Kriza - vstopna točka za Boga

Apd 13, 26-33
Jn 14, 1-6

Ko je Pavel prišel v Antiohijo v Pizidiji, je v shodnici ponovno govoril. Govoril je o besedi odrešenja.
Kaj to pomeni za nas? Kaj je za nas beseda odrešenja? Jo še uspemo razbrati in zaznati v dogodkih našega življenja? Kajti tudi naša življenjska pot v sebi skriva to besedo odrešenja.

Ko grejo stvari prav in po načrtih, morda še uspemo kdaj videti in zaznati, da je naše življenje odrešeno, v blagoslovu, morda nam kdaj celo uspe videti Jezusovo očitno delovanje v dogodkih vsakdana ...

Kaj pa ko pride težko? Ko stvari ne grejo več v nobeno smer, ko se vse zdi le še nek trud, ki nima okusa in nima smeri? Kako takrat brati evangelij našega življenja?

Pavel razlaga: "Tisti namreč, ki prebivajo v Jeruzalemu, in njih poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo dopolnili besede prerokov, ki se beró vsako soboto. In čeprav niso našli nobene smrti vredne krivde, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti. Ko pa so dopolnili vse, kar je o njem pisano, so ga sneli s križa in položili v grob."

Ko beremo dogodke pasijona so vanje zajete vse naše polomljene situacije, vsi trenutki in obdobja, ko tudi mi nismo prepričani ali hodimo prav ali delamo prav ali sploh še kaj razumemo.

Včasih težka stanja povzročajo situacije, ko se zdi, da nas drugi obsojajo. Takrat, ko se počutimo kakor bi nas kdo "želel usmrtiti" , kakor da druge jezimo in jim gremo na živce. In nasprotno - trenutki, odnosi, situacije, ko bi sami najraje drugega "usmrtili", ker nam gre na živce. Preprosto zato, ker ni po naših merilih ali zato, ker nas v nečem spominja na nas same. Na tisti del, ki ga itak sovražimo in ne sprejemamo. Včasih pa zato, ker nas je ta drugi globoko prizadel.

In med seboj se pogosto resnično križamo. Z besedami nasilja, z odhodi, z manipulacijami, z igro moči ...
Enkrat smo križani mi, drugič mi sami križamo druge. To so dogodki, ko teče kri, največkrat nevidno, v duši. Dogodki, ko se zdi vse končano, zaključeno, brezizhodno.

Toda Bog ga je obudil od mrtvih. Več dni se je prikazoval tem, ki so bili z njim prišli iz Galileje v Jeruzalem, in ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom. 

Sami v svojih situacijah uspemo priti le do točke "groba", potem pa ne znamo več naprej. In tam tako hitro pozabimo na Jutro, ki je spremenilo vse. Na Jutro, ki ni prišlo zaradi našega napora ali zasluženja, temveč zaradi Ljubezni. In to Jutro hoče priti v vse naše brezizhodnosti, vse naše polomljene odnose, razpadle sanje in krvaveče duše.

To je za nas beseda odrešenja.  To, da v točki "nič" pride čas za Boga. Tam začne delovati on na način, ki nas presega.

Jezus v evangeliju pravi: "Odhajam, da vam pripravim prostor." Bog se včasih  navidezno skrije, zdi se, kakor bi ga naše stiske ne brigale. V resnici pa je ta navidezni odhod Boga le čas priprave na vstajenje. Na tisto novo, ki bo zraslo iz našega pogorišča. Ta čas, ki je skrivnosten in nad njim nimamo kontrole, je čas, ko Bog deluje na skrivnem in pripravlja prostor za to novo lepo, ki ga namerava storiti. To je Jutro, ki se naznanja v vsaki Golgoti.

In takrat, ko mislimo, da nas je Bog najbolj zapustil, da se je najbolj oddaljil in ga ne briga, ostaja Bog najbižji. "Odhaja", da pripravi prostor za novo rojstvo, za vstajenje. Zato čas priprave, občutkov zapuščenosti in samote ni več brezvezen. V Njegovi luči so prav to tisti "trije dnevi", ko je Sin človekov prebival v globini zemlje ... ko se je celotno stvarstvo pripravljalo na Jutro, ki je za vedno prineslo upanje.

Jezus ve, zakaj ponavlja: "Vaše srce naj se ne vznemirja. V Boga verujete, tudi vame vérujte." On ve, kaj pripravlja takrat, ko mi ne moremo več storiti ničesar.

