Videti z očmi Boga

1 Sam 16,1b.6-7.10-13a
Ps 23
Ef 5,8-14
Jn 9, 1-41

Kakor vsa Beseda letošnjih postnih nedelj, je tudi današnja izredno bogata. Skupaj s katehumeni, ki prebirajo prav ta besedila, tudi nas Gospod vabi naproti Luči, da bi se pustili obsijati in umiti ter zagledati stvari na nov način. Z očmi Boga.

1.Gospod izbira zadnje

V prvem berilu, ko Jese preroku Samuelu ponosno pokaže svojih sedem postavnih sinov, prikrije pa najmanjšega Davida, se razkriva tudi naš odnos do Gospoda. Kolikokrat se pred njim "postavljamo" in mu dokazujemo, kako super so naši projekti, naše razmišljanje in naše ideje. Ne želimo biti spregledani, zato začnemo skrbeti za zunanje mesto, za "visoko postavo", da bi nas Bog in ljudje opazili. Pozabimo pa, da smo že davno prej sami spregledali pomembne dele našega srca in duše.

To so tisti deli nas samih, ki se jih sramujemo, ki niso hvalevredni niti častni. A Gospod se ozre točno na tega "pozabljenega Davida", na te dele, ki jih mi nočemo videti in želi, da jih postavimo na svetlobo, predenj. Da bi jih lahko očistil in poveličal, naredil za lepše in večje kot vse ostale dele, ki ne potrebujejo usmiljenja.

Gospod se obrača tudi k tistemu majhnemu v našem življenju in delu, ki ga sami ne cenimo. Tisto nepomembno delo, ki ga nihče ne vidi, tisto "pasenje drobnice", ki ni opaženo v očeh ljudi, je pa častno v očeh Boga. Skrita dejanja ljubezni, skrite molitve in solze, skrite dobre misli, skrito ... Kajti Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Gospod se vselej ozira na tisto v nas, kar je preprosto, čisto in lepo, da bi to pomazilil in ojačal.

In nenazadnje se Gospod ozira na vse tiste trenutke življenja, ko smo bili tudi mi od nekje "vrženi ven". Kakor David iz skupnosti bratov, kakor sleporojeni iz shodnice.  
Ko je Jezus slišal, da so ga vrgli  ven, ga je našel.
Jezus nas poišče in vidi prav ob trenutkih, ko se zdi, da smo od ljudi preslišani, spregledani, neupoštevani in tako ali drugače vrženi ven. Morda celo iz današnjih shodnic. Gospod vidi majhnega, ponižanega, da mu pogrne mizo sredi njegovih nasprotnikov in mu pomazili glavo. To je Bog. "Preseneča," bi rekel papež.

2. Postajati in ostajati kristjan je pot

Mož, slep od rojstva, je prispodoba nas vseh, slepih in umazanih od greha. Pri krstu smo bili milostno očiščeni in oprani, dane so nam bile Božje oči, da odslej ne bi bilo več situacije in dneva, ki bi se zaključil na Velikem petku, temveč bi v vsaki, še tako nemogoči stvari, lahko videli upanje, zaznali vstajenjsko veselje. To pomeni biti kristjan. In to ni lahko.

To, da smo bili pri krstu, je čista milost. Dejanje vere ljudi, ki so nas resnično ljubili. Nekje nazaj smo torej že srečali Jezusa, ki se je dotaknil naših oči in srca ter iz njih izpral vso blato in umazanijo. In ob tisti krstni kopeli - lahko bi ji rekli Siloa, kar v prevodu pomeni Poslani - smo tudi mi prejeli poslanstvo. Da gremo v svet kot kristjani, kot otroci luči.

Kristjan naj bi nenehno z razločevanjem preizkušal, kaj je Gospodu všeč in to tudi izbiral. A naučiti se prepoznavati Gospoda je proces.

Mož, ki je doživel Božjo milost, je bil šele na začetku svoje poti vere. Vedel je, da obstaja Nekdo, ni ga pa še spoznal po imenu. Pot je bila še dolga. Moral je preko nasprotovanj, preko ljudi, ki ga niso razumeli in so ga vlačili k farizejem, moral je preko zasliševanj, nasprotovanj. Kakor vsak, ki stopa po poti vere.

