Polnočnica
"Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola, kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele" (Mdr 18, 14-15).
Ko je tema dosegla svoj vrhunec in je nasilnost ter grobost ljudi dosegla svoj višek, Gospod spregovori. Kot bojevnik, ki pa v Božjem slovarju nosi drugačen pomen kot v človeškem.
Sredi noči torej, ko ječanje in vzdihovanje tolikih dosega svoj vrhunec, se tudi danes, tudi to noč, rojeva Beseda.
Beseda, ki je bila pri Bogu in ki je Bog, Beseda, po kateri je vse nastalo in nič ne obstaja brez nje, Beseda, ki v sebi nosi luč in življenje in prebiva v Očetovem naročju, se je razodela, ko se je iz tega Očetovega naročja spustila v preprosto naročje Marije in Jožefa, v preprosto naročje stvarstva.
Prišla je med ljudstvo, ki je hodilo v temi in zato slepo tavalo, med ljudstvo, obremenjeno s tolikimi jarmi nerazumevanj, krivic, sporov, obremenjeno s težo palic naših besed, ki ne dišijo po Besedi. Prišla je, da zlomi šibo greha, ki je naš največji priganjač.
In vendar ta "bojevnik" vsega tega ne stori s silo, z glasnostjo ali vpitjem. Nasprotno; medtem ko eni spijo, drugi še iščejo prenočišča in se tretji jezijo nad toliko gnečo v Betlehemu, se Očetova obljuba dopolni ter razodene v podobi deteta, povitega v plenice in položenega v jasli. Tako, da ne zasede prostora in se ne vsiljuje, ampak vsakemu pusti svobodo odločitve.
Evangeljska pripoved nam pokaže, da je prav zato lahko razodeta na skrivnem in preprostim.
Ne razodeva se namreč po logiki mogočnikov tega sveta, ampak tistim, ki verujejo in se odpravijo na pot, še preden vidijo. Preprosti in tisti, ki ne slonijo na lastnih uspehih, se nikdar ne bojijo sprememb, h katerim redno kliče Ljubezen.
Pastirji so bili taki ljudje. Ljudje konkretnosti in prožnosti, ker niso bili zaposleni sami s seboj, ampak so imeli pogled zazrt v drugega. Tudi ponoči. Medtem, ko so noč za nočjo skrbeli za svojo čredo, so se osvobajali pretiranega strahu zase ter ohranili jasno oko ter dober sluh. In zgodila sem ji je Beseda, ki so jo potem tudi videli.
Koliko pa je naše srce budno kakor srce pastirja, ki tudi ponoči razločuje med dobrim in slabim glasom, med zvokom nevarne zveri ter glasovi angelov? Koliko razločujemo med obojnim in koliko smo potem, ko se nam Beseda vendarle razodene, res pripravljeni zapustiti poznano čredo in oditi tja, kamor nas Beseda pošilja? Kajti samo tako se zgodi utelešenje. Samo tako bomo to, kar nam je sporočeno, tudi zrli v konkretnosti življenja.
In še nekaj; ne iščimo utelešenja Besede drugje, kot sredi naših temin. Mislim, da vsak od nas kdaj pade v skušnjavo, da je naša tema za prihod Odrešenika pretemna, neprimerna, nevredna, premalo "okrašena".
Toda On prihaja prav v to neprimernost teme, da bi prinesel Luč. Ne potrebuje namreč luči dan, ampak noč.
Zato prihaja v naše votline, brezna in luknje, da bi jih preoblikoval v votlino rojstva. Prihaja v ujetništvo doline smrtne sence, da bi nas popeljal ven iz nje, na prosto in v svobodo odrešenih. Zato votlina srca, v katero se rojeva nocoj, že postaja odprti grob, iz katerega sije svetloba vstajenja, mi pa tisti, ki so polni milosti in resnice poslani kot utelešena Beseda ven - med ljudi.
Da bi tudi med nami in v naših odnosih zrli Otroka; ta nežen in usmiljen obraz večnega Očeta!
torek, 24. december 2019
sobota, 14. december 2019
Pripravljen prostor
3. adventna nedelja
"Bratje, potrpite do Gospodovega prihoda!" nas spodbuja apostol Jakob. "Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu."
Zakaj poljedelcu ni težko čakati? Morda zato, ker je sam vsejal to seme, ker je videl, kako konkretno pada v zemljo in preprosto veruje, da bo nekaj prišlo ven?
In če je za nas prav Beseda to seme, ki jo Oče obilno trosi v zemljo srca, mar ne bo nekaj prišlo ven? Bolje, mar se ne bo nekaj res utelesilo?
Naša potrpežljivost in mehkoba čakanja je torej odvisna od vere v Tistega, ki je obljubil, da bo z nami v vsej naši človeškosti, v vsaki temini noči in v vsaki naši slami. In če srce sprejme to Obljubo, ji zaupa in v mehkobi pusti, da obljuba v njem najde pot, bo lahko kakor učenci to obljubo videl, slišal in otipal.
Seme potrebuje tudi zgodnji in pozni dež, potrebuje blagoslove, da raste in se krepi. Točno ta dež je potreben, da poljedelec prejme dragoceni sad zemlje. Kaj pa če je za nas ta zgodnji in pozni dež, ki dobro dene vsejani Besedi, prav konkretnost v kateri smo? Tiste "smotane", čudne, nepotrebne konkretnosti ...
Odvečna božična kosila in večerje v službi, živčnost ljudi, gužva na vsakem vogalu, napolnjen urnik, glasni sosedi ... Morda pa je prav to naš "zgodnji in pozni dež", ki skrivnostno pripravlja prostor dragocenemu sadu ne le zemlje, ampak neba - Otroku, ki prihaja.
Kajti človek večkrat šele v neidealnem spozna, da njegovo srce hrepeni po Nekom! Da ga želi bolj kot karkoli, da vpije po tem Odrešeniku. V neidealnem srce še močneje zahrepeni in takrat se odpira teren srca, ki včasih nevede že sprejema milost, ki se hoče tudi utelesiti v konkretnostih.
Toda način, kako ta Odrešenik vstopa v naša življenja, je tako zelo drugačen od vseh naših predstav.
Tega nas uči Janez Krstnik, edini prerok, ki je smel pokazati na Jagnje božje. Vsi ostali, vključno z Izaijem, ki ga beremo v tem adventnem času, so ga le napovedovali, Janez Krstnik pa ga je smel videti in nanj pokazati.
Zato je največji izmed rojenih od žena, največji izmed prerokov, ki spadajo v staro zavezo, toda najmanjši v nebeškem kraljestvu, ki se je šele približalo.
Logika vstopanja v nebeško kraljestvo nove zaveze, v kateri kraljuje milost Sina, je povsem drugačna od logike stare zaveze, kjer so bile potrebne mišice, moč in hrabrost vojakov, da so premagali nasprotnike in se vrnili v obljubljeno deželo.
Nič nenavadnega, da je tudi Janez Krstnik pričakoval drugačnega Mesijo, takega, ki bo z močjo in silo končno iztrebil sovražnike, ozdravil hrome, slepe, gluhe ter za vedno končal smrt.
Vse to je Kristus dejansko storil in vendar na popolnoma nov način, ob katerem je Krstnik vidno zmeden. Jezus ni nastopil s silo, ampak z nežnostjo. Ni nastopil s trdoto kamelje kože, četudi se je rodil v trdi revščini, ampak je prinesel mehkobo neba, ki so ga Izraelci že pozabili.
Prinesel je mehkobo nebeškega kraljestva, ki edino premaga temo ter ljudem vrača nove odnose. Jezus nas namreč ni prišel osvoboditi ljudi, ki nam niso po volji, temveč nas povezati v novo občestvo, v katerem je središče On sam ter s tem premagati edinega resničnega sovražnika, ki nas je drug drugemu in Bogu napravil za tujce.
Ker greh za seboj vedno pušča oddaljenost in grobost, Odrešenik vstopa z milostjo, ki je nežna; ker se nasprotnikov ne premaga z večjim nasprotovanjem, ampak z milino odpuščanja, ki sprejema. Obljubljena dežela ni več prostor, ki ga je potrebno osvojiti in v katerem lahko prebiva samo eden, ampak je ta obljubljena dežela nebeško kraljestvo, ki se rojeva med nami in je namenjeno vsem. Ni ga potrebno osvojiti, ampak sprejeti. To pa zmore le mehko srce.
V odnosih, tem nebeškem kraljestvu med nami, človek tako ni več velik skladno z velikostjo svojih sposobnosti, talentov, askeze, kameljih kož, ampak skladno s tem, koliko je njegovo srce že izpustilo kakšno kontrolo, nadvlado, rigidnost ter postalo mehko, sprejemajoče in sposobno obiskanja tistega, ki je edini Velik, edini Sveti.
Ne pozabimo pa, da je ta Velik in Sveti med nas prišel kot nebogljen in krhek. Brez sile in brez nasilja, v upanju, da bi za svoje rojstvo našel prazno votlino srca, da bi našel slepe, ki si želijo videti, hrome, ki si želijo hoditi, mrtve, ki želijo biti obujeni ter puščave, ki že vriskajo nad veličastvom in krasoto, ki jim bo dana!
"Bratje, potrpite do Gospodovega prihoda!" nas spodbuja apostol Jakob. "Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu."
Zakaj poljedelcu ni težko čakati? Morda zato, ker je sam vsejal to seme, ker je videl, kako konkretno pada v zemljo in preprosto veruje, da bo nekaj prišlo ven?
In če je za nas prav Beseda to seme, ki jo Oče obilno trosi v zemljo srca, mar ne bo nekaj prišlo ven? Bolje, mar se ne bo nekaj res utelesilo?
Naša potrpežljivost in mehkoba čakanja je torej odvisna od vere v Tistega, ki je obljubil, da bo z nami v vsej naši človeškosti, v vsaki temini noči in v vsaki naši slami. In če srce sprejme to Obljubo, ji zaupa in v mehkobi pusti, da obljuba v njem najde pot, bo lahko kakor učenci to obljubo videl, slišal in otipal.
Seme potrebuje tudi zgodnji in pozni dež, potrebuje blagoslove, da raste in se krepi. Točno ta dež je potreben, da poljedelec prejme dragoceni sad zemlje. Kaj pa če je za nas ta zgodnji in pozni dež, ki dobro dene vsejani Besedi, prav konkretnost v kateri smo? Tiste "smotane", čudne, nepotrebne konkretnosti ...
Odvečna božična kosila in večerje v službi, živčnost ljudi, gužva na vsakem vogalu, napolnjen urnik, glasni sosedi ... Morda pa je prav to naš "zgodnji in pozni dež", ki skrivnostno pripravlja prostor dragocenemu sadu ne le zemlje, ampak neba - Otroku, ki prihaja.
Kajti človek večkrat šele v neidealnem spozna, da njegovo srce hrepeni po Nekom! Da ga želi bolj kot karkoli, da vpije po tem Odrešeniku. V neidealnem srce še močneje zahrepeni in takrat se odpira teren srca, ki včasih nevede že sprejema milost, ki se hoče tudi utelesiti v konkretnostih.
Toda način, kako ta Odrešenik vstopa v naša življenja, je tako zelo drugačen od vseh naših predstav.
Tega nas uči Janez Krstnik, edini prerok, ki je smel pokazati na Jagnje božje. Vsi ostali, vključno z Izaijem, ki ga beremo v tem adventnem času, so ga le napovedovali, Janez Krstnik pa ga je smel videti in nanj pokazati.
Zato je največji izmed rojenih od žena, največji izmed prerokov, ki spadajo v staro zavezo, toda najmanjši v nebeškem kraljestvu, ki se je šele približalo.
Logika vstopanja v nebeško kraljestvo nove zaveze, v kateri kraljuje milost Sina, je povsem drugačna od logike stare zaveze, kjer so bile potrebne mišice, moč in hrabrost vojakov, da so premagali nasprotnike in se vrnili v obljubljeno deželo.
Nič nenavadnega, da je tudi Janez Krstnik pričakoval drugačnega Mesijo, takega, ki bo z močjo in silo končno iztrebil sovražnike, ozdravil hrome, slepe, gluhe ter za vedno končal smrt.
Vse to je Kristus dejansko storil in vendar na popolnoma nov način, ob katerem je Krstnik vidno zmeden. Jezus ni nastopil s silo, ampak z nežnostjo. Ni nastopil s trdoto kamelje kože, četudi se je rodil v trdi revščini, ampak je prinesel mehkobo neba, ki so ga Izraelci že pozabili.
Prinesel je mehkobo nebeškega kraljestva, ki edino premaga temo ter ljudem vrača nove odnose. Jezus nas namreč ni prišel osvoboditi ljudi, ki nam niso po volji, temveč nas povezati v novo občestvo, v katerem je središče On sam ter s tem premagati edinega resničnega sovražnika, ki nas je drug drugemu in Bogu napravil za tujce.
Ker greh za seboj vedno pušča oddaljenost in grobost, Odrešenik vstopa z milostjo, ki je nežna; ker se nasprotnikov ne premaga z večjim nasprotovanjem, ampak z milino odpuščanja, ki sprejema. Obljubljena dežela ni več prostor, ki ga je potrebno osvojiti in v katerem lahko prebiva samo eden, ampak je ta obljubljena dežela nebeško kraljestvo, ki se rojeva med nami in je namenjeno vsem. Ni ga potrebno osvojiti, ampak sprejeti. To pa zmore le mehko srce.
V odnosih, tem nebeškem kraljestvu med nami, človek tako ni več velik skladno z velikostjo svojih sposobnosti, talentov, askeze, kameljih kož, ampak skladno s tem, koliko je njegovo srce že izpustilo kakšno kontrolo, nadvlado, rigidnost ter postalo mehko, sprejemajoče in sposobno obiskanja tistega, ki je edini Velik, edini Sveti.
Ne pozabimo pa, da je ta Velik in Sveti med nas prišel kot nebogljen in krhek. Brez sile in brez nasilja, v upanju, da bi za svoje rojstvo našel prazno votlino srca, da bi našel slepe, ki si želijo videti, hrome, ki si želijo hoditi, mrtve, ki želijo biti obujeni ter puščave, ki že vriskajo nad veličastvom in krasoto, ki jim bo dana!
sobota, 30. november 2019
Brez sulic in srpov
1. adventna nedelja
Prišlo je! Novo cerkveno leto, v katerem želi Gospod skupaj z nami ustvarjati novo leto milosti za vse. Da bi ga pa sploh lahko zaznali in slišali, nas kliče k budnosti, k čuječnosti, k pripravljenosti. Bog nas želi presenečati s svojimi blagoslova.
Vsak, ki že malo dlje živi na tej zemlji pa ve, da tudi življenje samo nenehno preseneča s svojimi izzivi, ljudje presenečajo s svojimi reakcijami, pa tudi mi sami smo včasih polni presenečenj in uganka sami sebi. In že smo v novi nepoznani situaciji. Vsaka novost pa je tudi neke vrste preizkušnja, neke vrste "poplava", ki se je zgodila v Noetovih dneh. Do zadnjega so se možili in ženile, mlele na kamnu, delali na polju ...
Ko pa pride dan preizkušnje, prihoda, spremembe, dotika, obiska, katerekoli novosti že, je ena sprejeta, druga puščena, en najden, drug puščen. Kaj vse to pomeni? Zakaj Jezus ponekod o svojem prihodu govori kakor o svatbi in prihodu Ženina, ponekod pa o tatu, ki je prišel vlamljat?
Ko človek odkrije, da je vse dar in da smo vse prejeli od Njega, bomo delali, mleli, se ženili in se možile zelo neogroženo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti ničesar. Živeli bomo veselje svatbe in vsak prihod Milosti kakor prihod ženina, kakor veselje na veselje.
Če pa živimo kakor protagonisti lastnega življenja, v nenehnem strahu zase ter posledično grabljenju, bomo sleherni prihod Sina človekovega, sleherni obisk Boga doživeli kakor vdor tatu, ki nam nekaj jemlje. Dokler je človek neosvobojen sebe in še posluša krike človeške narave, ki jo Pavel imenuje "telo", bo vsako obiskanje, tudi obiskanje blagoslova, doživel kot grožnjo. In puščen bo zunaj, stran od svatbe, kajti taki drži se veselje umakne.
Toda Pavel nas močno prebuja in spodbuja, naj ne obupujemo, naj ne zaspimo, temveč se prebudimo in vstanemo iz tega spanja ne - razločevanja in ne - odločanja. Namesto tega kliče, naj vztrajno in zavestno odlagamo dela teme ter si nadenimo orožje luči. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Zato živimo pošteno, dnevu primerno. Stran od požrešnosti, popivanja, stran od prepirljivosti in nevoščljivosti. Ko namreč nehamo služiti poželenju zgolj človeške narave, ki ne bo nikoli sita in potešena, se v nas in zunaj nas vojne končajo.
Ko torej oblečemo Kristusa, ko zares zaživimo milost krsta, po katerem je človeška narava osvobojena same sebe, ker je prejela milost Božje narave, se v naše srce naseli mir.
Tako na mestu je tukaj molitev psalmista, kjer prosi, da bi se ta milost spreobrnjenja zgodila in bi v mestu Jeruzalem zavladal mir, in tako na mesu je spodbuda preroka Izaija, ki napoveduje, kako bomo prav ob odločitvi za novo življenje, ki smo ga prejeli pri krstu, svoje meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod takrat ne bo več vzdignil meča proti narodi, ne bodo se več učili vojskovanja. Ker bo vladal mir.
Ta prerokba se uresničuje v srcu vsakega od nas toliko, kolikor ji dopustimo. Takrat, ko trenutek za trenutkom in dan za dnem izbiramo življenje po Duhu, v katerem je vse in vsak dar, Kristus pa Ženin, ki nas vabi na svatbo.
Advent je čas prav tega prečiščenja, je čas spreobrnjenja od del teme k izbiri življenja, ki ga je prinesel Kristus. Takrat vstopimo na svatbo in v našem srcu nastopi mir, ki ga svet ne more vzeti. Niti ta december.
Zato zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: "Mir naj vlada v tebi Jeruzalem. Tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru. Mir naj bo med tvojimi zidovi, varnost v tvojih palačah".
Prišlo je! Novo cerkveno leto, v katerem želi Gospod skupaj z nami ustvarjati novo leto milosti za vse. Da bi ga pa sploh lahko zaznali in slišali, nas kliče k budnosti, k čuječnosti, k pripravljenosti. Bog nas želi presenečati s svojimi blagoslova.
Vsak, ki že malo dlje živi na tej zemlji pa ve, da tudi življenje samo nenehno preseneča s svojimi izzivi, ljudje presenečajo s svojimi reakcijami, pa tudi mi sami smo včasih polni presenečenj in uganka sami sebi. In že smo v novi nepoznani situaciji. Vsaka novost pa je tudi neke vrste preizkušnja, neke vrste "poplava", ki se je zgodila v Noetovih dneh. Do zadnjega so se možili in ženile, mlele na kamnu, delali na polju ...
Ko pa pride dan preizkušnje, prihoda, spremembe, dotika, obiska, katerekoli novosti že, je ena sprejeta, druga puščena, en najden, drug puščen. Kaj vse to pomeni? Zakaj Jezus ponekod o svojem prihodu govori kakor o svatbi in prihodu Ženina, ponekod pa o tatu, ki je prišel vlamljat?
Ko človek odkrije, da je vse dar in da smo vse prejeli od Njega, bomo delali, mleli, se ženili in se možile zelo neogroženo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti ničesar. Živeli bomo veselje svatbe in vsak prihod Milosti kakor prihod ženina, kakor veselje na veselje.
Če pa živimo kakor protagonisti lastnega življenja, v nenehnem strahu zase ter posledično grabljenju, bomo sleherni prihod Sina človekovega, sleherni obisk Boga doživeli kakor vdor tatu, ki nam nekaj jemlje. Dokler je človek neosvobojen sebe in še posluša krike človeške narave, ki jo Pavel imenuje "telo", bo vsako obiskanje, tudi obiskanje blagoslova, doživel kot grožnjo. In puščen bo zunaj, stran od svatbe, kajti taki drži se veselje umakne.
Toda Pavel nas močno prebuja in spodbuja, naj ne obupujemo, naj ne zaspimo, temveč se prebudimo in vstanemo iz tega spanja ne - razločevanja in ne - odločanja. Namesto tega kliče, naj vztrajno in zavestno odlagamo dela teme ter si nadenimo orožje luči. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Zato živimo pošteno, dnevu primerno. Stran od požrešnosti, popivanja, stran od prepirljivosti in nevoščljivosti. Ko namreč nehamo služiti poželenju zgolj človeške narave, ki ne bo nikoli sita in potešena, se v nas in zunaj nas vojne končajo.
Ko torej oblečemo Kristusa, ko zares zaživimo milost krsta, po katerem je človeška narava osvobojena same sebe, ker je prejela milost Božje narave, se v naše srce naseli mir.
