Bog naveličan praznih praznikov

Iz 1, 10-17
Mt 10, 34-11,1

Ponedeljek

Kako jasna in na trenutke "boleča" je beseda Boga, ki postavi pred nas zrcalo, da bi videli svoje življenje in pogledali ali je v vsem tudi kaj vsebine.

Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram.
Ko prihajate gledat moje obličje, kdo terja od vas, da teptate moje dvore? Ne darujte več nevrednih daritev! Kadilo mi je gnusoba. Mlaja, sobote, poziva k prazniku: ne prenesem zločina in praznika. Vaše mlaje in vaše praznike sovraži moja duša; v breme so mi postali, naveličal sem se jih prenašati. 

Ali ni res dovolj naših praznih molitev, kjer samo izgovarjamo formule, v njih pa ni vsebine? Dovolj obiskov slovesnih maš samo zato, ker bo tam več ljudi in bo vse "bolj pomembno" a morda brez srca, dovolj suženjstva vsakodnevnim navadam, ki ne prinašajo nič dobrega, predvsem pa v njih ni konkretne vsebine?
Ai ni dovolj navideznega smeha in smejočih praznih odgovorov na vprašanja ljudi: "Kako si?", če v njih ni resnice in ni vsebine.
Dovolj iger pretvarjanja in iger, kjer je vse le navidezno, v notranjosti pa nekaj drugega.

Zakaj ne bi bili samo preprosto pristni? Take nas Bog želi. Take nas je ustvaril. Take nas pogreša. In verjamem, da tudi mi med seboj pogrešamo prav tega - pristnosti.

To je tudi tisto, kar Jezus razlaga v evangeliju, ko pravi, da ni prišel na svet, da prinese mir, ampak meč. Da loči sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče.

Ker nas vabi v živ in pristen odnos. Ena na ena.
In ko ta odnos postane pristen in enkraten, nujno pelje po zelo specifični poti. In ta pot bo na trenutke morda drugačna od poti, ki si jo za nas zamišljajo drugi. Ravnanje in reakcije, ki jih bo iz nas izvabljala Beseda, bodo morda zelo drugačne od tega, kar bodo pričakovali drugi. Hoditi za Gospodom, poslušati in živeti Besedo nujno pomeni razočarati ljudi. Tako ali drugače. Morda ali zlasti še domače.

Ker smo pozabili, da smo vsi najprej sinovi in hčere nebeškega Očeta in ne le zemeljskih staršev. Ta nebeški Oče pa o nas sanja veliko več in veliko lepše stvari, kot si jih naš razum sploh upa predstavljati. Zato pa nas vabi v Odnos. Da bi nam lahko razodel svoje sanje.
A pred tem je potrebno najprej izpustiti svoje. Dovoliti, da jih Gospod preoblikuje in iz njih izkristalizira najlepše.
Kdor najde svoje življenje, ga bo izbubil; in kdor svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel.

Jezus nas vabi v intenziven odnos, vabi nas, da ga postavimo pred vsak drugi človeški odnos, tudi pred tistega, ki mu najbolj "konkurira", to je odnos s svojimi starši.

Tega pa nam ne govori, da bi nam karkoli vzel. Daleč od tega. Govori nam zato, da bi si upali kaj izpustiti, dovoliti Njemu, da prevzame Besedo in vodi in se tako raje naučili čuditi stvarem, ki jih pripravlja za nas!

Bog nikoli nič ne jemlje. Če kaj prosi, prosi zato, da bi nam podaril še nekaj veliko lepšega!

Porodne bolečine

Vsi želimo biti rodovitni, želimo delati dobro in za seboj puščati sledi ljubezni. V vsakem človeškem bitju je težnja po tem, da bi v svojem življenju obrodil nekaj dobrega, svetega in lepega. Rodovitnost je zapisana celo v naše telo, da bi nas tudi telo spominjalo na to, da smo ustvarjeni iz odnosa in poslani v odnose. Da bi rodili sad. Stoternega. Kajti seme, ki je položeno v nas, je popolno, ustvarjeno za stoteren sad.

