Največji

25. nedelja med letom

Zadnje dni septembra nas Jezus nenehno srečuje v naši šibkosti primerjanja, tekmovalnosti, bojev in prepirov. Srečuje nas tam, kjer bi radi bili veliki, pa smo v resnici tako zelo majhni.
To nedeljo Jezusa s svojimi učenci srečamo na potovanju preko Galileje. To je bil čas, ko je želel biti sam z učenci, brez množic.

Da bi jim povedal stvar, ki jo množice zagotovo ne bi razumele. To, da bo moral trpeti. Da bo izročen v človeške roke, da bo umorjen in da bo po treh dneh vstal. Jezus nenehno ponavlja bistvo svojega prihoda, bistvo naše vere, tisto prvo oznanilo, ki smo ga skupaj z učenci danes mi poklicani nositi ljudem.

A ga niso razumeli. Kdo bi hotel poslušati o trpljenju, izgubi, porazu, zmagi drugega? Skrivnost trpljenja tudi v naših življenjih ostaja skrivnost. Tabu tema. Tista tema, ki bi jo radi, kakor Peter, ki svari Jezusa, zakrili, obrnili, pretvorili. In ko učenci niso zmogli slišati te besede, so se usmerili v to, kar se vidi. Drug v drugega. Svoj pogled so obrnili stran od Kristusa, ki jim v tistem trenutku ni bil všeč in se usmerili drug k drugemu.

Popolnoma enako naredimo mi. Ko nam Bog ni všeč, ko ne gre po naših zamislih, se obrnemo stran. Ko pa izgubimo pogled Nanj, se res da obrnemo drug k drugemu, ampak drug v drugem ne zmoremo videti brata in prijatelja, ker smo odtrgali pogled od Stvarnika.
Vidimo se, a nehote, ne da bi zares hoteli, se brez pogleda Vanj, drug drugega tudi prestrašimo. Ker te drugi lahko premaga, ker te lahko ogrozi, ker te lahko rani, ker je lahko boljši. Tako zelo krhki smo brez pogleda vanj. Tako zelo hitro odtavamo, ko nočemo slišati Besede.

In učenci so začeli tekmovati. Kdo je večji. Ni si težko predstavljati scene. Dovolj se je obrniti po naših skupinah, družinah, prijateljstvih, poznanstvih ...
In Jezus jih gre, potem ko ga spet niso slišali in ne razumeli, iskat tam, kjer so. Postavi mednje otroka. Otroka, ki se pusti voditi in zaupa. Ki je premajhen, da bi tekmoval, ker ve, da je otrok. In ker ne potrebuje tekmovanja, ker ve, da je ljubljen.

Pomembno se je nenehno zazirati in iskati obraz Boga, te večne Modrosti, ki je od zgoraj, zakaj samo ta je najrej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranskosti in hinavščine. Ko izgubimo zaščito Boga in se usmerimo zgolj v medosebne odnose, se začne to, kar brez dlake na jeziku opisuje apostol Jakob:

"Od kod boji in od kod prepiri med vami? Ali ne od tod: iz vašega poželenja, ki se vojskuje v vaših udih? Poželite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete dobiti. Borite se in se vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom: da bi svoje poželenje utešili."

Zazreti se v Boga, ki govori. Govori o tem, da se izroča v naše roke. Da stopa v te naše boje, vojskovanja, ubijanja in zavidanja. Stopa vmes, ne zato, da bi ostal nepoškodovan, ampak zato, da bi se pustil od vsega tega pribiti, raniti. Odvzeti vse, kar nas maže, odvzeti vse žeblje, puščice in sulice, ki jih premoremo in odnesti na križ.
Da bi spravil na zemlji in na nebu vse, kar imamo drug proti drugem.

Težko je biti otrok in sprejeti odrešenje. Sprejeti tako veliko odkupnino. Težko je ob tem ne modrovati, ampak kakor otrok tiho in spoštljivo spejeti to, kar prihaja iz Očetove roke.
Odrešenje in blagoslov.