Sleporojeni in ozdravljeni je v nekem trenutku moral tudi preko svojih staršev, ki so na poti vere ostali za njim. Umaknili so se. Na poti vsakega od nas pride prelomna točka, ko postanejo starši, ne da bi zares hoteli, na poti rasti "nasprotniki", tisti, ki začnejo stvari ustavljati. Ker se ustrašijo. Ker tudi starše njihovi otroci presenečajo.

In nenazadnje je moral mož na poti svoje vere doživeti celo izobčenje s strani tistih, ki so se imenovali pravične.
Ko nam nasprotujejo neverujoči, je težko, a posebno zrelost vera doseže tkarat, ko se nasprotovanja pričnejo s strani verujočih, tistih "znotraj", tistih, ki bi naj razumeli, podprli ... Taka preganjanja so včasih najhujša in ni jih malo med nami. A tudi to je del poti, ki nas pripelje do točke, ko se je potrebno za Nekoga 100 % odločiti. In tam ga je Jezus našel, se mu razodel in rekel: "Veruješ v Sina človekovega?"

3. Biti otroci luči 

Sleporojenega je Gospod obiskal večkrat in ga vsakič povabil korak dlje. K luči. Biti kristjan pomeni začenjati vedno znova in se ne naveličati. Biti otrok luči pomeni se vedno znova pustiti poiskati od luči in stopati k njej, četudi nas to kdaj ustraši. Kajti stopati k luči pomeni tudi zagledati svoja in od drugih jalova dela teme. In teh ne želi videti nihče. Četudi so. Zato se umaknemo spet stran, v "varno temo".

Res, težko je verjeti, da je v Luči lepo. Da je Bog med nami. Vse najdemo za to, da opravičimo svojo nevero. Tu znamo prekositi celo farizeje, ki se nenehno borijo med resnico in strahom pred njo.

Moža  zaslišujejo, iščejo in preverjajo resnico, a ko do nje tudi pridejo, se je ustrašijo. Boga skušajo razumeti, ujeti v svoja merila in ker ne gre, ga vržejo ven iz svoje shodnice in se vrnejo k svojemu bogu, ki vsaj ne ogroža njihove slepote.

Biti otrok luči torej pomeni upati vzdržati ob Resnici, ki umije. Biti otrok luči ne pomeni Boga posedovati  ali  razumeti, temveč mu zaupati. Stopiti k Njemu in dopustiti, da z našega obraza umije vso blato, vse pljunke, vsa ponižanja in rane, ki so jih storili grehi ter nam vrne pogled, ki zmore videti globlje in dlje. Pogled, ki zmore v vsaki situaciji videti Jutro.

Uživati Božje kraljestvo

Oz 14, 2-10
Mr 12, 28b-34

Gospodova pota so ravna, preprosta in jasna. Mi smo tisti, ki naše poti delamo vijugaste, ustvarjamo klance in strmoglave spuste. Ker hočemo vse "čarati" po svoje.
V nas je nenehno nekaj, ki išče prvo mesto, opaženo, pomembno ali vsaj pomembnejše od drugih. V nas se pojavi nekaj tega pismoukovega, ko želi biti vedno pri tistem, kar je "naj". Najpomebnejše, največje, najbolj cenjeno, najbolj opaženo. In sprašuje po prvi in glavni zapovedi. Po "naj".

Jezus pa odgovarja: »Prva zapoved med vsemi je: "Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod edini."
Prva zapoved je to, da ti nisi prvi. Prva in največja zapoved je poslušati. Sprejeti držo, ki dovoli Bogu, da je edini. Stopiti predenj in poslušati pomeni sprejeti, da nismo Bog, da ne vidimo vsega, da ne moremo oceniti, kaj je resnično dobro za nas in sprejeti, da je dobro, ki ga mi vidimo, včasih le skušnjava, ki nas zavede. In pademo. In zablodimo. Ker mislimo, da so naše poti boljše od preprostosti Gospoda.

Sprejeti sebe v svojih darovih in slabostih je začetek te velike zapovedi. Zaslišati žejo po Glasu, ki ve, kaj je dobro, nam omogoča držo svobode. Biti svoboden pa pomeni, da si drugega več ne prilaščamo. Da ni več potrebno, da je ta drugi po naših merilih, skladen z mojo potjo, ampak preprosto edinstven in svoboden kakor mi.
To pomeni pustiti, da je Bog prvi. In še več, Boga ni potrebno kupovati z žgalnimi in drugimi daritvami, kot so izpolnjevanje verskih dolžnosti in delanja kljukic.

