim".

Potrebno se je pustiti odvezati od lastnih dobrih načrtov in odvesti v Božje, boljše, v rodovitnost. Potrebno je umreti sebi in postati krotki nosilci Besede. Poklicani smo mu pripraviti prostor in pustiti, da se Beseda "usede" v nas, na nas in jo, kakor ta osliček, ponesti k vsem - in skupaj z Njim, postati užiten Kruh, ki se daje ...

Oče, ki ljubi in čaka do konca

4. postna nedelja

Danes beremo osrednji odlomek Očetovega usmiljenja. Bog, ki razodene, kaj pomeni biti Oče in kaj pomeni biti najdeni otrok. Najden si lahko samo če veš, da iščeš. Tu je začetek, ki je tako zelo pomemben, kajti vsi smo izgubljeni. Starejši in mlajši, prvorojeni in drugo - ali tretje rojeni.
Na poti življenja vsi prej ali slej izgubimo pogled, izgubimo Odnos in vstopimo v mentaliteto, ki jo ponuja svet.

Kako suvereno nastopi mlajši sin, prepričan, da je prišel čas, ko mora stvari vzeti v svoje roke. Kolikokrat tudi mi pobegnemo iz Odnosa, prepričani, da si moramo priskrbeti sami. Prepričani, da je naš načrt boljši kakor Božji. Če ne drugo zato, ker se zdi, da je lažje izvedljiv in predvsem bolj obvladljiv. Vsaj zdi se tako.

Ni minilo veliko časa med tem, ko je sin prevzel stvari v svoje roke in tem, ko je dokončno prekinil odnos ter in odšel. Odhod je logična posledica greha, ki se zgodi prej.
Najprej se v nas rodi prepričanje, da Bog ni Oče, ki bi dajal, ampak jemal. Z nami tekmoval. Zato se rodi prepričanje, da moramo in tudi zmoremo sami in bolje.
Rodi se gotovost, da je naša zamisel in ideja najboljša, Božja misel pa ostaja na nivoju grožnje. Zato je potrebno v daljno deželo.

V vse, kar je daljno in ne konkretno, se vedno odhaja z velikimi načrti, ki nujno postanejo v službi tega, da bi se dokazali. Kajti takoj, ko izstopimo iz Odnosa, takoj, ko bistvo našega življenja ni več "biti z Njim", smo sami, ogroženi in potrebni, da nas drugi prepoznajo in opazijo. Zato začnemo s svetom tekmovati ... in nujno izgubljati. Dobesedno stradati. To je zapeljivost zla - obljublja vse, nič ne da, vse vzame.

Vsakič, ko kristjani pozabimo, kje je naše bistvo, začnemo tekmovati z idejami tega sveta. Hočemo jih premagati in hočemo biti privlačnejši od njih, v resnici pa postanemo kakor pokvarjena sol, ki ni za drugo, kakor da se jo pohodi (Mt 5, 13). Ko skušamo prepričati svet, da smo mu podobni in ga s tem kupiti, nismo več sol. Spoznamo ne samo, da nismo "boljši od drugih", ampak totalno bedni. To je trenutek ničle, trenutek "pasenja svinj in opazovanja rožičev, ki jih nihče ne da."

Takrat, na točki nič, je sin zmogel iti vase. Zmogel se je srečati z resnico lastne bede in spoznanjem, da je edino bogastvo, ki ga je kdajkoli imel, odnos! Zato se je vrnil. Tu je ključni preobrat. Naredil je prvi korak in obrnil smer, vse ostalo stori Oče!

Vrnil se je, ranjen, obdelan in spremenjen. In prvič zares vstopil v Odnos, prvič zares odkril, kaj pomeni imeti Očeta, toliko bolj ljubečega in usmiljenega, kolikor bolj skeleče rane in praske je on, Njegov otrok nosil.

Ko se je mlajši otrok zagledal v Očetovem pogledu, je lahko sebe spoznal kot sina, ki ima vse, še več, ki ima brata.

Prav naši medosebni odnosi bodo vedno lakmusov papir našega odnosa z Bogom. Kdor ima Očeta, sme imeti tudi brata, se z njim veseliti ter z njim deliti oblačilo in prstan. Kdor ima gospodarja, ne more imeti nikogar. Tak kristjan stoji zunaj, jezen in užaljen, na točki nič.
Kajti tudi to, da si v življenju vse kupujemo, je točka nič, tudi to ni nič drugega kakor pasti svinje in gledati rožiče, ki ti jih nihče ne da. Tudi ta sin je izgubljen. In tudi tak kristjan je neprivlačen. Ker še nima Očeta. In tudi k temu svojemu izgubljenemu sinu prihaja naproti Oče.

Bog je tisti, ki v odnosu do nas nenehno dela korake in prihaja naproti. Ne vemo ali je starejši sin zmogel vase in prehoditi pot v Odnos ali ne, vsekakor pa izprašuje življenje nas, kristjanov, ki med seboj tekmujemo, se bojujemo, primerjamo in izgubljamo ... nas, ki tolikokrat spregledamo, da je edino bistvo v "biti z Njim, biti v tem, kar je Očetovega, pustiti, da je vse moje tvoje in vse tvoje tudi moje."

V tem je zajeto vse naše spreobrnenje, v tem je zajeta rešitev naših konfliktov in bojev, opravljanj in napadanj. Kajti, tam, ko greš vase in odkriješ Odnos kot svoje edino bogastvo, se svet spremeni. Tam nastane prostor za veselje in zabavo, prostor za drugega, ki preprosto ne more več ogoroziti.

Takrat, po točki nič, lahko postanemo, kakor pravi apostol Pavel Korinčanom, v službi sprave.
"Kajti Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam tudi dal službo sprave. Med nami je razglasil nauk sprave. "

To, da zmoremo biti med seboj bratje, bo pa tudi edino najmočnejše pričevanje, da obstaja Oče, ki ljubi in čaka ... do konca.