Tako bo z mojo besedo

15. nedelja med letom

Sajelec je šel sejat. To se zgodi, ko Jezus stopi iz hiše in se usede kraj Galilejskega jezera. In čaka, dokler ne pridejo k njemu vsi, ki so žejni Besede ... Ne kliče jih in ne prepričuje, kajti Njegova navzočnost je že sama po sebi vabilo. Ljudje že vedo, da bo vse, kar bo prišlo iz teh ust, močno, polno Življenja, upanja in jasnine. Tega jim je manjkalo in tega manjka nam.
Zato se tudi mi odpravimo na obrobje jezera in prisluhnimo tako, da vzamemo Besedo v roke in pustimo, da v vsakem od nas stori to, za kar je poslana.

Dejstvo, da Oče želi nahraniti svoje otroke, je 100% kakor je 100% učinkovito seme Besede. Vsako, brez izjeme. To seme je vrženo zato, da bi obrodilo sad in se ne vrača, kakor pravi Bog po preroku Izaiju, dokler ne stori, kar je On hotel.
Božja smer je zelo jasna in usmerjena v to, da bi bila naša polja življenj polna in rodovitna drže, besed in dejanj, ki zrastejo iz posejane Besede. Božja zvestoba je torej zagotovljena. On je tam in seje.

Teren, na katerega prihaja, pa je vprašljiv. Ob poti, kamnita tla, trnje, mehka zemlja ... Jezus posveti na področje, ki je odvisno tudi od nas, na področje ovir, ki nam preprečujejo rodovitnost, da bi nas spomnil na naš del odgovornosti.

Ob poti je človek takrat, ko sliši, a ne razume Besede in takrat, ko sliši in je noče razumeti. "Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil." Še vedno so namreč ljudje, med katerimi smo lahko tudi mi, ki nočejo ozdraveti, nočejo (s)hoditi in nočejo svobode in odgovornosti. Zato se priklopijo na "anestezijo", zaprejo ušesa in zatisnejo oči. Ta pojav ljudi, ki nočejo hoditi po poti življenja, ampak se raje navežejo na ždenje ob poti, je zelo pogost.

Kamnita tla so zahtevna za rodovitnost. Potrebno je pobrati kamenje, zložiti na kup ali zgraditi zid okrog njive, kot so to počeli na kamnitih kraških tleh, da bi seme lahko rodilo. Kamnje, puščeno na njivi, nikoli dotaknjeno in premaknjeno, zmanjšuje rodovitnost. To so kamni naših bolečin in ran, nikoli dotaknjenih in poimenovanih, nikoli priznanih in odpuščenih, ki zelo zmanjšujejo prostor sedanjim trenutkom in posledično omejujejo rodovitnost, ki bi se rodila iz njih.

So pa kamnita tla tudi ljudje, ki jim je vse prav. Nekakšni "new age" ljudje, ki v vsakem trenutku vzamejo le tisto, kar jim paše. Taki tudi zagovarjajo, da se pač človeka ne sme popraviti v njegovem mišljenju, ker ima vsak pravico, da misli kot misli in dela kot dela, pa četudi dela stvari, ko so hude v Gospodovih očeh. Splošni relativizem, kjer je vse o.k. in vse sprejemljivo, ko pa pride stiska, ki zahteva jasen položaj, vsi ti zbežijo, ker ni ničesar, v kar bi verovali  zares in za kar bi bili pripravljeni zastaviti besedo, kaj šele življenje.Tudi ta pojav je izredno pogost med nami.

Trnje je vsakič, ko sledimo miselnosti, da je vse odvisno samo od nas. Takrat smo tako zaposleni s svojim aktivizmom, z vsem, kar še moramo storiti, z vsemi načrti, ki smo si jih zadali, da Gospod resnično nima prostora, da bi vstopil. In četudi vstopi, deluje kot tat, ki hoče nekaj ukrasti, vzgibi Duha so takrat kakor neprijetna motnja, ki jo je potrebno zadušiti. Nenehen nemir zaradi vsega, kar še moramo postoriti (ker smo akterji mi), tako postane čudovita iznajdba človeka, da ne spremeni ničesar, saj še ni pripravljen slišati, videti in izpustiti iz svojih rok v roke Drugega.