Notranje premoženje

18. september

Jezusa so spremljale žene in dvanajsteri. Luka piše o tem, da so mu žene stregle iz svojega premoženja. Pomembno se je zavedati, da obstajata dve vrsti premoženja - zunanje in notranje. Zunanje spodbuja lakomnost in nenehno tekmo, ker je minljivo in izginja, kolikor bolj ga grabimo. Pred to lakomnostjo svari Pavel Timoteja. Tak, ki se pusti gnati nenehni želji po vidnem, ki ga lahko pokažeš in obenem služi besedi, ki ni Resnica, "boleha za prerekanjem in puhlim besedičenjem, iz katerega nastaja zavist, prepir, preklinjevanje, hudo natolcevanje, neprenehno prerekanje med ljudmi pokvarjenega mišljenja in brez resnice, ki imajo pobožnost za vir dobička. "

"Je pa velik dobiček pobožnost z zadovoljnostjo," še nadaljuje apostol Pavel.

 Kajti pobožnost pomeni zavedati se svoje božanskosti, tega, da smo po Bogu, po Njegovi podobi. Tak ve, da ni nič prinesel na svet in tudi odnesti ne more nič. Zato je zadovoljen s tem, kar ima vidnega, vedno bolj pa odkriva to, kar je notranjega. Bogastvo, ki ne mine, ki je podarjeno in ki prinaša zadovoljnost.

Žene so po srečanju s Kristusom spoznale in odkrile svoje notranje bogastvo. Vsak od nas ga ima in vsak ga lahko vidi šele, ko ga prepozna kot dar. Ko pa nekaj spoznamo kot dar, vemo, da je nekdo tudi Darovalec. In tu je bistvo. Biti v odnosu z Darovalcem pomeni najti svojo resnično bogastvo.

In iz tega bogastva želi Gospod, da služimo tudi mi.

15.,16.,17.sept

Po dolgem času spet nekaj misli in besed, ki so me spremljale drugo polovico septembra.

15.september - Žalostna Mati Božja

»Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« 

Vedno bolj sem prepričana, da je to resnica vsakega kristjana, ki vzame svojo vero zares. In ki vzame Boga zares. Postane padec in vstajenje mnogih. Postane tisti, ki mnogim kaže pot, sveti in podpira in postane mnogim kamen spotike, prebuja jezo, nestrinjanje. In konec koncev bo vedno nekaj ljudi, ki jim bomo kakor pomoč pri vstajenju in veliko takih, ki jim bomo kamen spotike in znamenje nasprotovanja. Tudi med "našimi". 
In vedno bolj se mi zdi, da Bog vsaki duši dopusti, da jo prebodejo različni meči. Meči, ki niso in nikoli ne bodo Njegova volja, ker so ti meči sad zla, velikokrat pa tudi sad človekove svobodne volje, ki se odloči proti Bogu. In meč udari. Rani. Vsakega drugače in vsakega drugačen meč. Vendar če to rano in to bolečino izročimo v roke Njemu, postane ta rana vir blagoslova za mnoge. In iz tega srca lahko pridejo misli, ki razodevajo to, kar je v mnogih srcih, četudi ta ne najdejo besed.

Tako ni več ničesar, kar bi nas razdvajalo, ampak vse, celo zlo, lahko postane sredstvo za to, da drugega čutimo bliže, da lahko vemo, kaj je v njegovem srcu četudi ne najde besed.
In včasih molk res pove vse.

16. september
Lk 7, 31-35

»Komu naj torej primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: ‚Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinke, pa niste jokali.‘

Mi bi dali vse, da bi ugodili ljudem, zlasti tistim, ki jih cenimo, da bi potem od njih prejeli potrditev, ponos, priznanje. To je hrepenenje otrok in hrepenenje otroka, ki živi v nas. Zgodi pa se, da ta otrok ne postane nikdar odrasel. Zato nenehno išče priznanja in se pusti določati drugim. A ta drugi ni nikoli zadovoljen. Če piskaš, ne pleše, če poješ žalostinke, ne jočejo. Ker so ti otroci, ki v nas radi posedajo po trgu in nehote iščejo, kaj bi drugim bolj ustrezalo poklicani, da odrastejo in v Bogu najdejo svojo resnično identiteto.