Tako na mestu je tukaj molitev psalmista, kjer prosi, da bi se ta milost spreobrnjenja zgodila in bi v mestu Jeruzalem zavladal mir, in tako na mesu je spodbuda preroka Izaija, ki napoveduje, kako bomo prav ob odločitvi za novo življenje, ki smo ga prejeli pri krstu, svoje meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod takrat ne bo več vzdignil meča proti narodi, ne bodo se več učili vojskovanja. Ker bo vladal mir.
Ta prerokba se uresničuje v srcu vsakega od nas toliko, kolikor ji dopustimo. Takrat, ko trenutek za trenutkom in dan za dnem izbiramo življenje po Duhu, v katerem je vse in vsak dar, Kristus pa Ženin, ki nas vabi na svatbo.
Advent je čas prav tega prečiščenja, je čas spreobrnjenja od del teme k izbiri življenja, ki ga je prinesel Kristus. Takrat vstopimo na svatbo in v našem srcu nastopi mir, ki ga svet ne more vzeti. Niti ta december.
Zato zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: "Mir naj vlada v tebi Jeruzalem. Tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru. Mir naj bo med tvojimi zidovi, varnost v tvojih palačah".
nedelja, 24. november 2019
Usposobljeni za življenje v svetlobi
34. navadna nedelja - Kristus Kralj
Prišli smo do zadnje nedelje cerkvenega leta, ki je tudi praznik Kristusa Kralja. Naša pot ima torej smisel, ker ima obličje, ki nas čaka. Ne hodimo v prazno in sami, odvisni samo od naših korakov in naporov, temveč kot obiskani, kot ljudje, v katerih je novo življenje. Zato ta pot življenja postaja drugačna ...
Biti obiskan je namreč precej drugače kakor šele hoditi po poteh tega življenja in beračiti. Živeti kot sin je drugače kakor beraško iskati premoženje pri drugih. Kristus nas zato kot sinove pošilja v svet. Kot sol, da se tam stopi in ne da sredi tega sveta rešuje samo sebe. To ni njen namen, temveč je njeno poslanstvo prinesti okus. Pri tem pa se mora stopiti. Potrebna je velika noč, potrebno je darovanje sebe.
Evangelij nam zato pred oči postavlja Kristusa, ki kraljuje s tem, da se svojim daje do konca. Zremo ga na križu, obdanega z zločinci, z Judi, ki ga zasmehujejo in ošabno kličejo: "Reši sebe!", obdanega z voditelji ljudstva in vojaki, ki mu prinašajo kis; to pokvarjeno vino, pokvarjeno ljubezen, polno kisline, zavisti, jeze, sovraštva, agresije. Grešni človek namreč zna kraljevati samo tako, da nekoga poniža. Samo tako se počuti "nad" in "pomembnejšega" ter ob bedi svojega srca ironično misli, kako končno kraljuje.
Kristus pa kaže novo pot, ki je pot odrešenih. Ganljivo je gledati, kako neogroženo daje svoje življenje vsem, tudi vojakom, tudi zločincem, tudi voditeljem ljudstva ... Ljubezen izkazuje do konca. Napaden s psovkami, zbadljivkami in kisom človeštva ostaja tih, ponižen, globok. Ne odgovarja, ne brani se. To bi pomenilo reševati sebe. On pa se daje. Ker je že najden in že izročen v Očetove roke.
Ob vsem zlu molči in ne pusti, da bi to zlo zakraljevalo tudi v Njegovem srcu. Srce Sina pa se zgane, ko se sredi vseh žaljivih besed zasliši glas tistega, ki prosi usmiljenja: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" Iskrena prošnja srca je za Gospoda magnet, neke vrste "budilka", saj se ob njih v trenutku zdrzne usmiljeno Srce, ki z odgovorom ne zavlačuje: "Danes boš z menoj v raju".
Kristus, ki kraljuje na prestolu darovanja, preko katerega želi zakraljevati tudi v mojem srcu ter mu prinesti polnost življenja, ostaja usmiljeno odprt. Še več, kakor tolažba so mu tisti, ki ponižno sprejmejo, da so potrebni in prosijo milosti. Tem tako On sam postane tolažba. Napolni jih s svojim življenjem, tolažbo in tako že tu, na zemlji, spusti v svoje Kraljestvo ljubljenih. Kraljestvo, ki ga apostol Pavel v pismu Kološanom imenuje kraljestvo ljubljenega Sina.
Tudi nam je namenjen delež pri svetih, saj smo s krstom že tu dol usposobljeni za življenje v svetlobi. Gospod sam nas vabi, naj vedno znova dovolimo, da nas iz oblasti teme, ki se tako rada naseli v srcu, prestavi v svoje kraljestvo, v kraljestvo ljubljenega Sina, v katerem smo tudi sami sinovi. Ljubljeni do konca.
Sprejeti to vabilo je kakor sprejeti ključe nebeškega Kraljestva, ki niso dani samo Petru, ampak vsakemu od nas. Usposobil nas je, dal nam je ključe, ki odpirajo dostop do lepote. Ta ključ je On sam, ki je s krvjo svojega križa spravil vse stvarstvo ter pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Pomiril je tudi naše srce, ki pa je povabljeno sodelovati. Ljubezen se nikomur ne vsiljuje, ljubezen celo vprašuje ali sme ljubiti.
Zato se mora človek sam odločiti ali vstopi v občestvo ljubljenih, v kraljestvo svetlobe, miru in sprave sli želi trmasto vztrajati na strani tistih, ki so "nepotrebni", trdi in vzvišeni v oblasti lastne teme.
Vrata v kraljestvo Sina so vedno odprta, toda izbira ostaja vedno naša!
Prišli smo do zadnje nedelje cerkvenega leta, ki je tudi praznik Kristusa Kralja. Naša pot ima torej smisel, ker ima obličje, ki nas čaka. Ne hodimo v prazno in sami, odvisni samo od naših korakov in naporov, temveč kot obiskani, kot ljudje, v katerih je novo življenje. Zato ta pot življenja postaja drugačna ...
Biti obiskan je namreč precej drugače kakor šele hoditi po poteh tega življenja in beračiti. Živeti kot sin je drugače kakor beraško iskati premoženje pri drugih. Kristus nas zato kot sinove pošilja v svet. Kot sol, da se tam stopi in ne da sredi tega sveta rešuje samo sebe. To ni njen namen, temveč je njeno poslanstvo prinesti okus. Pri tem pa se mora stopiti. Potrebna je velika noč, potrebno je darovanje sebe.
Evangelij nam zato pred oči postavlja Kristusa, ki kraljuje s tem, da se svojim daje do konca. Zremo ga na križu, obdanega z zločinci, z Judi, ki ga zasmehujejo in ošabno kličejo: "Reši sebe!", obdanega z voditelji ljudstva in vojaki, ki mu prinašajo kis; to pokvarjeno vino, pokvarjeno ljubezen, polno kisline, zavisti, jeze, sovraštva, agresije. Grešni človek namreč zna kraljevati samo tako, da nekoga poniža. Samo tako se počuti "nad" in "pomembnejšega" ter ob bedi svojega srca ironično misli, kako končno kraljuje.
Kristus pa kaže novo pot, ki je pot odrešenih. Ganljivo je gledati, kako neogroženo daje svoje življenje vsem, tudi vojakom, tudi zločincem, tudi voditeljem ljudstva ... Ljubezen izkazuje do konca. Napaden s psovkami, zbadljivkami in kisom človeštva ostaja tih, ponižen, globok. Ne odgovarja, ne brani se. To bi pomenilo reševati sebe. On pa se daje. Ker je že najden in že izročen v Očetove roke.
Ob vsem zlu molči in ne pusti, da bi to zlo zakraljevalo tudi v Njegovem srcu. Srce Sina pa se zgane, ko se sredi vseh žaljivih besed zasliši glas tistega, ki prosi usmiljenja: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" Iskrena prošnja srca je za Gospoda magnet, neke vrste "budilka", saj se ob njih v trenutku zdrzne usmiljeno Srce, ki z odgovorom ne zavlačuje: "Danes boš z menoj v raju".
Kristus, ki kraljuje na prestolu darovanja, preko katerega želi zakraljevati tudi v mojem srcu ter mu prinesti polnost življenja, ostaja usmiljeno odprt. Še več, kakor tolažba so mu tisti, ki ponižno sprejmejo, da so potrebni in prosijo milosti. Tem tako On sam postane tolažba. Napolni jih s svojim življenjem, tolažbo in tako že tu, na zemlji, spusti v svoje Kraljestvo ljubljenih. Kraljestvo, ki ga apostol Pavel v pismu Kološanom imenuje kraljestvo ljubljenega Sina.
Tudi nam je namenjen delež pri svetih, saj smo s krstom že tu dol usposobljeni za življenje v svetlobi. Gospod sam nas vabi, naj vedno znova dovolimo, da nas iz oblasti teme, ki se tako rada naseli v srcu, prestavi v svoje kraljestvo, v kraljestvo ljubljenega Sina, v katerem smo tudi sami sinovi. Ljubljeni do konca.
Sprejeti to vabilo je kakor sprejeti ključe nebeškega Kraljestva, ki niso dani samo Petru, ampak vsakemu od nas. Usposobil nas je, dal nam je ključe, ki odpirajo dostop do lepote. Ta ključ je On sam, ki je s krvjo svojega križa spravil vse stvarstvo ter pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Pomiril je tudi naše srce, ki pa je povabljeno sodelovati. Ljubezen se nikomur ne vsiljuje, ljubezen celo vprašuje ali sme ljubiti.
Zato se mora človek sam odločiti ali vstopi v občestvo ljubljenih, v kraljestvo svetlobe, miru in sprave sli želi trmasto vztrajati na strani tistih, ki so "nepotrebni", trdi in vzvišeni v oblasti lastne teme.
Vrata v kraljestvo Sina so vedno odprta, toda izbira ostaja vedno naša!
petek, 8. november 2019
Novi bratje po Duhu
32. nedelja med letom
Približujemo se koncu cerkvenega leta, zato naš pogled pogosteje stopa čez vse, kar se vidi, naša vprašanja pa onkraj poznanega. Božja beseda se namreč dotika onega veka, kjer se ne bomo ne ženili ne možile in tudi umreti ne bomo več mogli, ker bomo enaki angelom, Božji sinovi, torej sinovi vstajenja.
Naše srce nosi v sebi to silno hrepenenje po dopolnitvi in izpolnitvi vseh hrepenenj, kar se bo zgodilo, ko bo Bog vse v vsem (1 Kor 15,28). Toda kako lahko že sedanji vek živimo na način Boga? Kako lahko že v tem času živimo nebesa in pospešujemo prihod nebeškega kraljestva? To je namreč vesela novica evangelija - da se je nebeško kraljestvo približalo.
Približujemo se koncu cerkvenega leta, zato naš pogled pogosteje stopa čez vse, kar se vidi, naša vprašanja pa onkraj poznanega. Božja beseda se namreč dotika onega veka, kjer se ne bomo ne ženili ne možile in tudi umreti ne bomo več mogli, ker bomo enaki angelom, Božji sinovi, torej sinovi vstajenja.
Naše srce nosi v sebi to silno hrepenenje po dopolnitvi in izpolnitvi vseh hrepenenj, kar se bo zgodilo, ko bo Bog vse v vsem (1 Kor 15,28). Toda kako lahko že sedanji vek živimo na način Boga? Kako lahko že v tem času živimo nebesa in pospešujemo prihod nebeškega kraljestva? To je namreč vesela novica evangelija - da se je nebeško kraljestvo približalo.
V vseh treh odlomkih nedeljske Besede se pripovedi odvijajo okrog bratov. Beseda brat, v grščini adelphós, izhaja iz besede delphús, kar pomeni »maternica« in s tem nakazuje na krvno sorodstvo. V prvem berilu srečamo sedem bratov in njihovo mater, ki pogumno darujejo svoja življenja, da ne bi oskrunili postave. V evangeliju srečamo sedem bratov, ki so umirali in si drug za drugim jemali isto ženo, toda vsi ostali brez potomstva.
Vsi smo rojeni in pripadamo nekemu krvnemu sorodstvu. Imamo različno število bratov in sester.
Toda s prihodom Kristusa, edinorojenega Sina, ki je nase prevzel
človeško naravo in jo za večno združil z Božjo, je naša maternica postala
krst, pri katerem v moči Svetega Duha postanemo sinovi v Sinu, Boga pa smemo imenovati Oče.
Ker smo torej v Sinu prejeli Očeta, smo tudi drug
drugemu neizbežno bratje, toda ne več po mesu, ampak po Duhu (prim.
Rim 8,4). Za take torej veljajo besede evangelija, da smo Božji sinovi, ker smo sinovi
vstajenja in zato tudi umreti ne bomo več mogli (Lk 20,36). To pa radikalno spremeni vse! Pomeni namreč, da nas ne morejo določati več pravila in postave krvnega sorodstva, ampak milost, ki je temelj novega življenja, prejetega pri krstu.
Ko smo torej
prejeli to neminljivo tolažbo in blago upanje, kakor piše apostol Pavel v pismu Tesaloničanom, se lahko tudi
naša srca opogumijo in darujejo. Tokrat ne več za postavo, ampak za svojega bližnjega
– za brata, kar je velikokrat težje kakor umreti za ideje.
Med prvimi brati ter materjo in drugimi brati ter ženo, je velika razlika, četudi so vsi bratje po mesu.
V evangeliju saduceji, ki ponovno pri Bogu iščejo dokazov za svoje mišljenje, izpostavijo pripoved o bratih. Ti so sicer izpolnjevali postavo Mojzesa, ki je zapovedal, da mora brat priskrbeti potomstvo ženi svojega umrlega brata, vendar so ostajali v drži tistih, ki si jemljejo.
Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem.
Vsi so jemali, četudi so si roke oprali s tem, da so izpolnili postavo. Njihova drža pa je bila drža kraje, drža tistih, ki živijo po mesu, tistih, ki vodijo, gospodujejo ter tako določajo tudi življenja drugih. Taka drža vedno pušča brez potomstva, brez rodovitnosti. Pušča nas suhe, trde, grobe, nasilne ... Take, ki drugega uporabljajo za dokaz svojega.
V prvem berilu pa srečamo sedem bratov, ki so bratje po krvnem sorodstvu, vendar so med seboj povezani na Božji način. V vsakem od njih je namreč zaznati držo dajanja, darovanja in ne jemanja. Držo tistih, ki se ne bojijo zase, temveč verujejo, da je Nekdo, ki vidi, spremlja, napolni, daje. Prav tako držo ima njihova mati, ki ni ostala le biološka, ampak je postala njihova duhovna mati. Ni si jih prisvajala, ampak jih je prva darovala.
To je drža odrešenih, to je drža tistih, ki so v svojem mesu že okusili obisk Duha, obisk Kristusa, ki nas je v svoji milosti vzljubil, opogumil naša srca ter utrdil v vsakršnem dobrem delu in vsakršni dobri besedi.
On je, ki se je pred vsemi brati prvi daroval za vse, nam dal svoje življenje, da bi se tako tudi sami ne več bali zase, ampak pogumno podarili tam, kjer nas pokliče Ljubezen! In postali resnični bratje.
četrtek, 31. oktober 2019
Stopiti dol
31. nedelja med letom
Vsak od nas ima neko mejo, omejenost, lahko bi rekli majhno postavo, ki ga navidezno omejuje pri življenju in odnosih z drugimi. Toda prav življenje nas uči, kako niso problem naše omejitve, temveč "zdravila", ki jih uporabljamo, da bi te omejitve prikrili.
Zahej poskuša svojo omejitev popraviti s tem, da se povzpne na drevo. In čeprav je njegov namen dober, namreč, da bi bolje videl Jezusa, ki bi moral iti tam mimo, so v tej drži plezanja skrita ravno naša povzpetništva nad ostale. Prav takrat, ko smo sami ogroženi, ker v sebi spoznamo "majhno postavo", hitro poskušamo na kakem drugem področju pokazati sebe kot boljše, uspešnejše, potrebnejše ... Ko enkrat nasedemo skušnjavi, se te divje smokve kar vrstijo, od Adama in Eve naprej. Med tem plezanjem na smokve ali s skrivanjem za smokve, pa dejansko tudi sami postajamo vedno bolj divji v sebi, med seboj pa tuji.
Druga nevarnost v katero lahko pademo, ko spoznamo svojo mejo, je (ob)stati na mestu. V tem primeru Zahej ne bi šel niti na pot, ampak bi le nemočno nadaljeval svoj stari način življenja.
Kristus pa mu pokaže tretjo pot. Pot sestopa z vseh idealizmov sebe in drugih, s perfekcionizmov in ostalih "-izmov", ki nam jemljejo odnose. Bog nas kliče, da sestopimo iz drž poviševanja in poniževanja (ti dve gresta skupaj) ter stopimo na realna tla svoje majhnosti, v kateri nas edino lahko pričaka Odrešenik.
Danes je v to hišo prišlo odrešenje. Ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak danes. Kajti Gospod nas vsakič znova obišče tam, kjer se skrivamo v krošnje navideznosti. Čaka nas spodaj, pod krošnjo, nižje od nas samih, da bi se tudi mi upali "stopiti dol".
Beseda Zahej, ki dejansko pomeni pobiralec davkov, ima svoj izvor v hebrejski besedi zakak, kar pomeni biti "svetel, čist". V vsakem našem Zaheju, v vsaki neprimerni drži, je v izvoru čisto in lepo hrepenenje. Problem je vedno v tem, da si na ta hrepenenja človek poskuša odgovoriti kar sam. In umaže vse, saj je greh prav v takem ravnanju.
Kristus torej prihaja, da bi človeku vrnil pravo ime. Vsak človek nosi v sebi tudi ime Boga, Božje ime pa je ljubitelj življenja. On namreč ljubi vse, kar je in nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprnega. Zoprn mu je le greh, s katerim se človek poskuša rešiti sam. In ker On zmore vse, kakor dodaja knjiga modrosti, je tudi z vsemi usmiljen in nam odpušča grehe, da bi se spreobrnili, tj. obrnili od odreševanja samih sebe k Odrešeniku.
To je Njegov klic nam. In to je naš poklic. Sestopiti s takih in drugačnih smokev dokazovanja in spoznati Gospoda, ki bo s svojo močjo izpolnil naša hrepenenja po dobrem ter udejanjil našo vero. Tako bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti (...).
Vsak od nas ima neko mejo, omejenost, lahko bi rekli majhno postavo, ki ga navidezno omejuje pri življenju in odnosih z drugimi. Toda prav življenje nas uči, kako niso problem naše omejitve, temveč "zdravila", ki jih uporabljamo, da bi te omejitve prikrili.
Zahej poskuša svojo omejitev popraviti s tem, da se povzpne na drevo. In čeprav je njegov namen dober, namreč, da bi bolje videl Jezusa, ki bi moral iti tam mimo, so v tej drži plezanja skrita ravno naša povzpetništva nad ostale. Prav takrat, ko smo sami ogroženi, ker v sebi spoznamo "majhno postavo", hitro poskušamo na kakem drugem področju pokazati sebe kot boljše, uspešnejše, potrebnejše ... Ko enkrat nasedemo skušnjavi, se te divje smokve kar vrstijo, od Adama in Eve naprej. Med tem plezanjem na smokve ali s skrivanjem za smokve, pa dejansko tudi sami postajamo vedno bolj divji v sebi, med seboj pa tuji.
Druga nevarnost v katero lahko pademo, ko spoznamo svojo mejo, je (ob)stati na mestu. V tem primeru Zahej ne bi šel niti na pot, ampak bi le nemočno nadaljeval svoj stari način življenja.
Kristus pa mu pokaže tretjo pot. Pot sestopa z vseh idealizmov sebe in drugih, s perfekcionizmov in ostalih "-izmov", ki nam jemljejo odnose. Bog nas kliče, da sestopimo iz drž poviševanja in poniževanja (ti dve gresta skupaj) ter stopimo na realna tla svoje majhnosti, v kateri nas edino lahko pričaka Odrešenik.
Danes je v to hišo prišlo odrešenje. Ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak danes. Kajti Gospod nas vsakič znova obišče tam, kjer se skrivamo v krošnje navideznosti. Čaka nas spodaj, pod krošnjo, nižje od nas samih, da bi se tudi mi upali "stopiti dol".
Beseda Zahej, ki dejansko pomeni pobiralec davkov, ima svoj izvor v hebrejski besedi zakak, kar pomeni biti "svetel, čist". V vsakem našem Zaheju, v vsaki neprimerni drži, je v izvoru čisto in lepo hrepenenje. Problem je vedno v tem, da si na ta hrepenenja človek poskuša odgovoriti kar sam. In umaže vse, saj je greh prav v takem ravnanju.
