On, ki je prvi vrgel vse

32. nedelja med letom

Danes Beseda pred osvetljuje kar nekaj nasprotij in s tem tudi nas sprašuje, na katero stran smo se pripravljeni postaviti.

Na eni strani imamo namreč farizeje in pismouke, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnici in častnih mest na gostijah. Pred temi Kristus opozarja svoje učence.
Njim ob bok lahko postavimo vse tiste ljudi, ki so glasno in hrupno metali denar v tempeljsko zakladnico. Metali so namreč iz svojega preobilja in se v marsičem dali videti in slišati.
To je torej množica tistih nenasitnih ljudi, ki iščejo, kako bi z drugimi nahranila sebe. Išče, kako bi preko opaženosti dvignila svoj položaj in vrednost. Človek, ki išče zase, zato tudi daje drugače. res da meče kovance v zakladnico, kar je pohvalno, vendar vrže vselej le toliko kolikor to dejanje ne ogrozi njegovega lastnega udobja in le toliko kolikor mu tako početje obljublja neko korist. Vsaj pri Bogu, če že pri ljudeh ne.

To je tista nenasitna miselnost, ki človeka vselej pušča pustega in praznega (prim. 1Mz 1,2), brez topline odnosa, ki vključuje daritev samega sebe. To miselnost lahko ponazorimo s tisto veliko in lačno množico v času suše, h katerim prerok Elija ni poslan. To je namreč tista množica ljudi, ki ostaja lačna in nenasitna, kar je prvi rezultat miselnosti, ki rešuje samo sebe. Takrat smo nenasitna zakladnica, v katero morajo mnogi vreči veliko, morda celo od svojega uboštva, pa nam še vedno ni dovolj. Mnogi morajo opaziti naše metanje kovancev, ploskati morajo, pa še vedno nam ni dovolj. Ker smo še v temi, ker še iščemo zase, ker še druge uporabljamo zato, da bi rešili sebe.

Kristus pa tako kakor običajno, tudi tokrat zareže v bistvo in pokaže drugačno pot. On se postavi na stran vdove, ki ni imela druge zaščite kakor Boga samega, postavi se na stran tistih, ki so pripravljeni darovati sebe in videti druge. On poviša nizke, ki sami ne iščejo povišanja od ljudi ter jim podari novo življenje v izobilju. Življenje, v katerem moka v loncu ne poide in olja v vrču ne zmanjka. Ker se to življenje napaja v odnosu z Gospodom, ki deli vsakemu po meri njegovega naročja.

Tisti torej, ki se odločijo, da svojega praznega naročja ne polnijo sami ali z drugimi, tisti, ki so se odpovedali sebi in so pripravljeni v zakladnico vreči sami sebe, vse, kar so in kar imajo, lahko doživijo lepoto Nebeškega kraljestva, ki je vedno nova in vedno lepa. To Kraljestvo se običajno
najprej najavi z veseljem v srcu, nato z izpolnjenostjo in še nato z gorečo željo po daritvi drugemu.

Tako vdova iz Sarepte kakor vdova iz templja predstavljata podobo tega, kar je kristjan poklican postati. Obe sta bili beračici, ki nista mogli vzdrževati sami sebe. To je podoba nas samih pred Bogom.
Obe pa sta sklenili, da zaupata tej skrivnostni Besedi v srcu in data vse. Prva vdova tako Eliju da vse, kar še ima zase in za sina, druga da vse, kar še ima za preživetje. Čeprav ima dva novčica, ne pridrži enega zase. Verjame namreč vrstnemu redu Boga, ki najprej prosi vse, zato, da bi potem lahko vse podaril in bi tega podarjenega ne zmanjkalo nikoli.
Obe igrata vse, kajti v življenju je ljubezen tista, ki prosi vse, da lahko tudi da vse. 

Tistemu torej, ki upa razpreti svoje dlani, lahko Gospod podari veliko in za vedno, kajti temeljna lastnost Božjih darov je prav v tem, da nimajo konca. Še več, bolj kot se jih deli, bolj se množijo. To je logika v katero nas kliče današnja Beseda.

Logika zaupanja in izpuščanja, da bi se nam res lahko v celoti podaril tisti, ki se je daleč pred nami naredil ubogega in v našo zakladnico srca "vrgel", kakor pravi drugo berilo, enkrat za vselej samega sebe in se človeku podaril v celoti. To je evharistija.

To bo tudi vedno Njegov odgovor pred ponižnim srcem, ki ne polni samo sebe in ne išče zase, temveč ostaja majhno in proseče, odprto in podarjajoče. Takemu resnično podarja vse - samega sebe.

Eno ti manjka ...