Bog nas vabi v odnos, da okusili ljubljenost in ljubili. In kako rad bi nas ljubil!
Zato nam nenehno ponavlja: "Poslušajte me, poslušajte me!" Kakor bi nam želel vedno znova zaklicati, naj se pustimo ljubiti, naj pustimo, da pred nas postavi ravno pot, Njegovo in naj pustimo, da se približamo temu Božjemu kraljestvu, še več, da vanj tudi vstopimo. Kajti tam Bog obljublja velike stvari.

Ozdravil bom njih zablodo, rad jih bom ljubil, zakaj moja jeza se je od njih odvrnila. Bom kakor rosa Izraelu, cvetel bo kot lilija, pognal bo korenine kakor na Libanonu; njegove veje se bodo široko razprostirale, veličasten bo kakor oljka in njegov vonj bo kakor vonj kadila. Vrnili se bodo in sedli bodo pod mojo senco; zopet bodo pridelovali pšenico in gojili vinsko trto: nje vino bo slovelo kot libanonsko. 

Obljublja pomlad, prerojenje, okus, lepoto, bogastvo in polnost. To so nebesa. To je Božje kraljestvo. Sprejeti Božjo ljubezen, ki nam jo izkazuje. Pustiti, da nas ljubi, da bi lahko zaživeli v barvah nebes.
In Bog svoje obljube ne prekliče.

Zbiramo ali raztresamo?

Jer 7, 23-28
Lk 11, 14-23

Danes se postavi pred nas ključni odgovor, zakaj nas Gospod nenehno, znova in znova kliče naj ga poslušamo. »Poslušajte moj glas, tako bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo! Hodite natanko po potu, ki vam ga predpisujem, da vam bo dobro!« Zato- da nam bo dobro!

Mi pa se upiramo vsakršni avtoriteti, vsakršni poslušnosti. Poslušnost postane težka takrat, ko ne zaupamo, takrat, ko smo ogroženi in posledično hočemo vse stvari nadzorovati sami. Takrat je nevaren vsak in vse, kar bi utegnilo ogroziti naše načrte. Tudi Bog. Četudi nas On vabi na svojo pot z najčistejšim namenom, kar jih obstoja - da bi nam bilo dobro in bi bili sečni. Bojimo se.

Ja, poslušanje in slišanje. Že poslušati je težko, še težje pa slišati to, kar nam drugi resnično želi povedati. Mi stvari slišimo skladno s svojim svetom in skladno s tem tudi odreagiramo. In bolj kot se počutimo ogrožene, bolj vse slišimo proti sebi, hitreje neprimeno odreagiramo. A korenina je vedno pri zaupanju. Pri tveganju popolnega zaupanja v Nekoga. Ponovno ali sploh začeti verovati, da je On tisti, ki ne jemlje ničesar, ampak nam vse želi dati.

Koliko ugovorov se zgodi v nas! Koliko "Ni res!", koliko dokazov, da Božjega kraljestva ni med nami, da je v Bogu skriti namen, da dela velika dela z nekim skritim namenom, da je zagotovo odzadaj Beelzebul ...

In se naša notranjost razdvoji, naše kraljestvo se razdeli zoper sebe, v njem se bije bitka med za - in proti, med zaupanjem in dvomom. A Jezus ostaja skladen s sabo. Vsaj On in nas zato ne neha vabiti v brezmejno zaupanje Vanj. Kajti četudi se nam zdi, da smo se dobro ogradili, četudi smo si poiskali varnost v še tako stabilnih stvareh ali ljudeh, pride čas, ko te stvari ali ljudje odpovejo. Pridejo stvari, ki so močnejše in ki nam vzame orožje, na katero smo se zanašali ...

"Jaz," pravi Bog, "samo jaz sem edino resnično orožje, edina varnost vaših domov, vašega notranjega kraljestva, vaših odnosov. Če mi to dovolite in vame zaupate".

Zaupati pomeni biti z Jezusom. In ...Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa.

Strašljivo, a vredno poskusa je tvegati in se vreči v roke Boga. Se ne skrivati in ne molčati pred Njim, temveč pustiti, da iz nas in naših medsebojnih odnosov izžene hudega duha, ki je nem, ki nam jemlje besede razumevanja in dialoga ter med nas seje sovraštvo, napačne razlage in sprtost, v odnos z Bogom pa seje dvom in nezaupljivo odmikanje, obmolknjenje. Ker je nemi duh.

