nedelja, 11. september 2016

Ljubezen ne šteje, Ljubezen išče

24. nedelja med letom

Vsi smo kdaj v skušnjavi, da bi stvar, ki se zalomi, dokončno uničili, pustili in se lotili česa popolnoma novega. Celo Bog je na to pomislil, ko je gledal grešno in trdovratno ljudstvo, ki po vseh dejanjih Ljubezni, po vseh dotikih rešitev, živega Boga zamenja za neumno zlato tele. In zanimivo, tudi v tej odločitvi Stvarnik noče delati sam, ampak posluša Mojzesa, ustvarjeno bitje. In zmaga Očetovo srce ... Kajti Oče preprosto ne more zavreči tega, kar je njegovo, pa naj bo še tako trdovratno, še tako izgubljeno, še tako zaslepljeno. Otrok je pač otrok ...

In četudi je ljudstvo trdovratno in nezvesto, On ostaja Oče. Zato je grešen človek tisti, ki Bogu določa pot. Pastir gre za ovco, kamorkoli ta zaide in se ne ustavi, dokler je ne najde. Ovca je torej tista, ki pastirju določa pot. Grešen človek je tisti, ki je Očetu narekoval pot bolečine, trpljenja in smrti, ker je sam tam končal. Če ga je pa Oče želel najti in obuditi, je moral prehoditi to isto pot. Zato da samega sebe, da svojega Sina, da postane tisto "zaklano pitano tele", zaradi katerega se bodo odslej lahko radovali in veselili vsi izgubljeni in najdeni sinovi in hčere. Ljubezen namreč ne šteje, Ljubezen išče. In Ljubezen čaka.

"Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj - za večno življenje."

Pavel, nekoč bogokletnik, preganjalec in nasilnež, izgubljena ovca in izgubljeni sin, postane na koncu ne le najdeni sin, ampak oče. Za vsakega od nas pride ta čas, ko ni dovolj, da se najdemo samo še med izgubljenimi ovcami ali v tistem sinu, ki blodi ali v drahmi, ki je izgubila mesto, ampak smo poklicani sprejeti srce Očeta, tega Očeta, ki stoji, potrpežljivo čaka in ljubi. Tega Očeta, ki pušča svobodo, a ne neha iskati in hrepeneti, ne neha vabiti, prigovarjati in prihajati naproti.

Vsak od nas je že izkusil, kako potrpežljiv in nežen je Gospod na poti spreobračanja, klicanja, rasti ... Kako ni nasilen in ne vdira, a vendar ne neha iskati in vabiti. To je veličina Ljubezni, ki jo skrbi za drugega ne da bi pri tem pograbila in ne da bi se pri tem umaknila. Preprosto ostaja tam, na pragu, budna in pripravljena sprejeti vsakogar in pripravljena biti prva.

Oče je tisti, ki vedno dela prvi korak, ko stopi ven iz svojega doma in gre naproti drugemu, da bi tudi ta lahko imel dom. K temu smo poklicani tudi mi, da bi tako svet postal bogatejši za tolike očete in matere, ki so pripravljeni stopiti iz lastnih varnih hiš in prvi stopiti, še več, priteči naproti drugemu.

Pavel nam je v tem čudoviti zgled, ko iz izgubljenega sina postane oče mnogim. Ker se je najprej sam prepoznal kot grešnika in ker je izkusil, kaj pomeni, da te nekdo drug najde, ker je prepoznal milost, ki ga je obiskala v Jezusu Kristusu, je lahko, kakor sam pravi, iz moči, ki mu jo je dal Jezus sam, postal oče, zagovornik ubogih, neustrašen ujetnik evangelija, neutruden oznanjevalec Resnice, tisti, ki je vsem postal vse, delil življenje in delo z ljudmi, katere je srečeval zato, da bi jih vsaj nekaj pridobil. Da bi tudi mi postali očetje in matere, je tudi nam potrebna pot, ki sta jo prehodila oba sinova - mlajši in starejši.

Oba sta daleč največ svojega časa porabila zato, da sta si sploh priznala, kako nimata pojma, kdo je ta Oče in kaj pomeni biti sin. Mlajši je tisti, ki živi kot podnajemnik in ne kot sin, zato misli, da si mora vse priskrbeti sam. Zahteva delež, ki mu pripada, čez nekaj dni pa spravi vse stvari skupaj in odpotuje v daljno deželo.

Zanimivo, kako hitro se človek oddalji od življenja takoj, ko sebe odtrga iz Odnosa. Ko je sin namreč stvari "vzel v svoje roke" in mislil, da je končno svoboden, se je suženjstvo, ki ga je živel tudi doma, dokončno razkrinkalo. Ko človeku ni več nič dar, se začne največje suženjstvo človeštva. Dno tega suženjstav mlajši sin doživi prav pri rožičih svinj, ki bi jih tako rad pojedel, pa mu jih nihče ni dal. Ko ni ničesar več v življenju, niti rožiča ne, ki bi ga lahko doživeli kot dar, je pekel popoln. Tam je dno ...

Šel je vase in spoznal, kaj pomeni potrebovati drugega, saj si človek sam ne more podariti ničesar, tudi življenja ne. Dar lahko prejmemo le, če obstaja darovalec, ki pa je nekdo drug. Zato se vrne domov, v odnose in prvič postane sin. Ne več najemnik, ampak sin.

Enako starejši. Četudi ostaja doma, to ni njegov dom, ampak podjetje, kjer si mora zaslužiti za najemnino, kupiti sprejetost in paziti na zahteve gospodarja. Tudi on nima Očeta, saj ničesar ne doživlja kot dar. Tudi on je najemnik. Zato mora Oče tudi po njega ven. Da iz izgubljenega najemnika ponovno prejme kot sina.

Res, za Očeta namreč ni večjega veselja kot je to, da mu mi, njegovi ljubljeni pustimo, da preoblikuje naše ozke miselnosti, da razbije naša zlata teleta napačnih podob očetovstva ter nam razodene svoje pravo obličje usmiljenja. Da razbije naše dojemanje Boga kot gospodarja ter se nam lahko končno razodene kot Oče. Da lahko iz nas, izgubljenih najemnikov, ponovno prejme ljubljene sinove in hčere, najdene! Oblečene, obute in objete.

Takrat, ko Bogu končno dopustimo, da postane Oče in sebi dovolimo vstopiti ter biti obdarovani, se zgodi veselje, ki zajame zemljo in nebo. Takrat, ko se iz individualistov rodijo sinovi in hčere, ki se pustijo ljubiti, objeti ter obdarovati. In ko se iz teh bratov in sester rodijo očetje in matere, pripravljene stopiti ven iz sebe, ven iz doma, naproti drugemu in postati dar zato, da bi tudi drugi prejeli dom in spoznali Očeta.

Naj bo torej prav zaradi nas danes v nebesih veliko veselje!


Ni komentarjev:

Objava komentarja