28. nedelja med letom

"Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal (...)"

Na eni strani vidimo Jezusa, ki se ponovno odpravlja na pot, morda utrujen in vendar poln življenja, na drugi strani pa priteče nekdo, ki še ni našel svojega imena ter ves zasopel, utrujen, izmučen in v stalnem lovljenju časa in samega sebe pade na kolena.
Kako tako velika razlika? Kaj je za vsem tem?

Ta nekdo, ki ga na drugem mestu evangelist Matej imenuje mladenič, si je zgradil že precej stabilen projekt, sestavljen iz 7 horizontalnih zapovedi, med katerimi so se izgubile prve 3, ki vključujejo odnos z Bogom. Nabral si je torej že kar nekaj uspehov in vendar ni v sebi občutil niti najmanjšega zadovoljstva. Vedno mu je še nekaj zmanjkalo. Tisto eno, ki ga je neprestano mučilo in pehalo v nove in nove aktivnosti.

Za tega mladeniča je namreč to eno bila le še ena manjkajoča stopnička, ki jo je potrebno preplezati in tako končno osvojiti svoj cilj - Boga. Ker pa sam te stopničke ni našel, je za pomoč vprašal dobrega Učitelja, ki  še ni smel postati Odrešenik. Prav zato, ker zanj še ni smel biti Bog, ga Jezus zbode z vprašanjem čemu mu potem pravi dober, saj ta naziv resnično pripada samo Bogu. On pa zanj to še ne sme postati. Še bi ta mladenič raje ustvarjal sam ter utrujen in izmučen še enkrat poskusil prejeti navodilo za zadnji vzpon do svetosti. Kristus ga torej razočara, ker ne vstopi v njegovo miselnost, ampak ga povabi v svojo. Zato ta nekdo še vedno odide brez imena, razočaran in žalosten ...

Kristus ne daje navodil, ne daje tistega enega kakor si ga sami predstavljamo, ampak nas povabi v odnos, kjer je Bog lahko resnično Bog. Tako moramo tudi sami dokončno spoznati, da vse prigarano v resnici nima ničesar skupnega z nebeškim kraljestvom, v katerem tisto eno ni več človeški napor, ampak sprejetje Boga, sprejetje Odnosa.

Vse prevečkrat se vero razume kot pridnost in nabiranje točk za nebeško kraljestvo, kar logično prinese le utrujenost in željo po odhodu. Kako znano občutje tolikih kristjanov, ki se izgubijo v doseganju ideala in ideje, spregledajo pa tisto edino, ki manjka - odnos s Kristusom, ki še vedno ljubeče zre in upa, upa, da ga bomo končno sprejeli za edinega Boga in Odrešenika.

Kristus sam nam je pridobil večno življenje, zato nam ni potrebno drugega kakor ta dar sprejeti, izbrati in živeti. To pa pomeni postati kakor otroci, ki vedo, da sami ne morejo ničesar in so zato nenehno zazrti v svoje starše, ki jim dajejo sami sebe. Edino taka duhovna drža pripravi prostor Bogu, zato Jezus svojim učencem ne reče pomotoma: "Otroci ..."
Ne otročji, ampak otroci.

Vstopiti v večno življenje je torej postati kakor otrok ter vstopiti v logiko daru, izpuščanja in poslušanja.

Daru, ker si tega ne gre zaslužiti s pridnostjo, liturgičnimi zvezki in 1000 dejavnostmi.
Izpuščanja, ker šele ko izkusiš Ljubezen, ki gleda in ljubi, veš, da je ogromno odvečnih dejavnosti, ki zamegljujejo stik z Bogom.
Poslušanja, ker šele ko gremo in prodamo svoje ideje, projekte in zamisli o tem kako bi moralo biti, nastane prostor za tišino in poslušanje. Šele takrat lahko Sveti Duh kaj pove in popelje naprej, v lepoto in veselje hoje za Kristusom in v Kristusu.

Dokler pa vztrajamo v lastnem navideznem "bogastvu" in se oklepamo del za Boga, a brez Njega, v naših življenjih, programih, skupinah in projektih Sveti Duh nima več prostora. Še več, če slučajno najde špranjo in pride z navdihom, ga označimo za nezaželenega gosta, ki ruši naše projekte prav kakor so Jezusove besede zrušile in užalostile tako popoln projekt tega človeka.

