Moliti in se ne naveličati

29. nedelja med letom

Današnja tema je molitev. Molitev, ki je iskren dialog z Gospodom, molitev, ki je življenje v Duhu in nenehno hrepenenje srca, ki kakor vdova trka in prosi milosti.

Že v stari zavezi srečamo močno pripoved Izraelove bitke z Amalekom v Refidimu. Smo v času štiridesetih let puščave, ko se ljudstvo pripravlja na vstop v obljubljeno deželo. Toda pred tem se mora naučiti bojevati. Takrat z zavestjo, da so potrebne roke, razširjene v nenehno molitev ter roke, ki so pripravljene na boj, danes pa srce, ki nenehno moli ter roka, iztegnjena in pripravljena srečati ter pomagati drugemu.

Potrebna je molitev in aktivnost. Na vrhu hriba je bil potreben Mojzes, ki je neprenehoma molil, v dolini je bil potreben Jozue, ki se je bojeval. Toda nihče od njiju ni mogel tega početi sam. Mojzesu so opešale roke, zato je potreboval Arona in Hura, da sta ga podpirala, Jozue ni mogel sam v boj, potreboval je druge može, ki so bili z njim. Vse to so podobe, ki nam govorijo o tem, da je kristjan človek občestva. Ne more sam.
Molitev je dejanje občestva tudi takrat, ko molimo sami. Kajti biti Cerkev pomeni biti del živega telesa, sestavljenega iz mnogih. Da nekdo oznanja in se bojuje v dolini, je potrebna molitev in daritev nekoga drugega in obratno.
Vsa ta skladnost in povezanost je torej možna, ker smo živi organizem, ki nenehno diha.

Podoba Mojzesa, Arona in Hura, ki molijo na vrhu hriba spomni na podobo Kristusa, ki se na vrhu gore spremeni ter pogovarja o svojem trpljenju z Mojzesom in Elijem. Tam je stara zaveza podala roko novi. Od Kristusove velike noči naprej, smo namreč vsi postali vcepljeni v to novo občestvo, v katerem je Kristus sam naša prva molitev pred Očetom. On je, ki nenehno prosi za nas, On, ki nenehno hrepeni, da bi nam dajal še večje stvari in še večje milosti.

Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? Ali bo v našem srcu našel prostor, da podari vse to, kar Njegova ljubezen želi za nas? Zato nam je potrebna nenehna molitev, ki jo sv. Avguštin primerja z nenehnim hrepenenjem. Tako pravi: "Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli". 

Hrepenenje srca je molitev, ki to srce razširja in utrjuje za dar, ki mu je namenjen. Oče, čisto nasprotje krivičnega sodnika, ki se za Boga in človeka ne meni, vidi, pozna, sliši in poskrbi. In če celo krivični sodnik da vdovi, česar potrebuje, koliko bolj želi Bog pomagati do pravice svojim izvoljenim?

Pravica pa je, da človek lahko živi evangelij, da lahko živi iz Duha, da je poln milosti in modrosti, poln ljubezni in miru. Pravica človeka je, da sliši evangelij. To pravico človeka hoče izpolniti Oče.

Da bi resnično prejel sinove, polne Besede, tudi po nas, ki naj jo, kakor spodbuja apostol Pavel Timoteja, nenehno oznanjajo, v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Oznanjajo najprej z življenjem in kjer je potrebno, tudi z besedo.

Lepo misijonsko nedeljo vsem!

Očiščeni in osvobojeni

28. navadna nedelja

Osrednja tematika nedeljske Božje besede je ozdravitev gobavosti, ki seveda ni samo telesna bolezen, temveč predstavlja predvsem bolezen duha.

V ozadju grške besede "ozdravljeni" je glagol, ki nosi pomen "očistiti, narediti čisto, odstraniti vse neželene primesi". Biti ozdravljen tako pomeni biti prost vsakršne pokvarjene želje, vsake primesi greha in njegovih posledic. Gospod se želi dotakniti ne le zunanjih gobavosti, ki jih tudi danes ni malo, temveč predvsem naših notranjih nečistosti, ki nas zavezujejo mišljenju greha.