Služabnik, ki ni večji kot njegov Gospod

Apd 13, 13-25
Jn 13, 16-20

 Pavel in Barnaba pogumno nadaljujeta svoje poslanstvo apostolov. Od Pafa se odpravita v Pamfilijo, nato v Antiohijo v Pizidiji ... na vsej svoji poti srečujeta sprejemanje in preganjanje, vedno z roko v roki. Milosti in nasprotovanja, potrditve in preizkušnje. To je izkušnja apostolov, to je naloga nas vseh danes. Da bi po nas, po naših besedah in preko načina našega življenja Božja beseda rastla in se vedno bolj širila.

Kje? Za to ni potrebno v Pamfilijo niti v Antiohijo niti v Jeruzalem. Dovolj je že vsakdanjost tam, kjer smo, dovolj so ljudje, ki so nam poslani na pot po Božji previdnosti, ljudje, za katere mislimo, da so močni (ker se take kažejo), v resnici pa iščejo besedo tolažbe in vzpodbude. Kdo jo ne?

Pavlu in Barnabu so načelniki shodnice dejali: "Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!"

In res, kako lačni in žejni smo tistih, ki prinašaj spodbudno besedo, veselo novico, evangelij! Kako lačen je svet ljudi, kristjanov, ki bi to zares delali, več, živeli!
In Pavel začne. S Staro zavezo, s potmi, ki jih je Bog namenil svojemu izvoljenemu ljudstvu in zaključi z Janezom Krstnikom, ki je edini od prerokov lahko pokazal Jagnje božje.

Zaključi torej z Janezom, ki nenehno spominja in poudarja to, kar je za Gospodovega učenca BISTVENO in kar radi spregledamo.
Za vsakega učenca, služabnika, poslanega, je bistveno, da je za Njim. Da si upa povedati: "Nisem tisti, za kogar me imate; a glejte, za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog."
Kakšna resnica in kakšna ponižnost. S to držo Janez ni razvrednotil svojega dela, poslanstva in vloge, poudaril pa je mesto Boga, Gospoda, ki je pred svojim služabnikom, ki je Prvi in Edini. On pozna Pot in Resnico, ne mi.

Zdi se mi, da vsakemu, ko se odloči slediti Gospodu in postati njegov služabnik, prej ali slej zmanjka drža Janeza Krstnika, drža in zavest, da služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji ko tisti, ki ga je poslal.

In sam Jezus v evangeliju, potem, ko učencem umije noge in tudi s svojim življenjem potrdi, da nas ne ljubi za hec, poudari: "Če to veste (da ne morete biti nad mano in pred mano), blagor vam, če boste to delali!"

Blagor vam, če boste upali biti zadnji, ker sem bil jaz med zadnjimi. Jezus je z umivanjem nog sprejel službo, ki je niso opravljali niti judovski sužnji, ampak le sužnji tujcev. Tako nizka je bila ta naloga. In tam najdemo Boga. Pri naših nogah, ki jih umiva. Blagor vam, če si boste upali tudi vi biti tam.

Blagor nam, če si bomo upali biti pri nogah ljudi, če si bomo upali biti med zadnjimi. In blagor nam, če bomo tam uspeli videti in pokazati Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. 

Kajti ni nujno, da Jezusa uspemo zagledati na zadnjih mestih, zagotovo ga bomo pa zgrešili na prvih.

Sem mar jaz varuh svojega brata?

Apd 11, 1-18
Jn 10, 11-18

Koliko od nas ima izkušnje prijateljstva, ki zaboli? Izkušnjo nekoga, ki mu zaupaš, z njim / njo deliš najdragocenejše, nato pa doživiš prodirno bolečino. Ko ti človek pride blizu, ni več vseeno, kaj počne on tebi in kaj ti njemu.
Zdi se mi, da se večkrat bojimo sprejeti ogovornost, ki nam je dana skupaj s prijateljstvom.
Ko je Kajn ubil svojega brata Abela, se je skril. GOSPOD pa je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?«

Kolikokrat v odnosu nočemo prevzeti odgovornosti in se raje sklicujemo na to, da nam drugi tako ali tako ne pripada, da se tako ali tako nismo zavezali, da je njegov /njen problem, da se nas ne tiče. Pa je res? V odnosu sta vedno dva in zelo boleče je, ko se na neki točki nekdo spomni, da pač ni več varuh svojega brata. Da ni več odgovoren ... in pobegne. Tako ali drugače, fizično ali čustveno.