Beseda ima v sebi vedno potencial, da premika gore. Ima potencial, da obrača življenja, spreminja, ruši in zida ... ima potencial, da te prevzame in vodi tja, kamor sam ne bi šel nikoli.
Beseda, ki jo Bog nameni konkretnemu srcu, se ne postara. Ko želi nekaj sporočiti, bo našla način, da bo to sporočila in bo našla pot, da bo to srce razumelo. Ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal.

Beseda ni zgolj sporočilo, temveč nosi v sebi vse, kar nekdo potrebuje, da živi po njej. Sama v sebi nosi življenje, moč ima ustvarjati novo, obujati mrtve, vračati smer. Ker je Beseda Oseba.
Ko pa Nekdo stoji pred teboj in ti govori, se ne da več pretvarjati. Da se izumiti tisoč načinov navideznega poslušanja, ne da pa se več pretvarjati. Kar hočemo, slišimo in česar ne želimo slišati, poskrbimo, da ne.  Ljudstvo Izaijeve prerokbe.
 Z ušesi boste poslušali, pa ne razumeli, z očmi boste gledali, pa ne videli; zakaj temu ljudstvu je srce otopelo ...da bi se ne spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil.

Mi si želimo rasti, nočemo pa napora. Želimo si sadu, nočemo pa čakati nanj. Želimo si biti rodovitni, bojimo pa se "roditi". Ker se bojimo bolečine, ki jo vsako zorenje in rast prinaša. To je naša težava. Tudi na duhovnem in čustvenem področju iščemo le še "epiduralne porode", porode brez bolečin, brez postopnosti in brez krčev. In teh ni.

Bojimo se dežja in snega, ki vse pokrijeta in ne dopuščata uživati sadu. A prav življenjske nevihte in grmenje so potrebni, da lahko postanemo rodovitni. To je čas, ko na svoji koži občutimo vso podvrženost ničevim stvarem, vse suženjstvo našim lastnim fiksnim idejam in predstavam o tem, kako bi moralo naše življenje zgledati. In zdihujemo sami v sebi, ker hrepenimo po svobodi. Svobodi Božjega otroštva.
Za to pa je potrebna "porodna" bolečina, ki nastane takrat, ko se prepustimo Besedi, da nas začne voditi, nagovarjati in oblikovati.

Beseda je svobodna, zato nas ne želi pustiti v suženjstvu. Pot v svobodo pa gre nujno skozi stiske preobrazbe, izpuščanja in odlaganja. To so tektonski premiki. Ko Beseda dobi dovoljenje, da preoblikuje, pripravi teren in prekoplje zemljo. Res pa je tudi, da se svobode bojimo. Ker zahteva odgovornost in zaupanje.
Mi smo tisti, ki hočemo splanirati življenje za 10 let vnaprej. Za vsak slučaj. Bog pa lahko vstopa le v danes. S semenom, z Besedo ljubezni, s povabilom naprej. S povabilom rasti in preobrazbe. S povabilom rojstva v pristni bolečini in čakanju. Zato nevihte življenja, zato čas čakanja ...da se zemlja pripravi na "stotko". Ker smo za "stotko" tudi ustvarjeni. Zgodi pa se lahko le na poti.

Živeti na poti pomeni upati živeti v vsakodnevnih običajnih stvareh, v radostih in stiskah. Brez senzacionalnosti. Brez ekstremov. Ko smo preprosto na poti, ki se vsak dan znova razpre pred nami, se zgodita skritost "Nazareta" in vsakdanjost "Galileje". Teren, v kateremi se Bog počuti najbolj doma.

Kamnita tla so senzacije, stvari, ki hočejo biti opažene, pohvaljene, povzdignjene ... Kamnita tla je življenje, ki ga vodi le čustvenost in strah za počutje. Takrat ima Beseda prostora le toliko, kolikor prinese takojšnjega izboljšanja počutja. Ko pa to mine, mine tudi Odnos.

