petek, 1. januar 2021

Iz naročja v naročje

 1. januar

Božična osmina, v kateri nenehno zremo in premišljujemo to veličastno Božjo ljubezen, ki je postala nižja od vseh, da bi nas lahko povišala, se izteče v novo leto, v praznik Marije, Božje matere. Iz naročja v naročje. Iz Očetovega naročja, v katerem je Beseda prebivala, v naročje žene, device, Matere, ki je v obvarovani čistosti zmogla sprejeti ta dar za nas vse.

Kje je tudi za nas varneje začeti novo leto, novo pot, kot prav v Materinem naročju? Tistem, ki ni ljubosumno varovalo Sina zase, ampak se je razprlo in podarilo nam vsem. Tudi po tem se naročje ni zaprlo samo vase, ampak je ostalo široko, kajti na poti se je naučilo izrekati mnoge "da-je". In prav ti odgovori Gospodu so v Marijinem srcu pripravljali prostor za nas, za človeštvo, za grešnike. 

Začnimo zato tudi mi to leto na varnem, v naročju. Tistem naročju, ki nas sprejema in nas predaja naprej Gospodu, nas polaga na Njegove prsi, da bi se z učencem, ki ga je Jezus ljubil, naučili prisluškovati in slediti Srcu, ki pozna ljubezen. Marija nas daje naprej, polaga na srce Sina, na ta novi oltar, da bi lahko bili posvečeni in postali apostoli. 

In kdo je apostol? Najprej je poslani Kristusov učenec. Je torej poslani in zato ga zaznamuje drža poslušanja. In ker ga pošilja Ljubezen, ne more biti drugače, kot da je prinašalec miru. Povsod in vedno, ker je kristjan hiša miru, hiša molitve, hiša Gospodove navzočnosti. Nosi mir, ki mu ga ne more nihče vzeti, zato se ta mir tudi ob zavrnitvi vrne k njemu. Tako obljublja evangelij. Poslani smo, da v ta svet in v naše odnose, posebej najbolj nemirne in "neporavnane" prinesemo mir srca in mir odpuščanja. 

In nenazadnje smo povabljeni, da blagoslavljamo, kajti to je zapoved ljubljenih in izvoljenih. Četrta Mojzesova knjiga nam posreduje čudovit blagoslov, ki ga Bog posreduje Mojzesu in Aronu, da bi ga izrekali nad svojimi sinovi: "Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir." Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove. 

Polagati ime na ljudi, to je blagoslov. Polagati novo oblačilo na sinove, na človeštvo, ki je z grehom izgubilo belo oblačilo, ki je bil sijaj Boga in odnosa z Njim. Prav na to golo človeštvo, ki nemo vpije in hrepeni, smo poklicani tudi mi polagati ime Gospoda, Sveto ime, Oblačilo za našo goloto. Ime Jezusa - Boga, ki rešuje. To oblačilo smo prejeli v milostnem daru Sina, ki je bil ob polnosti časa rojen pod postavo, da bi nas odkupil postavi in napravil za sinove, za dediče svobode, za tiste torej, ki so sposobni izbirati ljubezen. 

Za to svobodo je prišel ljubljeni Sin, rojen iz žene, v revščino sveta, položen v jasli, razodet pastirjem, v Betlehemu, najmanjšem izmed tisočnij.
Betlehem, Marija, neznano dekle iz Nazareta, Jožef, skriti mož pravice, dete, drobno in potrebno človeškega sodelovanja, pastirji, izrinjeni in zadnji, izmeček sveta ... To je scenarij, ki ga je Oče izbral za svojega Sina. Nič kraljevskega, nič gosposkega, nič privilegijev, ampak sama zadnja mesta, najmanjše stvari, najmanjši kraji in najpreprostejši ljudje. 

