četrtek, 9. oktober 2014

Ne vpelji nas v skušnjavo ...

Sreda 27. navadnega tedna

... da bi mislili, kako šteje le tisto, kar se vidi in ne vpelji nas v skušnjavo, da bi pričeli verjeti, da velike stvari nastanejo "čez noč". Vrh ledene gore, ki je viden človeškim očem, je zgolj desetina skrivnostnega nastajanja na skrivnem.

Danes smo ljudje občutljivi na to, kar se vidi navzven in na to, kako bo pred drugimi nekaj izpadlo. In se prilagajamo, nadevamo maske, ki niso naše ter se skušamo kazati pod takimi žarometi, ki trenutno najbolj ustrezajo okolju.
In tu je velika past skušnjave navideznega, tega, kar se "blešči in sveti", v sebi pa je prazno.

Pavel se ni pustil tej provizoričnosti. Prepustil se je roki, ki ga je gnetla in oblikovala, dokler šele po 12-14 letih ni postal apostol, kakor ga poznamo danes. Apostol, ki si je upal ostajati pristen in suveren, kjerkoli že.
Morda je prav v tej točki prehitel Petra, ki je še vedno padel v skušnjavo tega, kaj bodo ljudje mislili in govorili.
In to nepristnost mu Pavel v Antiohiji pred vsemi očita. "In se mu v obraz ustavi, ker zasluži grajo," pravi Pavel.

Ko se je namreč Peter srečal s kristjani, ki so izvirali iz poganstva, se je tistih, ki so izvirali iz judovstva ustrašil. Kaj bodo rekli ... in kdo ga bo napadel... Pred očmi je tako za hip izgubil svoje korenine, svojo pristnost, tisti pristni evangelij, ki izvira iz milosti in ne iz postave.
To je evangelij, ki je spoštljiv, tako zelo, da vstopi v srce in ga napoji le takrat, ko človek sam odpre vrata. Le takrat, ko se hrup umakne molku, tišini, samoti.

V to samoto dialoga z Očetom se je redno umikal tudi Jezus, kakor nam izpričujejo ti isti apostoli. V samoto, ki ni bila osamljenost, temveč je postala kraj Navzočnosti, kraj pogovora in poslušanja. Jezusova molitev z Očetom je bila tako pristna in globoka, da so učenci ob njem zahrepeneli po takem Domu. Zahrepeneli po taki pripadnosti, v kateri si ti resnično ti. In Jezus jih uvede v to skrivnost.

V skrivnost tega, ko postanem sin in hči ... in lahko rečem Oče.
V skrivnost, ko se odločim, koga postavim na prvo mesto in začnem zares živeti. Polno in zato tudi s svojim življenjem izrekam: Posvečeno bodi tvoje ime.
V skrivnost, kjer življenje postane lepo in toplo zaradi odnosov, ki so čisti in pristni. Takrat je med nami Krajestvo, ki presega zgolj norme tega sveta.

V skrivnost, kjer življenje postane resno zaupanje v Očeta, ki daje, česar potrebujemo in to ne za par mesecev naprej. Daje od dne do dne ... kakor je mana za Izraelce prihajala od dne do dne. In če so si jo hoteli nabrati več, da bi jo prihranili za jutri, se je pokvarila. To je skrivnost velikega zaupanja v vodstvo Boga.

Vpeljuje nas v skrivnost odpuščanja, kjer spoznamo, da smo že oproščeni, odrešeni in v moči tega odrešenja lahko odpuščamo drugim. In s tem sebi. Kajti prav z odpuščanjem dovolimo sebi, da lahko živimo naprej brez teže, svobodni.

In ne vpelji nas v skušnjavo, Oče, v skušnjavo, da se do tja, kamor nas vabiš in kličeš, lahko pride z lastnim kupovanjem in čez noč. Pride pa se v popolnem zaupanju tebi, ki si edina Resnica, tista, ki vodi v svobodo in v pristno življenje.



Ni komentarjev:

Objavite komentar