In prav je tako. Prav je, da nas Božja beseda preseneti, šokira, tudi užalosti. Prav je, da ostane živa in dejavna, ostrejša kakor dvorezen meč in zareže v tisto, kar ni Božje.
Sveti Duh nas namreč noče izgorelih, zadihanih in v teku, temveč nas sanja umirjene, jasne, lepe, vesele in rodovitne. Lepo utrujene in ne izgorele. Take, ki vedo, da je vsa lepota življenja v odnosu, ki ne potrebuje zlata in srebra, ampak ljubezen in zaupanje. Vse ostalo ne gre skozi šivankino uho ali ozka vrata večnega življenja, po katerem vsi tako močno hrepenimo.

Pustiti torej vse, zlasti samega sebe, lastne ideje in načrte ter prisluhniti Gospodovemu glasu in hoditi za njim, je klic vsej Cerkvi, vsem nam, ki se prevečkrat izgubljamo v poznanem pridobivanju točk in delanju kljukic, pozabljamo pa na obraze ljudi, ki so prav poleg nas, nas gledajo in čakajo, da bi z njimi preprosto živeli to večno življenje, ki se je samo sklonilo k nam in nas poiskalo.

Morda je to tista največja modrost in preudarnost za katero moramo prositi danes. Tako bodo skupaj z njo k nam prišle še vse ostale dobrine in neizmerno bogastvo, ki je več kakor vse bogastvo tega sveta. Kdor je okusil ljubezen in zaradi nje izpustil svoje oklepe, je zagotovo že izkusil lepoto prijateljev, bratov, sester, otrok, mater, očetov, hiš in njiv ter v njih že zaslutil lepoto in veličino večnega življenja, v katerem je potrebno le eno - ljubeč in odpuščajoč odnos.

Klici so prišli do ušes Gospoda

26. nedelja med letom

Gospod vedno sliši! Tudi neme krike src, ki iščejo, pa včasih ne vedo niti koga ali kaj. In daje odgovor, vedno znova. Pošilja nam svojega Duha, pošilja svojega Sina, da bi vsi prerokovali, torej pričevali, da smo sinovi in hčere ter tako vsem, ki tudi želijo videti, pokazali Očeta.

Bog pa, ki svojo vsemogočnost razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem, hoče pri odreševanju sodelovati s človekom. Zato kliče. Tudi z Njegove strani tako prihajajo do nas klici in prošnja, da bi sprejeli njegovo milost, njegovega Duha in ga delili naprej.

Tu pa se pričnejo prvi zapleti. Človek, ki v sebi še vedno nosi tisti del starega mišljenja, ki mu prigovarja, da je pomembna ekskluzivnost, pripadnost, znamka, točno določena oblika, se ob tem spotakne. Nasede namreč obliki in prepričanju, da je potrebno dišati po "našem", prezre pa vsebino.

Jozue, ta veliki Nunov sin Jozue, ki bo pozneje pripeljal izvoljeno ljudstvo v obljubljeno deželo, se tukaj pokaže še zelo nezrel. Obnaša se kakor tisti "starejši sin iz prilike", ki zapade v miselnost, da si je milost potrebno prigarati. Tudi Jozue od malega služi Mojzesu in tako prične verjeti, da lahko oznanja in prerokuje samo nekdo, ki je naredil "uradno šolo" in si pridobil "diplomo" ter kupil pripadnost. Milost pa ne deluje tako.

Zato ga Mojzes zaustavi in reče: "Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke!"
Mojzes je po poti osebnega prečiščevanja v dolgih letih skritega dela pri tastu Jitru dokončno spoznal, da je Milost dar, ki se je ne da prislužiti. In ker ve, da je zastonj podarjena tistim, ki odprejo srce, hrepeni po tem, da bi jo prejeli še drugi, da bi vsi prerokovali in bi vse ljudstvo izpolnjevalo voljo Boga.

Drugo berilo samo stopnjuje kruto realnost starega, individualnega človeka, ki rešuje samega sebe! Bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. 

Stari človek misli, da je bogat, v resnici pa je tako zelo prestrašen zase in tako reven, da se oklepa sleherne stvari. Vse je potrebno kopičiti, vse držati v rokah, kajti konec je neizbežen. In vendar to "bogastvo" začne rjaveti in celo razjedati meso tistega, ki ga hrani. Močne prispodobe uporablja apostol Jakob, a tako resnične! Kajti kadarkoli pademo v zanko miselnosti, ki človeku prigovarja, da je sam in se mora zato tudi reševati sam, pričnemo kopičiti, postajamo ljubosumni, ekskluzivni in celo krivični. Bogataši namreč prenehajo dajati celo nujno in zasluženo plačilo delavcem, kaj šele da bi okusili besedo "dar".

Ta "bogataš" se pokaže tudi v velikem apostolu Janezu, ko ponosno pripoveduje Učitelju, kako so branili dobro delati nekomu, ker ni bil "njihov". In Jezus jih ustavi ter z usmiljenjem in prizanašanjem prične ponovno razlagati.

