sreda, 17. april 2019

Moj čas je blizu

Sreda velikega tedna

"Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?" 

Učenci nevede Kristusa vprašujejo temeljno vprašanje življenja vsakega. Kje je prostor moje daritve? Kje in ob kom sem jaz poklican pripraviti svojo veliko noč oziroma kje mi jo bodo pripravili bližnji in bom poklican iti skozi?

A podobno kakor včeraj Petru, tudi danes Jezus spominja na pravi vrstni red. Preden lahko kdorkoli da sebe, se mora najprej odkriti obiskanega. Zato odgovarja:
"Moj čas je blizu, pri tebi hočem obhajati veliko noč s svojimi učenci."

Pri meni. V mojem srcu je prostor, kjer hoče letos obhajati svojo veliko noč. Tukaj hoče pokazati svojo ljubezen do konca. Najprej z umivanjem nog, ki je simbol odpuščanja, nato z daritvijo samega sebe, ki je evharistija. On je prvi, ki daje, prvi, ki sprejme veliko noč, ki mu jo je pripravil grešni človek, da bi mu končno dal žive vode ljubezni in vanj dihnil svojega Duha.

V to gornjo izbo srca pa ne prihaja sam, ampak prihaja z učenci. Vsemi dvanajstimi. Dvanajst pomeni polnost. In v tej polnosti je tudi izdajalec. Tudi temu daje samega sebe, tudi njemu daje svoje Telo in Kri. Prihaja s Petrom, ki še gradi na sebi. Prihaja z učenci, ki bodo pobegnili ...

Kristus nas že uči, da Božja popolnost vključuje naše limite, izdajstva in meje. Vse je vključeno v zgodbo odrešenja in kjerkoli se nekdo pusti dotakniti Milosti, se izdajstvo spremeni v rojstvo. Peter to pozna. Ker se je pustil najti Pogledu, ki ga je prvi iskal. Peter tisto noč ni iskal Jezusovega pogleda, On je, ki je našel tistega, ki se je izgubil.

Nasprotno pa se Juda odloča sam, izvršuje sam in si naposled tudi sodi sam. Pade iz odnosa, kar poznamo vsi, vendar izven odnosa tudi ostane.

Gospod torej prihaja s svojimi učenci, ki nosijo rane. In te rane, naše rane, so pri Gospodu vključene. On jih ne eliminira, temveč jim daje možnost preoblikovanja. Če želimo. Cerkev je vedno z ranami. Ne obstaja Cerkve brez ran kakor ne obstaja ljubezni brez ran.
Vsi imamo rane, ki jih je naredilo zlo. In zavoljo teh ran je prišel Odrešenik. Da bi jih ob Njegovi skledi, pri Njegovi mizi spoznali.

Težko je to. Raje bi se umaknili. Vendar Kristus prihaja v našo izbo. Popoln z nepopolnimi. Da se tudi sami ne bi bali svojih nepopolnosti, ampak pustili, da se končno dopolnijo v Njem.



Ni komentarjev:

Objava komentarja