Vsak od nas pa ima tudi dobro, lepo, rahlo in mehko zemljo, na katero Gospod najraje seje, jo obiskuje in prihaja, kajti tam je sprejet. Tam sreča človeški "da", tako nujno potreben za vse, kar hoče storiti v nas in po nas. Tam je kraj svetih srečanj med človekom in Bogom, tam se seme Besede prepoji z zemljo človeka in postaneta eno. In tam smo priče neverjetnim stvarem, ki lahko zrastejo iz preprostega Obiska, priče mogočnih dreves, ki poženejo iz drobnega zrna.

Ni vseeno torej, ali Beseda najde mehkobo za vgnezditev ali ne. Ni vseeno ali človek spočne, donosi in rodi ali ne. Sveti Duh, ki je izlit v naša srca, v nas vzdihuje kakor v porodnih bolečinah, ker si želi te zemlje, ker hrepeni po tem, da bi se človeško in Božje združilo, da bi človek zacvetel in rodil obilen sad. Na nas je ali bomo Svetega Duha v nas osvobodili in z njim sodelovali ali ne. Vsi mi smo namreč podvrženi suženjstvu razpadljivosti - miselnosti grešnega sveta - vendar poklicani, da bi se prav po vzgibih Duha in obiskih Besede rešili v svobodo slave Božjih otrok!

Pot je odprta in ta prehod iz suženjstva v svobodo je od Kristusovega vstajenja naprej možen vsak trenutek. Zato Bog ne neha prihajati in zalivati, ne neha obiskovati in sejati, da bi v nas končno lahko gledal in se veselil sijaja, lepote in svobode svojih ljubljenih otrok. To je največja sreča za Očeta in največje veselje za nas ljudi.

Bodimo zato med tistimi "znotraj", ki jim je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva in si upajo doumeti Besedo, da bo tudi nad nami zvenel vzklik Božje radosti: "Blagor pa vašim očem, ker vidijo in vašim ušesom, ker slišijo!"

Če pa prebiva v vas Duh njega ...

14. nedelja med letom

Ko z zgolj človeškimi ušesi slišimo "kralj, čigar oblast bo segala od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje," se nam gotovo porodi misel na nekoga, ki bo nasilno osvajal, gospodaril in se povzdigoval, dokler ne bo mislil, da ima vse pod seboj in vse v oblasti. Človeška grešna misel besedo kraljevanje poveže z vozovi, konji in bojnimi loki, ki so nekoč bili določene oblike, danes pa so postali bolj prefinjeni, vendar kljub temu ostajajo samo za to, da bi drugega premagali, prehiteli in hitreje osvojili.
Vendar nas Sin uči popolnoma nove oblike kraljevanja ...

On je res prišel in še vedno prihaja kot najmogočnejši Kralj, vendar ne z vozovi, konji in bojnimi loki, temveč prihaja krotak, ponižen, tako, da jezdi na osličku, na žrebetu oslice. Prihaja kot tisti, katere slavi v evangeliju in se zanje zahvaljuje Očetu. Tako se nam On sam razodeva kot tisti mali, ki nastopa proti modrim in razumnim. Takim malim se namreč Oče razodeva in komu se je prvi razodel, če ne ravno Sinu? Torej je On resnično prvi ponižen in krotak in tudi kot tak prihaja k človeku. Zato prerok Zaharija popolnoma upravičeno vzklika ne le izvoljenemu ljudstvu, ki se je vrnilo iz babilonskega suženjstva, ampak slehernemu srcu: "Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi." Kajti to, da je naš Bog ljubitelj majhnosti, pristnosti in resnice, bi za nas moralo resnično biti vir resničnega veselja.

In kakor se je izvoljeno ljudstvo kljub vsem ljubečim Božjim vabilom redno obračalo stran od Njega, tako se tudi naše srce še vedno rado obrača stran od te resnice, k miselnosti sveta, ki kraljevanje  povezuje s tekmovanjem in premočjo nad drugim. On pa prav zato ne neha prihajati kot tisti, ki slavi male, tiste, ki so dojeli, da je bistvo kraljevanja povsem drugje, ne v tekmovalnosti in bojnih konjih, temveč v ponižnosti in krotki poslušnosti Duhu, ki želi le eno - da bi bili vsi ponovno najdeni v Očetu.