Trnje je naše beganje od ene aktivnosti k drugi, od ene pastoralne dejavnosti v drugo. Trnje so stvari, ki jih delamo za Boga, vendar brez Boga. Trnje so tisočeri glasovi in laži, ki jih spustimo v naše srce in jih sprejmemo za svoje. To divjanje in beganje "tržnice" v nas vpije čez tišino Besede.

In nenazadnje se velikokrat ustavimo kar ob poti. Vsakič, ko se bojimo vstopiti v svoje lastno življenje, se vreči vanj in ga živeti. Vsakič, ko ga opazujejo s tribune in ne stopimo v resnično igrišče svojega življenjskega prvenstva. Takrat poiščemo stol, s katerega nočemo več vstati. In življenje gre mimo, brez nas.
Ob poti smo vsakič, ko zaslišimo Besedo, mi pa jo kar določimo za "že poznano" in "tisto, ki smo jo že 100 x slišali". In elegantno zapremo vrata.

Zato mislim, da tudi Duh, ki je po milosti izlit v nas, nenehno vzdihuje in trpi porodne bolečine, ko nestrpno hrepeni, da bi si končno upali stopiti na pot življenja in vzeti Besedo zares.

Ne bojte se ljudi

Iz 6, 1-8
Mt 10, 24-33

In prav njih se bojimo. Ljudi. Ker lahko ranijo, prizadanejo, ponižajo, izdajo, prevarajo ... In vendar Jezus ponavlja, naj se jih ne bojimo. Kako ne?

Šele ko pogledamo v pravo globino, spoznamo, da polje našega bojevanja ni drugi. Napake, ki jih dela naš bližnji, krivice in vse, kar boli, še vedno niso pravo polje naše bitke.
Pravo polje, kjer se bojujemo za zmago dobrega, je vedno naše srce. Tam notri poteka resnična tekma. Tam vedno poteka finale. Med dobrim in slabim. Kajti samo v našem srcu imamo moč, da stvari spreminjamo in odpiramo dobremu. Na to, kako se bo odločil drugi, nimamo moči, imamo jo pa pri tem, kaj se bomo odločili mi sami.

In človek, ki sredi vsega zmore videti, da je njegovo lastno srce pravo polje delovanja in bojev, je človek, ki lahko postane kanal milosti. O tem beremo v prvem berilu, kjer je prikazan prerokov poklic.
Izazija se zave, da je on prvi tisti, ki ima nečiste ustnice. Ve, da jih imajo tudi drugi, ve pa tudi, da lahko nekaj spremeni le pri sebi. In to ne v svoji moči, ampak v moči Gospoda. To predstavlja tisto žareče oglje, vzeto z oltarja. Ko se dotakne njegovih ustnic, je preroku vzeta krivda, izbrisani so mu grehi in njegove ustnice so čiste. Njegovo srce je čisto in pripravljeno, da se odzove na vabilo: "Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?"

Samo človek, ki spozna pravo polje svojega bojevanja, tisti, ki sprejme, da sam nima moči spreminjati druge, ve, da tudi drugi nimajo moči nad njim. Zato se jih ni več potrebno bati.
Njegovo srce je drugje, pripeto je na Boga, ki edini ve, kaj je v globini src.
Zaupati Bogu, da smo mu dragoceni, veliko bolj kot mnogo vrabcev, Bogu, ki pozna vsak naš las oziroma vsako naše vlakno in celico, ki pozna vse skrite solze in boje, napore in zmage, zaupati Njemu, ki vsemu daje vrednost, pomeni postaviti vse na pravo mesto. Tudi ljudi. Zato Jezus spodbuja, naj se ne bojimo tistih, ki dejansko nimajo moči nad nami. Naj se pa bojimo resničnega nasprotnika.