V miselnosti novega človeka, ki se je rodil iz Milosti, ni več prostora za "naši" in "vaši", temveč je temeljni skupni cilj, da bi vsi izkusili sinovstvo in hčerinstvo ter vse spoznali kot dar.

In res, kdor ve, da je Izvir žive vode v Kristusu, ki ne mine, bo z lahkoto dal kozarec vode potrebnemu. Ker ve, da je sam obdarovan, daruje ne le kozarec vode, ampak celo samega sebe. Kdor pa misli, da si mora milost vode zaslužiti, bo kozarec vode še kako krčevito držal v rokah, saj bo ta kozarec zanj postal osebni dosežek, trofeja, ki jo je potrebno kazati in celo ploskati.

Gre se torej za temeljni preobrat miselnosti, gre se za vprašanje odrešenja, vprašanje krsta. Kristus staremu "bogatašu" v nas, ki sebe in druge pohujšuje s tem, da "oznanja" vero ter milost kakor sredstvo, ki jo je potrebno kupiti in pridobiti, je potrebno dati mlinski kamen okrog vratu in ga vreči v morje, ga ponovno potopiti v krstne vode. Potrebno ga je shirati, kar v semitskem jeziku predstavljajo podobe sekanja rok in nog ter v nas ponovno dati prostor novemu človeku, ki je že vstal iz krstnih vod in misli po Božje. Misli po sinovsko, torej v luči milosti, ki je zastonjski dar, dan vsem, ki so ga pripravljeni sprejeti, nato pa spontano darovati naprej.

O ko bi se torej vsi mi in vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke in pričevalce edinega in pravega ljubečega Očeta!

Si upati nevarno

25. nedelja med letom

Ubijate in ste nevoščljivi in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. Prosite, pa ne prejemate, ker slabo prosite - namreč za to, da bito porabili za svoje naslade. 

Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.

Pred današnjo Besedo moramo umolkniti vsi, kajti postavlja nas pred dejstvo življenja, ki kliče, da gremo v njem do konca. Kako malokrat si upamo v globino stvari, kako malokrat si upamo pogledati v oči in stvari poimenovati z njihovim imenom, take, kot so in ne take, kot jih skušamo prikazati samo za to, da nikogar ne bi vznemirili in bi vsaj navidez vse imelo podobo "moralne neoporečnosti". Ta je veliko let očitno bila pomembnejša od samega Kristusa, ki je za marsikoga zelo oporečen. Še danes.

V človeku se namreč bije bitka med izbiro in ne izbiro. Veliko ljudi ne izbira in s tem avtomatsko izbira smrt. Življenje, ljubezen in dobroto pa je potrebno zavestno izbrati! Ta izbira pa ne pozna vmesne poti, pozna samo tisto, ki gre do konca.

In zakaj se tja bojimo? Zaradi konca ... ker življenje zares vključuje daritev samega sebe, svojega življenja, vključuje vznemirjanje, vključuje razkrinkanje hudih duhov, vključuje razkrinkanje povprečnosti in ležernosti življenja, ki nobenega ne zadovolji! Kakor vrečka čipsa ne more nadomestiti dobrega kosila, tako povprečno življenje, ki se trudi, da nikogar ne bi vznemirilo in prav tako nihče ne bi vznemiril njega, ne more nagovoriti.
Nasprotno, vedno so nagovarjali tisti, ki so biti budni! Svetniki. S častjo oltarja in brez nje.
Oni so prebujali, ker so se upali pustiti raniti, umazati, dotakniti in stvari poimenovati z njihovim pravim imenom.

Kristus sam vznemirja, ker stvari predstavi take, kakršne so. Farizejska in herodovska miselnost tega ne prenese, zato jasno pove: "Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal."

Prvo berilo jasno in brez olepšav razkrinka misel, ki vodi brezbožne, tiste, ki ne prenesejo življenja: "Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe pri naši vzgoji."

Sprašujem se, koliko ljudi, ki so imeli v sebi življenje, je bilo med nami že utišanih? Kolikim smo mi sami nastavili zanko in jih odrinili preprosto zato, ker so nam bili v napoto? Ker so vznemirjali našo misel povprečnosti.

Kristus je bil marsikomu v napoto. Pravzaprav je še danes. Ker nas nenehno meče ven iz "evangelija", ki smo si ga prikrojili po svoje, interpretirali po svoje, na način, ki nikogar več ne vznemirja. A to ni evangelij!
Bojimo se, da bi nas resnični evangelij spravil v nelagodje kakor je Kristusovo vprašanje presenetilo učence. Bojimo se, da bi nas zaustavil in razkrinkal, ko nas vodi pravilo: "Kdor me vznemirja, ga odrežem. Kdor nasprotuje in se z menoj ne strinja, ga utišam."