Kristus torej prihaja, da bi človeku vrnil pravo ime. Vsak človek nosi v sebi tudi ime Boga, Božje ime pa je ljubitelj življenja. On namreč ljubi vse, kar je in nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprnega. Zoprn mu je le greh, s katerim se človek poskuša rešiti sam. In ker On zmore vse, kakor dodaja knjiga modrosti, je tudi z vsemi usmiljen in nam odpušča grehe, da bi se spreobrnili, tj. obrnili od odreševanja samih sebe k Odrešeniku.
To je Njegov klic nam. In to je naš poklic. Sestopiti s takih in drugačnih smokev dokazovanja in spoznati Gospoda, ki bo s svojo močjo izpolnil naša hrepenenja po dobrem ter udejanjil našo vero. Tako bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti (...).
sobota, 26. oktober 2019
Pljuča življenja
30. navadna nedelja
Molitev so pljuča življenja vsakega kristjana. Tako zelo pomembna, da jim je namenjena tudi ta nedelja. Moliti in se ne naveličati, je bil odmev pretekle, moliti tako, da se naše besede srca lahko sploh imenujejo molitev, je rdeča nit današnje nedelje.
1) Farizej in cestninar torej. Oba molita, toda tako zelo drugače. Oba prideta v tempelj, ki je v Jezusovem času pomenil kompleks z veliko stopnišči, ograjami, dvorišči za moške, ženske, pogane ter z osrednjim svetiščem. Osrednje svetišče pa se je delilo še na "Sveti prostor", dovoljen samo duhovnikom ter "Presveti prostor", kamor je enkrat letno vstopil le veliki duhovnik.
Tempelj je bil torej sestavljen po sektorjih, jedro pa je bil Presveti prostor, ki je ostajal nedostopen. V stari zavezi je Bog, edini sveti, ostajal zunaj človeka, do katerega se je grešen človek približeval s svojim naporom, s svojimi daritvami in s svojim trudom. Pa četudi ni s tem niti za milimeter zmanjšal razdalje med Bogom in seboj, je vendarle poskušal Boga "osvojiti". Tudi s tem, da se je pomikal više po lestvici služb in zunanje veljave.
Toda že takrat, v stari zavezi, Sirah jasno oznani, kako Gospod ne gleda na slavo osebe in ne bo nikdar pristranski v škodo reveža. Nikoli ne bo prezrl prošnje sirote ne vdove, ki toči solze. Bog je namreč Bog usmiljenja in ne Bog vrednostne lestvice. Zato bo vselej predrla nebo samo molitev pristnih in ponižnih src.
2) S prihodom Sina pa se je začela popolnoma nova in večna zaveza, v kateri Bog ni več v nekem zunanjem svetišču, temveč v človeku samem. Oče je na veliki petek, po Sinovi smrti, dokončno pretrgal zagrinjalo templja, ki je ločevalo "Presveto" od človeštva in s tem pokazal, da je prehod odprt, Bog in človek pa ponovno eno.
In to zagrinjalo je pretrgal od zgoraj dol. Da človek ne bi še kdaj pomislil, da to lahko naredi od spodaj gor, s svojim naporom, desetinami, posti ipd. S Kristusovo smrtjo in vstajenjem je Bog v človeku in človek v Bogu. Nič več ni lestvice, po kateri bi se bilo potrebno pomikati više, ampak je človek povabljen le sprejeti to, kar je Gospod zanj naredil.
Farizej in cestninar ... Prvi, ki na vse načine želi opravičiti samega sebe in pred Boga postavlja cel kup svojih vrlin in dosežkov, da bi z njimi Boga prepričal ali celo dosegel, da mu Bog sam pokadi in ga počasti.
Ter drugi, ki se ne postavlja pred Boga in ne moli sam pri sebi, daru si ne poskuša zaslužiti sam, ampak preprosto moli k Bogu, ki ta dar podarja. Trka se na prsi, kajti priznava, da nič ne izhaja iz njegove moči. In cestninar gre opravičen, ker milost v njem najde prostor. Farizej pa poln samega sebe, zaseden s svojimi uspehi in z grešnostjo drugih, ostaja prazen. Sam sebi sogovornik, sodnik in odrešenik obenem.
Vedno namreč, ko slonimo na sebi, ostanemo prazni. Lahko imamo še toliko uspehov, vrlin in darov, toda če je vse to "sredstvo" za kupovanje daru, nismo dojeli nič.
Samo tisti, ki se zaveda, da so tudi osebni darovi in sposobnosti dar, ki nas kličejo v odnos s tistim, ki nam jih je podaril, lahko živi opravičeno, kar pomeni kot ljubljeni grešnik. Ta ne rabi povzdigovati oči ne navzgor ne proti drugemu, ker čuti, da so oči Boga samega poiskale njega.
3) Pavel se v drugem berilu ponovno ponuja kot podoba tega ljubljenega grešnika. Priznava, da je izbojeval dober boj, tek dokončal, vero ohranil. Ta venec pravičnosti mu bo dal sam Gospod. Zakaj torej Pavel upravičeno pričakuje venec od Boga, farizej pa ne?
Pavel je upal sestopiti iz svoje vloge farizeja, ki je osvajal Boga ter se pustil osvojiti Kristusu. Ta ga je vrgel s konja egoizma ter naredil za ponižno orodje evangelija. Iz farizeja Savla, ki se je mnogokrat postavljal pred Bogom in preziral kristjane, ki so bili zanj manj kot cestninarji, se je rodil apostol Pavel, ki se je postavil v "zadnjo vrsto", med zadnje, postal vsem vse, se naučil živeti v uboštvu in bogastvu, sredi preganjanj in v slavi, kajti nič več ni šlo zanj, ampak za Gospoda.
Zato ostaja močen in trden celo, ko ga vsi zapustijo ... Takrat še močneje prizna, da je njegov venec slave Gospod sam. Njemu pripada vsa zahvala, vsa čast in vse Pavlovo življenje.
To levje žrelo, iz katerega ga Gospod reši, je v osvoboditvi od mišljenja, da je človek sam središče slave, za ceno katere je bil pripravljen celo moriti.
Pavel, enkrat rešen teh vzgibov srca, iz farizeja postane cestninar Boga, opravičeni apostol, ljubljeni grešnik in zato tudi pristni oznanjevalec evangelija. K temu sestopu smo vedno znova poklicani tudi mi.
Molitev so pljuča življenja vsakega kristjana. Tako zelo pomembna, da jim je namenjena tudi ta nedelja. Moliti in se ne naveličati, je bil odmev pretekle, moliti tako, da se naše besede srca lahko sploh imenujejo molitev, je rdeča nit današnje nedelje.
1) Farizej in cestninar torej. Oba molita, toda tako zelo drugače. Oba prideta v tempelj, ki je v Jezusovem času pomenil kompleks z veliko stopnišči, ograjami, dvorišči za moške, ženske, pogane ter z osrednjim svetiščem. Osrednje svetišče pa se je delilo še na "Sveti prostor", dovoljen samo duhovnikom ter "Presveti prostor", kamor je enkrat letno vstopil le veliki duhovnik.
Tempelj je bil torej sestavljen po sektorjih, jedro pa je bil Presveti prostor, ki je ostajal nedostopen. V stari zavezi je Bog, edini sveti, ostajal zunaj človeka, do katerega se je grešen človek približeval s svojim naporom, s svojimi daritvami in s svojim trudom. Pa četudi ni s tem niti za milimeter zmanjšal razdalje med Bogom in seboj, je vendarle poskušal Boga "osvojiti". Tudi s tem, da se je pomikal više po lestvici služb in zunanje veljave.
Toda že takrat, v stari zavezi, Sirah jasno oznani, kako Gospod ne gleda na slavo osebe in ne bo nikdar pristranski v škodo reveža. Nikoli ne bo prezrl prošnje sirote ne vdove, ki toči solze. Bog je namreč Bog usmiljenja in ne Bog vrednostne lestvice. Zato bo vselej predrla nebo samo molitev pristnih in ponižnih src.
2) S prihodom Sina pa se je začela popolnoma nova in večna zaveza, v kateri Bog ni več v nekem zunanjem svetišču, temveč v človeku samem. Oče je na veliki petek, po Sinovi smrti, dokončno pretrgal zagrinjalo templja, ki je ločevalo "Presveto" od človeštva in s tem pokazal, da je prehod odprt, Bog in človek pa ponovno eno.
In to zagrinjalo je pretrgal od zgoraj dol. Da človek ne bi še kdaj pomislil, da to lahko naredi od spodaj gor, s svojim naporom, desetinami, posti ipd. S Kristusovo smrtjo in vstajenjem je Bog v človeku in človek v Bogu. Nič več ni lestvice, po kateri bi se bilo potrebno pomikati više, ampak je človek povabljen le sprejeti to, kar je Gospod zanj naredil.
Farizej in cestninar ... Prvi, ki na vse načine želi opravičiti samega sebe in pred Boga postavlja cel kup svojih vrlin in dosežkov, da bi z njimi Boga prepričal ali celo dosegel, da mu Bog sam pokadi in ga počasti.
Ter drugi, ki se ne postavlja pred Boga in ne moli sam pri sebi, daru si ne poskuša zaslužiti sam, ampak preprosto moli k Bogu, ki ta dar podarja. Trka se na prsi, kajti priznava, da nič ne izhaja iz njegove moči. In cestninar gre opravičen, ker milost v njem najde prostor. Farizej pa poln samega sebe, zaseden s svojimi uspehi in z grešnostjo drugih, ostaja prazen. Sam sebi sogovornik, sodnik in odrešenik obenem.
Vedno namreč, ko slonimo na sebi, ostanemo prazni. Lahko imamo še toliko uspehov, vrlin in darov, toda če je vse to "sredstvo" za kupovanje daru, nismo dojeli nič.
Samo tisti, ki se zaveda, da so tudi osebni darovi in sposobnosti dar, ki nas kličejo v odnos s tistim, ki nam jih je podaril, lahko živi opravičeno, kar pomeni kot ljubljeni grešnik. Ta ne rabi povzdigovati oči ne navzgor ne proti drugemu, ker čuti, da so oči Boga samega poiskale njega.
3) Pavel se v drugem berilu ponovno ponuja kot podoba tega ljubljenega grešnika. Priznava, da je izbojeval dober boj, tek dokončal, vero ohranil. Ta venec pravičnosti mu bo dal sam Gospod. Zakaj torej Pavel upravičeno pričakuje venec od Boga, farizej pa ne?
Pavel je upal sestopiti iz svoje vloge farizeja, ki je osvajal Boga ter se pustil osvojiti Kristusu. Ta ga je vrgel s konja egoizma ter naredil za ponižno orodje evangelija. Iz farizeja Savla, ki se je mnogokrat postavljal pred Bogom in preziral kristjane, ki so bili zanj manj kot cestninarji, se je rodil apostol Pavel, ki se je postavil v "zadnjo vrsto", med zadnje, postal vsem vse, se naučil živeti v uboštvu in bogastvu, sredi preganjanj in v slavi, kajti nič več ni šlo zanj, ampak za Gospoda.
Zato ostaja močen in trden celo, ko ga vsi zapustijo ... Takrat še močneje prizna, da je njegov venec slave Gospod sam. Njemu pripada vsa zahvala, vsa čast in vse Pavlovo življenje.
To levje žrelo, iz katerega ga Gospod reši, je v osvoboditvi od mišljenja, da je človek sam središče slave, za ceno katere je bil pripravljen celo moriti.
Pavel, enkrat rešen teh vzgibov srca, iz farizeja postane cestninar Boga, opravičeni apostol, ljubljeni grešnik in zato tudi pristni oznanjevalec evangelija. K temu sestopu smo vedno znova poklicani tudi mi.
nedelja, 20. oktober 2019
Moliti in se ne naveličati
29. nedelja med letom
Današnja tema je molitev. Molitev, ki je iskren dialog z Gospodom, molitev, ki je življenje v Duhu in nenehno hrepenenje srca, ki kakor vdova trka in prosi milosti.
Že v stari zavezi srečamo močno pripoved Izraelove bitke z Amalekom v Refidimu. Smo v času štiridesetih let puščave, ko se ljudstvo pripravlja na vstop v obljubljeno deželo. Toda pred tem se mora naučiti bojevati. Takrat z zavestjo, da so potrebne roke, razširjene v nenehno molitev ter roke, ki so pripravljene na boj, danes pa srce, ki nenehno moli ter roka, iztegnjena in pripravljena srečati ter pomagati drugemu.
Potrebna je molitev in aktivnost. Na vrhu hriba je bil potreben Mojzes, ki je neprenehoma molil, v dolini je bil potreben Jozue, ki se je bojeval. Toda nihče od njiju ni mogel tega početi sam. Mojzesu so opešale roke, zato je potreboval Arona in Hura, da sta ga podpirala, Jozue ni mogel sam v boj, potreboval je druge može, ki so bili z njim. Vse to so podobe, ki nam govorijo o tem, da je kristjan človek občestva. Ne more sam.
Molitev je dejanje občestva tudi takrat, ko molimo sami. Kajti biti Cerkev pomeni biti del živega telesa, sestavljenega iz mnogih. Da nekdo oznanja in se bojuje v dolini, je potrebna molitev in daritev nekoga drugega in obratno.
Vsa ta skladnost in povezanost je torej možna, ker smo živi organizem, ki nenehno diha.
Podoba Mojzesa, Arona in Hura, ki molijo na vrhu hriba spomni na podobo Kristusa, ki se na vrhu gore spremeni ter pogovarja o svojem trpljenju z Mojzesom in Elijem. Tam je stara zaveza podala roko novi. Od Kristusove velike noči naprej, smo namreč vsi postali vcepljeni v to novo občestvo, v katerem je Kristus sam naša prva molitev pred Očetom. On je, ki nenehno prosi za nas, On, ki nenehno hrepeni, da bi nam dajal še večje stvari in še večje milosti.
Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? Ali bo v našem srcu našel prostor, da podari vse to, kar Njegova ljubezen želi za nas? Zato nam je potrebna nenehna molitev, ki jo sv. Avguštin primerja z nenehnim hrepenenjem. Tako pravi: "Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli".
Hrepenenje srca je molitev, ki to srce razširja in utrjuje za dar, ki mu je namenjen. Oče, čisto nasprotje krivičnega sodnika, ki se za Boga in človeka ne meni, vidi, pozna, sliši in poskrbi. In če celo krivični sodnik da vdovi, česar potrebuje, koliko bolj želi Bog pomagati do pravice svojim izvoljenim?
Pravica pa je, da človek lahko živi evangelij, da lahko živi iz Duha, da je poln milosti in modrosti, poln ljubezni in miru. Pravica človeka je, da sliši evangelij. To pravico človeka hoče izpolniti Oče.
Da bi resnično prejel sinove, polne Besede, tudi po nas, ki naj jo, kakor spodbuja apostol Pavel Timoteja, nenehno oznanjajo, v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Oznanjajo najprej z življenjem in kjer je potrebno, tudi z besedo.
Lepo misijonsko nedeljo vsem!
Današnja tema je molitev. Molitev, ki je iskren dialog z Gospodom, molitev, ki je življenje v Duhu in nenehno hrepenenje srca, ki kakor vdova trka in prosi milosti.
Že v stari zavezi srečamo močno pripoved Izraelove bitke z Amalekom v Refidimu. Smo v času štiridesetih let puščave, ko se ljudstvo pripravlja na vstop v obljubljeno deželo. Toda pred tem se mora naučiti bojevati. Takrat z zavestjo, da so potrebne roke, razširjene v nenehno molitev ter roke, ki so pripravljene na boj, danes pa srce, ki nenehno moli ter roka, iztegnjena in pripravljena srečati ter pomagati drugemu.
Potrebna je molitev in aktivnost. Na vrhu hriba je bil potreben Mojzes, ki je neprenehoma molil, v dolini je bil potreben Jozue, ki se je bojeval. Toda nihče od njiju ni mogel tega početi sam. Mojzesu so opešale roke, zato je potreboval Arona in Hura, da sta ga podpirala, Jozue ni mogel sam v boj, potreboval je druge može, ki so bili z njim. Vse to so podobe, ki nam govorijo o tem, da je kristjan človek občestva. Ne more sam.
Molitev je dejanje občestva tudi takrat, ko molimo sami. Kajti biti Cerkev pomeni biti del živega telesa, sestavljenega iz mnogih. Da nekdo oznanja in se bojuje v dolini, je potrebna molitev in daritev nekoga drugega in obratno.
Vsa ta skladnost in povezanost je torej možna, ker smo živi organizem, ki nenehno diha.
Podoba Mojzesa, Arona in Hura, ki molijo na vrhu hriba spomni na podobo Kristusa, ki se na vrhu gore spremeni ter pogovarja o svojem trpljenju z Mojzesom in Elijem. Tam je stara zaveza podala roko novi. Od Kristusove velike noči naprej, smo namreč vsi postali vcepljeni v to novo občestvo, v katerem je Kristus sam naša prva molitev pred Očetom. On je, ki nenehno prosi za nas, On, ki nenehno hrepeni, da bi nam dajal še večje stvari in še večje milosti.
Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? Ali bo v našem srcu našel prostor, da podari vse to, kar Njegova ljubezen želi za nas? Zato nam je potrebna nenehna molitev, ki jo sv. Avguštin primerja z nenehnim hrepenenjem. Tako pravi: "Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli".
Hrepenenje srca je molitev, ki to srce razširja in utrjuje za dar, ki mu je namenjen. Oče, čisto nasprotje krivičnega sodnika, ki se za Boga in človeka ne meni, vidi, pozna, sliši in poskrbi. In če celo krivični sodnik da vdovi, česar potrebuje, koliko bolj želi Bog pomagati do pravice svojim izvoljenim?
Pravica pa je, da človek lahko živi evangelij, da lahko živi iz Duha, da je poln milosti in modrosti, poln ljubezni in miru. Pravica človeka je, da sliši evangelij. To pravico človeka hoče izpolniti Oče.
Da bi resnično prejel sinove, polne Besede, tudi po nas, ki naj jo, kakor spodbuja apostol Pavel Timoteja, nenehno oznanjajo, v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Oznanjajo najprej z življenjem in kjer je potrebno, tudi z besedo.
Lepo misijonsko nedeljo vsem!
četrtek, 10. oktober 2019
Očiščeni in osvobojeni
28. navadna nedelja
Osrednja tematika nedeljske Božje besede je ozdravitev gobavosti, ki seveda ni samo telesna bolezen, temveč predstavlja predvsem bolezen duha.
V ozadju grške besede "ozdravljeni" je glagol, ki nosi pomen "očistiti, narediti čisto, odstraniti vse neželene primesi". Biti ozdravljen tako pomeni biti prost vsakršne pokvarjene želje, vsake primesi greha in njegovih posledic. Gospod se želi dotakniti ne le zunanjih gobavosti, ki jih tudi danes ni malo, temveč predvsem naših notranjih nečistosti, ki nas zavezujejo mišljenju greha.
Jezus na gori reče: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali" (Mt 5,8). On je, ki hoče naše duše in telesa narediti čista, da bomo lahko vstopili v milost blagra tistih, ki lahko vidijo in prepoznavajo Odrešenika. Tistih, ki zmorejo v svojem življenju prepoznavati obiske Boga.
Prepoznati Odrešenika je milost. Velikokrat se ljudje do Boga obnašamo kakor zahtevni najstniki, ki želijo nekaj močnega, tukaj in zdaj, takoj in popolnoma zase. Taka je človeška narava, ki se boji zase. Zahteva in hoče senzacije. Ta narava je naša gobavost. In te nas je prišel ozdraviti Kristus s tem, da nas je premaknil v odnos in s tem, da ne dela tako, kot bi hoteli mi.
Človeška narava, ki je od greha naprej gobava, je podobna Sircu Naamanu, ki je za svoje ozdravljenje želel nekaj posebnega. Zahteval je posebne "efekte", kar kaže na to, da je bila njegova prava gobavost prav njegov lastni jaz, ki je postal središče. Naporno je živeti takrat, ko smo središče mi sami. Takrat smo otovorjeni z veliko nepotrebnimi dodatki, ker nenehno mislimo, kako moramo kupiti vse in vsakogar, celo Milost. Toda Naamanova darila so zavrnjena. Od preroka Elizeja dobi le preprosto navodilo, naj se sedemkrat potopi v reki Jordan.
Milost je tako preprosta in tako nesenzacionalna, da bi jo najraje zavrnili in spregledali. Ker se nam zdi premalo.Takrat, ko še nismo svobodni samih sebe, potrebujemo toliko hrupa, toliko pozornosti, toliko prilagajanja. Spregledamo pa vse tisto tiho, nežno in ne-vpijoče v našem življenju, ki veliko bolj diši po Bogu kakor vsa "kadila in zlato" naših dejanj za Boga, s katerimi Ga včasih kupujemo v upanju, da bo izpolnil naše ideje in končno postal Odrešenik po naši podobi.
Tudi deset gobavih mož je, podobno kakor Naaman, poslanih na pot, še preden so ozdravljeni. "Pojdite in pokažite se duhovnikom!"