Tistega, ki se bojuje za naša srca. Da bi jih usužnjil in zaprl pred milostmi. Tistega, ki nas želi zavesti z lažjo, ker je oče laži. A prav v tej tekmi nismo sami. Učenec je prežet s svojim Učiteljem. Ni tisti, ki gre nad, naprej, ni tisti, ki prehiteva Učitelja, čeprav bi to zelo rad, ampak je tisti, ki ostaja v Njem. Ki pije, posluša in občuduje Učitelja, da bi postajal vedno bolj kakor On.

In tak učenec ve, da tudi vsa njegova moč izhaja iz Njega, ki mu želi biti podoben.
Če pa vsa naša moč izhaja iz Njega, kaj nam more storiti človek?

Čas je iskati Gospoda

za sredo 8.7.2014

"Čas je iskati Gospoda" ...pravi danes prerok Ozej, poslan, da nezvestemu Izraelu sporoča Gospodove besede. Izrael je nenehno odstopal od Gospoda, nenehno delal po svoje in skušal biti pametnejši od Boga.
In mi smo potomci tega izvoljenega ljudstva, ki se vse do danes ni znebilo svoje nezvestobe Gospodu.
Še vedno aktualen prerok torej spoduja in kliče: "Čas je iskati Gospoda!"

Danes je ta čas, ne včeraj in ne jutri, ampak danes. Bog pozna samo danes, samo v tem realnem trenutku lahko deluje ali pa naleti na nevero, zaradi katere že v tistem času ni mogel narediti mnogih velikih Božjih del.

Naša vera so torej vrata za prihod Gospoda. Večkrat na dan nas obišče, na ralične načine in tako, kot najmanj pričakujemo. A te Gospodove obiske zmorejo videti le duhovne oči.

Obiskuje nas, da bi nam pokazal svojo ljubečo navzočnost, da bi se navadili na Njegovo nenehno prisotnost v našem vsakdanu, da bi bili z Njim in bi nas lahko poslal (prim. Mr 3, 14).

In poklical je svojih dvanajst učencev ter jim dal oblast izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsaktere bolezni in vsaktere slabosti. Imena dvanajstih apostolov pa so ta: prvi Simon, ki se imenuje Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Gorečnik in Juda Iškarijot, tisti, ki ga je tudi izdal.

Jezus vsakega od nas pokliče po imenu, čisto osebno, ker ima tudi za vsakega od nas čisto osebno poslanstvo. Velika naloga vsakega je torej, da postane razpoložjiv in vodljiv Glasu, tudi takrat ali zlasti takrat, ko glava ne razume. Med vsemi temi imeni je namreš zapisano tudi moje in tvoje ime. Drugih Jezus danes nima. Samo nas ima. Da bi nas pritegnil v svoje občestvo in nato pošiljal v ta svet.

Ena prvih stvari, ki jih Jezus podari svojim učencem, je oblast izganjati nečiste duhove. To bi lahko prevedli v oblast, ki jo danes v moči krsta, torej v moči Svetega Duha daje vsakemu kristjanu. Moč in oblast, da premagamo vsako laž, vsako misel in navdih, ki prihaja od očeta laži, vsako besedo in držo, ki ubija, mori, jemlje pogum. Daje nam daje moč, da smo močnejši od kateregakoli težkega spomina, ki hoče ponovno in ponovno odpreti rane. Daje nam moč, da ločujemo med Besedo Duha in besedo laži, ki se prikazuje v bleščečih barvah.
In daje nam moč, da izberemo in živimo po prvi.

Prepoznavati Resnico in ji slediti, pomeni premagati marsikatero slabost in bolezen. Kristus nas je za to usposobil. Da bi bili svobodi in pustili, da v nas zaživi nebeško kraljestvo, ki smo ga poklicani prinašati. Prinesemo ga pa edino tako, da ga najprej živimo v sebi, da najprej v sebi pripravimo prostor za Milost.

