sobota, 10. junij 2017

Obličje, ki se je razodelo

Praznik Svete Trojice

"Kdo si ti in kdo sem jaz?" 
Vprašanje, ki je nenehno prihajalo iz Frančiškovih ust in srca, da bi spoznal nedojemljivo skrivnost Očeta in nedojemljivo skrivnost samega sebe. Vprašanje, ki je pomembno in ključno, saj vprašanje že samo po sebi pričakuje odgovor in tako s svojim bistvom odpira prostor Drugemu, odpira prostor za odnos in dialog.

Drugič pa je to vprašanje pomembno in ključno, ker lahko človek samega sebe odkrije samo v odnosu, v tej resnici Boga, ki ga je ustvaril. Kakor se otrokova identiteta zrcali v pogledu staršev, tako se človeška resnica zrcali v pogledu Stvarnika. Da bi človek odkril samega sebe, je nujno, da odkrije obličje Boga.

Obličje pa se razodeva s poslušanjem in majhnostjo. V stari zavezi je Mojzes posredoval za ljudstvo, ki se je Bogu nenehno upiralo. Bil je torej Bog, ki je hotel hoditi z ljudmi, bil je Mojzes, ki je nenehno branil svoje rojake in bilo je to trdovratno in trmasto ljudstvo, ki si je vsakih 200 metrov puščave izdelalo novega boga po svoji izgubljeni podobi.

Bog pa je svet (navkljub vsem zablodam) tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

Bog, ki ga ne zaobjame vesolje, je sklenil, da bo prebival v človeškem srcu, zato je "stopil dol", v samo človeško naravo in jo prepletel z Božjo. Nič več ni Bog kamnitih tabel, ampak Bog srca, ki v Sinu postane eno s človekom. V tem istem Sinu smo dvignjeni nad angele in vrnjeni v občestvo Trojice, iz katere smo bili tudi rojeni. Bog sam je tako razodel svoje Obličje skupnosti, da bi tudi človek ponovno našel resnico samega sebe, resnico ljubljenosti in resnico skupnosti.

Resnica se je torej razodela. Bog je Bog občestva in ne ločenosti, je Bog, ki da samega sebe, da pridobi še drugega. Je Bog, ki se je iz zapovedi, ki so jih Izraelci morali izpolnjevati, premaknil v srce, ki ga je posvetil in prepletel s svojo, Božjo naravo. Zato človek in Bog nista več dva, ampak eno. Človek ni več ločen od Boga zaradi prvega greha, ampak je v Očetu po posredovanju Sina in Duha. "Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči!"

Naša naloga je tako ostajati v Bogu, živeti z zavestjo, da je Trojica del nas in mi del nje.
Zato človek, ki se zaveda navzočnosti Trojice v samem sebi in sebe v Njej, postaja neizogibno drugačen, svetleč, živ, občestven, umirjen. Ker v zrenju Trojice odkriva sebe, v prisluškovanju ljubezni med njimi, se sam polni s to isto ljubeznijo ter v zrenju občestva, on sam postaja občestvo.

Še več, ta Trojica, ki biva v nas in mi v njej, se mora poznati tudi med nami. Zato apostol Pavel upravičeno spodbuja, naj se veselimo te lepote, naj bomo v različnosti naših misli vendarle eno, naj med nami kraljuje mir in sveti poljub, saj nas povezuje On, ki je v svojem mesu odpravil postavo zapovedi v predpisih, podrl steno pregrade in v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka (prim. Ef 2,14-16)
To, kar je med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, to je po milosti tudi v nas in to naj se zrcali tudi med nami.

Tako bo Sveta Trojica, ki je nobena študija ne more zaobjeti, najlepše proslavljena in razodeta.


Ni komentarjev:

Objava komentarja