Kajti šele ko damo prednost Drugemu in ne svojim lastnim občutkom, ki tolikokrat jasno kažejo, da smo še gobavi, gremo na pot. Ko še nič ne vidimo in ko ni idealno. In tam, na poti, so bili ti možje ozdravljeni. Nesenzacionalno, brez čarobne palčke, temveč postopno, tiho, skorajda neopazno ... to so "prstni odtisi" Milosti.
Za ozdravitev resnične gobavosti, ki je v drži samoodreševanja ter drži nenehnega strahu zase, je potreben prvi korak, storjen v temi. Potrebno je ne-ubogati sebe in iti na pot četudi nam morda vsa čustva govorijo nasprotno. So pač užaljena, ker ni po naše. Ne-ubogati svojo lastno trmo in iti na pot "do Jordana", je prvi korak k ozdravitvi te gobavosti samozadostnega človeka.
Krst, utopitev starega človeka in rojstvo novega, se torej začne, ko damo prednost Bogu in Mu dovolimo svobodo, da nam izkaže milost kakor sam želi in ne kakor mi sami zahtevamo. Takrat nas očisti trme, očisti samoodrešitvenih poskusov ter v nas pripravi prostor za dialog. Šele ta, novi človek, zmore videti drugega.
Očiščenje gobavosti je pot, sestavljena iz mnogih korakov dajanja prednosti Ljubezni, ki kliče in vabi po banalnih konkretnostih nesenzacionalnega vsakdana, ki zgleda bolj neugoden od umazanega Jordana. In vendar se novost rojeva prav v vedno novi potopitvi v konkretnost vsakdana.
Še nekaj je zanimivo: od vseh gobavih mož v Izraelu, je ozdravljen samo en - Naaman, Sirec, tujec torej. Od desetih gobavih mož se vrne samo en - Samarijan, ki je tujec.
Kako to, da se dopolnitev očiščenja dopolni v tujcih? V tistih, ki so po postavi najdlje rešenju? Kako to, da včasih milost najde pot prej v neverujočih kakor v verujočih? Morda zato, ker so neverujoči brez prtljage idej in predstav o tem, kdo Bog je in kako bi moral delovati? Ne vem.
Vem pa, da milost potrebuje svobodno srce, očiščeno pričakovanj in zahtev, da se tako rojeva novi človek, ki ima kožo "kakor meso majhnega dečka". Pomeni, da je ta novi človek mlad in prožen v odgovarjanju milosti ter sposoben prepoznati svojega Odrešenika.
Ko Milost najde človeka, ki ne ostaja v svojih trdnih prepričanjih, lahko iz nekdaj trmastega Savla, rodi mehkega Pavla, polnega milosti, ki nič več ne rešuje sebe in svoje prepričanje, temveč daruje sebe samega za evangelij. Za Kristusa, ki je postal njegova edina Resnica.
"Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Jezusa Kristusa, z večno slavo".
Pavel, ozdravljen svoje farizejske gobavosti, se ne boji več zase in postane novi človek, ki daje prednost Drugemu. Še več. Celo sebe samega naredi za "ujetnika, za hudodelca in gobavca", da bi vsem postal vse in jih vsaj nekaj zagotovo rešil (1Kor 9,22).
Iz človeka gob postane živa Beseda, ki je tudi verige in nasprotovanja ne morejo vkleniti. To je skrivnost svobodnih.
Osrednja tematika nedeljske Božje besede je ozdravitev gobavosti, ki seveda ni samo telesna bolezen, temveč predstavlja predvsem bolezen duha.
V ozadju grške besede "ozdravljeni" je glagol, ki nosi pomen "očistiti, narediti čisto, odstraniti vse neželene primesi". Biti ozdravljen tako pomeni biti prost vsakršne pokvarjene želje, vsake primesi greha in njegovih posledic. Gospod se želi dotakniti ne le zunanjih gobavosti, ki jih tudi danes ni malo, temveč predvsem naših notranjih nečistosti, ki nas zavezujejo mišljenju greha.
Jezus na gori reče: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali" (Mt 5,8). On je, ki hoče naše duše in telesa narediti čista, da bomo lahko vstopili v milost blagra tistih, ki lahko vidijo in prepoznavajo Odrešenika. Tistih, ki zmorejo v svojem življenju prepoznavati obiske Boga.
Prepoznati Odrešenika je milost. Velikokrat se ljudje do Boga obnašamo kakor zahtevni najstniki, ki želijo nekaj močnega, tukaj in zdaj, takoj in popolnoma zase. Taka je človeška narava, ki se boji zase. Zahteva in hoče senzacije. Ta narava je naša gobavost. In te nas je prišel ozdraviti Kristus s tem, da nas je premaknil v odnos in s tem, da ne dela tako, kot bi hoteli mi.
Človeška narava, ki je od greha naprej gobava, je podobna Sircu Naamanu, ki je za svoje ozdravljenje želel nekaj posebnega. Zahteval je posebne "efekte", kar kaže na to, da je bila njegova prava gobavost prav njegov lastni jaz, ki je postal središče. Naporno je živeti takrat, ko smo središče mi sami. Takrat smo otovorjeni z veliko nepotrebnimi dodatki, ker nenehno mislimo, kako moramo kupiti vse in vsakogar, celo Milost. Toda Naamanova darila so zavrnjena. Od preroka Elizeja dobi le preprosto navodilo, naj se sedemkrat potopi v reki Jordan.
Milost je tako preprosta in tako nesenzacionalna, da bi jo najraje zavrnili in spregledali. Ker se nam zdi premalo.Takrat, ko še nismo svobodni samih sebe, potrebujemo toliko hrupa, toliko pozornosti, toliko prilagajanja. Spregledamo pa vse tisto tiho, nežno in ne-vpijoče v našem življenju, ki veliko bolj diši po Bogu kakor vsa "kadila in zlato" naših dejanj za Boga, s katerimi Ga včasih kupujemo v upanju, da bo izpolnil naše ideje in končno postal Odrešenik po naši podobi.
Tudi deset gobavih mož je, podobno kakor Naaman, poslanih na pot, še preden so ozdravljeni. "Pojdite in pokažite se duhovnikom!"
Kajti šele ko damo prednost Drugemu in ne svojim lastnim občutkom, ki tolikokrat jasno kažejo, da smo še gobavi, gremo na pot. Ko še nič ne vidimo in ko ni idealno. In tam, na poti, so bili ti možje ozdravljeni. Nesenzacionalno, brez čarobne palčke, temveč postopno, tiho, skorajda neopazno ... to so "prstni odtisi" Milosti.
Za ozdravitev resnične gobavosti, ki je v drži samoodreševanja ter drži nenehnega strahu zase, je potreben prvi korak, storjen v temi. Potrebno je ne-ubogati sebe in iti na pot četudi nam morda vsa čustva govorijo nasprotno. So pač užaljena, ker ni po naše. Ne-ubogati svojo lastno trmo in iti na pot "do Jordana", je prvi korak k ozdravitvi te gobavosti samozadostnega človeka.
Krst, utopitev starega človeka in rojstvo novega, se torej začne, ko damo prednost Bogu in Mu dovolimo svobodo, da nam izkaže milost kakor sam želi in ne kakor mi sami zahtevamo. Takrat nas očisti trme, očisti samoodrešitvenih poskusov ter v nas pripravi prostor za dialog. Šele ta, novi človek, zmore videti drugega.
Očiščenje gobavosti je pot, sestavljena iz mnogih korakov dajanja prednosti Ljubezni, ki kliče in vabi po banalnih konkretnostih nesenzacionalnega vsakdana, ki zgleda bolj neugoden od umazanega Jordana. In vendar se novost rojeva prav v vedno novi potopitvi v konkretnost vsakdana.
Še nekaj je zanimivo: od vseh gobavih mož v Izraelu, je ozdravljen samo en - Naaman, Sirec, tujec torej. Od desetih gobavih mož se vrne samo en - Samarijan, ki je tujec.
Kako to, da se dopolnitev očiščenja dopolni v tujcih? V tistih, ki so po postavi najdlje rešenju? Kako to, da včasih milost najde pot prej v neverujočih kakor v verujočih? Morda zato, ker so neverujoči brez prtljage idej in predstav o tem, kdo Bog je in kako bi moral delovati? Ne vem.
Vem pa, da milost potrebuje svobodno srce, očiščeno pričakovanj in zahtev, da se tako rojeva novi človek, ki ima kožo "kakor meso majhnega dečka". Pomeni, da je ta novi človek mlad in prožen v odgovarjanju milosti ter sposoben prepoznati svojega Odrešenika.
Ko Milost najde človeka, ki ne ostaja v svojih trdnih prepričanjih, lahko iz nekdaj trmastega Savla, rodi mehkega Pavla, polnega milosti, ki nič več ne rešuje sebe in svoje prepričanje, temveč daruje sebe samega za evangelij. Za Kristusa, ki je postal njegova edina Resnica.
"Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Jezusa Kristusa, z večno slavo".
Pavel, ozdravljen svoje farizejske gobavosti, se ne boji več zase in postane novi človek, ki daje prednost Drugemu. Še več. Celo sebe samega naredi za "ujetnika, za hudodelca in gobavca", da bi vsem postal vse in jih vsaj nekaj zagotovo rešil (1Kor 9,22).
Iz človeka gob postane živa Beseda, ki je tudi verige in nasprotovanja ne morejo vkleniti. To je skrivnost svobodnih.
sobota, 5. oktober 2019
Mehkoba evangelija
27. nedelja med letom
Božja beseda nas danes uvaja v skrivnost vere, ki je v sprejemanju. Česa? Novega življenja, ki ga je prinesel Kristus in je preko Duha izlito v nas.
Vera torej pomeni odpreti srce, mehko, ponižno in majhno, da bi lahko sprejemalo.
Zato nas berila in evangeliji zadnjih treh nedelj vztrajno vabijo prav k mehčanju naših notranjih trdot, da bi Milost, ki je nežna in tiha, ker je nasprotje vselej nasilnega in grobega zla, v nas našla pot.
Krivični služabnik je bil pripravljen ob izgubljanju svojega položaja, na katerem se je obnašal trdo in gospodovalno, postajati usmiljen. Ko je vsakemu od dolžnikov zmanjšal dolg na zadolžnici, je že postajal podoben Sinu, ki je, kakor pravi pismo Kološanom, edini popolnoma izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in pribil na križ (Kol 2,14). Če nam je torej On odpustil, smo tudi mi dolžni odpuščati drug drugemu.
Prejšnjo nedeljo smo brali o bogatašu, ki je bil preko Lazarja dan na dan klican, da sestopi iz svoje gostije vsemogočnosti ter postane majhen, nežen, ranljiv, potreben, bližnji in zato brat, ki vidi brata.
Današnji evangelij pa nas vabi, da bi vsaj malo odprli svoje srce, dovolj za velikost gorčičnega zrna, da le vanj vstopi Milost. To novo življenje, ki ima moč, da spremeni in preoblikuje vse. Kakor iz drobnega semena zraste veliko drevo, tako lahko že droben dotik Milosti preoblikuje človeka v podobo Božjega sina. Postopoma, a celovito.
Zato te, dragi Timotej, opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok.
Da bi se tako tudi iz nas premaknile in izruvale vse trdote s koreninami vred ter bi zavladala mehkoba tistih majhnih, Božjih ...
Prav ta evangelij nežnosti in mehkobe smo namreč poklicani prinesti v trdoto tega sveta. To revolucijo nežnosti, kakor jo rad poimenuje papež Frančišek. Če je torej evangelij poln milosti, ki je nežna in nenasilna, ne more vdirati. Toda trči tudi ob trda srca, ki se niso pripravljena odpreti.
Zato bi kdaj tudi sami kakor prerok Habakuk zavpili: "Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal? Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko? Pred menoj sta pustošenje in nasilje, zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor."
Toda na to vpitje Gospod odgovarja s povabilom k veri, k odprtosti in mehkobi tistih src, ki vedo, da Gospodova tolažba in milost evangelija zagotovo prideta, četudi se kdaj zdi, da odlašata. Vendar zagotovo prideta.
Je pa zato slehernemu kristjanu, ki je po krstu oznanjevalec evangelija, potrebna tudi notranja vztrajnost in potrpežljivost, ko prav zaradi milosti, ki ne vdira in ni nasilna, trpi za evangelij. Poklicani smo namreč prav v to, da nasilja ne vračamo z nasiljem, krivice ne s krivico, nerazumevanja ne z dokazovanjem, temveč ostajamo polni Svetega Duha, ki prebiva v nas in varuje lepi zaklad, ki nam je bil zaupan. Tako bomo postali resnični pričevalci.
Kot taki ne bomo več polni duha boječnosti, ki nas prav preko strahu sili v zaprtost ali trdoto pred drugimi, temveč bomo polni Duha moči, ljubezni in razumnosti ostajali in postajali tisti ponižni oznanjevalci, pripravljeni za Besedo nežnosti tudi trpeti "jetništvo in verige".
Služabnik Besede, oprti na Božjo moč, tako ne potrebuje več pohvale ali opaženosti, zato da pričuje in oznanja, temveč osvojen od lepote evangelija sam od sebe ne miruje ter se "ne usede za mizo, da bi jedel in pil", dokler na tem svetu obstaja en sam brat, ki še ni srečal mehkobe vseh tistih, ki jih je že napolnila Beseda evangelija.
Božja beseda nas danes uvaja v skrivnost vere, ki je v sprejemanju. Česa? Novega življenja, ki ga je prinesel Kristus in je preko Duha izlito v nas.
Vera torej pomeni odpreti srce, mehko, ponižno in majhno, da bi lahko sprejemalo.
Zato nas berila in evangeliji zadnjih treh nedelj vztrajno vabijo prav k mehčanju naših notranjih trdot, da bi Milost, ki je nežna in tiha, ker je nasprotje vselej nasilnega in grobega zla, v nas našla pot.
Krivični služabnik je bil pripravljen ob izgubljanju svojega položaja, na katerem se je obnašal trdo in gospodovalno, postajati usmiljen. Ko je vsakemu od dolžnikov zmanjšal dolg na zadolžnici, je že postajal podoben Sinu, ki je, kakor pravi pismo Kološanom, edini popolnoma izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in pribil na križ (Kol 2,14). Če nam je torej On odpustil, smo tudi mi dolžni odpuščati drug drugemu.
Prejšnjo nedeljo smo brali o bogatašu, ki je bil preko Lazarja dan na dan klican, da sestopi iz svoje gostije vsemogočnosti ter postane majhen, nežen, ranljiv, potreben, bližnji in zato brat, ki vidi brata.
Današnji evangelij pa nas vabi, da bi vsaj malo odprli svoje srce, dovolj za velikost gorčičnega zrna, da le vanj vstopi Milost. To novo življenje, ki ima moč, da spremeni in preoblikuje vse. Kakor iz drobnega semena zraste veliko drevo, tako lahko že droben dotik Milosti preoblikuje človeka v podobo Božjega sina. Postopoma, a celovito.
Zato te, dragi Timotej, opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok.
Da bi se tako tudi iz nas premaknile in izruvale vse trdote s koreninami vred ter bi zavladala mehkoba tistih majhnih, Božjih ...
Prav ta evangelij nežnosti in mehkobe smo namreč poklicani prinesti v trdoto tega sveta. To revolucijo nežnosti, kakor jo rad poimenuje papež Frančišek. Če je torej evangelij poln milosti, ki je nežna in nenasilna, ne more vdirati. Toda trči tudi ob trda srca, ki se niso pripravljena odpreti.
Zato bi kdaj tudi sami kakor prerok Habakuk zavpili: "Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal? Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko? Pred menoj sta pustošenje in nasilje, zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor."
Toda na to vpitje Gospod odgovarja s povabilom k veri, k odprtosti in mehkobi tistih src, ki vedo, da Gospodova tolažba in milost evangelija zagotovo prideta, četudi se kdaj zdi, da odlašata. Vendar zagotovo prideta.
Je pa zato slehernemu kristjanu, ki je po krstu oznanjevalec evangelija, potrebna tudi notranja vztrajnost in potrpežljivost, ko prav zaradi milosti, ki ne vdira in ni nasilna, trpi za evangelij. Poklicani smo namreč prav v to, da nasilja ne vračamo z nasiljem, krivice ne s krivico, nerazumevanja ne z dokazovanjem, temveč ostajamo polni Svetega Duha, ki prebiva v nas in varuje lepi zaklad, ki nam je bil zaupan. Tako bomo postali resnični pričevalci.
Kot taki ne bomo več polni duha boječnosti, ki nas prav preko strahu sili v zaprtost ali trdoto pred drugimi, temveč bomo polni Duha moči, ljubezni in razumnosti ostajali in postajali tisti ponižni oznanjevalci, pripravljeni za Besedo nežnosti tudi trpeti "jetništvo in verige".
Služabnik Besede, oprti na Božjo moč, tako ne potrebuje več pohvale ali opaženosti, zato da pričuje in oznanja, temveč osvojen od lepote evangelija sam od sebe ne miruje ter se "ne usede za mizo, da bi jedel in pil", dokler na tem svetu obstaja en sam brat, ki še ni srečal mehkobe vseh tistih, ki jih je že napolnila Beseda evangelija.
sobota, 28. september 2019
Ti pa, Božji človek ...
26. nedelja med letom
Današnja Beseda pred nas postavlja dvoboj med nežnostjo in milino Boga ter trdoto človeškega srca, ki se je zaprlo v svoj "prav".
Že prerok Amos govori o ljudeh, ki so nežno Davidovo igranje na glasbila, zamenjali za dretje ob brenkanju na harve, darove jagnjet, drobnic in telet, ki so dar, zamenjali za gostijo in pašo samih sebe, izbrano olje in vino, ki ju Jezus v priliki o Samarijanu pokaže kot simbol Božje nežnosti, izlite na rane človeštva, pa zamenjalo za prostaško zabavo.
Vedno, ko si človek prilašča dar in ga začne uporabljati za potrjevanje samega sebe, se dar spremeni v orožje proti drugemu. Ne gre drugače. Dar je toliko časa dar, kolikor je podarjen in deljen z drugimi. Kakor hitro ostane v naši dlani, se sami okličemo za lastnike, kralje in gospodarje, dlan se zapre v pest, polaščeni dar pa postane orožje za drugega. In se zgodijo zaprta vrata in neprebojen zid.
Pogosto človeka, ki vztraja v taki drži, resnično ne gane "nikakršen Jožefov polom". Drug lahko še tako prosi, če pripravljenosti ni tudi na drugi strani, ostane stena in zid.
Podobno sliko vidimo v evangeliju, kakor nam ga opisuje evangelist Luka. Imamo bogataša, oblečenega v škrlat in dragoceno tkanino, polnega samega sebe, pojedin in gostij, ki ga niso nasitile. Kajti v njem je bila luknja, ki bi jo lahko nasitila le ljubezen. Ta pa noče biti vsiljiva, zato se nežno in tiho, skoraj nelagodno postavi pred naša vrata in trka.
Če ji kdo prisluhne in odpre, vstopi in večerja z njim (prim. Raz 3,20), sicer ostane tam. Ljubezen se nikoli ne užali, ker preveč ljubi tistega, ki ga hoče nahraniti s samo seboj. Zato ostaja v "Lazarju" in ta "Lazar" ostaja pred našimi vrati. Do konca.
Vsakemu je poslan neki "ubožec", ki nas opominja, kje smo postali trdi, samozadostni, kje ostajamo lačni in nesrečni kljub nenehnim gostijam, kje v nas ostaja tisti velik prepad, ki nas ločuje, ker si ne upamo priznati, da potrebujemo gostijo ljubezni. Ta pa je prav v odpiranju vrat in deljenju z drugim. Tudi v pogovoru.
Ni čudno, da je ta Lazar tolikokrat neprijeten, ker trka na naša vrata prav tam, kjer smo najbolj močni. Trka tam, kjer mislimo, da imamo in kjer smo se iz gotovosti v svoj "prav", zaprli pred bratom. Zaloputnili vrata in se naredili gluhe. Si celo izdelali skrivni prehod, samo da ne bi bilo potrebno mimo njega, ki nas nekaj prosi, morda opominja, morda "pritiska na živec", ker išče našega usmiljenja.
Kako majhna je fizična razdalja med tistim, ki je za zaprtimi vrati in tistim pred vrati in kako težko jo je včasih premostiti. Ker ta vrata zmore odpreti le srce, ki se je vsaj kdaj pustilo objeti neskončni Ljubezni očeta.
Njemu, edinemu Sinu, edinemu Kralju vseh kraljev, ki je sestopil iz Očetove gostije, kjer se je sijajno gostil v polnosti ljubezni ter za večno premostil prepad "med njimi in nami". Ta ljubezen se je skrila brata pred vrati našega srca. Brata, ki nam "smrdi", ker ni po naše, v otroka iz Betlehema, ki ni ustrezal pričakovanjem, v Mesija, ki je oznanjal usmiljenje medtem ko je slonokoščeno trda koža farizejev čakala pravičneža, ki bo še udarnejši od njihove trdote.