Jezus na gori reče: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali" (Mt 5,8). On je, ki hoče naše duše in telesa narediti čista, da bomo lahko vstopili v milost blagra tistih, ki lahko vidijo in prepoznavajo Odrešenika. Tistih, ki zmorejo v svojem življenju prepoznavati obiske Boga.

Prepoznati Odrešenika je milost. Velikokrat se ljudje do Boga obnašamo kakor zahtevni najstniki, ki želijo nekaj močnega, tukaj in zdaj, takoj in popolnoma zase. Taka je človeška narava, ki se boji zase. Zahteva in hoče senzacije. Ta narava je naša gobavost. In te nas je prišel ozdraviti Kristus s tem, da nas je premaknil v odnos in s tem, da ne dela tako, kot bi hoteli mi.

Človeška narava, ki je od greha naprej gobava, je podobna Sircu Naamanu, ki je za svoje ozdravljenje želel nekaj posebnega. Zahteval je posebne "efekte", kar kaže na to, da je bila njegova prava gobavost prav njegov lastni jaz, ki je postal središče. Naporno je živeti takrat, ko smo središče mi sami. Takrat smo otovorjeni z veliko nepotrebnimi dodatki, ker nenehno mislimo, kako moramo kupiti vse in vsakogar, celo Milost. Toda Naamanova darila so zavrnjena. Od preroka Elizeja dobi le preprosto navodilo, naj se sedemkrat potopi v reki Jordan.

Milost je tako preprosta in tako nesenzacionalna, da bi jo najraje zavrnili in spregledali. Ker se nam zdi premalo.Takrat, ko še nismo svobodni samih sebe, potrebujemo toliko hrupa, toliko pozornosti, toliko prilagajanja. Spregledamo pa vse tisto tiho, nežno in ne-vpijoče v našem življenju, ki veliko bolj diši po Bogu kakor vsa "kadila in zlato" naših dejanj za Boga, s katerimi Ga včasih kupujemo v upanju, da bo izpolnil naše ideje in končno postal Odrešenik po naši podobi.

Tudi deset gobavih mož je, podobno kakor Naaman, poslanih na pot, še preden so ozdravljeni. "Pojdite in pokažite se duhovnikom!"

Kajti šele ko damo prednost Drugemu in ne svojim lastnim občutkom, ki tolikokrat jasno kažejo, da smo še gobavi, gremo na pot. Ko še nič ne vidimo in ko ni idealno. In tam, na poti, so bili ti možje ozdravljeni. Nesenzacionalno, brez čarobne palčke, temveč postopno, tiho, skorajda neopazno ... to so "prstni odtisi" Milosti.

Za ozdravitev resnične gobavosti, ki je v drži samoodreševanja ter drži nenehnega strahu zase, je potreben prvi korak, storjen v temi. Potrebno je ne-ubogati sebe in iti na pot četudi nam morda vsa čustva govorijo nasprotno. So pač užaljena, ker ni po naše. Ne-ubogati svojo lastno trmo in iti na pot "do Jordana", je prvi korak k ozdravitvi te gobavosti samozadostnega človeka.

Krst, utopitev starega človeka in rojstvo novega, se torej začne, ko damo prednost Bogu in Mu dovolimo svobodo, da nam izkaže milost kakor sam želi in ne kakor mi sami zahtevamo. Takrat nas očisti trme, očisti samoodrešitvenih poskusov ter v nas pripravi prostor  za dialog. Šele ta, novi človek, zmore videti drugega.

Očiščenje gobavosti je pot, sestavljena iz mnogih korakov dajanja prednosti Ljubezni, ki kliče in vabi po banalnih konkretnostih nesenzacionalnega vsakdana, ki zgleda bolj neugoden od umazanega Jordana. In vendar se novost rojeva prav v vedno novi potopitvi v konkretnost vsakdana.

Še nekaj je zanimivo: od vseh gobavih mož v Izraelu, je ozdravljen samo en - Naaman, Sirec, tujec torej. Od desetih gobavih mož se vrne samo en - Samarijan, ki je tujec.
Kako to, da se dopolnitev očiščenja dopolni v tujcih? V tistih, ki so po postavi najdlje rešenju? Kako to, da včasih milost najde pot prej v neverujočih kakor v verujočih? Morda zato, ker so neverujoči brez prtljage idej in predstav o tem, kdo Bog je in kako bi moral delovati? Ne vem.