Tisto, ki ve zakaj nekaj počne in zakaj živi tako, kot živi. Svet je kakor list v vetru. Obrača se kakor nanese. Življenje je pa veliko več kakor brezglavi ples po vetru, ki zapiha. Življenje je vsakodnevno sprejetje identitete. Vsakodnevna odločitev ZA življenje in NE za smrt. Kajti oboje je postavljeno pred nas.
Janez Krstnik je vedel, zakaj je v puščavi, ne je kruha in ne pije vina in Jezus je vedel, zakaj je med ljudmi in je in pije. Vsak od njiju je izpolnjeval Božjo voljo, ki ni namenjena zabavi sveta, ampak njegovemu odrešenju.

Pomemno je, da odkrijemo identiteto, ki ni vezana na trenutne trende sveta. V tem je svoboda in odgovornost.

17.september

Pavel v svojem očetovskem pismu veliko mlajšmu škofu Timoteju piše dragocene, spodbudne besede, ki veljajo za vse nas. Spodbuja ga, naj se ne boji svoje mladosti, ampak se zanaša na milost, ki je v njem po polaganju rok in po preroški besedi. Vsi nosimo v sebi milost, prejeto po polaganju rok. Vsi nosimo Svetega Duha, ki je eden in ni deljen. Vsem nam je dano vse, kar potrebujemo, da izpolnimo svoje poslanstvo. Ne zdi se nam vedno tako, zlasti ko nas preplavijo dvomi, strahovi, zasujejo besede, ki ne spodbujajo...

A vse to je del treninga. Del pridobivanja mišic, ki so potrebne, da človek odraste ne glede na to, koliko je že star. Da odraste in stoji utrjen v notranjem človeku.

Spodbuja ga, naj pazi nase! Naj skrbi za branje in naj poučuje.
Kako pomembno za zdravo krepitev duhovnega življenja v nas. Znati paziti nase. Telesno, preko najbolj osnovnih stvari, čustveno, kajti srce je eno in duhovno. Vse to potrebuje skrb in nego. Potrebno nam je nenehno izobraževanje, ker mora tudi naša vera imeti korenine. Pomembno je, da nenehno črpamo pri tistih, ki so pred nami že utirali pot svetosti in v iskali obličje Boga. In vsi, prav vsi smo poklicani drug drugega poučevati. Pa ne kakor kritika in nenehno popravljanje, temveč tako, da vse, kar nas zmoti pri drugem, najprej pustimo, da se dotakne nas samih. Kajti vse, kar nas na drugem zmoti, je najprej nam dano v osebno rast in krepitev. Juhu. Nikoli ni nihče rekel, da trening ni težek!

Vendar obstaja razlika. Ali na drugega gledamo kakor Simon ali pa kot žena, ki je prva prosila odpuščanja. Žena je gledala z očmi umitimi s solzami. Gledala je od odspodaj navzgor, ker se je pustila skloniti. Pustila je, da jo je najprej dosegla odpuščajoča ljubezen. Simon je gledal od zgoraj navzdol. In od daleč. Kajti on ni ne dal vode za noge, ni mu mazilil glave, ni ga poljubil. Žena je gledala od spodaj gor in od blizu. Ker se v Jezusovo srce lahko pride samo preko spoznanja svoje lastne grešnosti.

Grešnosti, ki ni v tem koliko in kako velike grehe nekdo ima, ampak v spoznanju, da smo vsi grešniki. In samo ponižen, od spodaj gor in čisto od blizu, je možen vhod v Srce.
Tako je drugače ali nas na drugem motijo stvari zato, ker nanj gledamo kakor Simon na ženo ali zato, ker nam resnično prebuja tudi nekaj naše grešnosti in sva tako oba poklicana, da se skloniva in prejmeva Dotik odpuščajoče ljubezni.