Vsi imamo v sebi to pokvarjeno in preračunljivo misel, s katero hočemo rešiti sami sebe. Tudi za ceno utišanja drugih. Še je v nas Kajn, ki Abela preprosto ubije, ker mu je v napoto. Še so v nas vprašanja o tem, kateri izmed nas je največji.
Kristus pa nas ljubeče in odločno vedno znova vrača k pravemu cilju. Naš cilj so nebesa, je daritev življenja, so praske, so rane zaradi ljubezni in zaradi zla, ki se v to ljubezen zaganja. Naš cilj je izpolnjenost, ki je v tem, da bi vsi spoznali Očeta.

Za Kristusa je prvi tisti, ki služi. Tisti, ki se ne ukvarja s sabo in s svojim povišanjem, temveč opazi drugega v njegovi potrebi in se mu daruje. S tistim malim, kar ima. To je dovolj. Nato drugemu in spret drugemu. Tako cilj našega življenja postaja izgubljanje lastnih prvih mest, da bi vsi imeli vse.

V nas poleg tega Kajna, ki se boji zase in ga brat ne zanima, živi tudi otrok. Tisti otrok, ki ga Kristus vzame k sebi in učencem pokaže za zgled. Kdor torej sprejme enega takih otrok, sprejme in oznanja Boga. Ker otrok povezuje, otrok vedno išče odnos, išče in da samega sebe, da bi dobil tako iskano in potrebno ljubezen. Vse je pripravljen narediti, da bi starše prebudil in bi mu ti dali sami sebe. Ta otrok je v nas. Otrok, ki je pripravljen iti do konca zato, da bi v ljudeh prebudil košček topline. Pripravljen se je odpovedati sebi, da bi v drugem prebudil njegov najlepši potencial, ki je ljubezen. Njegovo edino poslanstvo in cilj je torej sprejeti in dati ljubezen. Na to bistvo Božjega otroštva smo prevečkrat pozabili. Pozabili smo na odnose. Na to, da je bolj pomembno biti bratje kakor to, da nekaj naredimo in zablestimo.

Premalo imamo očetov in mater med nami. Premalo smo očetje in matere, ki bi pred seboj ne imeli to, kdo izmed nas je največji, temveč Očeta, ki hoče preko naše grešnosti in majhnosti svetu pokazati, da smo med seboj lahko bratje! Če pa smo bratje, obstaja Oče!

Bog torej potrebuje normalne kristjane! Kristjane, ki si upajo umazati drug z drugim, pogledati v obraz, spoštljivo poklicati stvari po imenu, zlo tudi poimenovati kot zlo in ga ne skrivati v pobeljene grobove, si odpustiti in ranjeni, a odpuščeni hoditi naprej. Do cilja, ki je nebeški Jeruzalem, kjer je Oče končno združen z vsemi svojimi otroci.

Jutro osmega dne

24. nedelja med letom

Danes se ponovno odvija bitka med resničnim in lažnim, med tem kar je resnična vera in tem, kar se tako imenuje, pa to ni. Kajti vera je odnos, pristen odnos z Očetom, ki dejansko vključuje odnos z brati. Ne gre drugače. Kjer je Bog je tudi brat in kjer je brat je tudi Bog. To skrivnostno zamenjavo je Kristus sam večkrat poudaril in pokazal v svojem življenju, dokončno pa s svojim trpljenjem, križem in vstajenjem, po katerem je Božjo naravo za vedno združil s človeško in ju neločljivo povezal. S tem je bila človeški naravi ponovno vrnjena možnost in svoboda za življenje po Bogu.

V čem pa je razlika med človeško in Božjo mislijo? Ko je človeška narava sama, brez zavedanja združenosti z Božjo, se obnaša kakor ogrožena in dela vse, da bi rešila sebe. Uporablja druge, preračunava, rani, daje samo, če ima korist ter jemlje, kjer se izplača. Božja pa ima v temelju drugega, išče to, kar je zanj najbolje, čaka in nenasilno vabi, da bi se lahko podarila. In ne jemala. Razlika je precejšnja.

Ko pa se ti dve naravi združita - kar je za nas storil Kristus - je tudi človeška narava sposobna izbirati drugačno, odrešeno misel. Misel, ki daje in izgublja, ker ve, da je tam tisto več. Misel, ki ljubi in se ne boji zase, temveč vidi drugega, misel, ki ima cilj, da bi bili vsi najdeni in se ne ozira več na to ali je pri tem opraskana ali ne ali mi nekdo paše ali ne ali me je brat pravilno nagovoril ali z napačnim tonom.