Učence je precej usmeril, povedal jim je, h koma naj gredo, h komu pa ne. V množici obveznosti smo večkrat zgubljeni in brez kompasa, brez pomembnostne lestvice. Jezus nas ponovno spomni, da je potrebno postaviti prioritete. Glavne stvari, ki jih sicer radi spregledamo, ker ne vpijejo, a so kljub temu življenjsko pomembne. In kako lepo bi bilo, če bi vsak dan med te nujne stvari dali tudi nekaj minut molka in tišine ob poslušanju Besede. Nekaj časa zato,da bi bili samo z Njim. Kajti samo iz tega druženja se lahko zgodi resnično poslanstvo in delovanje, ki ne gre v prazno.

Se znati odpočiti

Prišlo je poletje, prihajajo dopusti. Čas, ko naj bi se odpočili. In zdi se mi, da nam ne uspeva najbolje. Včasih ali pogosto bi potrebovali dopust, da bi se odpočili od dopusta. Pomeni, da ne znamo več počivati.
Tako, zares počivati, v notranjosti, neodvisno od tega, kaj navzven počnemo ali ne.

Kaj pa Bog govori o počivanju? On sam je počival sedmi dan. Potem, ko je vse ustvaril, je vse ustvarjeno občudoval, kontepliral in ob tem užival. Ker je bilo zelo dobro in lepo.
In med tem lepim in zelo dobrim smo tudi mi, kar radi pozabimo.Bog nas torej gleda z ljubeznijo, veseljem in občudovanjem zaradi lepote tega, kar smo!

Počivati torej pomeni sprejeti lepoto. Ji pustiti, da seže do srca in razveseli.
Lepota pa se ne meri po tem ali je velika ali majhna. Lepota je preprosto lepa.
In ko to sprejmemo, ko sprejmemo, da smo ustvarjeni kot lepi, ko sprejmemo, da je to dar nam, se odpočijemo. Ker naposled vendarle doumemo, da je bitka za "veliko in majhno", brezpredmetna.

"Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek," pravi Jezus. Jezus ve, da si ga sami kljub vsem naporom, potovanjem, dopustom in trudu, ne moremo dati. Ker vedno znova zgrešimo bistvo.
Utrujeni, izmučeni smo od bitke za tem, da bi bili med velikimi, med pomembnejšimi. In ko naposled vendarle uspemo slišati Besedo, ki pravi, da Bog ljubi majhno, preprosto, krotko, ponižno, se pričnemo na vse pretege truditi, da bi mu ugajali po tej plati. In se spet borimo za to, da bi bili najmanjši, najponižnejši, najkrotkejši ... da bi le bili Bogu všeč in bi postali veliki.
Pred Bogom igramo nenehno predvolilno kampanijo! Kako naj torej ne bi bili utrujeni, če vsako Besedo obrnemo v nov izziv tekme in borbe za opaženost pred Bogom in ljudmi?!

In v tej borbi, nenehni utrujenosti, je največja prikrita herezija današnjega katolištva. V tem, da se nenehno bojujemo in trudimo, da bi si prislužili Boga.
En čas z vozovi, konji in bojnimi loki, kar pomeni s svojimi talenti, sposobnostmi in človeško močjo, ko pa slišimo, da Bog slavi majne in preproste, pa s trudom, da bi bili čim manjši, neopazni in skromni.
A še vedno smo v tekmi, še vedno v boju za opaženost. In kar je najbolj žalostno, še vedno smo utrujeni od kupovanja Boga. Vera pa je v tem, da sprejmemo to, kar nam je On že podaril!

Človek se odpočije šele, ko zares sliši, da je že velik. Ker je ustvarjen iz Ljubezni in za Ljubezen. V nas je izlit Božji Duh, prav tisti isti Duh, ki je Kristusa obudil od mrtvih.
In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih ...priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. Torej? Potemtakem res nismo dolžniki mesu, da bi živeli po njem. 
Ni nam potrebno s svojimi talenti dokazovati in kupovati svoje veličine. Ta veličina je že v nas. Sveti Duh je že v nas, On moli v nas, dovolj je le, da se uglasimo nanj in se zavemo njegove prisotnosti. Dovolj je, da izpustimo iz rok lastna prizadevanja za moč in oblast ter raje v notranjosti pripravimo prostor za Glas, ki edini zmore voditi.