Sredi tega je namreč Njegov prostor, tu se počuti doma. Kajti prostor zase lahko Bog najde samo tam, kjer človek ne priklepa več nase. Ko si majhen in veš, da si majhen, veš tudi, da potrebuješ drugega, zato je drža ponižna, odprta, hvaležna. To je naročje, ki se ne zapira samo vase in ni samo sebi zadosti. Zato Bog najde prostor v naročju zadnjih. Iz Očetovega naročja se je spustil kot ljubezen in kot taka tudi išče novo, človeško naročje, sprejetost in objem. Najde ga torej tam, kjer si človek ni postal bog in si ni sam sebi edini sogovornik.

Naj bo tako to leto leto ponižnih hrepenenj, prošenj in hvaležnosti, da bodo naša naročja hkrati prazna in polna. Prazna za lastne potešitve in ideje, prazna za naše zidove in obrambe ter polna Gospoda in njegovih milosti, polna Božjih drobnih obiskov, ki nikoli niso samo za nas, ampak za vse.

Blagoslovljeno novo leto!


sreda, 9. december 2020

Moč plamena v nas

Praznik Brezmadežne

Potem ko je Adam jedel od drevesa, ga je Bog poklical in mu rekel: "Kje si?" In Adam je odgovoril: "Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se, ker sem nag, in sem se skril."

Teh nekaj besed opisuje vso dramo človeštva in Boga potem, ko je greh vstopil v človekovo srce in ga je neposlušnost oziroma poslušnost napačnemu glasu privedla do nagote. Človek je bitje odnosa, ustvarjen za to, da je "z". Greh je to povezavo pretrgal in človek je prvič zaznal, da ni zadosten, da mu nekaj manjka, da je nag. Ta golota je prav v odsotnosti odnosa, ki je bil varen in topel, je v zavedanju svoje krhkosti in posledično ogroženosti. Človek po grehu je prestrašen, zaveda se, da mu lahko vsa škodi, zato mu je vsak tudi nasprotnik. Celo Bog, celo tisti, ki ga je ustvaril in ga ljubi. Človek se skrije ... 

Bog ni imel več dostopa do človeškega srca, kajti le-to se je pričelo skrivati vsakič, ko ga je želel obiskati, ga obleči ali mu pomagati. Ogrožen človek ne ve več, kdo je zanj in kdo proti njemu, zato je na preži, ogrožen in previden. Za vsak slučaj. Ker nikoli ne veš ... Tudi pri Bogu.

To je rana kače, ki nas je ranila v peto. Toda takoj po padcu v greh, Gospod že napove, da bo glava te kače strta. Gospod takoj napove, kako bo vladalo sovraštvo med kačo in ženo, med njenim zarodom in ženinim zarodom. Bog se tudi po grehu postavi na stran človeka. Ne pusti ga temi, ampak jasno pokaže mejo. Človek ni ustvarjen za zlo, ne prepusti ga kači, četudi si ta to želi. Jasno ji da vedeti, da je človeštvo njegovo, po njegovi podobi in podobnosti, zato je razkorak med človeštvom in zlom. To dvoje ni enako, kajti človek je namenjen svetlobi in dobremu. Res nas je zlo ranilo na peto, toda Gospod je v svojem Sinu pripravil tistega, ki je kači strl glavo in smrti odvzel njen pravi strup. 

Od takrat, od odrešenja naprej, je človeštvo sicer pičeno, kar pomeni, da nismo imuni na skušnjavo, na sikanje te kače, vendar je glavni smrtni strup premagan. Smrt - posledica greha -  je premagana, vrata v raj so odprta. V Sinu, kajti samo v Sinu imamo dostop do novega načina bivanja, ki je odrešenost, ljubljenost, neogroženost.

V pismu Efežanom tako upravičeno beremo, kako nas je Bog in Oče v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom iz nebes. Že pred stvarjenjem sveta nas je namenil in izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim. Zato beremo že v tretjem poglavju 1 Mz knjige, takoj po padcu, kako Bog kači jasno napove, da človeški rod ne bo njen! 