To je bistvo našega krstnega kraljevanja, ki je v tem, da ne živimo po mesu in meseni miselnosti, kot bi dejal Pavel, temveč po Duhu, ki prebiva v nas. "Če pa prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umljiva telesa."

Tisti, ki ve, kje je bistvo kraljevskega dostojanstva, tisti, ki ve, da je v Njem ta isti Duh, ki je tudi Kristusa obudil od mrtvih, ne potrebuje "flirtanja" s svetom, še manj tekmovalne logike in logike bojnih konjev, ampak ve, da potrebuje le ponižno in krotko srce, ki si upa prisluhniti in pusti voditi Njemu, Kralju kraljev.

Zato je simbol oslička - žrebeta oslice, simbol majhnosti. Žrebe je tisto, ki se še uči, ki je sicer še  nemirno in nerodno, vendar se uči. Je krotko. In prav k temu je poklicana naša duša; da bi v krotkosti sprejela Besedo, ki je vsejana vanjo in se ji pustila voditi. Kakor se je Sin pustil voditi Očetu. Edino tako bomo lahko resnični kralji, vredni našega krstnega dostojanstva, v moči katerega bomo v svet prinašali veselje, saj bodo ljudje ob nas lahko spoznali, da so obiskani kakor ta Jeruzalem in spoznali, da nismo več dolžniki mesu niti meseni miselnosti, ampak je naša moč in naše bistvo v Duhu, ki prebiva v nas.

Če pa v nas prebiva Duh njega in če je naše bistvo že v nas, potem že imamo vse in se resnično lahko v tej resnici spočijemo.

Najdeni, osvojeni in pridobljeni

13. nedelja med letom

Beseda nas danes še posebej spominja in uvaja v novost Kristusa, v njegov vonj, okus in njegovo misel, ki nam je bila podarjena pri krstu.

Malo pred izbranim evangeljskim odlomkom beremo, kako Jezus ni prišel, da bi prinesel mir na zemljo, ampak meč – da loči človeka id njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče.

 

On je namreč Božja beseda, živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve (Heb 4, 12). Beseda – Kristus, vzet zares, prinaša torej ločitev med človeškimi načrti in Božjimi, med človeško mislijo in Kristusovo mislijo. Loči ne zato, da bi ostalo ločeno, ampak zato, da razmeji in poimenuje. Loči zato, da prinese jasnost, kajti nemogoče je, da bi človeško mišljenje doseglo božje. Zato je tako težko slišati: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden: in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« In še nadaljuje z Besedami, ki se zdijo kakor kladivo. 

Biti vreden po božje pa pomeni živeti skladno z resnico o nas, ki jo čudovito predstavi apostol Pavel v drugem berilu. S krstom smo bili skupaj z Njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja. S krstom smo mi že bili pokopani in v Kristusu že vstali. Mi že živimo to novo življenje in že imamo Kristusovo misel.  In ker smo vstali s Kristusom, ki ne umre več, pomeni, da je resnična smrt, ki s strahom določa mnoge, že za nami. Tisto, česar se najbolj bojimo, smo že preživeli in je za našimi rameni. Kar je umrlo, je umrlo enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu, kajti vstali smo v novo življenje. 

Na nas in na Božji milosti je torej, koliko skladno s tem tudi živimo. Kot tisti, ki so že prešli »Rdeče morje« ali kot tisti, ki imajo smrt še pred sabo, za sabo pa »egipčane«. Razlika je očitna in se pozna tudi v najbolj banalnih konkretnostih vsakdana in odnosov.  Biti vreden Kristusa, živeti resnico o nas samih, pomeni živeti to novo življenje v krstu, kjer je Kristus na prvem mestu, nad in pred vsakim človeškim odnosom. 

Samo tam, kjer otroci, mladi in odrasli postavijo Kristusa na prvo mesto, bodo lahko odkrili in zmogli živeti to, kamor jih Gospod kliče. Kajti Božji načrt ima ime, ki si ga starši v vsej ljubezni do svojih otrok, ne morejo zamisliti, lahko jih le izpustijo in blagoslovijo. Zato so tudi starši lahko resnično starši samo toliko, kolikor ni na prvem mestu skrb za otroke, ampak Kristus. Kajti v njem bo pogled postal vreden, tj. skladen z veličino naše resnice in svobode. In v tem pogledu bodo zmogli pustiti, da da njihovim otrokom ime sam Stvarnik. Šele ko postavimo Boga na prvo mesto, lahko šele ljubimo druge in to veliko bolj kakor če bi bili na prvem mestu.