Sem mar jaz varuh svojega brata? Ja, sem. Kajti, ko nam Bog podarja odnose in ljudi, ki nam postanejo bližnji, nam jih tudi zaupa, zaupa jih v naše varstvo, da bi z njimi ravnali lepo. Zaupa nam veliko odgovornost. V odnosu postajamo varuhi drug dugega. Da bi si pomagali na poti k Bogu.

O vsem tem pripoveduje Jezus, ko razlaga priliko o dobrem pastirju. Omenja najemnike. Omenja prav tiste ljudi, ki se v nekem trenutku opravičijo pred samim seboj in odidejo. Obrnejo hrbet takrat, ko je najtežje, takrat, ko v odnos pride "volk".

Najemnik, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da volk prihaja, ovce popusti ter zbeži in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik zbeži, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh.  Jaz sem dobri pastir in svoje poznam ... in za ovce dam svoje življenje. 

Verjamem, da bomo vsi nekoč odgovarjali za naše pastirstvo. Smo bili dobri pastirji, ki so pripravljeni za prijatelja dati življenje ali smo se delali pastirje dokler je bilo lepo, dokler smo imeli korist, ko pa nas je drugi začel ogrožati, smo se preprosto sprevrgli v najemnike, ki za drugega pač niso več v skrbeh ...

Jezus nam je dal zgled. Vsakemu od nas odgovarja: "Da, si varuh svojega brata, brata, ki sem ti ga zaupal." Poklicani smo, da postanemo dobri pastirji, ki so pripravljeni dati življenje za to, da prijatelja ne bi izdali"

In neglede na to, kakšne izkušnje smo že oživeli kot pastirji in kot tisti, katerim smo bili zaupani, ostaja resnično to, da vsaj Nekdo ostane vedno. Kajti prav neverjetno je gledati, kako nas Bog išče. Išče nas tudi ali zlasti takrat, ko se premaknemo k ovcam, ki niso iz tega hleva, k ovcam, ki grejo po svoje ... Bog hoče doseči s svojo zveličavno in ljubečo Besedo vsakega.
Tudi Petra prepričuje in vodi, da bi vendarle spoznal, da je on - Bog - zaljubljen v človeka, da ga žeja po tem človeku, toliko bolj, kolikor dlje je od Njega oddaljen.

Boga nič ne zaustavi, ne zanimajo ga predpisi in človeku ne postavi pravil, ki jih mora zadostiti zato, da si bo prislužil njegovo ljubezen. Človeka poišče tam, kjer je. Zanj noben kotiček, kamor se je izgubil človek, ni nečist. S svojo navzočnostjo hoče prav tja in tja pošilja tudi nas - da bi bili njegovi poslanci in prinesli besedo, ki bo vrnila življenje, prinesla zveličanje.

Bog ni Bog predpisov, je Bog ljubezni. Kolikokrat nam bo mogel to še ponoviti? Kolikokrat moramo to slišati, da bi verjeli, da ni nikoli prepozno, da nikoli nismo predaleč in pregloboko za to, da bi nas poiskal? In da nikoli nihče od naših bratov ni predaleč in pregloboko, da mu ne bi prinesli Besede upanja?

Za Boga ni nečistih in prepovedanih prostorov in stanj.
"Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!‘ In z daritvijo svojega Sina je Bog očistil vse! Tui našo najglobljo temo.

Pastir dobrega

Apd 2, 14a.36-41
1 Pt 2, 20b-25
Jn 10, 1-10

Kdo si ne želi polnega, osrečujočega življenja? Kdo ne sanja o življenju v izobilju, o zelenih, sočnih pašnikih, na katerih se lahko spočije in zadihata duša in telo? Kje to najti? Je to na zemlji sploh mogoče?

Danes obhajamo nedeljo Jezusa, dobrega pastirja. Pastirja, ki zna povedati tudi resnico. Besede, ki so trde, ker imajo v sebi življenje in moč, da spreobračajo, kar noče biti spreobrnjeno in obujajo, kar noče biti obujeno. Zato mnogi odhajajo. To pravijo evangelijih tega tedna in evangeliji, ki jih gledamo danes.

Obljube tega sveta so sladke, a pustijo prazno srce in ranjeno telo. Oblačijo se v lepe kožuhe in prihajajo zato, da ropajo, koljejo in jemljejo polnost življenja. Jezus, resnični dobri pastir pa prinaša Obljubo, ki ostaja in ne izda.
Zato ne prihaja z reklamami, z dokazili in prepričevanjem. Ne prihaja s senzacijami in sladkobo. Prihaja z resnico. Z resnico, ki lahko tudi do srca pretrese. Kakor na binkoštni dan vso Izraelovo hišo.  
Bratje, kaj naj storimo?