Dovolj je priti in se usesti k Jezusu, ki daje počitek in pogledati nase z Njegovimi očmi, ki gledajo kakor oči starša, zaljubljenega v svojega otroka. Temu otroku ni potrebno narediti nič, samo tam je in sprejema ljubezen staršev. Zato, kar je in ne zato, kar bo ali je naredil. Dojenčku ni potrebno osvojiti svojih staršev in če to dobro razumejo starši, ki so nepopolni, koliko bolj to velja za našega Očeta, ki je v nebesih.

Ni nam ga potrebno osvojiti, nasprotno, potrebno je dovoliti, da On osvoji nas! S svojim pogledom, ki odpočije.

Znebiti se slabotnega

Am 8, 4-6.9-12
Mt 9, 9-13

"Poslušajte to, vi, ki požirate siromaka, in bi se radi znebili slabotnih v deželi", pravi prerok Amos.

Vsi imamo to težnjo. Da bi se znebili vsega, kar je v nas in v drugih slabotnega, ranjenega, šibkega. Radi bi se znebili vseh cestninarjev in grešnikov, ki se kar od nekod prikradejo k naši mizi in v naše srce.In to ravno takrat, ko bi se radi pokazali najlepše, najboljše, najprijetnejše, naj ...

Bojimo se teh cestninarjev, bojimo se tistih delov nas samih, ki niso močni, ki ne zmorejo sami, ki iščejo, hrepenijo, potrebujejo ... To so tiste stvari, ob katerih moramo priznati, da nismo in nikoli ne bomo samozadostni. Da nekoga in Nekoga potrebujemo.

In farizejev v nas, ki tega ne prenesejo, ne manjka. Tako začnejo preganjati vse, kar je slabotnega. In včasih počnemo to tako dolgo, da se iztradamo in izgubimo. In ne vem koliko tega je poznal Matej za svojo mitnico. Najbrž je vedel, kaj pomeni izgubiti smer, pomen, globlji smisel, vedel je, kaj pomeni biti lačen Besede. Kaj pomeni biti šibek in potreben. Matej je pri mitnici sedel. Bil je v statičnem stanju, brez gibanja, brez dinamike, brez življenja v sebi. Mimo pa je šel Jezus.

Jezus je torej hodil, bil je v gibanju, bil na poti. Gibanje predstavlja rast, zorenje, dogajanje, predstavlja življenje. In to je Bog. Izvir živjenja, ki hoče vrniti življenje tam, kjer je nekaj umrlo in kjer je nekaj slabotnega. On noče tega slabotnega iz nas izgnati, noče spregledati, nasprotno, prav slabotni del postane vstopna točka za Boga. Tam edino najde odprta vrata. Pri cestninarjih in grešnikih v nas, kajti  Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni.

Za razliko od farizejev, ki so bili polni lastnih besed in so mislil, da nikogar ne potrebujejo, je Matej vedel, da je prazen. Postal je lačen Besede. Zato jo je lahko tudi takoj zaslišal, predvsem pa vzel zares.
"Hodi za menoj!" 
 In je šel. Dopustil je, da je Beseda zanj postala Izvir novega in tista, ki mu je vrnila gibanje.

Kako lepo bi bilo, ko bi svojo utrujenost več ne skrivali za navidezno močjo in pogum, da svojih cestninarjev in grešnikov več ne bi pošiljali stran, se jih sramovali in odganjali, ampak prav k njim spustili Milost, usmiljenje. To pomeni pustiti, da utihnejo besede in se oglasi Beseda, kii edina vrača življenje, gibanje in smer.

Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi,
marveč glad, da bi slišali Božjo besedo. In ko bomo ta glad prepoznali in ga le vzdržali dokler Nekdo ne spregovori, ne bomo več sedeli pri mitnici in kupčevali s svojim življenjem, ampak bomo upali stopiti na pot in začeli zares živeti. V gibanju.

Strah pred dobrim

Am 5, 14-15.21-24
Mt 8, 28-34


Res je, da je zlo tisto, ki bo vedno glasnejše od dobrega, vzbujalo bo hrup in zahtevalo veliko prostora. Res pa je tudi, da smo običajno osredotočeni na negativno, na zlo. Prej ga vidimo, prej opazimo in raje o njem govorimo!
A dobro je tisto, ki nosi pečat Božjega, zato je tudi tako nežno, milo, tiho, spoštjivo. Čaka in se ne vsiljuje. Običajno se je potrebno za to, da bi dobro videli in opazili, zavestno odločiti in stopiti v ponižno držo sprejemanja in poslušanja.

In k temu nas danes kliče prerok Amos. Iščite, kar je dobro, ne, kar je hudo, da boste živeli. Kajti življenje je tam, kjer je kisik, tam, kjer se diha, kjer je dobro, kjer se pretaka ljubezen. Sovražite hudo in ljubite dobro.
Res, potrebna je odločitev za držo občudovanja, čudenja. Odločitev za to, da bomo Gospodu pustili, da stori svoje. Kajti sami ne moremo očistiti oči, ki so zaznamovane z grehom, krivicami in bolečo preteklostjo. Potreben je dotik Boga. Potrebno je, da se našim možganom, ki so obsedeni z negativnim, z zlim, z morečimi mislimi, približa sam Kristus.Velikokrat smo tako zastrupljeni s pričakovanjem najslabšega, da postanemo kakor tista dva divja obsedenca, ki ne pustita nikogar več mimo po tisti poti.

In res sebe večkrat tako pustimo napolniti z mislimi Nasprotnika, da skozi nas ne spustimo več misli Boga. Misel Boga pa je tista vedno upajoča, tista, ki vedno prinaša nekaj lepega, veselega in dobrega!
Misel Boga prežene misli hudega, ki nas s svojim grozečim sporočilom želijo utopiti. Kakor tisto veliko čredo svinj. Zlo želi človeka potegniti v globino, v praznino. Grozi in vpije, kakor valovi in veter sredi viharja, ki so ga včeraj doživljali učenci. In potrebno je bilo, da so "zbudili" Jezusa, mu naredili prostor v svojem čolnu življenja. Takrat šele so dopustili, da je zlo potihnilo, da se je morje, ki v svetem pismu simbolizira vse grešno, umirilo in je nastala velika in globoka tišina.

A tudi te tišine se večkrat ustrašimo. Miru se ustrašimo. Ker nas presega in ker vemo, da je bila na delu Božja roka ob kateri zaradi vsega veličastva prav vztrepetamo. V tej globoki tišini, ko utihnejo vse naše misli nesrečne prihodnosti in še bolj nesrečne preteklosti, se zgodi Božji glas sedanjosti.

Zgodijo se velika Božja dela. Tako velika, da kar težko verjamemo, da lahko doletijo tudi nas. Zato skupaj s prebivalci Gadarske dežele velikokrat prosimo Jezusa, naj odide iz naših krajev, družin, življenj. Saj ne naglas, saj ne direktno, ampak z jamranjem, aktivizmom, stalnim beganjem in prepričanjem, da mi nismo pravi naslov za srečo.Naša nevera Bogu zapira pot.

A samo danes imamo in samo danes ga lahko prebudimo in prosimo, da ostane pri nas. Da zapreti vsem grozečim valovom in vetrovom naših strahov, vsem zlim duhovom, ki nam nenehno šepetajo, kako nismo ljubljeni niti potrebni niti željeni ... In ko nastane tista velika, globoka tišina, se je ne ustrašimo, ampak prisluhnimo. Ker ima Bog za nas dobre novice!