V tej novi miselnosti tako tudi križ dobi drugačno vrednost. Na križ je Gospod nesel to, kar je moralo umreti – naš greh. Sprejeti svoj križ pomeni torej sprejeti sebe z vso grešnostjo in se vedno znova spominjati svoje odrešenosti.  Zanimivo pa je tudi, da je beseda sprejeti namenjena križu in bratu. 

Jezus kliče o sprejemanju križa, govori pa tudi o sprejemanju preroka, pravičnega, enega izmed malih ... Zanimivo. Sprejeti brata, postati gostoljuben, kakor je postala gostoljubna premožna žena v Šunemu, pomeni sprejeti križ, napor, pomeni pa skupaj s tem bratom prejeti tudi blagoslov in dar. Nekoč je nekdo dejal: »Občestvo je kot palica v roki in breme na hrbtu.« Živeti bratstvo med nami pomeni tako oboje – breme umiranja lastnemu egoizmu in veselje odkrivanja bogastva bližine in skrivnega daru. Kjerkoli živimo sprejemanje in gostoljubje je v tem že skrit dar tistega »sina, ki ga ženi napove prerok Elizej«. 

Naša velika skušnjava je, da bi najprej čakali občutek polnega naročja, občutek sitosti in odžejanosti, potem bi morda odprli vrata. Gospod pa nas uči nasprotnega. Takrat, ko damo piti kozarec vode drugemu, četudi smo sami žejni, se zgodi tista čudovita zamenjava. Odpre se pot in zgodi se rodovitnost takrat, ko tega še ne doživljamo: »Ko se bo izteklo leto, v tem času, boš objemala sina.«

Dati piti, ko smo sami žejni je moč Kristusovega učenca, ki ve, da je smrt že za njim. Ki ve, da je življenje že najdeno in podarjeno in ne nekaj, kar je potrebno osvojiti. Tak ve, da mora najprej kaj izpustiti zato, da bi lahko prejel še večji dar. Tak ve, da mu drugi ne more ničesar vzeti, ker mu je vse podarjeno, zato daje, sprejema, odpira, deli. Tudi, če je v tem skrit križ. 

Tisti pa, ki ostaja izven Kristusove misli in živi le v človeški misli, ki še ni dovolila, da Beseda loči in zareže med to dvoje, bo nenehno v strahu in skrbi iskal svoje življenje, da bi ga našel. Iskati pa pomeni, da nečesa nimam in si moram pridobiti sam. In ko to naposled najdem oziroma mislim, da imam, postane vse le osvojena trofeja, ki ne služi drugemu kakor razkazovanju lastnega ega in iskanja aplavzov. To ni Kristusov učenec in to ni drža vredna novega življenja. 

Samo v zavedanju Njegove misli, ki gre onkraj človeškega, samo v Resnici, ki nam jo je Sin razodel, smemo in moramo živeti kakor izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod. Ne kakor tisti, ki morajo še nekaj najti, osvojiti in pridobiti, ampak tisti, ki so najdeni, osvojeni in pridobljeni in zato svobodni, da podarjajo in dajejo – do konca. 

  

Ne bojte se torej!

12.nedelja med letom

Začelo se je poletje v pravem pomenu besede, končala se je šola in začenjajo se dopusti, ali vsaj hrepenenje po dopustu. Božja Besedapa se zdi, da gre prav v drugo smer ....
V prvem berilu beremo o Jeremiju, preroku, na katerega se je zgrinjalo ogromno stisk in preganjanj zaradi Božjega imena, beremo o njegovem ječanju in upanju, njegovi stiski in vpitju k Bogu, ki ga je poklical.
Nič počitniškega ...