Jezus o sebi pravi: "Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme se bo rešil."
S tem nam daje odgovor in razkriva nov ščit. On sam je vstopna točka in merilo, skozi katero moramo spustiti vsako misel. Da se preveri v Njem, ki je resnica.

Skozenj moramo spustiti vsako slišano človeško besedo. Preveriti moramo ali govori resnico ali laže, krade in prihaja zato, da rani.
Skozenj je potrebno spustiti vsako sliko in podobo, tudi tisto iz jumbo plakatov, reklam in TV.  Da nas ne bi umazala in oropala.
Skozenj moramo spustiti vsako gesto in dejanje, ki nam je bilo storjeno in preveriti ali potrjuje resnico o nas samih in Bogu ali ne.
In nenazadnje je skozi ta vrata potrebno spustiti tudi vse misli, besede in dejanja, ki jih želimo izreči in storiti mi sami. Preveriti ali so resnično Resnica.

Biti vratar ob vratih, ki je sam Kristus, odločati, katere stvari lahko vstopijo v naša srca in katere morajo ostati zunaj, odločati katerim svojim besedam bomo odprli vrata, da odidejo in so izgivorjena in katerim ne, je poslanstvo, ki ga Jezus imenuje poslušanje Glasu. Poslanstvo, ki ga blagruje!

Kajti zelo pomembno je postati ta vratar, ki prepoznava glas Dobrega, glas Resnice in mu sledi.  V tem je resnična paša. V Kristusu, edini resnici, vse naše življenje postaja hoja noter in ven in vendar hoja po pašnikih počitka in poživitve. Ker resnica ne oropa, ne pusti praznine in ne izda.

Obenem pa so vrata pomembna še zaradi nečesa drugega.
Do nas nenehno prihaja zlo, prihajajo krivice, prihajajo laži in nas napadajo. Človeško gledano se v nas upravičeno porodi jeza in potreba po zadostitvi teh krivic. Stvari se lotimo sami. Zato sramotenje vračamo s sramotenjem, trpljenje in udarce pa z grožnjo in manipulacijami. S tem pa postajamo tatovi in roparji samim sebi.
V to naše zblojeno stanje vstopa vstali Jezus, poln poveličanih ran. Da bi nas za vselej osvobodil igre moči. Kako?

"Za gotovo védi torej, vsa Izraelova hiša, da je Bog tega Jezusa, ki ste ga vi križali, postavil za Gospoda in Maziljenca,« razlaga Peter.

Ta Jezus, ki je postal deležen vsega zla, sramotenja, ponižanja, krivic in udarcev, je vse to že ponesel na les. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. On je postal pretvornik našega zla, naše agresije, naše maščevalnosti. To dokazujejo poveličane rane. To dokazuje njegov križ - pretvornik zla.
In če ima On moč vsakršno zlo pretvoriti, postane modro postati ta vratar, ki razločuje in sprejema dobro, krivice in bolečine pa prepušča njemu, ki pravično sodi.
In On, ki pravično sodi, stori, da se pred mano, vpričo mojih nasprotnikov pogrinja miza in mazili moja glava. To je zmaga Boga.

To je zmaga tistega, ki zaupa v Glas pastirja. Ta ve, kaj je vredno spustiti v srce in kaj mora ostati zunaj. Ve tudi, kaj sme biti izgovorjeno in kaj je le tat in ropar, ki želi oropati drugega. In nenazadnje ve, da se ni potrebno maščevati na lastno pest, temveč vse zlo pustiti, da vstopi skozi Vrata in se pretvori v blagoslov.

Morda pa je to tisto življenje v izobilju, življenje na pašnikih, kjer se duša umiri in telo odpočije.

Ali hočete oditi tudi vi?

Apd 9,31-42
Jn 6, 60-69

 Božja Beseda v sebi vedno skriva življenje, to silno moč prebujanja in obujanja duš in teles.
V Apostolskih delih Peter obudi dva človeka - mrtvoudnega Eneja in mrtvo Tabito. Oba sta predstavnika nas samih.
Enej, mrtvouden, leži na svoji postelji, popolnoma odvisen od drugih, včasih prepuščen na milost in nemilost razpoložljivosti ljudi, ki jih ima okoli sebe.