Po poti naprej ...

24. nedelja med letom

Ko smo prejšnjo nedeljo razmišljali o ozdravitvi najpogostejše bolezni naših odnosov - gluhonemosti, nas z nedeljsko Besedo Jezus popelje še korak naprej.
Res, ne znamo se niti poslušati, kaj šele slišati. In to, kar odgovarjamo velikokrat ni tisto, kar bi naslovniku dalo vedeti, da je razumljen in sprejet. Gluhi smo in blebetamo svoj "CD" naprej in s tem se nemalo ranimo. To pozna vsak resnejši bližnji odnos.

Jezus se tako dotakne najprej ušesa, da bi ponovno med tisoč glasovi smeli prepoznati Besedo resnice. Nato je potreben čas molka, da se Beseda lahko naseli v srce, prežari središče naših čutenj. Nato se ozdravi jezik, vir tolikih sporov, nesoglasij, poniževanj, rezov, jezik, ki oznanja to, česar je polno srce. Ko ima srce možnost, da se prežari z Besedo, lahko jezik spregovori drugače in postane končno sposoben odgovarjati na slišano.

Danes se torej Beseda nadaljuje. V prvem berilu beremo tretji spev o Gospodovem služabniku, ki med drugim pravi: "Vsemogočni Gospod mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj." 
Kako pomenljivo!
Kajti ni lahko imeti sluh, ni lahko biti odprt za Besedo in ni lahko, ko človek prične poslušati. Naenkrat je namreč primoran, da se na slišano tudi odzove, tam, kjer bi se velikokrat raje skril in živel naprej v uspavanju samega sebe in sveta okrog sebe.

Ta "neznani" Gospodov služabnik, kar smo poklicani biti vsi, nas tako spomni na drugačno držo. Dovoliti slišati klice tolikih, dovoliti slišati človeštvo, slišati brata, ki ni daleč od tebe, a je kakor bi živel na drugem planetu, slišati tiste tihe glasove stisk mnogih .... in se ne umakniti nazaj, ampak s svojim življenjem dati odgovor.
"Odgovoriti z deli," bi rekel apostol Jakob. To pa ni lahko. Je lažje biti gluh!

Pred prvim berilom, izbranim za današnje bogoslužje, v svetem pismu še beremo: "Vsemogočni Gospod mi je dal jezik učencev, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci."
Ušesa so prebujena, vsako jutro, da bi Resnica lahko napolnila in preoblikovala srce, da bi po tem tudi jezik opravil svoje poslanstvo. Da bi znal trudne krepiti z besedo. 

Evangelij nas popelje še dlje. Srečamo Jezusa s svojimi učenci na poti. Jezus je veliko skrivnosti razodeval na poti, med potjo, med koraki. Tam so se učencem postopoma odpirale oči. Veliko sporočilo za nas, ki hočemo vse razumeti za mizo, ki hočemo najprej razumeti življenje, šele potem ga živeti!

Med potjo jih torej sprašuje o tem, kaj slišijo, kaj ljudje pravijo o njem. In odgovarjajo: »Da si Janez Krstnik, drugi pravijo: Elija, zopet drugi: kdo izmed prerokov.«
Odgovore so imeli na dlani, kar pomeni, da so znali dobro opazovati in poslušati, kaj je drugim všeč, kaj si drugi mislijo, kaj si želijo. V tem smo dobri tudi mi. Preveč dobri.

Nato jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Kajti ni dovolj začeti poslušati svet, ni dovolj slišati veliko glasov in ne znati razločiti bistva. Pomembno je prepoznati tistega, ki je Božji.