Simbolno bi lahko rekli, da nas Beseda želi ohraniti budne tudi sredi tako potrebnih dni oddiha. Življenje kristjana namreč ni utopično spanje, v katerega vabi svet s svojimi ponudbami, ampak je drugačen počitek, tisti,ki se lahko zgodi samo na Jezusovem srcu. To pa se ne utrudi nikoli. On nas vabi k sebi, da bi se pri njem odpočili v tem Božjem počitku, ki se zgodi tudi sredi preganjanj in stisk in je zato tako zelo drugačen od počitka tega sveta. Ta svet nas hoče uspavati in narediti šibke, z zmešano identiteto, Jezus pa nas nasprotno hoče narediti za budne kristjane, z jasnim upanjem in pogumom.

V svetu bomo torej doživljali preganjanje in stisko, o čemer piše evangelist Matej pred današnjim odlomkom. Evangelij vznemirja, sicer ni pravi evangelij. Kristjan, ki vzame evangelij zares, vznemirja, sicer "nekaj ne gre skupaj."
V tej stiski, ki nastane zaradi evangelija, pa Bog svojih ne pušča samih. Drugo berilo apostola Pavla je tako kakor Božji odgovor na Jeremijevo ječanje. Greh in zlo, po katerih je svet postal tak kot je, ne moreta in nimata zadnje besede. Stiska, ki jo v svetu čutijo mnogi zaradi Božjega imena, ne bo nikoli imela zadnje besede. Milost je vedno močnejša od greha.
"Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, in to po milosti enega človeka, Jezusa Krtistusa."

Z milostnim darom tako ni kakor s prestopkom. Z Božjo močjo ni tako kakor s padlo človeško močjo. Božji odgovor prihaja v stiki, Njegova rešitev pride takrat, ko je za človeka konec. Ni namreč situacije, v katero bi preko svojega Sina in Duha ne vstopal Oče in "delal vse novo".

Zato imajo Jezusove besede: "Ne bojte se ljudi!" močan in trden temelj. Kajti karkoli ti ljudje nosijo v sebi, za karkoli že uporabijo svojo svobodno voljo, nimajo zadnje besede.
Četudi namreč grešni človek svojo svobodno voljo uporabi za zlo in s tem rani še druge, morda celo umori telo, rani srce, pretrže vezi, je milost močnejša. Še več, "kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost," zatrjuje Pavel. Kamorkoli pa ta milost vstopi, nujno stori nekaj novega, lepega, odrešenega. Ne iz nič, ampak točno iz ruševin, ki jih je pustil greh.

To je naša vera! To je naše veselje! In to je tisto, kar nam Jezus pravi, ko smo v temi, da bi se to razodelo v dnevu, ki napoči po vsaki preizkušnji. Nič ni skritega, kar se ne bo spoznalo. Ni noči, ki jo je obiskal Bog in ne bi postala dan, ki bo kakor na strehah sporočal, da je naš Bog sredi zla in močnejši od njega.

In četudi vrabec res pade na zemljo, ne pade brez Očetove vednosti in njegove ljubezni. Četudi se zgodijo krivice, nesreče, težke stvari, niso brez Očetovega obiskanja. Ko je Jezus bil na križu, se Oče ni umaknil. Oba sta visela gor. Tako je tudi v našem življenju. Kjer smo mi, vstopi tudi Bog.
Zato: "Ne bojte se!"

Če Oče ve za vsakega vrabca, koliko bolj ve za nas, koliko bolj ve in obiskuje temo človeka, da bi jo, če mu človek dovoli, preoblikoval v dan vstajenja, v osmi dan, ki nima zatona!

Obličje, ki se je razodelo

Praznik Svete Trojice

"Kdo si ti in kdo sem jaz?" 
Vprašanje, ki je nenehno prihajalo iz Frančiškovih ust in srca, da bi spoznal nedojemljivo skrivnost Očeta in nedojemljivo skrivnost samega sebe. Vprašanje, ki je pomembno in ključno, saj vprašanje že samo po sebi pričakuje odgovor in tako s svojim bistvom odpira prostor Drugemu, odpira prostor za odnos in dialog.

Drugič pa je to vprašanje pomembno in ključno, ker lahko človek samega sebe odkrije samo v odnosu, v tej resnici Boga, ki ga je ustvaril. Kakor se otrokova identiteta zrcali v pogledu staršev, tako se človeška resnica zrcali v pogledu Stvarnika. Da bi človek odkril samega sebe, je nujno, da odkrije obličje Boga.