Velika noč naše misli in čustev je torej temeljni prehod, ki ločuje med "vero farizejev" in "vero božjega kraljestva".
Ta dvoboj se v današnjem evangeliju močno odigra med Jezusom in Petrom. Jezus ve, da je prišel izpolniti Očetovo voljo, ki je v tem, da se nihče ne izgubi, da nihče ne ostane brez možnosti ljubezni. Ve, da je Očetov sin, zato daje. Peter, ki še ne razume in še ni prešel velike noči, pa se brani, se bojuje, dokazuje in dela vse, da bi rešil sebe in Ljubezni preprečil, da se daruje. Tako Peter izgublja. Ker rešuje svojo ogroženo naravo, ki še ni kapitulirala pred Božjim pogledom. Za to bosta potrebna "dekla in petelin".

Tisti, ki hoče hoditi za Njim, naj se torej odpove sebi. Odpove lastnemu strahu in miselnosti, da mora rešiti sebe ter se odkrije ljubljen in pusti ljubiti in voditi Tistemu edinemu, ki se podarja. Kliče nam, naj končno izpustimo kontrolo svojega življenja, ljudi in stvari, ter razpremo dlani in sprejmemo. Konkretnost življenja, ki nam jo pripravlja brat. Brat, ki je večkrat grešen. Kakor mi.

Apostol Jakob zato zelo suvereno dokazuje in izziva: "Ti imaš vero, jaz pa imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom iz svojih del pokazal vero." Vera se torej spozna iz del! Vendar so to dela, ki niso več aktivizem človeka, ki je sam in se dokazuje, temveč so to dela, ki dišijo po tihi daritvi človeka, ki se je našel v Odnosu in ve, da je ljubljen. Dela takega človeka namreč dišijo povsem drugače od dela ogroženega posameznika, ki se rešuje. Kdor je izkusil, to dobro pozna!

Beseda nas torej vabi v pristno vero, kjer je temelj "odpreti uho in se ne upirati Besedi, se ne umakniti nazaj". Prisluhniti Besedi, umolkniti, izpustiti in se odpreti novosti pa je nekaj, česar se ogrožen človek boji. Je pa tudi samo v tem porod resnične vere, kjer akter ni več človeška ogroženost, temveč Božja ljubezen, ki kliče človeka in človek, ki odgovarja nanjo. Središče torej postane odnos. Odnos z Besedo, pred katero se ne umikamo več nazaj, ne iščemo več izhodov pobega, ampak upamo stopiti v tisto, k čemur nas kličejo konkretne situacije.

Človek bi naredil vse, da bi pobegnil iz lastne velike noči, kjer je poklican vstopiti in ljubiti konkretno. Kjer drugemu, ki čaka in prosi za spravo in pogovor, ne reče: "Bom molil zate!" in lačnemu ne reče: "Pojdi v miru! Pogrej se in najej!" temveč mu da nekaj svojega. Odgovori na konkretnost, ki mu ni všeč ter je ne več spreminja kakor Peter, temveč kakor Kristus. Peter jo je skušal spremeniti od zunaj, Kristus pa je tisti, ki je vstopil vanjo, dal samega sebe iz ljubezni in dejansko prinesel največjo spremembo vseh časov - vstajenje.

Vsi čakamo vstajenjsko jutro, nihče pa ne bi vstopal v preobrazbe, ki zajemajo veliki četrtek, petek in soboto. To še kako velja v naših odnosih, v katerih režemo, odhajamo, zapiramo, spreminjamo, ne vstopimo pa kot bližnji. Ker se bojimo bolečine. Ker se kakor učenci bojimo že samo prisluhniti o čemerkoli, kar diši po "semenu, ki pada v zemljo", kaj šele, da bi notri tudi zakorakali. Raje pobegnemo in raje vlečemo Učitelja k sebi in mu začnemo braniti.

Radi bi umrli neporabljeni, lepi, nedotaknjeni, ljubezen pa kliče k rokam, ki si upajo umazati, k nogam, ki si upajo poklekniti k drugemu, k očem, ki upajo jokati in prositi, k obrazu, ki upa stopiti pred drug obraz in odpustiti.
Vsi hrepenimo po takih odnosih in vsi bežimo od njih, ker vključujejo tudi rane. Toda samo preko ran se lahko zgodi vstajenje. Krepko in močno "meso" novosti vstajenja ne potrebuje.

Velikonočna jutra naših odnosov bodo torej prišla, ko si bomo upali misliti ne več po človeško temveč po Božje, ki tam, kjer nekaj boli in se človeško gledano zdi "izgubljanje", že vidi novost vstajenja.

