nedelja, 18. avgust 2019

Iz blatne kapnice do izvira življenja

20. nedelja med letom

"Tega človeka, Jeremija, je treba usmrtiti, ker slabi roke vojakov, ki so še ostali v tem mestu, in vseh ljudi, ko jim govori take besede."

Prerok je človek, ki govori besede življenja, če pa oznanja življenje, potem nujno pokažejo tudi na temo. In tema tega ne mara, ker se boji zase. Zato ubija, zapira, ponižuje, rani, ...
In človek se znajde v kapnici brez vode, polni blata.

Te situacije najdemo na delovnih mestih, v državah, kjer zaradi gospodovalne sile zla trpijo nedolžni, najdemo jih po domovih in naših odnosih.
Ko nismo pripravljeni na spreobrnjenje in ponižno bližino, bomo ubijali. Tako ali drugače.

Prav tragična je zato v prvem berilu poleg ljudstva tudi podoba kralja Sedekija, ki ljudstvu dovoli, da z Jeremijem naredijo, kar želijo: "Kralj vam ne more ničesar odreči." Kako ne? Saj je kralj! Gre se torej za človeka, ki se je odpovedal svoji svobodi in izbral lažno nemoč, v kateri ni potrebno storiti ničesar. Toda v naši neodločenosti vedno odločajo drugi. Kakor jim paše.

Sveti Duh pa med ljudmi in v nas prebuja Ebed Meleh-e, ljudi, ki vidijo in si upajo stopiti iz vrste ter se zavzeti za pravičnega. Po njegovih besedah je prerok Jeremija rešen iz kapnice.
Ta človek je klic vsem nam. Bil je nekdo, ki je prisluhnil glasu vesti, prisluhnil je navdihu Duha v njem in storil, četudi je s tem tvegal svoj položaj in najbrž tudi svoje življenje.

Taki so bili svetniki. Zato jih pisatelj pisma Herbejcev pred nas postavlja kot velik oblak pričevalcev, ki so si upali nepremično zreti v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere, ki se je prvi pustil vreči v kapnico blata, da bi tam našel človeštvo in ga potegnil ven. Pustil si je naložiti križ ponižanja, preziral je sramoto ter nazadnje sedel na desnico Božjega prestola. Toda ne sam! S seboj je prinesel vse nas, ki smo milostno zraščeni v njegovo Telo.

To je bil krst, ki ga je moral On prejeti - krvava daritev življenja. Mi pa smo v tej krvi prejeli belino našega krsta, sijoče oblačilo sinovstva, oprano v Njegovi krvi.
Kako si torej On, ki je dal samega sebe, da bi bil človek rešen iz blatne kapnice smrti, ne bi goreče želel, da bi se ta Božja ljubezen, ta ogenj, izlit v naša srca ne razplamtel? Prav v stiski je, dokler se v človeku ne zgodi resnica krstne milosti.

Vzeti svoj krst zares torej pomeni sijati, pomeni goreti. In pomeni tudi vznemirjati. Domače, sorodnike, znance, celo prijatelje ...  Tisti, ki sprejme dar sinovstva, zagotovo vznemirja tiste, ki so ostali sužnji in mislijo, da si morajo Boga osvojiti ali ga uporabiti po svoje.

Resnično veren, ki živi pristen odnos z Gospodom, bo vedno vznemirjal tistega, ki živi le zunanjo obliko, četudi pobožno, toda brez Odnosa, ki pelje v pogosto tudi tvegajoča dejanja vere.

Ta dvoboj bo ostajal vedno, zato bodo v isti hiši trije proti dvema in dva proti trem. Kajti predpogoj Milosti je svobodna odločitev zanjo! In ko ji človek vrata odpre, priteče drugačna voda. Živa. Ki pa tudi vznemirja, ker kaže na kapnice, ki smo si jih sezidali sami.


Ni komentarjev:

Objava komentarja