Jezus z vprašanjem kakor preverja, koliko je že ozdravel sluh učencev, koliko so že zmožni ločiti zgolj človeško od Božjega. In Peter spregovori. Spregovori Resnico.
»Ti si Kristus.«

Ko Jezus vidi, da je njegov sluh zdrav, povabi vse, naj s to resnico umolknejo, ostanejo tiho, ji pustijo, da napolni srce - središče čutenj in misli, pustijo, da Beseda, ki ni lahka, saj napoveduje tudi trpljenje, najde prostor v njih samih. Njim je že dano v Jezusu Mesija, vendar je njihova podoba o tem mesiju še vse preveč človeška. Ni bil še čas, še je bila potrebna pot, da bi doumeli. Zato jih Jezus vabi k molku.

A Peter kakor tolikokrat, prehiteva Gospoda. In se oglasi. Prehitro.
Tedaj ga je Peter vzel v stran in mu začel braniti. On se je pa obrnil, pogledal po učencih in Petra posvaril: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.«

Tudi Peter ni razumel, da mora z Besedo umolkniti, jo ohranjati v srcu in premišljevati četudi je še ne razume. In kakor Peter tudi mi danes govorimo predno bi pustili, da Beseda prežari srce, čustva in misli. Govorimo človeške besede, morda tople in lepe, prijazne in naklonjene, a še vedno ne nujno odrešenjske. Dokler je naša misel zgolj človeška, lahko drugega in nas same pripelje samo do določene točke, ne more pa peljati naprej, v vstajenje. Ko beseda postane sad molka, molitve, ko postane Božja misel, takrat lahko resnično pričuje in oznanja Njega. Takrat lahko resnično vrača upanje in življenje.

Mislim, da se ne bi smeli bati molka. Kristjan je vedno najprej povabljen k poslušanju Besede in stoka utrujenih. Nato je povabljen k molku molitve, da bi se šele iz tega molka v svet rojevala Božja misel.

In bi jezik lahko resnično krepil in ne moril.

Bila so usta, ki so mogla umolkniti in usta, ki so morala spregovoriti

23. nedelja med letom

Bila so usta, ki jim je Jezus zapovedal umolkniti in bila so usta, ki so zaslišala besedo: "Odpri se!" Bil je pogled, ki se mu je Jezus umaknil in bile so oči, ki so ga smele uzreti.
En jezik je moral utihniti, da je lahko spregovoril jezik Besede.

Vse to srečamo v današnji Božji besedi, ki se preko prvega berila, psalma in drugega berila pa vse do evangelija nenehno dotika naših zunanjih in notranjih čutil. Oči, ušes, ust in srca, v katerem je shranjen nič manj pomemben notranji pogled, sluh in govor.

Zakaj prav čutila?
Ker so to široka vstopna vrata dobrega, pa tudi hudega. Ker je oko lahko zatemnjeno in je tako temna vsa notranjost, ker so ušesa lahko zaprta za Besedo, ki rojeva veselje in ker so usta nema za dobro in preglasna, ko gre za tarnanje, laži in prazne besede, ki ne služijo drugemu kakor delanju volumna. Z namenom, da bi ta volumen nadomestil odsotnost vsebine.

Prerok Izaija zato naznanja rešitev, naznanja prihod tistega, ki stori, da se v puščavi odprejo vrelci, v pustinji potoki, da goljava postane jezero in žejna dežela vrelci voda. Da spregledajo oči slepim, gluhim se odprejo ušesa, hromi prične skakati kakor jelen in jezik nemega vriska. Komu, ki te besede vzame zares, ne ob njih zapoje srce, zažarijo oči in vzplameni upanje?
"Bodite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! On prihaja, da vas reši!"

Prihaja, da spregledajo naše oči, da bi videle milosti in čudeže, ki jih je naš vsakdan poln, a jih ne vidimo. Zdi se, da vse to lahko vidijo le zaljubljene oči. In Gospod nam vrača oči zaljubljencev. Oči, ki vidijo dobro, vidijo lepoto, vidijo bistvo in se čudijo. In zrejo. Prstne odtise Boga v drugem, v naravi, v samem sebi ...
To so oči zaljubljencev in to so oči Boga, ki je zaljubljen v človeka. In te oči nam hoče vrniti.