In bil je večer in bilo je Jutro osmega dne!

Postanite uresničevalci Besede

22. nedelja med letom

Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: "Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?"

To nemirno vprašanje, ki je razjedalo Jezusove sodobnike, tako trdno zasidrane v svoje religiozne trofeje in stolčke, bi lahko prevedli v vprašanje mnogih današnjih kristjanov: "Jezus, zakaj ti in tvoj evangelij ne gresta v naše varne okvire? Zakaj nisi bolj obvladljiv? Zakaj nam uhajaš in ne delaš kakor te prosimo?"

In Jezus začne učiti ...
Bistvo in kal vsega življenja ni v tem, kar se vidi, ampak v tem, kar je v srcu. Bistvo življenja ni v zunanjih naprezanjih človeka, temveč v tihem sprejetju odnosa, ki ga srce tke s svojim Očetom. Bistvo lepote ni v čiščenju čas od zunaj ter v obrednem umivanju rok, temveč je v sestopu v lastno globino, kjer Duh nenehno seje svojo Besedo. Ta edina in samo ta ima namreč moč, da preoblikuje, da očisti, da prinese življenje, ki nato raste in klije.

Zato apostol Jakob, ki je z ostalimi učenci sam doživel prehod iz zunanjih naprezanj, kjer vlada človeški prav, v vero, kjer Gospod prime za roko in vodi, tako prepričljivo spodbuja: "S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo."

Bistvo človekove čistosti in lepote je torej v duhovnem življenju, ki se začne na skrivnem, v tihem kotičku srca, v katerega vstopi Beseda. Le- ta vstopa v naše "Nazareške hiške" ter išče prostor in pripravljenost srca, ki ji bo dovolilo, da postane telo.

A potrebna je "nosečnost", potreben je čas, ko Beseda lahko mirno raste in poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu (Mr 4,28). In tega časa religiozni človek nima nikoli. Ker je preveč okupiran s tem, da pokaže svoje sposobnosti in opozori nase. Preveč je obremenjen z lastnim mestom, da bi lahko prepoznal obiske Boga. Še več, ko jih prepozna, jih smatra za sovražne in nevarne, ker se vrivajo v njegove dobro dodelane strukture pravil in obveznosti, ki mu z lažno varnostjo zagotavljajo obstoj. Bog je za človeka, ki se ni prepoznal kot sin, vedno grožnja!

Farizeji so tudi danes. Okrog nas in v nas. In se plašijo, ko pride Kristus - tisti edini, živi in resnični, ki vstopa direktno v srca, večkrat polna hudobnih misli, nečistovanja, razuzdanosti, nevoščljivosti, bogokletja, napuha in nespameti.
Tja prihaja in vstopa, da bi razodel resnico o grehu in ga ne obsodil, temveč odrešil. Prihaja in hoče tja, kamor mi nočemo, da bi nas lahko očistil, ozdravil in prinesel veselje življenja.

Kajti ko človek prejme življenje, se vse spremeni. Oklepi in utrdbe zunanjega "umivanja rok" postanejo preozke in zadušljivo, zato je potrebno kaj kmalu odpreti okna ter iti skozi vrata ven! V svet. Med uboge in vdove, med sirote in farizeje, preprosto med ljudi. Da bi tudi tam srečali srca in jim prinesli svežino evangelija, da imamo Očeta luči, od kogar prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo.

Če pa nad nami ni več gospodar, ampak smo celo mi sami v Očetu, ki komaj čaka, da svojim podari popolna darila, kako bi se lahko sploh še naprej zapirali v kletke popravljanja samih sebe in drugih? Kako bi sploh še lahko pomislili na življenje v okovih perfekcionizma, ko je vse, kar je potrebno, le odpreti oči in sprejeti Besedo, ki spreminja, ljubi in odpira življenju?

Naše poslanstvo je torej čiščenje od znotraj, to čiščenje pa ni drugega kot nenehen prehod iz miselnosti popravljanja, ki mori, v resnico Ljubezni, ki umiva in želi le tega, da bi našla ljudi, ki bi jo sprejeli, objeli in delili naprej.

Ozki prehodi

18. nedelja med letom

Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega mišljenja in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

To je bistvo prehoda, pashe, velike noči, ki je temelj našega duhovnega življenja. Temeljni prehod se je zgodil s krstom. Da bi pa tudi resnično živeli skladno s prejeto milostjo, je večkrat potrebno skozi naše "Rdeče morje", na drugo stran.

