nedelja, 02. april 2017

Pridi ven!

5.postna nedelja

Evangeliji letošnjega postnega časa so bili namenjeni pripravi katehumenov, tistih torej, ki so se pripravljali na krst. Pomagajo pa tudi nam, da bi še bolje razumeli in spoznali, kaj dela greh in kako na to odgovarja Bog.

Danes Beseda brez olepšav pokaže, kaj je sad greha - smrt. Ta Lazarjeva smrt je namreč simbol tolikih duhovnih smrti, njegov zaprt grob pa simbol tolikih "nedotakljivih" področij našega življenja, tolikih nekroz našega duhovnega, duševnega in tudi telesnega tkiva. On vstopa tam, kamor je potrebno in na način, ki ga včasih ne razumemo.

Jezus je močno ljubil Marto, Marijo in Lazarja. Bili so njegovi tesni prijatelji, ker jim je razodel Očeta, razodel vse, kar je slišal od svojega Očeta (Jn 15,15). Bili so tisti, ob katerih je lahko bil doma, se z njimi pogovarjal in družil. Betanija je bila zanj kakor prijetna oaza domačnosti. Tisti prostor, v katerem ga je Marija, po obujenju Lazarja, mazilila z dišavnim oljem. Ona, ki je vedela, kaj pomeni biti pri Jezusovih nogah in vedela, kaj pomeni stopiti v intimen in oseben odnos z Gospodom, je lahko prinesla to dišavno olje svoje ljubezni in z njo pomazilila Jezusa. Marijin odnos z Gospodom je odnos intime, v katero smo povabljeni vsi. Kjer je namreč pristno srečanje med človekom in Bogom, vedno diši!

Jezus torej ob Lazarjevi bolezni takoj pove, da ta ni za smrt, ampak za to, da bi se po njej razodelo Božje veličastvo. Kolikokrat se zgodijo krivice, zgodi se bolezen, smrt, odhod, bolečina ... situacije, ko ni besed. In koliko takih krivic je Gospod že pretvoril v kraj razodetja Božje slave! Koliko situacij grobov, smradu in teme, je Gospod že preoblikoval v kraj vstajenja! Ko se Bog znajde pred krivico, ne more ostati pri miru. Prišel je zato, da bi te krivice preoblikoval in jih spremenil v prostor odrešenja in veselja. On to lahko in to hoče!

Neka skrita "Marta" v nas, pa se upira: "Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev." 
Smrdi. Grobov se ne tika, bolečine se ne imenuje, od strahov se gre čim hitreje stran.
Gospod pa vztraja: "Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo."

On se ne heca! V nas je položil tistega istega Duha, ki je Jezusa obudil od mrtvih, Duha življenja in vstajenja, ki pa mora v nas prisilno večkrat spati. Gospod zato prihaja, da nas zbudi, prihaja, da odvali naše kamne blokad in ugovorov takrat, ko je potrebno v življenje, takrat, ko smo se ravno naučili živeti v temi in smradu groba. In bi spali naprej.

"Lazar, pridi ven!"
Beseda novega stvarjenja. Beseda tiste iste moči, s katero je bilo vse ustvarjeno: "Bodi svetloba!" In bila je svetloba.
Beseda, v kateri je vstajenje in življenje, Beseda, ki ima moč obujati mrtve, vračati pogled slepim, peljati jetnike na prosto, hrome vračati na noge, gluhim dati, da slišijo, nemi, da govorijo. Ta Beseda pride tja, kjer odnosa ni več, kjer je človek nasedel skušnjavi in ostal zaprt v grob in ta Beseda gre v grob, da Lazar lahko pride ven. Po tem dogodku gre Jezus v trpljenje in smrt. On sam gre v grob, da iz njega lahko potegne vse Adame, ki spijo.

Ta Bog je tudi Bog, ki joče, je Bog sočutja. Joče pred zaprtimi grobovi, joče, ko vidi, kam smo se pustili odpeljati in kaj je storil greh. Joče, ko vidi svoje ljubljene otroke, ki so bili ustvarjeni za svetlobo in luč, mrtve, povite v povoje, v temi in smradu, izolirane in same.

Zato stopa not in kliče ven. Stopa v smrad naših odnosov, krivic in bolečin in kliče na svetlo, kliče v objem ljubezni, ki edina ostane, edina diši. To dišavno olje pa zadiši šele, ko se posodica stre. Šele, ko ljubezen da samo sebe, začne dišati. Jezus bo po tem dogodku dal samega sebe v daritev, zato lahko samo On v ta smrad groba prinese prijeten vonj življenja, občestva, Ljubezni.

Preden Jezus pokliče Lazarja, se ozre v nebo in še vidno pokaže, kje je izvir vstajenja in življenja, kje je izvir ljubezni, ki se stre, da vrne prijeten vonj - v živem odnosu z Očetom.

Tam, v nenehnem poslušanju Očeta, je Jezusova stalnica in izvir vseh dejanj. Samo v moči tega odnosa, Jezus lahko zakliče z močnim glasom in predre temo groba. Samo tam, ko se do konca izroči v Očetove roke, postane izvir slehernega vstajenja in življenja.

Lazar iz groba pride v povojih. Tudi to je pomenljivo sporočilo.
Gospod nas je res s krstom že poklical nazaj v življenje, že odprl kamne groba in nas vrnil na noge in vendar povoji greha ostajajo. Še so na Lazarju.
In za te Jezus reče: "Razvežite ga in pustite, naj gre!"

Tu je naš del. On je za nas že storil, česar sami nismo mogli. Vrnil nas je v življenje, nas osvobodil in postavil na noge. Ali bomo na njih tudi ostali in v tej svobodi, odkupljeni s Krvjo, tudi hodili, pa se moramo nenehno odločati sami. Težnja padle narave je v tem, da bi se vračala nazaj v grob, ostajala povita in hroma, moč odrešene narave pa je v tem, da odveže povoje - odpusti, kar mora biti odpuščeno - in gre naprej, hodi na nogah, odrešeno in sijoče, saj smo bili za otroke luči tudi ustvarjeni!

Spustiti povoje navezanosti na temo zato zahteva odločitev. Grob je namreč odprt, svetloba čaka, ljubezen kliče. Kateri vonj bomo izbrali - smrad teme ali dišavno oje ljubezni, ki si upa do konca, pa ostaja v rokah naše svobodne volje.



Ni komentarjev:

Objava komentarja