Enej nas predstavlja takrat, ko pozabimo na svojo odgovornost, na svojo odraslost in potrebo po tem, da smo sposobni sami izbirati, se odločati in si dovoliti funkcionlno življenje. Enej smo takrat, ko se damo v vlogo nemočnega in samo čakamo, kaj se bodo drugi ali življenje samo za nas odločilo. Ostajamo mrtvoudni. Ko Peter ozdravi Eneja z močjo Besede, mu ne reče: "Vstani in hodi", temveč "Vstani in si sam postelji!" Kako nenavadno in hkrati odrešujoče.

Beseda, ki jo včasih res doživljamo kot trdo in jo le stežka vzamemo zares, nam vrača življenje, odraslost, odgovornost. Da bi vstali in si znali sami postlati, sami zaživeti in si urediti dostojno življenje. Velik izziv, tudi za mlade z diplomo v roki.

Tabita je bila učenka, polna dobrih del. Nekega dne je hudo zbolela in umrla. Predstavlja tisti del nas, ki je vedno hrepenel, upal, sanjal, želel in morda tudi delal velike stvari. In je bil udarjen - morda z boleznijo grdih jezikov, morda z boleznijo medsebojnega napadanja, poniževanja, žalitev. In je umrl. Porezan je bil naš zanos, porezane sanje, udarjen trud in napor ...

In nad ta mrtvi del prihaja danes Beseda, ki nosi v sebi duha in življenje. Beseda, ki gre zares, zato je lahko trda. Mnogi Jezusovi učenci so odšli, ker je bila ta zanje pretrda. Preveč direktna, preveč jasna. Jezus ni skrival, jasno je povedal. Mrtvi ste, samo Beseda nosi v sebi moč, da vas oživi.

In je vedel: "So nekateri med vami, ki ne verujejo. Zaradi tega sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni, če mu ni dano od mojega Očeta."

In so odhajali ...mrtvi, hromi, slabovidni in slepi, mrtvoudni ...celo ti so zmogli odhajati. Odhod se zgodi najprej v srcu. Bog to ve. Bog ve, da je potrebna svoboda in odločitev. Zato se obrača na nas in sprašuje: "Kaj pa vi? Želite oditi tudi vi?"

In kaj bomo odgvorili? Kaj bo v nas odgovorila mrtva Tabita, razbite sanje in zlomljeni načrti? Kaj bo v nas odgovoril Enej, naša nemoč in čustvena odvisnost od reakcij drugih?

Bosta sprejela Besedo, polno duha in življenja ali bo tudi zanju pretrda?

Nova evangelizacija

Apd 8, 26-40
Jn 6, 44-51

Zdi se mi, da se v prvem berilu z vso lepoto razgrinja model oznanjevanja, kakor ga na nas "uporablja" Bog sam. Razkriva ga pa Filipu, človeku, ki je upal biti popolnoma razlaščen samega sebe in odprt volji Boga, njegovim navdihom in prošnjam. In ta Bog ga prosi, naj "vstane in gre proti jugu na pot, ki drži iz Jeruzalema v Gazo; samotna je." In je vstal in šel. Notranje vstal in šel. Na pot, ki je samotna, kjer ne bo veliko pomočnikov, kjer bo moral poslanstvo, ki mu je zaupano, opravljati čisto sam.

Bog ga je torej poslal na pot, kjer ni množic, temveč en sam človek. Da bi se z njim srečal, se mu posvetil, ga spremljal, poiskal tam, kjer je in ga z ljubeznijo povabil naprej - ga potopil v Božjo ljubezen- krst.
Bog nas torej išče kakor Filip tega enega dvorjana etiopske kraljice kandáke. Ni mu škoda časa, ne zdi se mu za malo iskati in se ukvarjati z enim samim človekom, nasprotno, tega enega išče, zanj naredi vse potrebne km, da ga dohiti, vse potrebne km, da je ob njem in mu razodeva resnico, vse dokler ni prepričan, da je zaobjet z Navzočnostjo.

To je evangelizacija. Začne se pri enem samem človeku. Ne pri množicah. In začne se s poslušanjem.

Filip posluša, da bi razumel, kje ta človek sploh je, kaj živi, kaj se mu dogaja. In šele takrat, ko se dvorjan lahko čuti sprejet in slišan, ga Filip povabi korak naprej.
Apostolska dela razlagajo, da je Filip odprl usta, začel s tem mestom v pismu in mu oznanil evangelij o Jezusu. Oznanjevanje se začenja tam, kjer se nekdo trenutno nahaja in ne tam, kjer bi po našem mnenju moral biti.
Sami k ljudem vse prepogosto prihajamo z že izdelano idejo o tem, kje bi morali biti in kam jih moramo pripeljati, pri tem pa preslišimo in spregledamo njih same. In jih izgubimo.