Obličje pa se razodeva s poslušanjem in majhnostjo. V stari zavezi je Mojzes posredoval za ljudstvo, ki se je Bogu nenehno upiralo. Bil je torej Bog, ki je hotel hoditi z ljudmi, bil je Mojzes, ki je nenehno branil svoje rojake in bilo je to trdovratno in trmasto ljudstvo, ki si je vsakih 200 metrov puščave izdelalo novega boga po svoji izgubljeni podobi.

Bog pa je svet (navkljub vsem zablodam) tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

Bog, ki ga ne zaobjame vesolje, je sklenil, da bo prebival v človeškem srcu, zato je "stopil dol", v samo človeško naravo in jo prepletel z Božjo. Nič več ni Bog kamnitih tabel, ampak Bog srca, ki v Sinu postane eno s človekom. V tem istem Sinu smo dvignjeni nad angele in vrnjeni v občestvo Trojice, iz katere smo bili tudi rojeni. Bog sam je tako razodel svoje Obličje skupnosti, da bi tudi človek ponovno našel resnico samega sebe, resnico ljubljenosti in resnico skupnosti.

Resnica se je torej razodela. Bog je Bog občestva in ne ločenosti, je Bog, ki da samega sebe, da pridobi še drugega. Je Bog, ki se je iz zapovedi, ki so jih Izraelci morali izpolnjevati, premaknil v srce, ki ga je posvetil in prepletel s svojo, Božjo naravo. Zato človek in Bog nista več dva, ampak eno. Človek ni več ločen od Boga zaradi prvega greha, ampak je v Očetu po posredovanju Sina in Duha. "Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči!"

Naša naloga je tako ostajati v Bogu, živeti z zavestjo, da je Trojica del nas in mi del nje.
Zato človek, ki se zaveda navzočnosti Trojice v samem sebi in sebe v Njej, postaja neizogibno drugačen, svetleč, živ, občestven, umirjen. Ker v zrenju Trojice odkriva sebe, v prisluškovanju ljubezni med njimi, se sam polni s to isto ljubeznijo ter v zrenju občestva, on sam postaja občestvo.

Še več, ta Trojica, ki biva v nas in mi v njej, se mora poznati tudi med nami. Zato apostol Pavel upravičeno spodbuja, naj se veselimo te lepote, naj bomo v različnosti naših misli vendarle eno, naj med nami kraljuje mir in sveti poljub, saj nas povezuje On, ki je v svojem mesu odpravil postavo zapovedi v predpisih, podrl steno pregrade in v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka (prim. Ef 2,14-16)
To, kar je med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, to je po milosti tudi v nas in to naj se zrcali tudi med nami.

Tako bo Sveta Trojica, ki je nobena študija ne more zaobjeti, najlepše proslavljena in razodeta.

Oznanjevati

6. velikonočna nedelja

Ob pogledu na svet in na vse, kar se v njem dogaja, se v srcu kaj hitro porodi misel: "Nekaj ne gre tako, kot bi moralo iti, nekaj ni vredu." Temu svetu manjka topline, manjka svetlobe Jutra, manjka mu ljubezni.

Od prvega padca naprej je tako in bo tako do konca sveta. Zato je vsaka generacija kristjanov kakor na novo poslana v ta svet, da pričuje za Lepoto. Poslani smo kakor prvi apostoli, da bi svetu dali okus, smisel, svetlobo, Kristusa,

Kako? Tako kot nam kaže Beseda, da so storili v prvih časih. V evangeliju sledimo Jezusovemu govoru zadnje večerje, Sledimo Besedam, ki jih je svojim izrekel kot zadnje.

Prav one nam govorijo, kako je za apostola nujno in potrebno, da ostaja eno z Gospodom. Mi v Njem, On v nas in mi, skupaj z Njim v Očetu. Ker smo prejeli Duha, ki vse združuje in povezuje. Preko Duha smo kakor vcepljeni v to skrivnostno občestvo ljubezni, katerega odsev naj bi se videl tudi v naših medsebojnih odnosih.

Kolikokrat Jezus poudari: "Ostanite v moji ljubezni. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede, moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu. Ostanite v meni in jaz v vas..." Kakor bi nas ljubeče prosil in vabil, naj sprejmemo Ljubezen, ki se je že odločila iti do konca za vedno. Kakor bi nas prosil, naj se pustimo objeti in ljubiti, da bi potem to ljubezen sijali tudi navzven.