Gospod pa vabi k zaupanju. V njega, ki je edina varnost, da bi se tudi med seboj ne počutili več ogrožene. Edino tako se lahko končno slišimo ter tako zaživimo pristne odnose, ki prinešajo med nas to Božje kraljestvo!

Torej? Smo za korak zaupanja?

V novo deželo

5 Mz 4, 1.5-9
Mt 5, 17-19

Post je čas, ko potujemo naproti novi deželi, deželi vstajenja in upanja. Je čas, ko v sebi širimo pogled, preobražamo človeški um, ki zmore priti le do groba, le do velikega petka. In tam pogosto obtiči. Ker je njegov domet zgolj do tam. In vsak od nas je svoj veliki petek zagotovo že izkusil. In morda v njem ostal ali pa se tja pogosto še vedno vrača.

A prav tu vstopa Bog. Razširiti želi koordinate našega pogleda in dojemanja. Da bi v naši notranjosti nastala ta nova dežela, dežela vstajenja in upanja, dežela, kjer žalost, stiska, bolečina, obup, izguba, strah ...nimajo zadnje besede. Kajti pri Bogu je ne morejo imeti. Mi sami pa se odločamo, v kateri deželi želimo prebivati. V tsiti, ki zmore le do petka ali tisti deželi vstajenja, drugačnega pogleda, pogleda upanja, v deželi, ki je za nas nova, neobvladljiva in jo lahko obljubi ter izpolni samo Bog.

In kakor je nekoč preko Mojzesa dajal navodila svojemu ljudstvu, ki je bilo na poti v to Obljubljeno deželo, tako vsakemu od nas v srce polaga vzgibe SvDuha, da bi se jih naučili poslušati in izpolnjevati, da bi res lahko prejeli v posest to deželo vstajenja, Obljubljeno deželo, ki nam jo daje Gospod, Bog naših očetov!

Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! 

V tej deželi obstoji tisti, ki ohranja duhovni spomin, tisti, ki ne pozabi Gospodovih del, tega, kar je Gospod zanj že storil. Ta duhovni spomin daje moč, da ob križu življenja lahko slutimo Jutro, da ob dolini mrtvih kosti, lahko že slišimo šušljanje, ki naznanja, da bodo kosti oživele (prim. Ezk 37, 1-14), da v brezizhodni situaciji zmoremo pogledovati proti vzhodu in pričakovati rešitev.

Gospod torej prihaja v naša življenja ne zato, da bi spremenil osnovne zakone in postavo življenja, temveč zato, da bi stvarem, ki se v tem svetu dogajajo dal drugačen okus, jim spremenil pomen in nam pomagal stvari videti z drugačnimi, vstajenjskimi očmi!

Bog nad prepadom

2 Kr 5,1-15a
Lk 4,24-30


Pogosto Bog deluje drugače, kot si predstavljamo sami. Velikokrat tudi drugače, kot bi mi sami želeli.. In verjamem, da je vsak od nas že bil vsaj kdaj pošteno jezen na Boga, ker se ni odzval na stisko, prošnjo in potrebo tako, kot smo pričakovali.

Tako razburjenje je danes nazorno prikazano tako v berilu kot v evangeliju. V slednjem so Jezusovi domačini nadvse besni nad Resnico, ki prihaja iz Jezusovih ust. Jezus ne ovinkari. Jasno pove, da je Božje delovanje nad človeškimi predstavami, da gre dlje in globlje in da v končni fazi Bog deluje tam, kjer je srce dovolj ponižno, da mu pusti delovati na Njemu lasten način. Pove jim, da Bog ponižno srce včasih prej najde med oddaljenimi kakor med tistimi, ki se imajo za pravoverne. Hude besede.

In ne vem koliko cerkvenih dostojanstvenikov bi Jezusa še danes peljalo na vrh prepada, ker ne upošteva njihovih človeških načrtov in prednostnih list. Ne vem kolikokrat dejansko vsak od nas pelje Jezusa na vrh prepada, ker ob Njem spozna, da resnično ni človek tisti, ki je Bog. In to nas malo zapeče. Ker se zavemo, da smo izgunili svojo identiteto.

