1. januar
Božična osmina, v kateri nenehno zremo in premišljujemo to veličastno Božjo ljubezen, ki je postala nižja od vseh, da bi nas lahko povišala, se izteče v novo leto, v praznik Marije, Božje matere. Iz naročja v naročje. Iz Očetovega naročja, v katerem je Beseda prebivala, v naročje žene, device, Matere, ki je v obvarovani čistosti zmogla sprejeti ta dar za nas vse.
Kje je tudi za nas varneje začeti novo leto, novo pot, kot prav v Materinem naročju? Tistem, ki ni ljubosumno varovalo Sina zase, ampak se je razprlo in podarilo nam vsem. Tudi po tem se naročje ni zaprlo samo vase, ampak je ostalo široko, kajti na poti se je naučilo izrekati mnoge "da-je". In prav ti odgovori Gospodu so v Marijinem srcu pripravljali prostor za nas, za človeštvo, za grešnike.
Začnimo zato tudi mi to leto na varnem, v naročju. Tistem naročju, ki nas sprejema in nas predaja naprej Gospodu, nas polaga na Njegove prsi, da bi se z učencem, ki ga je Jezus ljubil, naučili prisluškovati in slediti Srcu, ki pozna ljubezen. Marija nas daje naprej, polaga na srce Sina, na ta novi oltar, da bi lahko bili posvečeni in postali apostoli.
In kdo je apostol? Najprej je poslani Kristusov učenec. Je torej poslani in zato ga zaznamuje drža poslušanja. In ker ga pošilja Ljubezen, ne more biti drugače, kot da je prinašalec miru. Povsod in vedno, ker je kristjan hiša miru, hiša molitve, hiša Gospodove navzočnosti. Nosi mir, ki mu ga ne more nihče vzeti, zato se ta mir tudi ob zavrnitvi vrne k njemu. Tako obljublja evangelij. Poslani smo, da v ta svet in v naše odnose, posebej najbolj nemirne in "neporavnane" prinesemo mir srca in mir odpuščanja.
In nenazadnje smo povabljeni, da blagoslavljamo, kajti to je zapoved ljubljenih in izvoljenih. Četrta Mojzesova knjiga nam posreduje čudovit blagoslov, ki ga Bog posreduje Mojzesu in Aronu, da bi ga izrekali nad svojimi sinovi: "Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir." Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove.
Polagati ime na ljudi, to je blagoslov. Polagati novo oblačilo na sinove, na človeštvo, ki je z grehom izgubilo belo oblačilo, ki je bil sijaj Boga in odnosa z Njim. Prav na to golo človeštvo, ki nemo vpije in hrepeni, smo poklicani tudi mi polagati ime Gospoda, Sveto ime, Oblačilo za našo goloto. Ime Jezusa - Boga, ki rešuje. To oblačilo smo prejeli v milostnem daru Sina, ki je bil ob polnosti časa rojen pod postavo, da bi nas odkupil postavi in napravil za sinove, za dediče svobode, za tiste torej, ki so sposobni izbirati ljubezen.
Za to svobodo je prišel ljubljeni Sin, rojen iz žene, v revščino sveta, položen v jasli, razodet pastirjem, v Betlehemu, najmanjšem izmed tisočnij.
Betlehem, Marija, neznano dekle iz Nazareta, Jožef, skriti mož pravice, dete, drobno in potrebno človeškega sodelovanja, pastirji, izrinjeni in zadnji, izmeček sveta ... To je scenarij, ki ga je Oče izbral za svojega Sina. Nič kraljevskega, nič gosposkega, nič privilegijev, ampak sama zadnja mesta, najmanjše stvari, najmanjši kraji in najpreprostejši ljudje.
Sredi tega je namreč Njegov prostor, tu se počuti doma. Kajti prostor zase lahko Bog najde samo tam, kjer človek ne priklepa več nase. Ko si majhen in veš, da si majhen, veš tudi, da potrebuješ drugega, zato je drža ponižna, odprta, hvaležna. To je naročje, ki se ne zapira samo vase in ni samo sebi zadosti. Zato Bog najde prostor v naročju zadnjih. Iz Očetovega naročja se je spustil kot ljubezen in kot taka tudi išče novo, človeško naročje, sprejetost in objem. Najde ga torej tam, kjer si človek ni postal bog in si ni sam sebi edini sogovornik.
Naj bo tako to leto leto ponižnih hrepenenj, prošenj in hvaležnosti, da bodo naša naročja hkrati prazna in polna. Prazna za lastne potešitve in ideje, prazna za naše zidove in obrambe ter polna Gospoda in njegovih milosti, polna Božjih drobnih obiskov, ki nikoli niso samo za nas, ampak za vse.
Blagoslovljeno novo leto!