Temeljna zapoved, ki nam jo Kristus zapušča, je ostati v Njegovi ljubezni. Sprejeti in se pustiti prežariti z njo, nato pa to ljubezen živeti med seboj. Sveti Duh, ki nam ga je in nam ga nenehno pošilja, je tisti, ki vse te vezi dela močne, otipljive, konkretne in žive. On je tisti, ki v naša srca vliva Božjo navzočnost.
Zato je prva naloga vsakega apostola biti v Njem - živeti vraščenost v Sina, Očeta in Duha. V vsakem trenutku življenja.

Nato sledi korak, ki ga opisuje drugo berilo, ko Peter tako privlačno navaja navodila za evangelizacijo. Iz besed je razvidno, kako pomemben je okus, ki ga s svojim življenjem v drugih prebujamo. Najprej je pomembno, kako apostol živi. In šele, ko to življenje, dejanja, besede, odnosi, molk, reakcije, čutenja v drugem prebudijo željo in žejo, šele, ko ta drugi vpraša po razlogih upanja v srcu nekega apostola, je ta poklican odgovoriti.

Besede torej pridejo šele, ko srce izrazi žejo, pred tem pa je temeljno naše življenje in stil naših medosebnih odnosov. Tam, edino tam bo svet spoznal Kristusa ali pa ne. Tam mi kažemo ali in koliko zares živimo vraščenost v Kristusa ali Kristusa uporabljamo za promoviranje sebe.

So pa tudi situacije in trenutki življenja, ko smo poklicani k neposrednemu oznanjevanju Besede tako, kakor je to storil Filip v Samariji. Tam je direktno oznanjal Besedo življenja, besedo evangelija in množice so mu enodušno prisluhnile, ker je njegovo življenje bilo skladno z besedami, ki jih je govoril. Bil je privlačen, ker ljudje v njem niso videli Filipa, "s.p.-jevca", ki je na Kristusu gradil svojo kariero in svetu kazal svoje talente in sposobnosti, temveč so v njegovem obrazu videli združene obraze še vseh ostalih apostolov. V njem so videli Sina in Očeta, lahko so okušali Duha in to neverjetno občestvo Oseb, katerega del je bil Filip. Zato je oznanjevanje bilo rodovitno.

Danes, ko svet čaka našega oznanjevanja, danes, ko smo kakor prvi apostoli poslani v to leto 2017, se prav zato, da bi res oznanjali Kristusa in ne sebe, skupaj zazrimo v podobo teh prvih apostolov, stopimo z njimi v dvorano zadnje večerje, ki je obenem tudi dvorana binkošti. V tej dvorani so se Besede zadnje večerje dokončno izpolnile, ko je Sveti Duh ustvaril novost občestva, nato pa skupaj z njimi stopimo ven in s svojim načinom življenja in naših odnosov prebujajmo v srcih žejo po tem Božjem življenju, pripravljeni, da krotko in spoštljivo odgovarjamo tistim, ki vprašajo.

Ko pa Duh pokaže, da je potrebno direktno oznanjevanje, se skupaj z apostoli ne bojmo odpreti ust in spregovoriti, vendar ne več svojih besed, ki so prepogosto zaznamovane z zamerami in neodrešenostjo, temveč Besedo, ki edino daje življenje in ki je bila s posebnim namenom zaupana kristjanom. Ne zato, da bi jo ljubosumno varovali ali celo izdajali z življenjem, temveč zato, da bi jo živeli in z njo prepojili svet,
Živeti Besedo pa pomeni ostajati v tem čudovitem bivanju ljubezni Očeta, Sina in Duha.

Vse vračati h Kristusu in Kristusa vračati svetu

5. velikonočna nedelja

Pred točno 100 leti je v dolini Iris Marija vprašala tri male pastirčke, ali so pripravljeni podariti svoja življenja Bogu in zadoščevati za vse hudo. In pastirčki so odgovorili: "Hočemo!"

Danes nas Kristus po svoji Besedi sprašuje ali smo pripravljeni posvetiti svoja življenja Njemu in skupaj z Njim in drugimi graditi duhovno zgradbo, Njegovo Cerkev, ki je rojena iz rane na srčni strani. In kaj Mu bomo odgovorili mi?