Kako pomembno je imeti ozdravljeno dioptrijo navideznega, nas opozarja tudi apostol Jakob.
Vsi prevečkrat nasedemo krinki fasade, torej tega, kar se vidi.
Kako prevečkrat se ustavimo na "možu z zlatim prstanom v sijajni obleki" in kako prehitro obrnemo pogled stran od "reveža v razcapani obleki".

Kako prevečkrat se ustavimo na tistem, kar se nam na prvi pogled zdi sijoče in bleščeče, ne vidimo pa mrtvih kosti, ki trohnijo znotraj, žalostnih oči, ki še nikoli niso smele jokati in srce, ki je moralo zato, da je preživelo, otrdeti.
In nasprotno, kako prevečkrat se obrnemo stran od tistega, kar nam je sprva odvratno, neprivlačno, grenko, naporno. In ne vidimo, kako je prav tam za nas skrita sladkost duše in telesa. V tistem, ki nas najbolj vznemirja, je za nas pomembno sporočilo. Včasih se prav za tistim, kar je v naših očeh "uboga obleka", neprivlačno in nekoristno, skriva sladkost in bistvo veselja.

In nenazadnje nam Marko pripoveduje zgodbo o gluhem in nemem človeku, ki je priveden k Jezusu. Drugi so ga morali voditi, kar pomeni, da je bil tudi njegov samostojen korak, njegova hoja okrnjena in brez smeri.
Jezus ga vzame k sebi, stran od množice, položi prste v ušesa, se dotakne jezika in spregovori Besedo: "Odpri se!"
In človek je ozdravljen. Stran od množic.

Tudi danes Jezus nadaljuje s temi čudeži. In še vedno jih hoče delati na skrivnem, v skrivnih kotičkih slehernega človeškega srca. Stran od množic, kjer so oči, ki še niso očiščene, ki še iščejo le senzacijo, nadnaravno, volumen, statistiko, nekaj, kar se vidi in lahko pokaže.
In stran od ust, ki vse povprek govorijo in razširjajo podobo Mesija, kot so si ga sami zamislili, po lastni podobi in sličnosti in ne Mesija, kakor je v resnici. Zato obstajajo tudi usta, ki jim Jezus naroči, naj molčijo, naj tega nikomur ne povejo. Pa še ne razumejo. Kakor mi ne.

So torej oči, pred katerimi se Jezus umika in so usta, katera zapira. Ker govorijo človeško in ne Božje. Nekoč so morala umolkniti tudi usta Zaharija, ker so skoznja prihajale besede nevere in vse preveč človeške besede. Umolkniti so morala, da je lahko dolgo poslušal in šele, ko je zaslišal jok otroka slišan obljube, so se ponovno odprla. A takrat skoznja niso prihajale več samo njegove besede, ampak Besede življenja, kajti Zaharija je slavil in poveličeval Boga. V času molka so bile namreč ozdravljene tudi njegove oči, s katerimi je lahko videl velika Božja dela v svojem življenju in življenju svoje žene.

Premnogokrat bi tudi naša usta morala slišati: "Umolknite", da bi se vrnil pogled, ki zmore videti dela Milosti, da bi se odprla ušesa, ki bi zmogla ponovno slišati Besedo, ki jo Bog namenja človeku.

Šele ko se pogled in sluh očistita, ko lahko vidita Lepoto in slišita Besedo, se še tako hrome in mrtve noge premaknejo, človek poskoči, se vzravna, razveseli življenja in dobi smer.
In ko se čisto na koncu tudi usta ponovno odprejo, tisti jezik ne več godrnja, ne širi več praznih besed ampak zavriska, z novo Besedo.