V ljubezni nas je namreč vnaprej določil, da bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. To je veličastvo njegove milosti za nas, milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. V Kristusu edino smo lahko ponovno brezmadežni, kajti On je edino brezmadežno Jagnje pred Očetom. Potrebno je bilo torej utelešenje. Edino tako je lahko Kristus nase prevzel ranjeno človeško naravo, krhko in zapisano smrti. In smrt ga je tudi čakala, vendar nad Njim preprosto ni mogla imeti zadnje besede. Tretji dan je Oče svojega Ljubljenega obudil in s Sinom vred vse nas, njegove ljubljene otroke. 

Toda ... da je Sin sploh lahko prišel na zemljo, je bilo potrebno človeško srce, ki se ob obisku Boga ne bi ustrašilo in skrilo. Bilo je potrebno brezmadežno srce, ki bi reagiralo drugače od "pičenega" in s tem Gospodu dovolilo, da ni le Bog na "varni razdalji", ampak Bog v nas. 

Samo Brezmadežna, vnaprej obvarovana posledice izvirnega greha, je zmogla ob strahu obstati in ne pobegniti. Zmogla je zdržati obisk milosti. Dati sebe na stran in pustiti, da jo prepoji milost, obsenči moč Najvišjega in nanjo pride Sveti Duh. Zelo malo pove Marija. Veliko se je dogajalo v njej, toda prednost da angelu. On govori več. Njemu da besedo, sama se oglasi le dvakrat. Prvič z vprašanjem in drugič s privolitvijo. 

Angel pa jo najprej pozdravi in ji razodene njeno ime: "Polna milosti". Nato ji razodene Božje ime: "Gospod je s teboj!" Božje ime je, da je z nami. Ponovno vnese besedo "z". Zato jo povabi k veselju, kar v Mariji najprej sproži strah nad presenečenjem. Vendar ne reče nič. Spet da prednost angelu.

Angel zato takoj nadaljuje z besedami, ki jih bo tolikokrat po vstajenju uporabil Kristus sam: "Ne boj se!" Ne bojte se, kajti Božji načrti ljubezni presega vsak strah našega srca, vsako naše nerazumevanje in negotovost. On je močnejši. 

Marija dovoli, da ji Gospod oznani, da bo v njej in po njej ponovno oblekel slečeno človeštvo. Z grehom smo postali goli Božje slave, s prihodom Svetega Duha nad Marijo in obsenčenjem z Najvišjim pa človeška narava ponovno prejme oblačilo. Ponovno prejme moč Najvišjega, slavo Boga Očeta. Marija to dopusti in v njej se rodi Luč od luči, luč, ki bo odslej razsvetljevala človeka od znotraj. 

S prekinitvijo odnosa med človekom in Bogom se ni zaprl le dostop do nebes, ampak tudi pot iz nebes do zemlje. Z Brezmadežno se je končno zgodila "lestev sestopa Božjega Sina", v njej je Bog dobil dovoljenje, da se spusti in postane en od nas. Po smrti in vstajenju ter prihodu Duha pa je celotno človeštvo postalo del Sina, brezmadežno in oblečeno v sijaj. 

Ostajamo pičeni, ostajamo zaznamovani z grehom, ki še sika, vendar v Sinu usposobljeni, da se temu sikanju upremo in svojo voljo odpremo Očetovi. Ta pa je, da bi bili obdani z Ljubljenim, da bi bili oblečeni v Sina in postali otroci luči. Tiste Luči, ki sveti od znotraj. 

Naj bo ta čas torej čas, ko bomo predvsem pozorni na Luč, ki je že v nas, luč miru iz Betlehema, ki ni zunaj nas, ni nekaj, kar moramo ponjo, ampak je tiho prižgana v nas. Bolj kot bomo skupaj z Marijo dajali prostor tej luči, bolj bomo sijali tudi sami, bolj bo ta plamen gorel in postajal ogenj Duha, ki ima moč, da prebuja mnoge ter jih vrne v Očetovo naročje. 



nedelja, 29. november 2020

Budni vratar

 1. adventna nedelja

V tem času bodo pisanje nadomestili kratki audio nagovori ob nedeljski Božji besedi. 

Prvi je že tukaj:


https://youtu.be/w5JFs6OfXNA