sobota, 28. julij 2018

Iz malo veliko!

17. nedelja med letom

Danes je nedelja tretje poti, nedelja nemogočega in nedelja presenečenj.

Jezus se s svojimi učenci ponovno prepelje na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Ponovno torej zamenja zorni kot, ker želi ponovno sporočiti novost, ki je človeškemu očesu, ločenemu od Božjega, nujno prikrita.

Za Njim je šla množica, ker je videla znamenja in vendar ta ista množica tudi na koncu pomnožitve kruha ne razume pravega pomena tega dejanja. Ni torej dovolj gledati po človeško, pomembno je stičišče Božjega in človeškega očesa. Ker torej še ne doumejo in hočejo na koncu Jezusa postaviti za kralja, jim ta pobegne.

Na začetku Janezove pripovedi pa najdemo poudarek, da se Jezus z učenci umakne stran od množic, na goro. In množica ga, podobno kakor prejšnjo nedeljo, poišče. In tej množici Jezus ponovno izkaže usmiljenje. Vendar pred tem pripravi posebno katehezo svojim učencem, ko jih preko Filipa in Andreja sprašuje po tem, kaj naj storijo, čeprav je sam dobro vedel, kaj bo storil. Oba, Filip in Andrej, data človeški odgovor, ki vedno računa in preračunava, obrača in nujno izloča, saj ne more zadovoljiti velikosti potreb.

Rešitev torej ni v denarju (200 denarijev kruha ne bi bilo dovolj), ni v računanju in matematiki (5 hlebov in 2 ribi), temveč je rešitev v tretji poti, ki vključuje Kristusa sam in ki vključuje tudi človeka. Namreč samo tisto, kar bo izročeno v Roke z ljubeznijo in zaupanjem, s popolno predanostjo izpustitve, bo rodilo obilen sad za mnoge!
Samo potem, ko se človek zave, da je dar, da ima 5 hlebov in 2 ribi in samo potem, ko je ta skromen dar pripravljen tudi darovati v Roke, se zgodi!

Kako preprosto in obenem tako novo in nepredvidljivo, kajti ta, tretja pot Kristusa, vedno vključuje tudi daritev samega sebe.

Tako Filip v evangeliju kakor mož iz prvega berila sprašujeta tipično človeško vprašanje, ki se tega boji in zato išče, a ne najde odgovora.

"Kako naj to (20 ječmenovih hlebov in klasje) postavim pred sto mož?" in "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?"

Kajti pri vsem tem ni problem v odgovoru, temveč v napačnem vprašanju, ki se skuša izogniti veliki noči. Tako človek prej ali slej začuti, da mora pobegniti, ker vsemu skupaj ni kos. In dejansko ostali trije evangelisti pripovedujejo točno o tem; namreč, kako so učenci že ob samem pogledu na množice Jezusa prosili, naj jih odpusti v bližnje vasi in mesta, da si kupijo živeža. Bali so se namreč, da bi pojedli njih same. A Jezus jih preseneti ravno v njihovem strahu in jim spregovori: "Dajte jim vi jesti!"

Božja pot vedno vključuje mene samega, vedno vključuje nekaj, kar je človek poklican podariti in izročiti, pa četudi so to samo hlebčki in ribice. Šele ko v veri v Očeta vse to izpusti in nameni še drugim, lahko doživi, da bo sit sam kakor tudi pet tisoč drugih mož.

Za tretjo pot so torej pomembni naslednji koraki:

1) Jezus je ob prihajanju množic povzdignil oči, kar pomeni, da je bil prej usmerjen v notranjost srca, kjer je potekal nenehen pogovor z Očetom. Jezus je v povezanosti z Očetom nenehno živel kot Sin, zato se lačnih množic ne prestraši, temveč ob pogledu nanje doživi veliko usmiljenje in sočutje, ki gre tako daleč, da dejansko da samega sebe v Telo in Kri, v hrano za mnoge.

2) Šele ko se človek odkrije kot ljubljeno bitje, lahko daruje samega sebe drugemu. Ta daritev pa mora skozi Kristusa, kajti edino On lahko iz malega, kar premore človek, naredi polnost dvanajstih košar, torej polnost življenja.

Kako močno to velja ob zakramentu zakona, ko se zaročenca darujeta drug drugemu preko Kristusa in prav zato prejmeta milost, ki bo hranila ves čas njunega zakona tako, da bo vedno ostajalo polnih košar koščkov. In kako močno se ta pomnožitev dejansko zgodi ob vsakem zakramentu, kajti tam je na poseben način Kristusova roka tista, ki sprejema človeško in posveča v Božje, sprejema greh in vrača nedolžnost. Duhovni človek torej potrebuje zakramente in nato ustvarja odnose ljubezni, ki pomnožujejo dobro.

3) Vsak od nas ima 5 hlebov in 2 ribi. Zagotovo! In vsak od nas je v življenju prej ali slej poklican dati vse! Edino tako se rodi veselja in sreča.

4) Darov nihče ni prejel samo zase, ampak za vse, zato je človek tisti, ki šele z daritvijo svojega življenja nahrani mnoge. To je bistvo materinstva in očetovstva. Biološkega in duhovnega, tistih, ki imajo otroke in tistih, ki jih nimajo. Bistvo je namreč v prehodu iz strahu zase, v skrb za druge, za prehod iz skrbi: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?" v skrb: "Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bo še ostalo."

5) Pavel Efežane spodbuja, naj živijo vredno klica, s katerim so bili poklicani tako, da se darujejo drug drugemu v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Naš klic je klic ljubezni, ki se ni preštevala, ampak se je dala. Zato je odgovor našega življenja, vreden naše poklicanosti točno ta: podariti samega sebe, preko rok Kristusa, drugemu! V konkretnosti odločitev, tudi življenjskih.


Ni komentarjev:

Objava komentarja