Ob Sircu Naamanu pa se razkrije veličastno Božje delovanje, ki preseneča in nade pot tudi znotraj naših zablod.
Sirec Naaman je bil uspešen vojskovodja, ugleden in spoštovan mož, zaslužen za pomembno zmago. Bil je popoln, sam sebi zadosten, a bil je gobav. In prav gobavost postane vstopna točka za Boga. Kajti Bog deluje tam, kjer smo nepopolni, gobavi, ranjeni in šibki, tam, kjer vemo, da ne zmoremo sami. Tam šele dobi Bog možnost, da začne delovati.

Bog deluje po deklici, ki je bila krivično ugrabljena na vojnem pohodu. Bog je namreč tisti, ki človeško zlo vselej obrača v dobro - če mu pustimo. Po tej deklici Naaman torej izve, da je v Izraelu prerok, ki ga lahko ozdravi. Naaman se je zato pripravljen odpraviti na pot, kar je vedno ključno dejanje zato, da lahko izkusimo delovanje Boga. Potrebno je stopiti na pot, kajti vera je pot. Nenazadnje se je Jezus sam imenoval pot, na katero je potrebno stopiti in ne o njej samo razmišljati.

A na to pot je Naaman odšel z lastnimi predstavami. Boga in njegovo delovanje je omejil v okvire lastnega razuma. Rešitev je iskal po človeški logiki - pri kralju. Bog pa ponovno pokaže, kako si za svoje delo izbira majhne, preproste ljudi, ki nimajo močne zunanje veljave.

Zanimivo je, da je znal ta kralj stopiti nazaj, pretrgati oblačilo in jasno povedati, da ni Bog. Na drugi strani pa prerok Elizej, ki se zaveda kaj je njegovo poslanstvo, upa stopiti naprej.
Iz tega vidimo, kako pomembno je v našem življenju prepoznati, kje smo poklicani stopiti nazaj, kje pa je potrebno jasno spregovoriti in zasesti mesto, ki nam je namenjeno.

Naaman torej pride do Elizejeve hiše s konji in vozovi, z zlatom in srebrom, prepričan, da si je Božjo milost potrebno kupiti. Tu, pred Elizejevo hišo pa se zgodi največje razočaranja in hkrati največja odrešitev.

Naaman je bolj kot ozdravitev telesa iskal potešitev svoje potrebe po opaženosti, po senzaciji, po tem, da se nekdo z njim ukvarja. In kako "prav" mu je priša tu bolezen. Kajti včasih lahko ljudje z boleznijo tudi manipuliramo. Kakšno razočaranje torej, ko v vsem procesu ozdravitve ni bilo nikakršnega pompa, nobene senzacije, nobenih opozarjanj! Nihče se ni ustopil pred njim, nihče ni glasno klical in nihče ni polagal rok. Vse, kar je potrebno, se je tiho, skrito 7-krat umiti v Jordanu.
Pravo Božje delovanje je vedno tiho, skrivno, spoštljivo in namenjeno tebi osebno!

In blagor tistim, ki upajo ostati tako ponižni, da Bogu ne zapirajo poti z lastnimi predstavami o tem, kako bi moral reševati, delovati in reagirati, temveč mu pustijo prosto pot. Ti ljudje lahko vidijo mogočna Božja dela, ki bodo presegala vsakršno potrebo njihove duše.

Da bi Bog lahko deloval, je torej potrebno zapustiti "poznani Nazaret", tisto domače, kar poznamo in kar nam predstavlja varnost ter stopiti na pot neznanega, odprti za Božja presenečenja, ki so izven naših okvirov.

Ali je Gospod med nami ali ne?

2 Mz 17,3-7
Rim 5,1-2.5-8
Jn 4, 5-42

To so se sprašeali Izraelci na dolgi poti iz suženjstva v svobodo. Večkrat in navkljub vsem znamenjem, ki jih je Gospod zanje storil. Dogodek ob Masi in Meribi se je zgodil ne tako dolgo po prehodu preko Rdečega morja, ko so Izraelci izkusili silovito Božjo moč, ki se je zanje bojevala. Tokrat je bila dovolj že navadna žeja in že so podvomili v Gospodovo skrb.

In če smo iskreni - kako zelo smo podobni tem Izraelcem ob vsaki težavi in stiski! Kako hitro zdvomimo in se sprašujemo ali je Bog med nami ali mu je resnično mar za vse, kar doživjamo? Res, majhna je naša vera.

