nedelja, 22. februar 2015

Sredi dvoboja

1. postna nedelja

V življenju nenehno živimo kakor sredi boja med dobrim in zlim, med Božjim glasom in glasom skušnjave, med daritvijo in poželenjem. Le da se v "običajnem" življenju tega boja niti ne zavedamo, v puščavi pa vse to oživi, postane očitno in jasno.

V puščavi se zavemo, da se je potrebno v življenju odločati. Ker ni vseeno komu prisluhnemo in komu verjamemo. Lahko bi rekli, da se v puščavi izostri naše zavedanje svobode, s tem pa tudi zavedanje odgovornosti. Zato se puščave bojimo. Ker od nas zahteva, da odrastemo in vstopimo v zrelo vero. V svobodno vero.

Gospod nas je ustvaril za svobodo, po prvem grehu, ko je človek padel v suženjstvo, nas je prišel ponovno osvoboditi za svobodo. Zakaj? Ker edino svoboden človek lahko ljubi, samo človek, ki ljubi, zares živi in kakor je rekel sv.Irenej, samo živi človek postaja resnična slava Bogu.

Bog nas torej hoče žive, svobodne in ljubeče. Zato nas pelje v puščavo, vsakega v svojo, da bi jasneje videli. Puščava, kakorkoli za posameznika že izgleda, je vedno kraj, kjer se pogled izostri, kraj, kjer postane skušnjava veliko bolj očitna, a tudi kraj, kjer Milost postane veliko bolj otipljiva.

V puščavi se šele zavemo, da nas obdajajo zveri, a tudi, da nam strežejo angeli. V puščavi se zavemo temnih oblakov, ki grozijo, pa tudi sonca, ki ne neha svetiti. Dejstvo je, da se tu stvari jasnijo in zahtevajo izbiro. Med dobrim in zlim.

Gospod nas pri tem ne pušča same. Če kdo, potem prav On razume, kaj pomeni biti med enim in drugim, napadan in preizkušan tam, kjer si najšibkejši.

Vstopni spev govori: Kdor me bo klical, ga bom uslišal. V stiski ga bom rešil, blagoslovil in poveličal. 

Bog nam ne obljublja, da stisk ne bo, nasprotno, stiske bodo. Nam pa obljublja, da bo navzoč. Obljublja nam, da nas ne bo pustil same, da bo tam kakor angel, ki streže. Bo pa na nas ostala odgovornost izbire in odločitve, komu bomo želeli slediti. Tudi človek, ki se ne odloči, izbere. Ta del ostaja nam, Njemu pa zvestoba svoji Obljubi.

In Gospod nikoli ne pozabi svojih obljub. "Svojo mavrico postavim v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. Ko zberem oblake nad zemljo in se prikaže mavrica v oblakih, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in slehernim živim bitjem vsakršne vrste, in ne bo več vode za potop, da bi pokončal vsa živa bitja." 

Zanimivo, da mavrica nastane le takrat, ko sta združena sonce in dež. Ponovno ta skrivnostni dvoboj. In prav sredi tega dvoboja se je Gospod odločil postaviti znamenje. Znamenje svoje zaveze, da nas ne zapušča samih, da v stiskah in bitkah nismo prepuščeni samim sebi, temveč nam On sam, ki je prvi šel v puščavo in izkusil ta dvoboj, daje zagotovilo svoje moči.

Tudi v evangeliju beremo, kako se Jezus iz puščave odpravi v Galilejo in oznanja: "Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!" On, ki prvi ve, kako potrebno je slepemu človeku vrniti luč, jasno smer in znamenje, prihaja s svojim evangelijem, s samim seboj in kliče: "Spreobrnite se!"  Obrnite se od svojih stisk, v katerih ste sami, prestrašeni in izmučeni k meni, svoje oči obrnite stran od oblakov v sonce, od zveri k angelom, svoja ušesa od glasu skušnjave h glasu milosti. Od človeške besede, ki sama po sebi ne more dati zaveze, k Besedi, ki nosi v sebi neprelomljivo obljubo zaveze. To pomeni spreobrnjenje.

Nas pa mora Gospod povesti v puščavo prav zato, da bi začeli prepoznavati zveri in angele, da bi nas ponovno usposobil za svobodo izbire in da bi nas resnično naučil premagovati hudobijo v samem začetku.

In tam, v sam začetek dvoboja postavlja mavrico, da bi se spomnili, kako je v ta isti dvoboj, ki ga morda bijemo prav zdaj, On že vstopil. In ga premagal. Da bi v Njem zmagovali tudi mi.



Ni komentarjev:

Objava komentarja