Nezaslišana je ta Ljubezen, ki je odprla vrata Raja, slekla škrlat Sinovskega dostojanstva in se pustila obleči v škrlat suženjstva, v katerega je padel človek!
Pustila je, da je človeštvo izpljuvalo vanjo vso trdoto lastnega srca, vanjo zmetalo vse svoje grehe, rdeče kakor škrlat ter ji spletlo krono iz trnja. Vse zato, da bi se to srce, končno izpraznjeno trdote in nasilja, končno upalo odpreti tej nežni Ljubezni, ki ne grozi, ki ne preti, ampak ljubi, daje in vabi.
Na človeku je, da odpre vrata srca in se pusti dotakniti Kristusu tam, kjer nas obišče in ne tam, kjer Ga mi pričakujemo. Ljubezen se namreč pogosto skrije v nam neprijetne stvari, saj nas prav ona kliče iz naših varnih okopov zledenelih in trdih src v odnose, kjer ti drugi lahko pripravi gostijo služenja.
Na mestu so torej besede apostola Pavla Timoteju, s katerimi tudi nas opominja in opozarja, da je korak odpiranja vrat na naši strani.
"Ti, Božji človek, si prizadevaj za pravičnost, stanovitnost in krotkost. Bojuj dober boj vere (...). Zapovedujem ti pred Bogom (...) ohrani zapoved, da boš brez madeža in brez graje."
Kaj pa je ta zapoved če ne, da se ljubimo med seboj?
Da si upamo odpreti tam, kjer smo zgradili betonski zid, da si upamo z usmiljenjem pogledati na tistega, ki nas je ranil, z odpuščanjem tistega, ki ne odpre, z nežnostjo tistega "Lazarja", ki je čisto blizu nas in še vedno tako zelo daleč ...
Srce, ki se je že pustilo obleči velikonočni Ljubezni, ima moč, da izniči razdalje med nami, kjer pa te pripravljenosti ni, ostaja zaprto četudi kdo vstane od mrtvih.
Današnja Beseda pred nas postavlja dvoboj med nežnostjo in milino Boga ter trdoto človeškega srca, ki se je zaprlo v svoj "prav".
Že prerok Amos govori o ljudeh, ki so nežno Davidovo igranje na glasbila, zamenjali za dretje ob brenkanju na harve, darove jagnjet, drobnic in telet, ki so dar, zamenjali za gostijo in pašo samih sebe, izbrano olje in vino, ki ju Jezus v priliki o Samarijanu pokaže kot simbol Božje nežnosti, izlite na rane človeštva, pa zamenjalo za prostaško zabavo.
Vedno, ko si človek prilašča dar in ga začne uporabljati za potrjevanje samega sebe, se dar spremeni v orožje proti drugemu. Ne gre drugače. Dar je toliko časa dar, kolikor je podarjen in deljen z drugimi. Kakor hitro ostane v naši dlani, se sami okličemo za lastnike, kralje in gospodarje, dlan se zapre v pest, polaščeni dar pa postane orožje za drugega. In se zgodijo zaprta vrata in neprebojen zid.
Pogosto človeka, ki vztraja v taki drži, resnično ne gane "nikakršen Jožefov polom". Drug lahko še tako prosi, če pripravljenosti ni tudi na drugi strani, ostane stena in zid.
Podobno sliko vidimo v evangeliju, kakor nam ga opisuje evangelist Luka. Imamo bogataša, oblečenega v škrlat in dragoceno tkanino, polnega samega sebe, pojedin in gostij, ki ga niso nasitile. Kajti v njem je bila luknja, ki bi jo lahko nasitila le ljubezen. Ta pa noče biti vsiljiva, zato se nežno in tiho, skoraj nelagodno postavi pred naša vrata in trka.
Če ji kdo prisluhne in odpre, vstopi in večerja z njim (prim. Raz 3,20), sicer ostane tam. Ljubezen se nikoli ne užali, ker preveč ljubi tistega, ki ga hoče nahraniti s samo seboj. Zato ostaja v "Lazarju" in ta "Lazar" ostaja pred našimi vrati. Do konca.
Vsakemu je poslan neki "ubožec", ki nas opominja, kje smo postali trdi, samozadostni, kje ostajamo lačni in nesrečni kljub nenehnim gostijam, kje v nas ostaja tisti velik prepad, ki nas ločuje, ker si ne upamo priznati, da potrebujemo gostijo ljubezni. Ta pa je prav v odpiranju vrat in deljenju z drugim. Tudi v pogovoru.
Ni čudno, da je ta Lazar tolikokrat neprijeten, ker trka na naša vrata prav tam, kjer smo najbolj močni. Trka tam, kjer mislimo, da imamo in kjer smo se iz gotovosti v svoj "prav", zaprli pred bratom. Zaloputnili vrata in se naredili gluhe. Si celo izdelali skrivni prehod, samo da ne bi bilo potrebno mimo njega, ki nas nekaj prosi, morda opominja, morda "pritiska na živec", ker išče našega usmiljenja.
Kako majhna je fizična razdalja med tistim, ki je za zaprtimi vrati in tistim pred vrati in kako težko jo je včasih premostiti. Ker ta vrata zmore odpreti le srce, ki se je vsaj kdaj pustilo objeti neskončni Ljubezni očeta.
Njemu, edinemu Sinu, edinemu Kralju vseh kraljev, ki je sestopil iz Očetove gostije, kjer se je sijajno gostil v polnosti ljubezni ter za večno premostil prepad "med njimi in nami". Ta ljubezen se je skrila brata pred vrati našega srca. Brata, ki nam "smrdi", ker ni po naše, v otroka iz Betlehema, ki ni ustrezal pričakovanjem, v Mesija, ki je oznanjal usmiljenje medtem ko je slonokoščeno trda koža farizejev čakala pravičneža, ki bo še udarnejši od njihove trdote.
Nezaslišana je ta Ljubezen, ki je odprla vrata Raja, slekla škrlat Sinovskega dostojanstva in se pustila obleči v škrlat suženjstva, v katerega je padel človek!
Pustila je, da je človeštvo izpljuvalo vanjo vso trdoto lastnega srca, vanjo zmetalo vse svoje grehe, rdeče kakor škrlat ter ji spletlo krono iz trnja. Vse zato, da bi se to srce, končno izpraznjeno trdote in nasilja, končno upalo odpreti tej nežni Ljubezni, ki ne grozi, ki ne preti, ampak ljubi, daje in vabi.
Na človeku je, da odpre vrata srca in se pusti dotakniti Kristusu tam, kjer nas obišče in ne tam, kjer Ga mi pričakujemo. Ljubezen se namreč pogosto skrije v nam neprijetne stvari, saj nas prav ona kliče iz naših varnih okopov zledenelih in trdih src v odnose, kjer ti drugi lahko pripravi gostijo služenja.
Na mestu so torej besede apostola Pavla Timoteju, s katerimi tudi nas opominja in opozarja, da je korak odpiranja vrat na naši strani.
"Ti, Božji človek, si prizadevaj za pravičnost, stanovitnost in krotkost. Bojuj dober boj vere (...). Zapovedujem ti pred Bogom (...) ohrani zapoved, da boš brez madeža in brez graje."
Kaj pa je ta zapoved če ne, da se ljubimo med seboj?
Da si upamo odpreti tam, kjer smo zgradili betonski zid, da si upamo z usmiljenjem pogledati na tistega, ki nas je ranil, z odpuščanjem tistega, ki ne odpre, z nežnostjo tistega "Lazarja", ki je čisto blizu nas in še vedno tako zelo daleč ...
Srce, ki se je že pustilo obleči velikonočni Ljubezni, ima moč, da izniči razdalje med nami, kjer pa te pripravljenosti ni, ostaja zaprto četudi kdo vstane od mrtvih.
sobota, 7. september 2019
Ne več suženj, ampak brat!
23. nedelja med letom
Kateri človek sploh more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod? Naše misli so namreč umrljive, bojazljive, naše sodbe nestanovitne. Res, prav iz bojazljivosti in strahu zase, vse prevečkrat sodimo drugega. Notranja ogroženost nam popači resnico, da ne vidimo in ne slišimo več drugega, ampak le še izhod zase.
Kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem? Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega Duha?
Človek sam dejansko ne more spoznati ničesar. Ker gleda brez ljubezni, zato sodi in obsodi. Sebe in druge. In tudi Boga, ker ni tak, kot si ga je zamislil. Samo Sveti Duh in v moči Duha je človeku dana milost resničnega pogleda. Samo v Njem lahko spregleda in vidi prav. Za ta dar pa je potrebno prositi. Prositi in moliti za dar modrosti, za dar pogleda, ki oživlja. Samo v moči Duha, ki oživlja in ki smo ga zastonj prejeli za vedno, so zemljanom pota izravnana in ljudje so poučeni o tem, kaj je Gospodu po volji. Po modrosti so bili rešeni.
Gospodu je po volji, da smo med seboj bratje. Zato nam je potrebna prav modrost od zgoraj, da bi znali in upali živeti naše odnose. Toda kako?
Gospod je v evangeliju ostro direkten in se dotakne najbolj ranljivih odnosov našega življenja: "Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec."
Nato evangelij nadaljuje s podobo o zidanju stolpa, o preračunavanju stroškov, da bi vedeli ali bomo gradnjo lahko dokončali, ali bo naše delo ostalo napol.
Govori celo o kralju, ki gre v boj proti drugemu kralju, ki pa ima močnejšo vojsko. Zato se ustavi in išče miru.
In Jezus zaključi: Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.
Jezus nas obravnava kot odrasle, ker si želi, da odrastemo in dozorimo v lepe in zrele ljudi, ki smejo "dozidati do konca". To pa zmore samo tisti, ki je sebe izkusil ljubljenega. Ljubljenega od Očeta. Samo to so temelji, ki zadostujejo za zidavo, orožje, ki zadostuje za zmago.
Samo ljubljeni ljudje so namreč lahko svobodni. Gre se torej za odnose, v katerih je človek že lahko osvobojen samega sebe, osvobojen obupnega strahu zase, kjer lahko v sebi sicer še čuti ogroženost pred drugim, vendar tej ogroženosti ne daje prednosti, temveč se spomni na neskončno Božjo ljubezen, ki jo zastonj nosi v sebi. V krvi. V naših žilah se namreč pretaka Kri, ki nas je med seboj spravila in naredila za brate. Kri, ki nas je dvignila na nov nivo odnosov, ki pa so možni takrat, ko dva ne poslušata sebe, ampak Njega, ki ju je poklical in združil.
S tem dejstvom se spremenijo tudi odnosi krvnega sorodstva. Nemogoče je, da bodo starši v življenju odraslih otrok imeli glavno besedo. Nemogoče je, da bi starši na prvo mesto postavljali svoje otroke in vanje polagali vse svoje upe, cilje in hrepenenja. Ne gre! Tam se ne da biti Kristusov, ker zanj ni več prostora. Vse misli in dejanja zaseda le še skrb, kako bo drugi služil meni. Kako bo drugi služil mojim potrebam.
Celo mož in žena se ne moreta postaviti na prvo mesto, temveč sta poklicana sebe in drugega izročiti, torej predati tisti Ljubezni, ki je večja od njiju. Poklicana sta se ji pustiti ljubiti, da bi potem, napolnjena in nahranjena z Božjo ljubeznijo, ki ne mine, zmogla ljubiti drug drugega.
Jezus gre še globlje in se dotakne korenine vsega zla: "Kdor ne zavrača celo svojega življenja, ne more biti moj učenec."
Kdor namreč ne umre lastnim zahtevam, potrebam in strahovom zase v imenu katerih uporablja in si prisvaja druge, ne more v polnosti zasijati v luči sina ali hčere. Samo kdor s Kristusom vstopi v temeljni strah lastnega obstoja in spozna, da je temeljna smrt premagana, lahko ljubil zares. Sicer bo vedno "na pol" in z eno nogo že med vrati.
Vsi smo v tej igri. Vsi skušani, da bi svoje luknje mašili s svojimi najbližjimi, vsi skušani, da bi na prvo mesto postavili sebe in svojo kričečo človeško naravo, ki se skuša vedno rešiti sama.
Samo v modrosti in milosti Duha, ki ga je potrebno nenehno klicati in prositi, človek zmore preiti v odnose ljubezni. V odnose darovanja, kjer pred drugim ne pobegne, ampak ga ljubi še bolj. Kjer drugega ne poseduje, ampak ga ljubi. Prav zato, ker je ranil.
Čudovito je tako zaključiti s pismom sedaj že starega Pavla, ki Filemonu piše o globoki in izjemni ljubezni, ki jo goji do Onezima, sužnja, ki je za Pavla po logiki Kristusove novosti, postal brat, še več, celo otrok, ki ga je rodil v verigah.
Imenuje ga celo "svoje srce". Kako globoka in intenzivna je ta ljubezen, kako čista in neposedovalna, ker se Pavel že ne boji več zase. Ne gleda več svoje koristi, ampak izroča Božji ljubezni to, kar mu je najdražje. V zaupanju, da mu bo Gospod dal in vrnil vse, kar potrebuje.
Ganljive so torej Pavlove zadnje besede, s katerimi Filemonu razlaga temeljni prehod, ki se mora zgoditi v vseh naših odnosih - velika noč. Trpljenje, razočaranje, izguba, smrt, vstajenje, novo življenje. Ko je Abraham izpustil Izaka (ki mu je postal gospodar, Izak pa lastnina), je lahko postal resnično oče in to ne le Izaku, temveč narodom. Tako zelo so življenje in odnosi drugačni potem, ko človek umre sebi in strahu zase.
Nujen je torej ta prehod, o katerem Pavel piše takole:
"Morda je bil zato kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več za sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, ki je nadvse ljub najprej meni, še toliko bolj pa tebi, tako kot človek kakor tudi v Gospodu."
To je torej novo življenje, ki ga je prinesel Kristus. Da si nismo več sužnji, ki se lahko izdamo, zapustimo ali prevaramo takrat, ko me razočaraš, ker nisi po moje ali zato, ker mi ne služiš več, temveč si postanemo bratje! Bratje, ki jim je mar drug za drugega. Bratje, kjer tudi verige in vse prepreke ne morejo ustaviti, da bi si želeli dobro in iskreno skrbeli drug za drugega. Da bi si postali nadvse ljubi tako kot ljudje kakor tudi v Gospodu!
Kateri človek sploh more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod? Naše misli so namreč umrljive, bojazljive, naše sodbe nestanovitne. Res, prav iz bojazljivosti in strahu zase, vse prevečkrat sodimo drugega. Notranja ogroženost nam popači resnico, da ne vidimo in ne slišimo več drugega, ampak le še izhod zase.
Kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem? Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega Duha?
Človek sam dejansko ne more spoznati ničesar. Ker gleda brez ljubezni, zato sodi in obsodi. Sebe in druge. In tudi Boga, ker ni tak, kot si ga je zamislil. Samo Sveti Duh in v moči Duha je človeku dana milost resničnega pogleda. Samo v Njem lahko spregleda in vidi prav. Za ta dar pa je potrebno prositi. Prositi in moliti za dar modrosti, za dar pogleda, ki oživlja. Samo v moči Duha, ki oživlja in ki smo ga zastonj prejeli za vedno, so zemljanom pota izravnana in ljudje so poučeni o tem, kaj je Gospodu po volji. Po modrosti so bili rešeni.
Gospodu je po volji, da smo med seboj bratje. Zato nam je potrebna prav modrost od zgoraj, da bi znali in upali živeti naše odnose. Toda kako?
Gospod je v evangeliju ostro direkten in se dotakne najbolj ranljivih odnosov našega življenja: "Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec."
Nato evangelij nadaljuje s podobo o zidanju stolpa, o preračunavanju stroškov, da bi vedeli ali bomo gradnjo lahko dokončali, ali bo naše delo ostalo napol.
Govori celo o kralju, ki gre v boj proti drugemu kralju, ki pa ima močnejšo vojsko. Zato se ustavi in išče miru.
In Jezus zaključi: Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.
Jezus nas obravnava kot odrasle, ker si želi, da odrastemo in dozorimo v lepe in zrele ljudi, ki smejo "dozidati do konca". To pa zmore samo tisti, ki je sebe izkusil ljubljenega. Ljubljenega od Očeta. Samo to so temelji, ki zadostujejo za zidavo, orožje, ki zadostuje za zmago.
Samo ljubljeni ljudje so namreč lahko svobodni. Gre se torej za odnose, v katerih je človek že lahko osvobojen samega sebe, osvobojen obupnega strahu zase, kjer lahko v sebi sicer še čuti ogroženost pred drugim, vendar tej ogroženosti ne daje prednosti, temveč se spomni na neskončno Božjo ljubezen, ki jo zastonj nosi v sebi. V krvi. V naših žilah se namreč pretaka Kri, ki nas je med seboj spravila in naredila za brate. Kri, ki nas je dvignila na nov nivo odnosov, ki pa so možni takrat, ko dva ne poslušata sebe, ampak Njega, ki ju je poklical in združil.
S tem dejstvom se spremenijo tudi odnosi krvnega sorodstva. Nemogoče je, da bodo starši v življenju odraslih otrok imeli glavno besedo. Nemogoče je, da bi starši na prvo mesto postavljali svoje otroke in vanje polagali vse svoje upe, cilje in hrepenenja. Ne gre! Tam se ne da biti Kristusov, ker zanj ni več prostora. Vse misli in dejanja zaseda le še skrb, kako bo drugi služil meni. Kako bo drugi služil mojim potrebam.
Celo mož in žena se ne moreta postaviti na prvo mesto, temveč sta poklicana sebe in drugega izročiti, torej predati tisti Ljubezni, ki je večja od njiju. Poklicana sta se ji pustiti ljubiti, da bi potem, napolnjena in nahranjena z Božjo ljubeznijo, ki ne mine, zmogla ljubiti drug drugega.
Jezus gre še globlje in se dotakne korenine vsega zla: "Kdor ne zavrača celo svojega življenja, ne more biti moj učenec."
Kdor namreč ne umre lastnim zahtevam, potrebam in strahovom zase v imenu katerih uporablja in si prisvaja druge, ne more v polnosti zasijati v luči sina ali hčere. Samo kdor s Kristusom vstopi v temeljni strah lastnega obstoja in spozna, da je temeljna smrt premagana, lahko ljubil zares. Sicer bo vedno "na pol" in z eno nogo že med vrati.
Vsi smo v tej igri. Vsi skušani, da bi svoje luknje mašili s svojimi najbližjimi, vsi skušani, da bi na prvo mesto postavili sebe in svojo kričečo človeško naravo, ki se skuša vedno rešiti sama.
Samo v modrosti in milosti Duha, ki ga je potrebno nenehno klicati in prositi, človek zmore preiti v odnose ljubezni. V odnose darovanja, kjer pred drugim ne pobegne, ampak ga ljubi še bolj. Kjer drugega ne poseduje, ampak ga ljubi. Prav zato, ker je ranil.
Čudovito je tako zaključiti s pismom sedaj že starega Pavla, ki Filemonu piše o globoki in izjemni ljubezni, ki jo goji do Onezima, sužnja, ki je za Pavla po logiki Kristusove novosti, postal brat, še več, celo otrok, ki ga je rodil v verigah.
Imenuje ga celo "svoje srce". Kako globoka in intenzivna je ta ljubezen, kako čista in neposedovalna, ker se Pavel že ne boji več zase. Ne gleda več svoje koristi, ampak izroča Božji ljubezni to, kar mu je najdražje. V zaupanju, da mu bo Gospod dal in vrnil vse, kar potrebuje.
Ganljive so torej Pavlove zadnje besede, s katerimi Filemonu razlaga temeljni prehod, ki se mora zgoditi v vseh naših odnosih - velika noč. Trpljenje, razočaranje, izguba, smrt, vstajenje, novo življenje. Ko je Abraham izpustil Izaka (ki mu je postal gospodar, Izak pa lastnina), je lahko postal resnično oče in to ne le Izaku, temveč narodom. Tako zelo so življenje in odnosi drugačni potem, ko človek umre sebi in strahu zase.
Nujen je torej ta prehod, o katerem Pavel piše takole:
"Morda je bil zato kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več za sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, ki je nadvse ljub najprej meni, še toliko bolj pa tebi, tako kot človek kakor tudi v Gospodu."
To je torej novo življenje, ki ga je prinesel Kristus. Da si nismo več sužnji, ki se lahko izdamo, zapustimo ali prevaramo takrat, ko me razočaraš, ker nisi po moje ali zato, ker mi ne služiš več, temveč si postanemo bratje! Bratje, ki jim je mar drug za drugega. Bratje, kjer tudi verige in vse prepreke ne morejo ustaviti, da bi si želeli dobro in iskreno skrbeli drug za drugega. Da bi si postali nadvse ljubi tako kot ljudje kakor tudi v Gospodu!
nedelja, 18. avgust 2019
Iz blatne kapnice do izvira življenja
20. nedelja med letom
"Tega človeka, Jeremija, je treba usmrtiti, ker slabi roke vojakov, ki so še ostali v tem mestu, in vseh ljudi, ko jim govori take besede."
