nedelja, 22. november 2020

Kralj, oblečen v Pastirja

Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

Kdo je kralj? Spontano bi rekli, da je kralj tisti, ki vlada. Ki je nad nekom in mu določa pot. To je zemeljski pogled kralja. Kdo pa je kralj po Božje? Tisti, ki služi, ki je pod nekom in mu umiva noge. To nam je razodel Sin. Je torej tisti, ki streže in daje, ne nekaj, kar bi imel preveč, ampak samega sebe. 

V evangeliju, ki opisuje poslednjo sodbo, kjer bodo ljudje prepoznani po dejanjih ljubezni, se Gospod, kralj vesoljstva, razkrije kot tisti, ki je v času zgodovine skrit v ubogih, potrebnih, žejnih, lačnih, golih, ponižanih, pozabljenih... Tam je Njegov randi z nami, tam nas čaka. Pri bosih nogah tolikih ljudi, ki čakajo, da jih nekdo prime z ljubeznijo, sliši s sočutjem in pospremi z usmiljenjem. Jezus pokaže, da je najbolj ljubljen prav takrat, ko znamo vstopiti v jezik drugega, ko ne čakamo, da ta drugi poišče naš jezik, ampak smemo mi biti tisti, ki se sklanjamo. Kakor oče k otroku. Vsak dan, kot nekaj najbolj normalnega. Nam pa je postalo normalno ukazovanje, nadvlada, trma in zaprtost. Ko vidimo lačnega, še bolj stisnemo svoj kos kruha k sebi, ko vidimo žejnega pozornosti, se še bolj obrnemo stran, ko zaznamo vpitje ubogih, se učiteljsko povzpnemo nad in povemo, da bi drug pa zdaj že moral biti na višjem nivoju.

In če drugega zagledamo v jarku, gremo raje naprej, da si slučajno ne bi umazali rok in pokvarili našega ravno dobro pripravljenega prostorja udobja in navideznega miru. Ne, Gospod nam razbija take podobe in nas kliče ven, drugam, k popolnoma drugačni drži, ki, kakor obljublja, ne bo ostala prezrta. Kliče nas k tihemu sklanjanju drug k drugemu, k tihemu tkanju odnosov, k tihemu poslušanju in spremljanju po poteh življenja, ki je včasih divje in nasilno, a prav zato odprto za luč. Tema nima moči nad lučjo, ampak to luč le še bolj poudari. 

Pa vendar, kako se sklanjat k drugemu, ko se včasih sami počutimo največji berači? Kako dati kos kruha, ko se ti zdi, da tebi zmanjkuje? Pot je samo ena. 

Se najprej sami pustiti ljubiti Kralju vesoljstva, ki se je razodel kot Dobri pastir, ki nas išče in ljubi, še več, razodel se je kot Jagnje, ki se je pustilo vzeti v naše grešne roke in umoriti. Da bi po rokah človeka ne prišlo samo zlo v svet, ampak tudi življenje. Roke človeštva ostajajo roke Kajna, ki se steguje proti Abelu, zato se Kristus sam spremeni v Jagnje in pusti, da roka, ki mori, obenem postaje roka, ki prejema življenje. Iztegnjena roka, ki v zameno za zločin, prejme odnos. Kajti pred Njim se bo uklonil sleherni sovražnik, tudi smrt. To nam je razodelo Jagnje. Zato je točno to Jagnje lahko pastir vseh nas, tisti, ki edini zna poiskati srce vsakega in mu prinesti življenje. Kajti dobri pastir da življenje za svoje ovce. 

Že v stari zavezi se je Bog po preroku Ezekijelu, ki ga beremo v prvem berilu, predstavil kot pastir, ki mu je mar za svoje ovce. Je tisti, ki prvi vidi, prvi sliši, tisti, ki prvi prepozna goloto, slepoto in gluhoto človeštva. Vidi našo zlomljenost in pride, vidi, da smo sušični in nas želi okrepit, vidi, da smo zgubljeni in obljublja, da bo On sam poiskal pot do nas in nas poklical iz vseh krajev, kamor nas je odneslo zlo, tema in vihar. Notranji ali zunanji, vseeno. Dejstvo je, da se je človek naučil v stiski skriti. Tudi pred Gospodom, ker mu ne zaupa več. In Gospod ne odneha. Išče, kliče, obvezuje, zdravi in varuje. Pase nas, kakor je prav. Lepo bi bilo vsak dan prebrati ta odlomek in se vsak dan vprašati, v votlino katerega strahu in dvoma smo se skrili. Vstopamo v čas adventa, čas pričakovanja Luči, ki je prišla v votlino. Hoče vstopiti v naše votline ter jih objeti s svetlobo Pastirja.

Ko dovoljkrat tudi sami doživimo izgubljenost in najdenost, polomljenost in obvezanost, bolezen in ozdravljenje, smrt in vstajenje ter okusimo, kako Gospod sam skrbi za nas, počasi počasi, milimeter za milimetrom, tudi sami postajamo pastirji, očetje in matere. 

Poslani k razkropljenim, k mladim, družinam, odraslim, starejšim, pozabljenim, bogatim in revnim, k ljudem tega časa, v konkretno zgodovino, da bi poiskali zmedene, s sočutjem obvezali ranjene, z razumevanjem ujeli tiste, ki jih je razgnal napačen nauk moralizma, ozdravili bolne z mentaliteto tega sveta ter obvarovali in krepili vse, kar je Gospod že lepega naredil v nas in med nami. 

To je naše poslanstvo, da se pustimo poiskati Gospodu, ljubiti tudi tam, kjer bi najraje pobegnili ter vstopiti v proces (pre)oblikovanja v pastirje, ki si upajo slišati krik ubogih in mu prisluhniti. Ki upajo stopiti v svet, k nogam ljudem in upajo zanje dati svoje življenje.




Ni komentarjev:

Objava komentarja