sobota, 14. oktober 2017

Žlahtno vino in okusne jedi

28. nedelja med letom

Že nekaj tednov nas evangelij vabi v lepoto Božjega vinograda, v bogastvo gostije, ki je preprosto deleženje Božjega življenja.

Danes evangelij govori o svatbi, ki jo kralj pripravlja svojemu sinu. Torej gre za skrivnost življenja med Očetom in Sinom, v katerega Oče nenehno vabi, kliče in spodbuja tudi nas.
Gostija je namreč že pripravljena: "Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli  in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!" Sin, to Jagnje, ti "voli in pitana teleta", je bilo že darovano, da bi to polnost življenja prejel vsak, kdor veruje vanj.

Zato Oče ob vsakem času in vedno znova pošilja svojega Duha, ki ga v priliki predstavljajo odposlani služabniki, da bi s svojimi vzgibi prebujal in navdihoval srca ljudi. Nam je namreč namenjena vsa ta lepota občestva, ki jo prerok Izaija v prvem berilu predstavlja kot gostijo za vsa ljudstva, gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in okusnimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini.

Nič več ni zagrinjala, ki bi nas od te svatbe ločilo s smrtjo, kajti na veliki petek se je to zagrinjalo postave, ki je ločevalo presveto od svetega, pretrgalo na dvoje. Po krstu smo v Kristusu že prestopili prag smrti in vstopili v presveto Nebeške gostije. On je storil tisto, kar si človek še sanjati ni upal, sedaj pa je človek povabljen, da stori tisto, kar Bog namesto njega ne more - sprejeti, kar je Ljubezen zanj že storila!

To je klic današnjemu kristjanu, to je klic vsakemu, ki iskreno išče Kraljestvo, četudi ga tako ne imenuje. S Sinovo smrtjo in vstajenjem so nebeška vrata odprta vsem! In kakor so bili nekoč Judje tisti izvoljeni narod, kateremu je bilo najprej namenjeno odrešenje in so ga z delom za lastne njive in kupčije zamudili, tako se dogaja tudi danes nam kristjanom. Prevečkrat je namreč naša drža še vedno drža samozadostnežev, ki ne potrebujejo vabila, ne potrebujejo svatbe in ne potrebujejo živega Boga. Še okopavamo svoje njive in urejamo svoje kupčije. V imenu Boga a brez Boga.
Še "morimo" tiste, ki nas spominjajo, da je vera drugje, v Odnosu in ne v religiji.

Tako je bila samozadostnežem svatba vzeta, dana pa tistim, ki so bili vabilu odprti. Tistim, ki so verjeli v odnose in so hrepeneli po lepoti svatbe, kjer sta dar in Darovalec eno, kjer so ljudje med seboj bratje in kjer namesto zakona kupčevanja prevlada zakon podarjajočega služenja. Ti so smeli vstopiti in postati deležni polnega veselja.

Evangelist Matej izpostavlja, da so med temi tako hudobni in dobri, s čimer izniči našo mentaliteto privilegijev. Pri Bogu res ni prvo- in drugorazrednih grešnikov, ampak samo ljubljeni grešniki, povabljeni, da sprejmejo odrešenje. Očeta ne ovira naša grešnost, močno pa ga ovira naša zagledanost vase in zaprtost za sleherni dialog.

Zato lahko Nebeško kraljestvo okusi samo človek, ki upa postati majhen in sprejeti njegovo odpuščanje, sprejeti Boga, ki, bogat kakor je, lahko po svojem bogastvu v veličastvu poteši vse naše potrebe v Kristusu Jezusu. 
Kdor upa razpreti dlani in sebe spoznati kot zastonjsko obdarovanega, izkusi svatbo in lahkotnost svatovskega oblačila.

Kaj pa mož, ki sredi svatbe ostane brez prazničnega oblačila?

To je tisti, ki sprva začne dobro. Stopi na pot kot poklicani in tudi prisluškuje tistemu, ki kliče. Nekje na poti pa se mu zgodi, da Gospoda prehiti in stvari vzame v svoje roke. Nič več ni Bog, ki vodi, ampak človek, ki postane upravitelj vsega - lastnega življenja, življenja drugega in tudi Boga samega. Vsaj misli si tako. Ko pa človek prevzame to držo in Boga začne uporablja za lastne njive, se kmalu znajde v temi obvladovanja, kontrole, nasilja, joka in škripanja z zobmi. On sam se prestavi tam, saj kot grešni posameznik preprosto ne more proizvesti drugega kakor le temo.

Tisti pa, ki hvaležno vstopi v Odnos, uživa sočne jedi gostije, kjer je že vse pripravljeno. Tam se človek spozna kot del nečesa večjega, del svatbe, kjer Gospod sam streže in kjer drža služenja postaja svatovsko oblačilo slehernega človeka.To so nebesa, ki jih okusi srce, ki umre svojemu in vse svoje življenje pretvori v poslušanje in odgovarjanje na Klic. To so tisti sočni okusi obdarovanosti, kjer ni več priviligiranih ljudi, ampak samo bratje in sestre - ljubljeni grešniki.

In nenazadnje je prav v tem tudi vsa veličina svobode. Samo tisti namreč, ki v sebi okuša pretočnost Božjega življenja, zna biti reven in biti v obilju, biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Na vse mogoče se namreč navadi, saj ve, da vse zmore v Njem, ki edini daje moč.

To odrešenost preroško opeva prerok Izaija, okuša jo apostol Pavel, pred nas pa jo danes postavlja Sveti Duh, poslan, da nas popelje v prečiščene okuse pristnega odnosa med Očetom in Sinom. Potrebno nam je le izpustiti "prepečence" lastnih idej in sprejeti "okusne jedi" konkretnega življenja, prepojenega z navzočnostjo Odnosa.



Ni komentarjev:

Objava komentarja