Prerok je človek, ki govori besede življenja, če pa oznanja življenje, potem nujno pokažejo tudi na temo. In tema tega ne mara, ker se boji zase. Zato ubija, zapira, ponižuje, rani, ...
In človek se znajde v kapnici brez vode, polni blata.
Te situacije najdemo na delovnih mestih, v državah, kjer zaradi gospodovalne sile zla trpijo nedolžni, najdemo jih po domovih in naših odnosih.
Ko nismo pripravljeni na spreobrnjenje in ponižno bližino, bomo ubijali. Tako ali drugače.
Prav tragična je zato v prvem berilu poleg ljudstva tudi podoba kralja Sedekija, ki ljudstvu dovoli, da z Jeremijem naredijo, kar želijo: "Kralj vam ne more ničesar odreči." Kako ne? Saj je kralj! Gre se torej za človeka, ki se je odpovedal svoji svobodi in izbral lažno nemoč, v kateri ni potrebno storiti ničesar. Toda v naši neodločenosti vedno odločajo drugi. Kakor jim paše.
Sveti Duh pa med ljudmi in v nas prebuja Ebed Meleh-e, ljudi, ki vidijo in si upajo stopiti iz vrste ter se zavzeti za pravičnega. Po njegovih besedah je prerok Jeremija rešen iz kapnice.
Ta človek je klic vsem nam. Bil je nekdo, ki je prisluhnil glasu vesti, prisluhnil je navdihu Duha v njem in storil, četudi je s tem tvegal svoj položaj in najbrž tudi svoje življenje.
Taki so bili svetniki. Zato jih pisatelj pisma Herbejcev pred nas postavlja kot velik oblak pričevalcev, ki so si upali nepremično zreti v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere, ki se je prvi pustil vreči v kapnico blata, da bi tam našel človeštvo in ga potegnil ven. Pustil si je naložiti križ ponižanja, preziral je sramoto ter nazadnje sedel na desnico Božjega prestola. Toda ne sam! S seboj je prinesel vse nas, ki smo milostno zraščeni v njegovo Telo.
To je bil krst, ki ga je moral On prejeti - krvava daritev življenja. Mi pa smo v tej krvi prejeli belino našega krsta, sijoče oblačilo sinovstva, oprano v Njegovi krvi.
Kako si torej On, ki je dal samega sebe, da bi bil človek rešen iz blatne kapnice smrti, ne bi goreče želel, da bi se ta Božja ljubezen, ta ogenj, izlit v naša srca ne razplamtel? Prav v stiski je, dokler se v človeku ne zgodi resnica krstne milosti.
Vzeti svoj krst zares torej pomeni sijati, pomeni goreti. In pomeni tudi vznemirjati. Domače, sorodnike, znance, celo prijatelje ... Tisti, ki sprejme dar sinovstva, zagotovo vznemirja tiste, ki so ostali sužnji in mislijo, da si morajo Boga osvojiti ali ga uporabiti po svoje.
Resnično veren, ki živi pristen odnos z Gospodom, bo vedno vznemirjal tistega, ki živi le zunanjo obliko, četudi pobožno, toda brez Odnosa, ki pelje v pogosto tudi tvegajoča dejanja vere.
Ta dvoboj bo ostajal vedno, zato bodo v isti hiši trije proti dvema in dva proti trem. Kajti predpogoj Milosti je svobodna odločitev zanjo! In ko ji človek vrata odpre, priteče drugačna voda. Živa. Ki pa tudi vznemirja, ker kaže na kapnice, ki smo si jih sezidali sami.
"Tega človeka, Jeremija, je treba usmrtiti, ker slabi roke vojakov, ki so še ostali v tem mestu, in vseh ljudi, ko jim govori take besede."
Prerok je človek, ki govori besede življenja, če pa oznanja življenje, potem nujno pokažejo tudi na temo. In tema tega ne mara, ker se boji zase. Zato ubija, zapira, ponižuje, rani, ...
In človek se znajde v kapnici brez vode, polni blata.
Te situacije najdemo na delovnih mestih, v državah, kjer zaradi gospodovalne sile zla trpijo nedolžni, najdemo jih po domovih in naših odnosih.
Ko nismo pripravljeni na spreobrnjenje in ponižno bližino, bomo ubijali. Tako ali drugače.
Prav tragična je zato v prvem berilu poleg ljudstva tudi podoba kralja Sedekija, ki ljudstvu dovoli, da z Jeremijem naredijo, kar želijo: "Kralj vam ne more ničesar odreči." Kako ne? Saj je kralj! Gre se torej za človeka, ki se je odpovedal svoji svobodi in izbral lažno nemoč, v kateri ni potrebno storiti ničesar. Toda v naši neodločenosti vedno odločajo drugi. Kakor jim paše.
Sveti Duh pa med ljudmi in v nas prebuja Ebed Meleh-e, ljudi, ki vidijo in si upajo stopiti iz vrste ter se zavzeti za pravičnega. Po njegovih besedah je prerok Jeremija rešen iz kapnice.
Ta človek je klic vsem nam. Bil je nekdo, ki je prisluhnil glasu vesti, prisluhnil je navdihu Duha v njem in storil, četudi je s tem tvegal svoj položaj in najbrž tudi svoje življenje.
Taki so bili svetniki. Zato jih pisatelj pisma Herbejcev pred nas postavlja kot velik oblak pričevalcev, ki so si upali nepremično zreti v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere, ki se je prvi pustil vreči v kapnico blata, da bi tam našel človeštvo in ga potegnil ven. Pustil si je naložiti križ ponižanja, preziral je sramoto ter nazadnje sedel na desnico Božjega prestola. Toda ne sam! S seboj je prinesel vse nas, ki smo milostno zraščeni v njegovo Telo.
To je bil krst, ki ga je moral On prejeti - krvava daritev življenja. Mi pa smo v tej krvi prejeli belino našega krsta, sijoče oblačilo sinovstva, oprano v Njegovi krvi.
Kako si torej On, ki je dal samega sebe, da bi bil človek rešen iz blatne kapnice smrti, ne bi goreče želel, da bi se ta Božja ljubezen, ta ogenj, izlit v naša srca ne razplamtel? Prav v stiski je, dokler se v človeku ne zgodi resnica krstne milosti.
Vzeti svoj krst zares torej pomeni sijati, pomeni goreti. In pomeni tudi vznemirjati. Domače, sorodnike, znance, celo prijatelje ... Tisti, ki sprejme dar sinovstva, zagotovo vznemirja tiste, ki so ostali sužnji in mislijo, da si morajo Boga osvojiti ali ga uporabiti po svoje.
Resnično veren, ki živi pristen odnos z Gospodom, bo vedno vznemirjal tistega, ki živi le zunanjo obliko, četudi pobožno, toda brez Odnosa, ki pelje v pogosto tudi tvegajoča dejanja vere.
Ta dvoboj bo ostajal vedno, zato bodo v isti hiši trije proti dvema in dva proti trem. Kajti predpogoj Milosti je svobodna odločitev zanjo! In ko ji človek vrata odpre, priteče drugačna voda. Živa. Ki pa tudi vznemirja, ker kaže na kapnice, ki smo si jih sezidali sami.
nedelja, 4. avgust 2019
Naše resnično bogastvo
18. nedelja med letom
"Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!"
Res, vse je absurd in brez veze tistemu, ki ne ljubi in se ne spozna deležnega velike Ljubezni, ki edina nosi večni spomin vsega in v kateri vsaka, še tako drobna stvar, dobi pečat večnosti.
Človek je ustvarjen za večnost in sanja o tem, da ne bi nič od tega, kar je lepo, poznalo konca. Nekje v sebi čuti, da je umrljiv, obenem pa bi še živel. Predvsem si želi biti "nekdo". Spoštovan, dragocen, viden, voden ...
Če torej vse to človek poskuša doseči sam, mu ostaja le trud in napor, da bi z modrostjo, z znanjem in spretnostjo nekam prišel. Ob tem neizbežno spozna, da vse doseženo lahko prej ali slej le zapusti v delež človeku, ki se ni trudil zato; tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi torej človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem?
To je mišljenje mnogih izgubljenih sirot današnjega sveta. Ljudi, ki nimajo Očeta, ki Ga še niso spoznali ali pa jim je bil ta Oče predstavljen s podobami, od katerih so logično odšli.
Na tolikih področjih se tako nadaljuje bitka človeka za rešitev svojega kratkega in krhkega življenja.
Da torej rezultatov našega dela ne bi prejeli tisti, ki se za to niso trudili, velikokrat zgradimo okrog sebe in svoje lastnine močne zidove obramb, visoke kašče, v katere spravljamo svoje žito in dobrine, svoje dosežke, modrost, znanje, svoje odnose, sanje in rane. Tako kmalu nič več in nihče več ni dovolj dober, da bi z njim delili življenje, bližino in ranljivost.
Kajti prav v ranljivosti drugi poje tvoje žito, se nahrani tudi s tvojo modrostjo, tudi ob tvojem kruhu odnosa. Potrebujemo se in za to smo si dani. Pravzaprav so žito prav naši odnosi, dani, da se z njimi hranimo in ne da jih zapremo v nedostopne kašče, kjer vlada hladnost, oddaljenost in varna distanca, ki preprečuje, da bi drug drugemu postali hrana.
Kristus sam nam kaže to novo pot. On sam je tisto Žito, ki ni ostalo varno v kašči odnosa s svojim Očetom, temveč je sestopil in se spustil v človeške odnose. Postal je naša hrana: "To je moje telo, ki se daje za vas".
Postane Kruh, ki nosi življenje. Pusti se narediti bližnji, ranljiv, pusti se zlomiti, razdrobiti, celo vreči po tleh. Pusti se našim grešnim rokam, da bi tudi nam pokazal, kako je vse naše bogastvo prav v tem, da se pustimo preoblikovati v hrano za svoje prijatelje. V tisto hrano, ki jo nekdo hvaležno vzame in ceni, morda pa v nespoštovanju rani, v vsakem primeru pa to hrano poje. Kruh je za pojest in ne za gledat.
Uči nas torej, da postanemo bogati v deljenju, v dajanju. Da postanemo daritev svojih lastnih teles in življenj in si tako postanemo bližnji. Bližina je nevarna, toda potrebujemo jo. Kašč z visokimi zidovi oddaljenih in sterilnih odnosov, v katerih "za vsak slučaj" nekdo hrani nekaj svojega za vrsto let, je že preveč. Odnosov, kjer vsak gleda samo na to, kako ne bo sam ranjen in kako lahko skrije nekaj "svojega", je dovolj.
Manjka pa odnosov, ki bi jih živeli kot blagoslov. Kot deljenje. Kot hrana, ki se daje. Prav tam namreč, kjer spoznamo, da nas drugi razjezi in zaboli, moramo tudi sami zrasti in ne oditi. Prav tam v rani smo poklicani sebe spoznati kot dar, kot žito, nam zaupano, da postane kruh za druge. Daritev pa se lahko zgodi samo v bližnjih odnosih in ne v daljnih. Tam, kjer ti drugi pride blizu. Tako blizu, da tudi zaboli. Tam se šele začenja prava ljubezen. Tam naše življenje in naši odnosi vstopajo v peč, da postanejo užiten kruh.
Kako pomembno je torej vstopiti to nedeljo in vse dni v Pavlovo pismo Kološanom, kjer je poudarjeno naše bistvo.
Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. To je naše bogastvo pred Bogom - življenje v Kristusu, njegovem Sinu. On je naše edino bogastvo, saj nas je prišel odkupit iz življenja brez Odnosa, v katerem je resnično vse prazno, absurdno in nečimrno, ter nas v Sinu popeljal v polnost ljubečega odnosa, kjer se Oče daje Sinu, Sin Očetu in kjer vse povezuje Sveti Duh. To je Ljubezen in v to Ljubezen smo s krstom vključeni. Večjega bogastva si človek preprosto ne more zamisliti ali okušati.
Ko pa se enkrat spoznamo v tej Ljubezni, preprosto ne moremo več biti ogroženi in se posledično tudi ne drug pred drugim skriti v lastne kašče samozadostnosti, užaljenosti ali premoči. Karkoli smo prejeli, je dar in ni iz nas, zato ne pripadamo več sebi, ampak Njemu, ki nas je poiskal in odkupil. Da bi ponovno živeli kot ljubljeni in se kot taki izročili v roke grešnikom. Te roke bodo tudi ranile, tudi zdrobile, kakor to naredijo zobje, in vendar bodo tudi ali prav takrat lahko okušale dobroto Kruha!
To je naša svoboda! To je naše poslanstvo! To je naš privilegij!
"Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!"
Res, vse je absurd in brez veze tistemu, ki ne ljubi in se ne spozna deležnega velike Ljubezni, ki edina nosi večni spomin vsega in v kateri vsaka, še tako drobna stvar, dobi pečat večnosti.
Človek je ustvarjen za večnost in sanja o tem, da ne bi nič od tega, kar je lepo, poznalo konca. Nekje v sebi čuti, da je umrljiv, obenem pa bi še živel. Predvsem si želi biti "nekdo". Spoštovan, dragocen, viden, voden ...
Če torej vse to človek poskuša doseči sam, mu ostaja le trud in napor, da bi z modrostjo, z znanjem in spretnostjo nekam prišel. Ob tem neizbežno spozna, da vse doseženo lahko prej ali slej le zapusti v delež človeku, ki se ni trudil zato; tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi torej človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem?
To je mišljenje mnogih izgubljenih sirot današnjega sveta. Ljudi, ki nimajo Očeta, ki Ga še niso spoznali ali pa jim je bil ta Oče predstavljen s podobami, od katerih so logično odšli.
Na tolikih področjih se tako nadaljuje bitka človeka za rešitev svojega kratkega in krhkega življenja.
Da torej rezultatov našega dela ne bi prejeli tisti, ki se za to niso trudili, velikokrat zgradimo okrog sebe in svoje lastnine močne zidove obramb, visoke kašče, v katere spravljamo svoje žito in dobrine, svoje dosežke, modrost, znanje, svoje odnose, sanje in rane. Tako kmalu nič več in nihče več ni dovolj dober, da bi z njim delili življenje, bližino in ranljivost.
Kajti prav v ranljivosti drugi poje tvoje žito, se nahrani tudi s tvojo modrostjo, tudi ob tvojem kruhu odnosa. Potrebujemo se in za to smo si dani. Pravzaprav so žito prav naši odnosi, dani, da se z njimi hranimo in ne da jih zapremo v nedostopne kašče, kjer vlada hladnost, oddaljenost in varna distanca, ki preprečuje, da bi drug drugemu postali hrana.
Kristus sam nam kaže to novo pot. On sam je tisto Žito, ki ni ostalo varno v kašči odnosa s svojim Očetom, temveč je sestopil in se spustil v človeške odnose. Postal je naša hrana: "To je moje telo, ki se daje za vas".
Postane Kruh, ki nosi življenje. Pusti se narediti bližnji, ranljiv, pusti se zlomiti, razdrobiti, celo vreči po tleh. Pusti se našim grešnim rokam, da bi tudi nam pokazal, kako je vse naše bogastvo prav v tem, da se pustimo preoblikovati v hrano za svoje prijatelje. V tisto hrano, ki jo nekdo hvaležno vzame in ceni, morda pa v nespoštovanju rani, v vsakem primeru pa to hrano poje. Kruh je za pojest in ne za gledat.
Uči nas torej, da postanemo bogati v deljenju, v dajanju. Da postanemo daritev svojih lastnih teles in življenj in si tako postanemo bližnji. Bližina je nevarna, toda potrebujemo jo. Kašč z visokimi zidovi oddaljenih in sterilnih odnosov, v katerih "za vsak slučaj" nekdo hrani nekaj svojega za vrsto let, je že preveč. Odnosov, kjer vsak gleda samo na to, kako ne bo sam ranjen in kako lahko skrije nekaj "svojega", je dovolj.
Manjka pa odnosov, ki bi jih živeli kot blagoslov. Kot deljenje. Kot hrana, ki se daje. Prav tam namreč, kjer spoznamo, da nas drugi razjezi in zaboli, moramo tudi sami zrasti in ne oditi. Prav tam v rani smo poklicani sebe spoznati kot dar, kot žito, nam zaupano, da postane kruh za druge. Daritev pa se lahko zgodi samo v bližnjih odnosih in ne v daljnih. Tam, kjer ti drugi pride blizu. Tako blizu, da tudi zaboli. Tam se šele začenja prava ljubezen. Tam naše življenje in naši odnosi vstopajo v peč, da postanejo užiten kruh.
Kako pomembno je torej vstopiti to nedeljo in vse dni v Pavlovo pismo Kološanom, kjer je poudarjeno naše bistvo.
Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. To je naše bogastvo pred Bogom - življenje v Kristusu, njegovem Sinu. On je naše edino bogastvo, saj nas je prišel odkupit iz življenja brez Odnosa, v katerem je resnično vse prazno, absurdno in nečimrno, ter nas v Sinu popeljal v polnost ljubečega odnosa, kjer se Oče daje Sinu, Sin Očetu in kjer vse povezuje Sveti Duh. To je Ljubezen in v to Ljubezen smo s krstom vključeni. Večjega bogastva si človek preprosto ne more zamisliti ali okušati.
Ko pa se enkrat spoznamo v tej Ljubezni, preprosto ne moremo več biti ogroženi in se posledično tudi ne drug pred drugim skriti v lastne kašče samozadostnosti, užaljenosti ali premoči. Karkoli smo prejeli, je dar in ni iz nas, zato ne pripadamo več sebi, ampak Njemu, ki nas je poiskal in odkupil. Da bi ponovno živeli kot ljubljeni in se kot taki izročili v roke grešnikom. Te roke bodo tudi ranile, tudi zdrobile, kakor to naredijo zobje, in vendar bodo tudi ali prav takrat lahko okušale dobroto Kruha!
To je naša svoboda! To je naše poslanstvo! To je naš privilegij!
sobota, 20. julij 2019
Srce, ki pogosti s tem, da sprejme
16. navadna nedelja
Tako v prvem berilu kot v evangeliju smo priča Gospodovega obiskanja ter človekovega sprejema. Gospod prihaja kot presenečenje. Ne Abraham ne sestri iz Betanije ga nista pričakovali. Vsak Jezusov obisk je pravzaprav presenečenje, v katerem nam, kot odkrijemo v obeh primerih, Gospod želi nekaj podariti.
Abraham, Marta in Marija. Vsem trem je skupna budnost in čuječnost. Nenapovedane goste so pripravljeni sprejeti in pogostiti ter ob tem zamenjati svoje načrt. Načini, kako to izpeljejo, pa so tako zelo različni.
1) Abraham sedi pred vhodom v svoj šotor ob dnevni vročini. V teh dneh si zlahka lahko predstavljamo, kaj to pomeni. Zadnja stvar, ki si jo takrat človek želi, je kakršnakoli"motnja".
Nasprotno pa Abraham, kljub vročini in letom, ob pogledu na tri može, ki se mu bližajo, hitro vstane, jim steče naproti ter se jim pokloni do tal. Izkaže jim torej veliko dobrodošlico, obenem pa pokaže, kako je bilo njegovo srce nenehno budno. V dolgih letih čakanja na Gospodovo obljubo in po tem, ko jo je nekajkrat sam poskušal "izpolniti", postopoma postane poslušen, potrpežljiv, zelo pozoren, čuječ in pripravljen.
Abraham tudi pokaže, kako je zmožen simbolnega pogleda. V treh možeh ne vidi zgolj može, ki so po vrhu še tuji, temveč v njih zagleda občestvo, vidi ljubeč odnos in tako prepozna Gospoda. Ker gleda simbolno, dovoli, da mu vsaka stvar pokaže še na nekaj globljega.
Abraham tudi sprejme Gospoda v veliki zastonjskosti. Da mu kolače iz najboljše moke, lepo in mlado tele, nato pa jih pusti oditi.
Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej.
Od njih ne pričakuje ničesar, le zastonjsko želi ljubiti s tem, ko razsipno povečuje jedi in dejanja, s katerimi izraža svojo naklonjenost in ljubezen do Gospoda.
In nenazadnje se Abraham zna ustaviti. Za razliko od Marte, ki kar ni zmogla sestopiti iz svojega protagonizma, Abraham vendarle po tem, ko vse postreže, obstoji pred njimi v senci, medtem ko oni jejo. Stoji, zre in posluša. Zato lahko prejme Besedo, ki v sebi nosi izpolnitev dolgoletne obljube: "Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja ena Sara bo imela sina."
Gospod je vselej zvest in izrečene obljube tudi izpolni.