Bog pa se nam vedno približa kot tisti, ki najprej posluša, zanima ga, kaj doživljamo, kje smo, šele nato nam začne govoriti. Kakor učencema v Emavs, kakor dvorniku ... da nas ne bi izgubil in preslišal ...Tako zelo pozoren je. Pripravljen dati vse, da le ne bi bili ne žejni ne lačni - resnične hrane.

Če z vsem srcem véruješ, se sme zgoditi. In dvornik je prejel krst.
Filip je dvornika pripeljal do tega, da je lahko zahrepenel po tej lepoti evangelija. Prebudil mu je lakoto in žejo po čistem, lepem. Nekaj, kar kristjani pogosto ne znamo več. S svojim življenjem prebujati hrepenenje po nebesih.

Bog je tisti, ki v nas prebuja žejo, Oče je tisti, ki v nas prebuja žejo po Sinu. To nam razlaga Jezus. In to je naloga nas, kristjanov - v ljudeh prebujati žejo po Očetu, po Sinu, po lepem, čistem, pristnem, po evangeliju.
To je evangelizacija - prebujati resnično žejo.

Zares verovati

Apd 6, 8-15
Jn 6, 22-29

 Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali božja dela?«  Jezus jim je odgovoril: »To je božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

Evo odgovor na toliko naših napornih in utrujajočih sestankov in načrtovanj, ki na koncu sploh ne obrodijo pričakovanih sadov. Evo odgovor na utrujenost od vseh obveznosti, zahtev in pričakovanj, ki jim moramo zadostiti, a se kljub naporu na koncu zdi, da je bilo vse naše delo samoumevno, tisti minimum, ki ga je bilo potrebno opraviti. In nam vse "pade dol".

Evo odgovor na naše tiho mišljenje, da moramo delati velike stvari za to, da bomo ugodili Bogu, za to, da se bomo počutili sprejemljive, za to, da bo naše življenje nekaj veljalo.

Kako daleč od resnične vere, kako daleč od resničnega Boga, ki ne potrebuje našega zbiranja točk. Samo eno je potrebno, da bi izvrševali božja dela. Ne to, da verjamemo v čudeže, ne to, da mi delamo čudeže ali imamo posebna videnja in niti to, da smo nekaj posebnega.

Velika Božja dela so preprosto v tem, da v "normalnosti" dneva ZARES verujemo. Verujemo v tistega, ki ga je on poslal, torej v Jezusa, ki je vstal.

Verovati vanj pomeni se zanesti nanj. Pomeni počakati, da najprej on pove. Pomeni izprazniti sebe, priti do resnične notranje svobode, do uboštva od lastnih idej, načrtov, predstav ... in preprosto sprejeti Besedo, ji prisluhniti in po njej ravnati. To pomeni verovati. Pomeni verjeti, da ni potrebno, da se grebemo, da smo v tekmi z drugimi, temveč da zaupamo, da Bog poskrbi ... da On ve, česa potrebujemo.

To je logika, ki jo je živel Štefan. Govoril je drugače, mislil je drugače, ravnal je drugače. Zato so ga ubili. Upajmo, da nas ne bodo, zagotovo pa bo del nas hotel ubiti vse tisto, kar bo v nas novega, kar bo verovalo v vstajenje, kar bo verovalo in zaupalo, da Bog ve, kaj dela, kaj dopušča in kam vodi ...

To nahujskano ljudstvo, pismoukov in starešin ni potrebno iskati zunaj nas. To ljudstvo je v nas in bo ubijalo tisti del, ki bo resnično veroval.
Obtožba pa se bo glasila: "Ta Jezus iz Nazareta bo razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je Mojzes izročil."

In tega Jezusa dejansko večkrat ubijamo, ker čisto zares spreminja naše običaje, tiste, ki smo si jih zgradili od nekdaj.
Ker je Bog, ki deluje preko naših navad in običajev, ga skušamo imeti pod nadzorom. In skušamo mi sami hoditi odspredaj, odločati in določati, nadzirati in ukazovati.

A velika božja dela delajo tisti, ki upajo verovati, ki upajo zaupati in se spustiti na zadnje mesto, odzadaj, za Nekoga in mu pustiti voditi.