Smo v šestem poglavju Janezovega evangelija, ki se vrti okrog tematike kruha. Tako prejšnjo kakor današnjo nedeljo pa je navzoče tudi morje. Beremo o Galilejskem jezeru, ki je simbol Rdečega morja, "prepeljevanje" z ene strani brega na drugo, pa simbolizira prehod čez Rdeče morje.
Evangelist Janez tudi navaja, da je bila blizu pasha, judovska velika noč. Kristus torej že preko izbranega kraja in časa sporoča, da gre za pomemben prehod! Gre se za bistvo naše vere, ki je v prehodu iz naše stare miselnosti v novost miselnosti Božjih sinov in hčera.

Prehod, ki so ga bili deležni učenci po pomnožitvi kruha, je bil preko viharja na morju, kar močno spominja na dejanski prehod Izraelcev, ki so v strahu bežali pred Egipčani. Tam Gospod z valovi premaga Egipčane, tu z utišanjem valov reši prestrašene učence, ki med tem dogajanjem doživijo eno svojih pomembnih velikih noči, v kateri so morali po "uspešni karieri"  pomnožitve kruha, ponovno spoznati svojo majhnost in odvisnost od Odrešenika.

Naslednjega dne jim sledi še množica. Tudi oni so stopili v čolne, odpluli v Kafarnaum in iskali Jezusa. Tudi oni so se podali preko Rdečega morja, da bi našli svojo Obljubljeno deželo, vendar ob tem še niso umrli staremu človeku; še so namreč Kristusa iskali zato, da bi bile zadovoljene čutne potrebe in strah zase, kar je tipično za neodrešenega človeka.

Zopet se potegne vzporednica z Izraelci, ki so res šli iz Egipta, vendar Egipt ni odšel iz njih.
Še so se bali zase, še so godrnjali zaradi strahu zase, še so hrepeneli le po polnih loncih mesa, kjer v središču ostaja človek, ki vse in vsakogar uporabi zase, za svojo korist in svoje preživetje.

Kristus pa nas je osvobodil za svobodo, da bi mi sami lahko postali dar in tako prešli iz nenehnih vprašanj: "Kje bomo dobili dovolj kruha zase?", v skrivnost besed: "To je moje telo, ki se daje zate." Človek, ki se podarja, ker se je spoznal najdenega in ljubljenega, je človek odnosa.

Sestavni del te poti pa so neizbežno puščave življenja. Te nikomur niso všeč, ker je to kraj, kjer zagotovo niso potolaženi čutni deli starega človeka, ki ga, kakor piše Pavel Efežanom, uničujejo blodna poželenja, vendar prav za to to postane "porodna soba" novega človeka, ki spoznava, kako ključen je za življenje Odnos.

Tako v puščavi kakor na viharnem morju se ne da več biti pameten po svoje, ne da se več delati kar in kakor mi paše ter izbirati poti po želji, temveč se je potrebno ponižno naučiti sprejemati drobna znamenja, ki prihajajo na pot.

Zato mana - nekaj drobnega, zrnatega, drobnega kakor slana. Se v slehernem dnevu naučiti prepoznavati drobne milosti, ki so položene na pot, je modrost življenja. To je tistih dvanajst polnih košar koščkov, ki so ostali potem, ko je Kristus nahranil množico. Polnost življenja je vedno vezana na drobne, vsakdanje obiske Boga, ki ne ostanejo prikriti tistim, ki ga iščejo.

Vendar je bila mana za sproti. Nabirati so jo morali vsak dan posebej, če so jo pa kak dan nabrali več, se je pokvarila. Milost je torej za sproti, namenjena za danes, ki je pred nami kakor odprto vprašanje, ki ga Bog postavlja človeku; kakor namreč mana postane hranljiva, ko je zaužita in ne prej, tako Milost postane učinkovita, ko je od človeka sprejeta in ne prej.

Bog zato človeka sprašuje in kliče k sodelovanju, v Odnos s seboj, kajti edino tam lahko zaživi kot novi, tj. neogrožen človek, ki ga ne vodi več strah zase, preštevanje in statistika, ampak predanost, zaupanje in ljubezen, ki se daje.

"Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal."

Ko človek sprejme Odnos, ni več sam, ni več izgubljen in ni več glavni protagonist, temveč postane ljubljen Božji sin, ki živi bistvo svojega življenja prav medtem, ko živi odnos s svojim Odrešenikom!

Iz tega Odnosa, ki je resnično kruh življenja, pa nato zrastejo in se preoblikujejo tudi vsi naši horizontalni odnosi, ki so tolikokrat lačni in žejni prav te nove, odrešene misli, za katero je potrebno preko Rdečega morja in tako iz dežele ujetosti in zamer preiti v Obljubljeno deželo svobode. Ter v njej tudi ostati!