2) V evangeliju pa srečamo Marto, ki sicer prepozna Gospodovo obiskanje, toda vse preveč je še nje same. Gospod sicer pride in sede v njeno hišo, toda Marta ne neha z dokazovanjem lastnih sposobnosti. Zelo je še v skrbeh zase in za svoje ime, zato dela vse, da bi pred Gospodom izpadla dobra, pridna, sposobna, skratka zaslužna. Ob tem se niti zaveda ne, kako resnično srečanje polzi mimo nje. Besedo sicer sliši, toda preveč je še v njenem srcu lastnih besed, da bi se zgodilo srečanje.
Gospod prihaja v naša srca za to, da bi imel sogovornika! On ne potrebuje naših daritev, ne potrebuje dokazovanja pridnosti in nabiranja točk, ne potrebuje gospodarjev, ki vse znajo sami in se želijo od Njega le še diplomo s pohvalo! Ne, On si želi ljudi, ki so se že osvobodili samih sebe in so zato odprti za dar, ki jih je obiskal.
3) Marija je tako od vseh treh tista, ki si izvoli najboljši del. Ne čuti se nekdo, ki bi moral Gospoda "odplačati" ali "kupiti", ne čuti se gospodarica in lastnica svojega življenja in imetja, temveč ostaja hči. Zato ji tega dela ne more vzeti nihče. Ostaja namreč tista, ki išče odnos, ker ve, da je v Njem vse njeno bogastvo.
Tudi ona se kakor Marta in Abraham obiska Gospoda silno razveseli, postreže pa mu preprosto s svojo navzočnostjo. S svojo majhnostjo in potrebnostjo, ko v Jezusu prepozna Besedo, ki jo je prišla ljubiti. Kdor pa želi ljubiti, srčno išče nekoga, ki je to ljubezen pripravljen sprejeti. Ne kupiti, ampak preprosto sprejeti. S svojim praznim naročjem, s svojim srcem in s svojim molkom. Da bi lahko spregovorila Beseda. Marija se torej usede k nogam prestola modrosti in izbere del odrešenih, katerih bistvo je v hvaležnem sprejemanju vsega, kar Gospod dela zanje.
In tam, pri nogah večne Ljubezni, ki se razliva v nas, da nas napolni in nahrani, že postajamo apostoli na nogah, ki so kakor Pavel poslani v ta svet, da bi vsakega človeka postregli ter napolnili s to, pri nogah prejeto Modrostjo, ter tako tudi njega napravili popolnega v Kristusu.
Tako v prvem berilu kot v evangeliju smo priča Gospodovega obiskanja ter človekovega sprejema. Gospod prihaja kot presenečenje. Ne Abraham ne sestri iz Betanije ga nista pričakovali. Vsak Jezusov obisk je pravzaprav presenečenje, v katerem nam, kot odkrijemo v obeh primerih, Gospod želi nekaj podariti.
Abraham, Marta in Marija. Vsem trem je skupna budnost in čuječnost. Nenapovedane goste so pripravljeni sprejeti in pogostiti ter ob tem zamenjati svoje načrt. Načini, kako to izpeljejo, pa so tako zelo različni.
1) Abraham sedi pred vhodom v svoj šotor ob dnevni vročini. V teh dneh si zlahka lahko predstavljamo, kaj to pomeni. Zadnja stvar, ki si jo takrat človek želi, je kakršnakoli"motnja".
Nasprotno pa Abraham, kljub vročini in letom, ob pogledu na tri može, ki se mu bližajo, hitro vstane, jim steče naproti ter se jim pokloni do tal. Izkaže jim torej veliko dobrodošlico, obenem pa pokaže, kako je bilo njegovo srce nenehno budno. V dolgih letih čakanja na Gospodovo obljubo in po tem, ko jo je nekajkrat sam poskušal "izpolniti", postopoma postane poslušen, potrpežljiv, zelo pozoren, čuječ in pripravljen.
Abraham tudi pokaže, kako je zmožen simbolnega pogleda. V treh možeh ne vidi zgolj može, ki so po vrhu še tuji, temveč v njih zagleda občestvo, vidi ljubeč odnos in tako prepozna Gospoda. Ker gleda simbolno, dovoli, da mu vsaka stvar pokaže še na nekaj globljega.
Abraham tudi sprejme Gospoda v veliki zastonjskosti. Da mu kolače iz najboljše moke, lepo in mlado tele, nato pa jih pusti oditi.
Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej.
Od njih ne pričakuje ničesar, le zastonjsko želi ljubiti s tem, ko razsipno povečuje jedi in dejanja, s katerimi izraža svojo naklonjenost in ljubezen do Gospoda.
In nenazadnje se Abraham zna ustaviti. Za razliko od Marte, ki kar ni zmogla sestopiti iz svojega protagonizma, Abraham vendarle po tem, ko vse postreže, obstoji pred njimi v senci, medtem ko oni jejo. Stoji, zre in posluša. Zato lahko prejme Besedo, ki v sebi nosi izpolnitev dolgoletne obljube: "Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja ena Sara bo imela sina."
Gospod je vselej zvest in izrečene obljube tudi izpolni.
2) V evangeliju pa srečamo Marto, ki sicer prepozna Gospodovo obiskanje, toda vse preveč je še nje same. Gospod sicer pride in sede v njeno hišo, toda Marta ne neha z dokazovanjem lastnih sposobnosti. Zelo je še v skrbeh zase in za svoje ime, zato dela vse, da bi pred Gospodom izpadla dobra, pridna, sposobna, skratka zaslužna. Ob tem se niti zaveda ne, kako resnično srečanje polzi mimo nje. Besedo sicer sliši, toda preveč je še v njenem srcu lastnih besed, da bi se zgodilo srečanje.
Gospod prihaja v naša srca za to, da bi imel sogovornika! On ne potrebuje naših daritev, ne potrebuje dokazovanja pridnosti in nabiranja točk, ne potrebuje gospodarjev, ki vse znajo sami in se želijo od Njega le še diplomo s pohvalo! Ne, On si želi ljudi, ki so se že osvobodili samih sebe in so zato odprti za dar, ki jih je obiskal.
3) Marija je tako od vseh treh tista, ki si izvoli najboljši del. Ne čuti se nekdo, ki bi moral Gospoda "odplačati" ali "kupiti", ne čuti se gospodarica in lastnica svojega življenja in imetja, temveč ostaja hči. Zato ji tega dela ne more vzeti nihče. Ostaja namreč tista, ki išče odnos, ker ve, da je v Njem vse njeno bogastvo.
Tudi ona se kakor Marta in Abraham obiska Gospoda silno razveseli, postreže pa mu preprosto s svojo navzočnostjo. S svojo majhnostjo in potrebnostjo, ko v Jezusu prepozna Besedo, ki jo je prišla ljubiti. Kdor pa želi ljubiti, srčno išče nekoga, ki je to ljubezen pripravljen sprejeti. Ne kupiti, ampak preprosto sprejeti. S svojim praznim naročjem, s svojim srcem in s svojim molkom. Da bi lahko spregovorila Beseda. Marija se torej usede k nogam prestola modrosti in izbere del odrešenih, katerih bistvo je v hvaležnem sprejemanju vsega, kar Gospod dela zanje.
In tam, pri nogah večne Ljubezni, ki se razliva v nas, da nas napolni in nahrani, že postajamo apostoli na nogah, ki so kakor Pavel poslani v ta svet, da bi vsakega človeka postregli ter napolnili s to, pri nogah prejeto Modrostjo, ter tako tudi njega napravili popolnega v Kristusu.
sobota, 13. julij 2019
Najdeni, ljubljeni in zato kreativni
15. navadna nedelja
Kolikokrat še vedno sami poskušamo priplezati do Boga, ki ga kakor nedosegljiv ideal postavljamo visoko v oblake. Pri tem se mučimo, trudimo in delamo neverjetne reči, da bi vsaj malo dosegli Ljubezen, s tem pa ostajamo neizogibno razočarani in prazni ob spoznanju, da je ta "ideal Boga" predaleč od naše realnosti in da sami ne moremo do nebes.
"Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo (Besedo) prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti? Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?"
Toda že Izraelci v stari zavezi spoznavajo, kako ni človek tisti, ki se mora povzdigniti do neba in ne preplavati morja, saj je Beseda sama prišla k njemu. Gospod sam se sklanja k njim in jih dosega s svojo Besedo, jo polaga v njihova usta in v srce, da bi jo lahko slišali in ji sledili.
Koliko bolj to velja za nas kristjane, ki smo oblečeni v Kristusa - Besedo samo, ki je sestopila v našo človeško naravo, jo prevzela nase ter ji vrnila dostojanstvo Boga. Nismo mi splezali do Njega, ampak je On sestopil, da bi našel človeka, od greha slečenega, ranjenega, oropanega in napol mrtvega v jarku ter ga oblekel s samim seboj, s svojo Božjo naravo in Očetovim sijajem.
Ta Božji sestop Sina, s krvjo katerega je Oče, kakor piše Pavel Kološanom, hotel spraviti s seboj vse stvarstvo in pomiriti, kar je na zemlji in kar je v nebesih, lahko čudovito zremo v evangeliju.
Pripoved o usmiljenem Samarijanu je dejansko pripoved o Sinu, ki se z Nebeškega Jeruzalema spusti v ranjeno Jeriho človeštva. Jeriha je tudi geografsko precej niže od Jeruzalema in leži pod gladino morja, zato predstavlja ta "jarek", v katerega je padel človek po grehu. Pod gladino morja, kjer ni več dihanja, ni več odnosov, ni več občestva. Sam je. Ker so ga razbojniki slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Točno to namreč z nami naredi greh. Skušnjava nas najprej priteguje in obljublja, ko ji privolimo pa se spremeni v greh, ki nas sleče, pretepe, pusti napol mrtve in odide. Tako človek ostane sam in nesposoben odrešitve, v jarku bolečine in ran.
Potreben je Sin. Tisti, ki je imel vse in je lahko svobodno zapustil vse, da bi človek ponovno prejel slavo. On je torej Samarijan, ki se naredi bližnjega, izliva olja in vina na rano človeka, ga obvezuje in ga preko Cerkve, ki jo v priliki ponazarja gostilna, usposablja za življenje odrešenih. Za življenje na nogah in v občestvu z drugimi.
Šele ko spoznamo, da je On sestopil do nas in nas ponovno oblekel v Ljubezen, lahko tudi sami neogroženo postajamo bližnji drugim in jih iz osamljenosti ter ždenja v jarku vračamo v lepoto življenja na poti. To je naša poklicanost!
Da sprejmemo dar Ljubezni, ki nas je obiskala ter se nehamo naprezati z dokazovanjem svoje pridnosti, svojega "prav", svojih naporov, ampak hvaležno sprejmemo čisti in nezasluženi dar Sina, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno. Tudi mi. Da bi živeli v svobodi ljubljenih in kot taki upali postajati bližnji tudi drugim, ki so še v jarku.
Največja nevarnost kristjanov je namreč prav ta, da iz Sina, ki se je s sestopom naredil eno z nami ter nam vrnil Očeta, proizvajamo idejo o oddaljenem in strogem Bogu, ki kakor levit in duhovnik odhaja po drugi strani naših življenj mimo in se za nas ne meni. Preveč se mu mudi naprej in preveč je čist, da bi se "umazal" s človekom. Kako nevarno je tako mišljenje in koliko ga je še med nami! Toda to je ravno nasprotno naši veri!
Naj bodo zato ti poletni dnevi toliko lepša priložnost, da se odpremo in dovolimo, da nas obišče Milost. Da srečamo Sina, ki je v nas in ki je prvi postal eno z nami, da bi tako nobene preizkušnje, nobene težke ali lepe situacije ne živeli več kot posamezniki, ampak kot sinovi, ki so ljubljeni in zato kreativni! Kot taki pa lahko gremo v svet, izmučen hladnih levitov ter prinesemo toplino Samarijana!
Kolikokrat še vedno sami poskušamo priplezati do Boga, ki ga kakor nedosegljiv ideal postavljamo visoko v oblake. Pri tem se mučimo, trudimo in delamo neverjetne reči, da bi vsaj malo dosegli Ljubezen, s tem pa ostajamo neizogibno razočarani in prazni ob spoznanju, da je ta "ideal Boga" predaleč od naše realnosti in da sami ne moremo do nebes.
"Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo (Besedo) prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti? Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?"
Toda že Izraelci v stari zavezi spoznavajo, kako ni človek tisti, ki se mora povzdigniti do neba in ne preplavati morja, saj je Beseda sama prišla k njemu. Gospod sam se sklanja k njim in jih dosega s svojo Besedo, jo polaga v njihova usta in v srce, da bi jo lahko slišali in ji sledili.
Koliko bolj to velja za nas kristjane, ki smo oblečeni v Kristusa - Besedo samo, ki je sestopila v našo človeško naravo, jo prevzela nase ter ji vrnila dostojanstvo Boga. Nismo mi splezali do Njega, ampak je On sestopil, da bi našel človeka, od greha slečenega, ranjenega, oropanega in napol mrtvega v jarku ter ga oblekel s samim seboj, s svojo Božjo naravo in Očetovim sijajem.
Ta Božji sestop Sina, s krvjo katerega je Oče, kakor piše Pavel Kološanom, hotel spraviti s seboj vse stvarstvo in pomiriti, kar je na zemlji in kar je v nebesih, lahko čudovito zremo v evangeliju.
Pripoved o usmiljenem Samarijanu je dejansko pripoved o Sinu, ki se z Nebeškega Jeruzalema spusti v ranjeno Jeriho človeštva. Jeriha je tudi geografsko precej niže od Jeruzalema in leži pod gladino morja, zato predstavlja ta "jarek", v katerega je padel človek po grehu. Pod gladino morja, kjer ni več dihanja, ni več odnosov, ni več občestva. Sam je. Ker so ga razbojniki slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Točno to namreč z nami naredi greh. Skušnjava nas najprej priteguje in obljublja, ko ji privolimo pa se spremeni v greh, ki nas sleče, pretepe, pusti napol mrtve in odide. Tako človek ostane sam in nesposoben odrešitve, v jarku bolečine in ran.
Potreben je Sin. Tisti, ki je imel vse in je lahko svobodno zapustil vse, da bi človek ponovno prejel slavo. On je torej Samarijan, ki se naredi bližnjega, izliva olja in vina na rano človeka, ga obvezuje in ga preko Cerkve, ki jo v priliki ponazarja gostilna, usposablja za življenje odrešenih. Za življenje na nogah in v občestvu z drugimi.
Šele ko spoznamo, da je On sestopil do nas in nas ponovno oblekel v Ljubezen, lahko tudi sami neogroženo postajamo bližnji drugim in jih iz osamljenosti ter ždenja v jarku vračamo v lepoto življenja na poti. To je naša poklicanost!
Da sprejmemo dar Ljubezni, ki nas je obiskala ter se nehamo naprezati z dokazovanjem svoje pridnosti, svojega "prav", svojih naporov, ampak hvaležno sprejmemo čisti in nezasluženi dar Sina, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno. Tudi mi. Da bi živeli v svobodi ljubljenih in kot taki upali postajati bližnji tudi drugim, ki so še v jarku.
Največja nevarnost kristjanov je namreč prav ta, da iz Sina, ki se je s sestopom naredil eno z nami ter nam vrnil Očeta, proizvajamo idejo o oddaljenem in strogem Bogu, ki kakor levit in duhovnik odhaja po drugi strani naših življenj mimo in se za nas ne meni. Preveč se mu mudi naprej in preveč je čist, da bi se "umazal" s človekom. Kako nevarno je tako mišljenje in koliko ga je še med nami! Toda to je ravno nasprotno naši veri!
Naj bodo zato ti poletni dnevi toliko lepša priložnost, da se odpremo in dovolimo, da nas obišče Milost. Da srečamo Sina, ki je v nas in ki je prvi postal eno z nami, da bi tako nobene preizkušnje, nobene težke ali lepe situacije ne živeli več kot posamezniki, ampak kot sinovi, ki so ljubljeni in zato kreativni! Kot taki pa lahko gremo v svet, izmučen hladnih levitov ter prinesemo toplino Samarijana!
nedelja, 16. junij 2019
Pridi, Modorst!
Sveta Trojica
Prg 8, 22-31; Rim 5, 1-5; Jn 16, 12-15
Še dobro, da je Sveta Trojica taka skrivnost, da je ne moremo zares razumeti. Lahko jo namreč le sprejmemo.
Sprejmemo, da smo opravičeni iz vere in da se nam je tudi po čisti veri odprl dostop do te milosti, da smo v to Trojico vsi potopljeni.
Krščeni smo, potopljeni v ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha. Postavljeni sredi njihove medsebojne ljubezni, da bi bili tudi sami, če dovolimo, prežeti s to isto ljubeznijo, ki si želi skozi nas ljubiti tudi druge.
V tej Trojici pravi apostol Pavel, tudi stiske dobijo nov pomen. Z njimi se lahko celo ponašamo, saj objete in potopljene v odnos, pridobivajo nov pomen. Rodijo potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje, ki je sad ljubezni, izlite v naša srca.
Sveti Duh je v nas, po njem smo v Sinu, Sin je v Očetu, On v nas ... kot skok v osvežujoče morje, ki te zajame z vseh strani in napolni z veseljem in radostjo.
Ostajajo pa naše podobe Trojice in veličine našega novega življenja v Bogu čista skrivnost. Duh je, ki nam šepeče širokost in dolgost in visočino in globočino te Kristusove ljubezni, ki presega vsako spoznanje (prim. Ef 3, 18-19) in vendar ne preostane drugega kot ponižna hvaležnost, da smo del te milosti.
Lahko pa prosimo za dar Svetega Duha, ki edini uvaja v vso resnico. Toliko kolikor zmoremo nositi. Postopoma nas uvaja, kakor dobra mati in oče, ki otroka ne učita vsega hkrati, ampak postopoma, kolikor zmore sprejeti.
On, Sveti Duh, zajema iz tega, kar je od Sina in od Očeta in nam oznanja.
Zajema polnost ljubezni in to kar vidi med Sinom in Očetom, oznanja nam. Kako lepo bi bilo v sebi samo prisluhniti resnici, da smo potopljeni v odnos, objeti in že odrešeni.
Modrost sama, Božja ljubljenka, zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja in je nastala še preden so bile utrjene gore, se je igrala na zemeljskem krogu in našla največje veselje prav pri človeških otrocih.
Morda pa je prišel čas, da sprejmemo to modrost, ki se ne neha igrati in obiskovati naših življenj.
Kajti morju je Bog začrtal meje, ki naj jih ne prestopi, ljubezen pa prestopi vsako mejo nemogočega. Ker ljubi. Iz spoštovanja se ustavi le pri zaprtih vratih človeškega srca. Po krstu je že v naših srcih, toda tolikokrat Duhu ne pustimo, da bi govoril, da bi ljubil, da bi iz našega srca prehajal notri in ven.
Ostaja naš notranji ujetnik, in vendar ne odide. Ostaja tam in vpije: "Aba, oče!" Da bi nas prebudil in spomnil na veličino našega bivanja, da bi tudi sami sprejeli to, kar nam prinaša, ko zajema iz polnosti bogastva odnosa med Očetom in Sinom. Da bi tudi sami odprli vrata in dovolili, da ta Božja ljubezen posije skozi nas na druge.
Modrost, ti Božja ljubljenka, ostajaj z nami in se še naprej veseli pri človeških otrocih, da bo zemeljski krog vedno bolj naseljen z ljudmi, sijočimi od spoznanja ljubljenosti, vedno bolj poln ljudi, sposobnih ljubiti in živeti odnose po Duhu, ki zajema iz Očeta in Sina.
Prg 8, 22-31; Rim 5, 1-5; Jn 16, 12-15
Še dobro, da je Sveta Trojica taka skrivnost, da je ne moremo zares razumeti. Lahko jo namreč le sprejmemo.
Sprejmemo, da smo opravičeni iz vere in da se nam je tudi po čisti veri odprl dostop do te milosti, da smo v to Trojico vsi potopljeni.
Krščeni smo, potopljeni v ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha. Postavljeni sredi njihove medsebojne ljubezni, da bi bili tudi sami, če dovolimo, prežeti s to isto ljubeznijo, ki si želi skozi nas ljubiti tudi druge.
V tej Trojici pravi apostol Pavel, tudi stiske dobijo nov pomen. Z njimi se lahko celo ponašamo, saj objete in potopljene v odnos, pridobivajo nov pomen. Rodijo potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje, ki je sad ljubezni, izlite v naša srca.
Sveti Duh je v nas, po njem smo v Sinu, Sin je v Očetu, On v nas ... kot skok v osvežujoče morje, ki te zajame z vseh strani in napolni z veseljem in radostjo.
Ostajajo pa naše podobe Trojice in veličine našega novega življenja v Bogu čista skrivnost. Duh je, ki nam šepeče širokost in dolgost in visočino in globočino te Kristusove ljubezni, ki presega vsako spoznanje (prim. Ef 3, 18-19) in vendar ne preostane drugega kot ponižna hvaležnost, da smo del te milosti.