Potrebno je, da se je Jezus pri človeku najprej dotaknil ušes, šele potem jezika. Da se človeku najprej povrne sposobnost poslušanja, šele potem govorjenja. Vmes, na tej poti od ušes do ust, pa je nujno potrebno skozi srce. Srce, v katerem se Beseda sme naseliti, ga zasesti in popolnoma prevzeti. Tako usta, ki spregovorijo po dotiku Boga, govorijo drugače in oči, ki se odprejo v molku, vidijo to, kar prej niso zmogle.

Tudi danes Jezus vsakega od nas po Besedi vabi k sebi, nekoliko stran od množic in hrupa. Da bi mu ozdravil uho in spregovoril na srce. In ko bo ta Beseda smela prebivati v tem srcu, bo pogled na vsakdanjost drugačen, bodo noge dobile moč in bodo usta prinesla ne več praznega govorjenja in ne več prekletstva, ampak blagoslov.

Umite roke?

22. nedelja med letom

"Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?"
"Zakaj bi spreminjali, če se je pri nas vedno tako delalo?" 
"Kdo si ti, da hočeš kar nekaj spreminjati? Vedno je bilo tako!"

Takega in podobnega godrnjanja je polna naša cerkev. Da, cerkev z malo, ker je res tega največ slišati prav v cerkvah, ki krasijo to našo lepo deželo. Prihaja pa iz ust tistih, ki so poklicani graditi Cerkev, živo, svežo, prepihano z Sv.Duhom in odprto Besedi.

Ta poklicanost velja danes enako ali še bolj kakor je v Jezusovem času ali celo času Mojzesa. Oba sta svojemu ljudstvu pokazala, kje naj bo resnična nespremenljivost. Pri Besedi. Taka, kot je oznanjena, taka naj bo sprejeta.
Mi radi odvzemamo Besedi tisto, kar nas moti, si jo prikrojimo in dodamo tisto, kar bi radi slišali.
Mojzes pravi, naj tega ne počno niti s predpisi, ki jim jih daje kakor napotke v obljubljeno deželo, koliko manj torej danes mi z Božjo besedo, ki je edini napotek v obljubljeno deželo nebeškega kraljestva.

Držite se torej Besede in jo izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev.
Apostol Jakob pa še dodaja: "S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo."

Beseda sama na sebi naj bo nespremenljiva, sprejeta s krotkostjo, brez prikrajanja, nato pa naj dobi ves prostor in čas, ki ga potrebuje, da dozori v želeni sad. In ta sad naj nima omejitev.
Naj postane resničen dober dar, popolno darilo, ki prihaja odzgoraj, od Očeta luči.

Ob Božji besedi je torej potrebna stabilnost in izročilo prednikov, modrih žena in mož, cerkvenih očetov, učenja Cerkve, ne pa pri navadah in tradiciji. Pri uresničevanju Beseda ne sme nikdar biti omejena s tradicijo, s prastarimi navadami in preprostim:" Ker je tako vedno bilo."

Samo Beseda je večno bila in večna bo, v kateri ni sprememb ne senc menjav. Sad pa, ki ga ta Beseda rojeva v zgodovini celega človeštva, naj bo mnogoter in raznovrsten, v čast in slavo Očetu, ki je poveličan prav v tem, da njegova Beseda v njegovih učencih rodi vedno nove in originalne sadove. To je Njegovo veselje.

Zato nas Jezus upravičeno vsakič, ko zatajimo novost Besede v imenu varne tradicije in navad, graja: "To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi."
To je trda beseda! Ampak tako zelo resnična in zdravilna, da jo slišimo danes.

Da bo pred Bogom končno srce in ne navada, odnos in ne tradicija, vera in ne religija. Takrat se ne bomo več ukvarjali z umitimi ali ne umitimi rokami, s tem koliko ljudi bo na procesiji in koliko ne, ampak s tem ali je naše srce res prisotno, res čisto ali pa zapacano s tolikimi nečistovanji, hudobnimi mislimi, pohlepi, hudobijami, nevoščljivostjo ...

In takrat bomo zmogli v priznanju svojih nečistosti pristopiti pred Besedo ponižni, majhni in žejni ter jo sprejeti v veliki hvaležnost ne le kot poslušalci, ampak kot izvrševalci.