Apostol Peter v svojem pismu tako močno spodbuja in kliče, naj se mi, živi kamni, približamo drugemu živemu kamnu - Kristusu in se tako pustimo vzidati v duhovno stavbo, v njegovo živo Telo, kjer imamo nalogo darovanja samih sebi in sveta. Vse vračati h Kristusu in Kristusa vračati svetu.

In kdorkoli to počne, ne bo osramočen, ker veruje v izbran in dragocen vogelni kamen, ki je za vedno postavljen v odrešenje mnogim. Izbrani in poklicani smo torej vzeti zares, da smo izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last, da bi sredi tega sveta, ki ima Kristusa še vedno za "kamen spotike" in "skalo pohujšanja", oznanjali slavna dela Njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. 

Tudi mi smo namreč bili tema, vendar nas je dosegel Glas pastirja, glas Odrešenika, ki je samega sebe prvi dal za temeljni kamen, v katerega se je zagnalo vse zlo sveta in bilo premagano. Tisto namreč, kar svet zavrže, Bog pogosto izbere in postavi na temeljno mesto. In prav na ta temelj smo bili vzidani tudi mi, zato smo večno nepremagljivi. Nismo se vzidali sami, ampak nas je On poiskal v naši temi in prestavil vase, v svetlobo.
Zato tudi danes za kristjana ne more biti druge temeljne naloge kakor te, da se v njegovem življenju vidi, da je bil mrtev kot ostali, a ga je v tem grobu dosegla svetloba slavno Vstalega in prestavila v čudovito luč. Mi pa se večkrat obnašamo, kot tisti, ki svetlobe še videli niso!

Naša naloga je torej dati vse svoje moči in življenja za gradnjo občestva med nami, za gradnjo bratstva, ki je bilo rojeno iz Rane na Jezusovi strani in je zato tudi vsako bratsvo med nami z ranami. In v tem bratsvu ima vsak svojo, nepogrešljivo vlogo, ki se izmenjuje... molitev, oznanjevanje Besede, strežba pri mizi ...

V tej zgradbi smo poklicani darovati duhovne daritve, kar preprosto pomeni Njemu samemu vračati življenje, ki ga živimo in smo ga prejeli kot dar. Mu vračati vse, kar živimo in kar smo, potem pa prinašati tudi svet, brate in sestre, to, kar živijo in kar so. Tako je vsak in vse prežeto s to slavno lučjo, ki vse posvečuje in preoblikovano vrača. Zato je kristjan tisti, ki bi moral svetiti, sam od sebe, spontano.

Vse potrebno torej že imamo.Mi smo že izvoljeni rod in ne šele tisti, ki morajo do tja priti. Mi smo že tisti, ki so bili vključeni v pot, resnico in v življenje in ne šele tisti, ki morajo to pot najti. Obnašamo pa se kakor Filip, ki trdi, da še vedno nekaj manjka. Samo še to, potem pa bo. Samo še službo dobim, potem pa bom. Samo še to zadevo uredim, potem pa bom. Jezus pa ne neha ponavljati, da za gradnjo Božjega kraljestva med nami, že imamo vse! Za odrešene in lepe odnose med nami, že imamo vse!

Kristus je torej tisti prvi, ki živi občestvo, bratsvo, enost z Očetom in Svetim Duhom, kjer vsak prehiteva drugega v delanju dobrega in prihajanju naproti drugemu. On je prvi, ki nam je pokazal, kako se živi v tej duhovni zgradbi.

Zato je vsak, ki se pusti vzidati v ta odnos Očeta, Sina in Duha ter ga živi zares, tisti, ki že opravlja dela kakor jih je opravljal Sin in celo večja kot ta. Ker pričuje o novem Božjem življenju, pričuje o čudoviti svetlobi, ki nas je obiskala in ki želi, da bi se vsi znašli v njej.

Svetimo toliko, kolikor s Kristusom zbiramo, da bi vsi vstopili v čudovito luč, ki se nam je sama razodela. Luč, za katero nismo storili ničesar, lahko pa jo živimo in v majhnosti pred Bogom prosojno predajamo naprej.