Za Boga ni napak

Torek 23. navadnega tedna
(BB je na zgornji povezavi)

Evo, pa imamo nadaljevanje Božjega povabila k poglabljanju naših odnosov. Tokrat preko apostola Pavla, ki Korinčane ošteva, ker se pravdajo med seboj.
Pavel jasno pove: "Pa se brat z bratom pravda, in to pred neverniki? Sploh je že to škoda za vas, da imate pravde med seboj"
Niti zavedamo se ne, kako prazni so naši konflikti, ker so le beg pred resnično bolečino, ki se skriva pod njimi.

Spodbuja nas, naj si zaupamo v vsakodnevnih sodbah, naj nehamo kriviti druge za vse, kar se nam dogaja, ampak končno prevzamemo moč in storimo to, kar je naša naloga.
Obenem pa pomenljivo poudari, naj bodo za sodnike v Cerkvi postavljeni izključno tisti, ki so v Cerkvi prezirani. Zakaj? Ker ti zagotovo ne bodo mogli uporabiti položaja moči, kar se tako pogosto dogaja med nami.
S tem, ko "prezirani" sodi se izognemo nevarnosti igre moči, ostaja pa nevarnost, da ta "prezirani" - tudi v nas - začne soditi na podlagi svoje razžaljenosti, bolečine in želje po maščevanju. Kajti tudi v tem ni resnične svobode.

Svoboda je v tem, da se potopimo v Kristusa in v njem spet najdemo sebe in svojo resnično vrednost. Od tam tudi edino izvirajo odgovori na vprašanja, kaj moramo storiti v posameznem odnosu. Tam, ko se pustimo najprej ponovno očistiti in posvetiti.

Resnica, ki jo Kristus govori o nas je, da smo izvoljeni. Poklicani po imenu in tudi izmoljeni. Jezus je celo noč prečul v molitvi, šele nato je izbral svoje apostole. Rojeni smo v molitvi.
In med temi apostoli je tudi Juda Iškarijot, ki je postal izdajalec. 

Juda ni bil napaka. Njegovo izdajstvo je Bog uporabil za delo odrešenja, kar pomeni, da se ne rabimo bati svoje grešnosti. Gospod jo uporablja in celo naše grehe pretvori in uporabi za dobro. To je veličina Boga. Mi smo tisti, ki se obsojamo ali celo obsodimo, kar je storil Juda. Kristus pa je tisti, ki opravičuje in tisti, ki se naših napak in padcev ne boji, ker ne morejo zaustaviti Milosti.

Lepo je vedeti, da smo izbrani kot celota. V svojem bogastvu obdarovanosti in svoji revščini grešnosti.
Šele to dvoje združeno, nas dela celovite in nas spreminja v pot, po kateri želi Gospod prihajati v ta svet.
Naša grešnost nas torej dela misijonarske in užitne. Za Gospoda in za ljudi.
Zato se nam napak ni potrebno več bati.
Bog zna nadaljevati tudi iz njih ...