A Bog ni za nas umrl zaradi naše strašansko velike vere, niti zaradi naših pobožnih ali manj pobožnih uspehov, temveč je dal svoje življenje takrat, ko smo bili še grešniki. Ker je to Božji dar, ker je to čista milost. Če pa je Gospod izkazal največjo ljubezen takrat, ko smo bili grešni, ne obstaja več situacije, v kateri ne bi obstajalo upanje. Ker je naše upanje tista Ljubezen, ki se je odločila za nas neodvisno od naših zaslug. In ta Ljubezen je izlita v naša srca, z njo smo obdani, v njej celo živimo. Tudi takrat, ko je ne občutimo. Je tukaj, je v nas.

A Bog nas vedno čaka tam, kjer ga mi nočemo srečati. Tam, kjer bežimo in se zapiramo. Tam, kjer se skrivamo.
Po običaju so v Jezusovem času žene hodile zajemati vodo zgodaj zjutraj. Takrat, ko še ni pričelo pripekati sonce. Samarijanka pa je tja odhajala okrog šeste ure, kar v našem času pomeni okrog poldneva. Takrat, ko je bilo najbolj vroče. Takrat, ko je vedela, da ne bo srečala nikogar. Kajti bila je etiketirana, v srcu je nosila stvari, ki se jih je sramovala. Tja ni želela spustiti nikogar, niti Boga. A točno tam jo je čakal. Tam, kjer čaka tudi nas, tam, kjer ga mi nočemo srečati - v naših "poldnevih". V stvareh, ki se jih sramujemo, ki jih skrivamo in pred njimi bežimo.

A Gospod se spusti vedno korak nižje od mesta, kjer se nahajamo sami. Da nas ne bi izgubil. "Daj mi piti, " reče ženi. On je tisti, ki se naredi potrebnega. Da bi nam bil dostopen in nam nato dal svoj dar - izvir  življenja.

Jezus ruši vse vzorce in vsa pravila, ki so veljala v tistem času. Ker so ga ovirala na poti do ženinega srca. To pa je tudi edino, kar ga je zanimalo. Boga žeja po naših srcih, ne po naših pravilih, kajti tam je resnično svetišče, kakršnega si želi Bog. To svetišče ni na tej ali oni gori, na tej ali oni Božji poti, temveč v naših srcih in telesih. Tam si Gospdod želi resničnih častilcev. Ljudi, ki resnično živijo - s srcem in v telesu, v konkretnosti.

Jezus torej prihaja  v naše življenje kot izvir sredi puščave, kot voda, kot tisti, ki pelje korak naprej. Jezus je bil sedmi mož v življenju Samarijanke. (Kajti pet mož je imela in ta, ki ga je imela, ni bil njen mož.) Število sedem pa v svetem pismu vedno pomeni polnost, izpolnjenost. Jezus je torej tisti, ki v naša življenja prinaša polnost, osvoboditev, odrešitev. Nekaj, kar sami ne moremo doseči, nekaj, kar je čisti milostni dar.

Mi pa se ga bojimo sprejeti. Nenehno vpijemo in čakmo rešitev, čakamo Mesija, ki pride. Ne opazimo pa, da je že tukaj, med nami, kot tisti, ki z nami govori. Vprašanje je le ali ga mi želimo srečati in slišati?

Čas za to je pravi. Žetev je tu. Danes. Ne čez štiri mesece, ampak danes. Kajti Bog je med nami, ne jutri, ne takrat, ko mi bo šlo boljše, ampak danes.

Vrnjeni

Mih 714-1,18-20
Lk 15,1-3.11-32


Kolikokrat se tudi sami počutimo kot tisti, ki osameli prebivajo v gozdu sredi rodovitne dežele?
Slutimo in prepoznavamo, da nekje obstaja polno življenje, da obstaja rodovitnost, ki napolnjuje z veseljem. Morda smo taka obdobja rodovitnosti že izkusili in dobro vemo, kako prijeten okus ima takrat življenje.

Smo pa zagotovo tudi izkusili pustinjo in osamljenost. Čas, ko ne raste nič, ko zemlja ostaja prazna in kljub trudu ne zraste nič. Vsaj zdi se tako.
To je čas, ko se nam zdi, da življenje teče naprej, a brez nas. Težki dogodki, nesreče, krivice in ostra bolečina so tiste, ki nam dajo občutek, da smo nekje obtičali, zašli in da gre vse, kar delamo ali želimo, v prazno. Glas, ki udari ob steno in ne da odgovora, niti odmeva.