Takih častilcev si namreč želi Oče!

Apostol ali gospodar?

Sreda 21. tedna med letom

Jezus nam v teh dneh jasno kaže pravo pot in držo kristjana - apostola. Že včeraj nas je spodbujal, naj očistimo najprej posodo od znotraj. Najprej srce, najprej vse, kar je skrito in se ne vidi. Ko tam, kamor se ne vidi posije sonce, bo svetlo tudi vse, kar se vidi.

Mi tako radi začenjamo v obratnem vrstnem redu. Pri tistem, kar se vidi, da bi dobili takoj potrditev od drugih in nekaj veljali. Kako malo resnice in vsebine je takrat v nas. In bolj kot je človek čist, lep, globok, duhoven, manj se meče ven, manj je "nad" komerkoli, bolj je dostopen in "eden od". In sij, ki ga prinaša, se ne more skriti.

Danes gre Beseda naprej. Apostol Pavel nam kaže resnično držo njega in vseh sodelavcev, ki so prišli med brate kot resnični Kristusovi apostoli. Med brate. Že to veliko pove.
"Spominjajte se, bratje, našega truda in napora: noč in dan smo delali, in medtem smo vam oznanili Božji evangelij, da bi komu izmed vas ne bili v breme."

Tako ponižno prihajajo med ljudi, kakor eni od njih, ki morajo noč in dan delati, da preživijo. Pavel in sodelavci prevzamejo enako držo. Delajo s svojimi rokami in zanimivo, medtem ko delajo, oznanijo Božji evangelij. Rekla bi, da je bilo glavno pričevanje, ko so jih ljudje videli hoditi z njimi, biti z njimi. Tam, kjer so bili oni.
Rekla bi tudi, da so že s svojim življenjem oznanili evangelij in to, kar so živeli le še oblekli z Besedo. Kako ne bi bili pričevalni?

Na drugi strani pa imamo farizeje in pismouke, ki jim Jezus namenja jasno in trdo besedo. "Gorje vam, pismouki in faizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se od zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnusobe."

Kolikor je Pavel skrbel za to, da bi ljudem posredoval Božje kraljestvo, toliko so se farizeji trudili zato, da bi posredovali svoje. Kolikor je Pavel delal v trudu in naporu, da ne bi bil komu v breme, toliko so farizeji in pismouki nalagali bremena drugim, sami pa se jih še s prstom niso dotaknili. Kolikor se Pavel ni zmenil za to, kar se vidi, toliko so na drugi strani skrbeli, da bi bili v časti in na oblasti.

Še bi lahko naštevala. Jedro in ključ pa je vedno isti. Pavel je bil poslan od Kristusa, farizeji so samo mislili, da so Božji poslanci, Pavel je služil Kristusu, farizeji samim sebi in svojim interesom. Pavel je bil oče, farizeji gospodarji.

Kajti vse, prav vse povzame stavek: "...ker smo vsakega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali..."
Ta "kakor oče". Kajti biti oče, mati, pomeni najprej do konca ljubiti. Iskati resnično dobro drugega in iskati jezik, ki ga drugi razume. Mu pokazati ljubezen v njemu razumljivi obliki.

Farizeji in pismouki niso poznali drže očetovstva in materinstva. Oni so bili gospodarji. Gospodar ne ljubi, za svoje mu ni mar. Ukvarja se z njimi dokler mu služijo in ima od njih korist. Potem zavrže. Oče pa da svoje življenje.

V tem, samo v tem se bo tudi pri nas vselej prepoznalo, na kateri strani smo. Ali tisti, kjer se štarta od znotraj, odspodaj, na skritem in tihem, iz ljubezni ali na tisti, kjer je potrebno v vsem skrbeti, da bi ostali "nad", sodili in popravili, a nikoli zares ljubili.

Gospodarji ali očetje?  Posesivne ali matere?

Eni močno odgovarjajo ...