Lahko pa prosimo za dar Svetega Duha, ki edini uvaja v vso resnico. Toliko kolikor zmoremo nositi. Postopoma nas uvaja, kakor dobra mati in oče, ki otroka ne učita vsega hkrati, ampak postopoma, kolikor zmore sprejeti.
On, Sveti Duh, zajema iz tega, kar je od Sina in od Očeta in nam oznanja.
Zajema polnost ljubezni in to kar vidi med Sinom in Očetom, oznanja nam. Kako lepo bi bilo v sebi samo prisluhniti resnici, da smo potopljeni v odnos, objeti in že odrešeni.
Modrost sama, Božja ljubljenka, zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja in je nastala še preden so bile utrjene gore, se je igrala na zemeljskem krogu in našla največje veselje prav pri človeških otrocih.
Morda pa je prišel čas, da sprejmemo to modrost, ki se ne neha igrati in obiskovati naših življenj.
Kajti morju je Bog začrtal meje, ki naj jih ne prestopi, ljubezen pa prestopi vsako mejo nemogočega. Ker ljubi. Iz spoštovanja se ustavi le pri zaprtih vratih človeškega srca. Po krstu je že v naših srcih, toda tolikokrat Duhu ne pustimo, da bi govoril, da bi ljubil, da bi iz našega srca prehajal notri in ven.
Ostaja naš notranji ujetnik, in vendar ne odide. Ostaja tam in vpije: "Aba, oče!" Da bi nas prebudil in spomnil na veličino našega bivanja, da bi tudi sami sprejeli to, kar nam prinaša, ko zajema iz polnosti bogastva odnosa med Očetom in Sinom. Da bi tudi sami odprli vrata in dovolili, da ta Božja ljubezen posije skozi nas na druge.
Modrost, ti Božja ljubljenka, ostajaj z nami in se še naprej veseli pri človeških otrocih, da bo zemeljski krog vedno bolj naseljen z ljudmi, sijočimi od spoznanja ljubljenosti, vedno bolj poln ljudi, sposobnih ljubiti in živeti odnose po Duhu, ki zajema iz Očeta in Sina.
petek, 7. junij 2019
Velika Božja dela
Binkošti
Apd2, 1-11; Rim 8, 8-17; Jn 20,19-23
In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa (Rim 8,11).
1) Kako močne in resnične so besede apostola Pavla Rimljanom in kako premalo jih živimo, kajti vse prevečkrat se pustimo določati "genom", zgodovini, ranam, preteklosti, navadam. Pozabljamo pa, da je po krstu v nas Duh, ki vsak trenutek dela novo. Duh življenja, Duh moči, Duh Tolažnik, Duh, ki obuja od mrtvih! In če je Kristusa obudil od mrtvih, kako ne bi nam vsak dan odprl vrata v novost življenja? S Svetim Duhom ni več slepih ulic in ni več razlogov za našo mrtvost! Kajti On obuja!
2) Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"
Po izročilu se učenci po Kristusovem vstajenju zadržujejo v dvorani zadnje večerje. V isti dvorani, v kateri so na binkoštni dan zbrani skupaj z Marijo in ženami. Lepo je torej videti, kako Gospod znova in znova prihaja v naše dvorane, da bi nas našel in okrepil. On se vrača k nam in nas išče.
In On tudi odpira vrata. Ne mi, ampak On.
Prvič so vrata iz strahu pred Judi ne le zaprta, ampak zaklenjena. Strah zaklepa in Gospod ta vrata odpira tako, da nas poišče v strahu. Točno tam vstopa in pokaže tisto, kar nas najbolj straši - roke in stran, ki so bile zaznamovane od žebljev smrti. Bile so torej ranjene. Vseh je strah ran in smrti, ker govori o tem, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Tega se v življenju bojimo, zato večkrat ne upamo pogledati realnosti, ki je zaznamovana s temi "ranami". Gospod pa se da prepoznati prav po tistem, "kar ni šlo tako, kot bi moralo iti" in učencem pokaže roke in stran ter izreče: "Mir vam bodi!"
Njegov mir se namreč rojeva v zavedanju, da je Kristus za vedno preoblikoval vse.
Drugič so ista vrata zaprta na binkoštni dan. Tokrat učenci niso več prestrašeni, kajti že so okusili, da je njihov Učitelj res Vstali. Najbrž je bila od navdušenja v marsikom tudi želja, da bi takoj stekel po svetu in vsem oznanil novico. Toda ostali so v mestu po naročilu Gospoda in dovolili, da je On sam pokazal "kdaj".
Modrost je znati počakati in dovoliti, da Bog sam pove "kdaj" naših življenj. Da On odpre vrata. Kajti ko On odpre, nihče ne more zapreti (prim. Raz 3,8), ko mi odpremo, jih zapre vsak najmanjši prepih.
3) In nenazadnje je pomemben način, kako Gospod pride. Načini resnično pripadajo Njegovi svobodi in ljubezni.
Iz apostolskih del vidimo, kako On rad izbira prihode v občestvo. Želi si vstopati takrat, ko so učenci zbrani skupaj. Enkrat iz strahu, drugič iz zbeganosti, tretjič po naročilu. V ta občestva vstopa Duh in deli vsakemu to, kar je potrebno za vse!
Nenadoma je nastal šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.
Kolikokrat Bog dejansko prihaja in vstopa kakor droben šum, kakor rahel, tih šepet, ki pa se, ko ga človeško srce sprejme s svojim "da", spremeni v "vihar", v čudovite in lepe stvari, ki zajamejo ne le obiskanega, temveč tudi vse okrog njega. Marija je že v začetku sprejela ta droben "šum" angela in dovolila, da je "vihar" Božjega življenja zajel cel svet. Sobica na Sionu, kjer so se zadrževali je bila majhna in vendar je šum, ki je nastal tam, zajel cel svet.
Bog prihaja, da nas napolni s svojo milino in navzočnostjo, da zajame in napolni vso hišo, vse naše življenje in bitje, ter nas vžge za Gospoda. Zato plameni.
Lepa pa je tudi podoba jezikov, ki so bili dani apostolom, da bi vsakemu lahko spregovorili na njemu lasten način. Apostolska dela govorijo, da so tedaj v Jeruzalemu prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom.
Če so bili pobožni, so najverjetneje mislili, da vsaj nekaj o Bogu že vedo. Vsaj nekaj Njegovega jezika. In vendar doživijo presenečenje. Vsi iz sebe strmijo in se čudijo nad novim načinom Boga. Ko bi le tudi sami nehali zapirati Boga v majhne okvirčke naših idej in pustili, da nas preseneti!On je namreč orginalen, svež, mlad in vedno nov ter poln življenja, da bi tudi mi po Duhu okušali in živeli to isto svežino, mladost in polnost življenja!
Naj nas torej Sveti Duh pogosto pelje ven "iz sebe", v novost, ki je ne poznamo, da bi lahko prepoznavali in oznanjali velika Božja dela!
Apd2, 1-11; Rim 8, 8-17; Jn 20,19-23
In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa (Rim 8,11).
1) Kako močne in resnične so besede apostola Pavla Rimljanom in kako premalo jih živimo, kajti vse prevečkrat se pustimo določati "genom", zgodovini, ranam, preteklosti, navadam. Pozabljamo pa, da je po krstu v nas Duh, ki vsak trenutek dela novo. Duh življenja, Duh moči, Duh Tolažnik, Duh, ki obuja od mrtvih! In če je Kristusa obudil od mrtvih, kako ne bi nam vsak dan odprl vrata v novost življenja? S Svetim Duhom ni več slepih ulic in ni več razlogov za našo mrtvost! Kajti On obuja!
2) Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"
Po izročilu se učenci po Kristusovem vstajenju zadržujejo v dvorani zadnje večerje. V isti dvorani, v kateri so na binkoštni dan zbrani skupaj z Marijo in ženami. Lepo je torej videti, kako Gospod znova in znova prihaja v naše dvorane, da bi nas našel in okrepil. On se vrača k nam in nas išče.
In On tudi odpira vrata. Ne mi, ampak On.
Prvič so vrata iz strahu pred Judi ne le zaprta, ampak zaklenjena. Strah zaklepa in Gospod ta vrata odpira tako, da nas poišče v strahu. Točno tam vstopa in pokaže tisto, kar nas najbolj straši - roke in stran, ki so bile zaznamovane od žebljev smrti. Bile so torej ranjene. Vseh je strah ran in smrti, ker govori o tem, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Tega se v življenju bojimo, zato večkrat ne upamo pogledati realnosti, ki je zaznamovana s temi "ranami". Gospod pa se da prepoznati prav po tistem, "kar ni šlo tako, kot bi moralo iti" in učencem pokaže roke in stran ter izreče: "Mir vam bodi!"
Njegov mir se namreč rojeva v zavedanju, da je Kristus za vedno preoblikoval vse.
Drugič so ista vrata zaprta na binkoštni dan. Tokrat učenci niso več prestrašeni, kajti že so okusili, da je njihov Učitelj res Vstali. Najbrž je bila od navdušenja v marsikom tudi želja, da bi takoj stekel po svetu in vsem oznanil novico. Toda ostali so v mestu po naročilu Gospoda in dovolili, da je On sam pokazal "kdaj".
Modrost je znati počakati in dovoliti, da Bog sam pove "kdaj" naših življenj. Da On odpre vrata. Kajti ko On odpre, nihče ne more zapreti (prim. Raz 3,8), ko mi odpremo, jih zapre vsak najmanjši prepih.
3) In nenazadnje je pomemben način, kako Gospod pride. Načini resnično pripadajo Njegovi svobodi in ljubezni.
Iz apostolskih del vidimo, kako On rad izbira prihode v občestvo. Želi si vstopati takrat, ko so učenci zbrani skupaj. Enkrat iz strahu, drugič iz zbeganosti, tretjič po naročilu. V ta občestva vstopa Duh in deli vsakemu to, kar je potrebno za vse!
Nenadoma je nastal šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.
Kolikokrat Bog dejansko prihaja in vstopa kakor droben šum, kakor rahel, tih šepet, ki pa se, ko ga človeško srce sprejme s svojim "da", spremeni v "vihar", v čudovite in lepe stvari, ki zajamejo ne le obiskanega, temveč tudi vse okrog njega. Marija je že v začetku sprejela ta droben "šum" angela in dovolila, da je "vihar" Božjega življenja zajel cel svet. Sobica na Sionu, kjer so se zadrževali je bila majhna in vendar je šum, ki je nastal tam, zajel cel svet.
Bog prihaja, da nas napolni s svojo milino in navzočnostjo, da zajame in napolni vso hišo, vse naše življenje in bitje, ter nas vžge za Gospoda. Zato plameni.
Lepa pa je tudi podoba jezikov, ki so bili dani apostolom, da bi vsakemu lahko spregovorili na njemu lasten način. Apostolska dela govorijo, da so tedaj v Jeruzalemu prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom.
Če so bili pobožni, so najverjetneje mislili, da vsaj nekaj o Bogu že vedo. Vsaj nekaj Njegovega jezika. In vendar doživijo presenečenje. Vsi iz sebe strmijo in se čudijo nad novim načinom Boga. Ko bi le tudi sami nehali zapirati Boga v majhne okvirčke naših idej in pustili, da nas preseneti!On je namreč orginalen, svež, mlad in vedno nov ter poln življenja, da bi tudi mi po Duhu okušali in živeli to isto svežino, mladost in polnost življenja!
Naj nas torej Sveti Duh pogosto pelje ven "iz sebe", v novost, ki je ne poznamo, da bi lahko prepoznavali in oznanjali velika Božja dela!
nedelja, 2. junij 2019
Oblečeni v sijaj
7. velikonočna nedelja
Današnji evangelij je poln Jezusovega hrepenenja, da bi bili vsi, od apostolov do tistih, ki bodo po njihovi besedi verovali, eno.
Podobno hrepenenje najdemo v knjigi Razodetja, kjer Duh in nevesta pravita: "Pridi!" Kakor spev zaročencev, ki hrepenita, da bi končno postala eno, tako je hrepenenje našega Boga. Tako zelo nas je žejen, da k svoji nevesti Cerkvi nenehno prihaja z glasom ženina: "Pridi!" Da bova končno eno ...
In kdor je žejen, naj pride. Kajti ljubezen je svobodna in ne more prisiliti nikogar. Toda kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Tistim, ki iščejo in hrepenijo, Gospod sam odpira vrelce življenja, ki nimajo konca.
Kakor torej ženin in nevesta svobodno in samostojno odgovorita drug drugemu, tako tudi Gospod čaka na svoboden in zvest odgovor našega srca: "Da, pridem kmalu."
Nevesto na poročni dan krasi čudovita obleka, čista in bela. In prav to obleko želi Ženin podariti vsemu svojemu ljudstvu. Obleko dostojanstva, obleko sinovstva, obleko Božje slave.
Ta obleka je sešita iz ljubezni, s kakršno Oče ljubi Sina in Sin Očeta in s kakršno Oče ljubi svoje otroke. Kajti ta ljubezen je ista.
Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.
Še več. Jezus tukaj prvič in zadnjič uporabi besedo: "Hočem."
Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.
Oblačilo veličastva je torej oblačilo ljubezni, ki nam jo je Sin prišel podariti.
S prvim grehom se je človek slekel Božjega veličastva in spoznal, da je nag. Brez oblačila ljubezni, brez oblačila dostojanstva, ogrožen in sam, zato se skrije (prim. 1 Mz 3) In od takrat krade, kolje, preganja, se skriva, trže svoja in od drugih oblačila.
Ob umoru Štefana beremo, kako so priče položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. Slekli so oblačilo svojega dostojanstva, da bi umorili tistega, ki jih je spominjal na slavo Božje ljubezni. Samo On ve, k nogam kolikih današnjih Savlov tudi sami polagamo oblačila ljubezni ter ranimo, tekmujemo, izločamo, mažemo, morimo.
V ta greh vstopa Kristus z oblačilom Sina, bleščečim in nadvse belim (Mr 9,3) in pusti, da ga grešen človek zasramuje ter si razdeli njegova oblačila (Mt 27,35). Greh nas namreč prepriča, da si moramo vse ukrasti, pridobiti in vzeti, tudi za ceno umora. Sin, ki je prišel prav zato, da bi ta greh uničil, prvi sleče svoje vrhnje oblačilo ter se opaše v laneno platno sužnja in učencem umije noge (Jn 13,4). Da bi spoznali, kako je lepota ljubezni v služenju in darovanju. Tam namreč postajamo eno, tam postajamo resnično učenci in resnično bratje in sestre, en v drugem.
Potrebno je torej bilo, da je Sin pretrpel smrt, ki ga je slekla, ranila in ponižala ter jo s svojo Krvjo premagal. Kajti nemogoče je, da bi smrt imela v oblasti začetnika Življenja. Odprl nam je širok vhod v mesto Jeruzalem, v katerem smo prejeli bela oblačila, očiščena in oprana z Jagnjetovo krvjo (Raz 22,14). Blagor torej nam, ko jih bomo zares nosili in skladno z njimi živeli.
In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.
Sin nam je prišel povedati Besedo življenja in veselja. Zato nam odpira uho, zato tolikokrat ozdravi gluhega človeka, zato psalmist vzklika: "Nad klavnimi in jedilnimi daritvami nisi imel veselja, odprl pa si mi ušesa," (Ps 40,7) ter zato od samega začetka Gospod kliče Izraelskemu ljudstvu: "Poslušaj Gospoda!"
Toda ta Beseda, utelešena v Kristusu, je tako močna, tako nova, tako lepa, tako ljubeča in tako sijoča, da si nekateri pred njo morajo zatiskati ušesa in povzročati veliko hrupa, da bi jo "utišali".
Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj.
In vendar navkljub vsem preganjanjem Beseda najde pot naprej, predvsem pa pot v srca ljudi, ki so dovolj majhna, čista in žejna, da slišijo in odprejo.
Kakor apostoli in žene, ki so skupaj pričakovali in klicali svoj "Pridi!" vse dokler Duh resnično ni prišel in sta z nevesto postala eno. Od tam naprej pa je samo še ena pot. Pot ljubezni, pot služenja, pot svobode in veselja nad tem, da smo oblečeni v bela oblačila Božje ljubezni, oprana v Jagnjetovi krvi.
Današnji evangelij je poln Jezusovega hrepenenja, da bi bili vsi, od apostolov do tistih, ki bodo po njihovi besedi verovali, eno.
Podobno hrepenenje najdemo v knjigi Razodetja, kjer Duh in nevesta pravita: "Pridi!" Kakor spev zaročencev, ki hrepenita, da bi končno postala eno, tako je hrepenenje našega Boga. Tako zelo nas je žejen, da k svoji nevesti Cerkvi nenehno prihaja z glasom ženina: "Pridi!" Da bova končno eno ...
In kdor je žejen, naj pride. Kajti ljubezen je svobodna in ne more prisiliti nikogar. Toda kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Tistim, ki iščejo in hrepenijo, Gospod sam odpira vrelce življenja, ki nimajo konca.
Kakor torej ženin in nevesta svobodno in samostojno odgovorita drug drugemu, tako tudi Gospod čaka na svoboden in zvest odgovor našega srca: "Da, pridem kmalu."
Nevesto na poročni dan krasi čudovita obleka, čista in bela. In prav to obleko želi Ženin podariti vsemu svojemu ljudstvu. Obleko dostojanstva, obleko sinovstva, obleko Božje slave.
Ta obleka je sešita iz ljubezni, s kakršno Oče ljubi Sina in Sin Očeta in s kakršno Oče ljubi svoje otroke. Kajti ta ljubezen je ista.
Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.
Še več. Jezus tukaj prvič in zadnjič uporabi besedo: "Hočem."
Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.
Oblačilo veličastva je torej oblačilo ljubezni, ki nam jo je Sin prišel podariti.
S prvim grehom se je človek slekel Božjega veličastva in spoznal, da je nag. Brez oblačila ljubezni, brez oblačila dostojanstva, ogrožen in sam, zato se skrije (prim. 1 Mz 3) In od takrat krade, kolje, preganja, se skriva, trže svoja in od drugih oblačila.
Ob umoru Štefana beremo, kako so priče položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. Slekli so oblačilo svojega dostojanstva, da bi umorili tistega, ki jih je spominjal na slavo Božje ljubezni. Samo On ve, k nogam kolikih današnjih Savlov tudi sami polagamo oblačila ljubezni ter ranimo, tekmujemo, izločamo, mažemo, morimo.
V ta greh vstopa Kristus z oblačilom Sina, bleščečim in nadvse belim (Mr 9,3) in pusti, da ga grešen človek zasramuje ter si razdeli njegova oblačila (Mt 27,35). Greh nas namreč prepriča, da si moramo vse ukrasti, pridobiti in vzeti, tudi za ceno umora. Sin, ki je prišel prav zato, da bi ta greh uničil, prvi sleče svoje vrhnje oblačilo ter se opaše v laneno platno sužnja in učencem umije noge (Jn 13,4). Da bi spoznali, kako je lepota ljubezni v služenju in darovanju. Tam namreč postajamo eno, tam postajamo resnično učenci in resnično bratje in sestre, en v drugem.
Potrebno je torej bilo, da je Sin pretrpel smrt, ki ga je slekla, ranila in ponižala ter jo s svojo Krvjo premagal. Kajti nemogoče je, da bi smrt imela v oblasti začetnika Življenja. Odprl nam je širok vhod v mesto Jeruzalem, v katerem smo prejeli bela oblačila, očiščena in oprana z Jagnjetovo krvjo (Raz 22,14). Blagor torej nam, ko jih bomo zares nosili in skladno z njimi živeli.
In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.
Sin nam je prišel povedati Besedo življenja in veselja. Zato nam odpira uho, zato tolikokrat ozdravi gluhega človeka, zato psalmist vzklika: "Nad klavnimi in jedilnimi daritvami nisi imel veselja, odprl pa si mi ušesa," (Ps 40,7) ter zato od samega začetka Gospod kliče Izraelskemu ljudstvu: "Poslušaj Gospoda!"
Toda ta Beseda, utelešena v Kristusu, je tako močna, tako nova, tako lepa, tako ljubeča in tako sijoča, da si nekateri pred njo morajo zatiskati ušesa in povzročati veliko hrupa, da bi jo "utišali".
Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj.
In vendar navkljub vsem preganjanjem Beseda najde pot naprej, predvsem pa pot v srca ljudi, ki so dovolj majhna, čista in žejna, da slišijo in odprejo.
Kakor apostoli in žene, ki so skupaj pričakovali in klicali svoj "Pridi!" vse dokler Duh resnično ni prišel in sta z nevesto postala eno. Od tam naprej pa je samo še ena pot. Pot ljubezni, pot služenja, pot svobode in veselja nad tem, da smo oblečeni v bela oblačila Božje ljubezni, oprana v Jagnjetovi krvi.
Naročite se na:
Objave (Atom)