V takih časih prerok Mihej kliče k Bogu v imenu nas vseh: "Daj nam videti čudežna dela, kakor v dneh, ko si šel iz Egipta! Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh ostanku svoje dediščine?"
Vpije k Bogu in ga prosi, naj očisti naše duše, naš spomin, naša občutja. Da ne bi zaradi greha - lastnega ali greha drugih - za večno ostali obteženi, v deželi brez vode, na pašnikih, kjer ni več paše. Mihej spodbuja ljudstvo, naj zaupa v Gospoda, ki je zanje že storil tolika mogočna dela. Kajti Gospod, ki ostaja zvest, bo mogočna dela, ki jih je storil nekoč, zagotovo storil ponovno. Bog je vedno pripravljen vračati rodovitnost, puščavo spreminjati v zelene pašnike, pustinjo v obljubljeno deželo. Potrebuje pa našo odločitev, da se vrnemo k njemu. A za to odločitev je potrebno iti vase.
In tega se pogosto zbojimo. Kakor mlajši sin.

Kako daleč je ta sin moral iti, predno si je upal reči: "Zdaj pa dovolj, sam res ne morem več. Potrebujem Očeta". Koliko ponižanj in osramočenosti je moral prejeti, da je končno v njem dozorel trenutek svete jeze, trenutek, ko se je odločil, da mu pripada nekaj več, da je bilo dovolj beračenja, da mu pripada dom in dostojanstveno življenje. In kako smo mu podobni. Kako daleč moramo pogosto tudi sami, predno v nas dozori odločitev za spremembo.

Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. 
Oče ne more biti lepše opisan, kakor v tem stavku Lukovega evangelija. Oče, ki nenehno pogleduje za svojim otrokom in čaka, kdaj se bo vrnil in odločil priti bliže k Njemu. Oče spoštuje našo svobodo. Čaka nas, hrepeni in nemi v ljubezni in žeji do nas, a ve, da ne sme na silo za nami. Čaka naš prvi korak. In dovolj mu je en sam, prvi korak. Vse ostalo stori On! Priteče, objame, obleče, umije, vrne dostojanstvo, vrne sinovstvo, hčerinstvo in priredi gostijo! Simbol lepote in polnosti, ki ga daje življenje iz Odnosa.

Bog torej potrebuje zgolj naš "da", potrebuje naše priznanje, da ne zmoremo sami in da si ga želimo. Pomembno pa si je očistiti podobo Očeta. K temu nas kličeta oba sinova, kajti nihče od njiju ni dojel, kaj pomeni imeti resničnega očeta. Za to tudi nista mogla biti resnična sinova.

Za prvega otroka je oče dolgo časa pomenil nekoga, ki ga omejuje, ki ga ogroža, nekoga, ki mu bo nekaj vzel, prepovedal in mu onemogočil srečo. Tisti, od katerega je potrebno oditi, da bi lahko bili srečni. Podoba Boga, ki jemlje. Kako neinovativna znana stara skušnjava!

Na drugi strani pa je starejši sin, ki v očetu vidi skupek pravil, ki jih je potrebno izpolniti. In ko vse izpolne, ni še vedno vreden ničesar. Niti kozlička. Perfekcionizem, ki ga toliki med nami poznamo. In zopet smo ukradeni Božjega otroštva, ker smo okradeni resničnega Očeta.

A ravno post je čas, ko smo poklicani nazaj, k resničnemu Očetu, k ljubečemu, kipečemu od veselja in tistemu, ki nam želi največjo srečo. In kako težko je verjeti v takega Očeta, ki nas dela sinove in hčere, polne pravic, življenja, dostojanstva in odgovornosti. Pogosto raje ostanemo kar najemniki gospodarja, ki ukazuje in določa. Je "lažje", ker se bojimo svobode, bojimo odraslosti.

A Oče nas ima preveč rad, da bi nas nehal čakati. Ker ve, da je ravno v dostojanstvu hčere in sina tista sreča, ki jo vsi tako močno iščemo. Čaka nas in pogleduje, kdaj bomo odšli iz tuje dežele, iz dežele, kjer vsa rešitev sloni na nas samih, ter se v rnili v deželo, kjer smo lahko sinovi in hčere Najvišjega.

In zdi se, da teh 40 dni Gospod še prav posebno pogosto pogleduje proti obzorju, da bi nas radostno uzrl in pritekel.