Vem pa, da milost potrebuje svobodno srce, očiščeno pričakovanj in zahtev, da se tako rojeva novi človek, ki ima kožo "kakor meso majhnega dečka". Pomeni, da je ta novi človek mlad in prožen v odgovarjanju milosti ter sposoben prepoznati svojega Odrešenika.

Ko Milost najde človeka, ki ne ostaja v svojih trdnih prepričanjih, lahko iz nekdaj trmastega Savla, rodi mehkega Pavla, polnega milosti, ki nič več ne rešuje sebe in svoje prepričanje, temveč daruje sebe samega za evangelij. Za Kristusa, ki je postal njegova edina Resnica.

"Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Jezusa Kristusa, z večno slavo".

Pavel, ozdravljen svoje farizejske gobavosti, se ne boji več zase in postane novi človek, ki daje prednost Drugemu. Še več. Celo sebe samega naredi za "ujetnika, za hudodelca in gobavca", da bi vsem postal vse in jih vsaj nekaj zagotovo rešil (1Kor 9,22).

Iz človeka gob postane živa Beseda, ki je tudi verige in nasprotovanja ne morejo vkleniti. To je skrivnost svobodnih.

Mehkoba evangelija

27. nedelja med letom

Božja beseda nas danes uvaja v skrivnost vere, ki je v sprejemanju. Česa? Novega življenja, ki ga je prinesel Kristus in je preko Duha izlito v nas.
Vera torej pomeni odpreti srce, mehko, ponižno in majhno, da bi lahko sprejemalo.

Zato nas berila in evangeliji zadnjih treh nedelj vztrajno vabijo prav k mehčanju naših notranjih trdot, da bi Milost, ki je nežna in tiha, ker je nasprotje vselej nasilnega in grobega zla, v nas našla pot.

Krivični služabnik je bil pripravljen ob izgubljanju svojega položaja, na katerem se je obnašal trdo in gospodovalno, postajati usmiljen. Ko je vsakemu od dolžnikov zmanjšal dolg na zadolžnici, je že postajal podoben Sinu, ki je, kakor pravi pismo Kološanom, edini popolnoma izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in pribil na križ (Kol 2,14). Če nam je torej On odpustil, smo tudi mi dolžni odpuščati drug drugemu.

Prejšnjo nedeljo smo brali o bogatašu, ki je bil preko Lazarja dan na dan klican, da sestopi iz svoje gostije vsemogočnosti ter postane majhen, nežen, ranljiv, potreben, bližnji in zato brat, ki vidi brata.

Današnji evangelij pa nas vabi, da bi vsaj malo odprli svoje srce, dovolj za velikost gorčičnega zrna, da le vanj vstopi Milost. To novo življenje, ki ima moč, da spremeni in preoblikuje vse. Kakor iz drobnega semena zraste veliko drevo, tako lahko že droben dotik Milosti preoblikuje človeka v podobo Božjega sina. Postopoma, a celovito.

Zato te, dragi Timotej, opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. 
Da bi se tako tudi iz nas premaknile in izruvale vse trdote s koreninami vred ter bi zavladala mehkoba tistih majhnih, Božjih ...

Prav ta evangelij nežnosti in mehkobe smo namreč poklicani prinesti v trdoto tega sveta. To revolucijo nežnosti, kakor jo rad poimenuje papež Frančišek. Če je torej evangelij poln milosti, ki je nežna in nenasilna, ne more vdirati. Toda trči tudi ob trda srca, ki se niso pripravljena odpreti.

Zato bi kdaj tudi sami kakor prerok Habakuk zavpili: "Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal? Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko? Pred menoj sta pustošenje in nasilje, zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor."

Toda na to vpitje Gospod odgovarja s povabilom k veri, k odprtosti in mehkobi tistih src, ki vedo, da Gospodova tolažba in milost evangelija zagotovo prideta, četudi se kdaj zdi, da odlašata. Vendar zagotovo prideta.

Je pa zato slehernemu kristjanu, ki je po krstu oznanjevalec evangelija, potrebna tudi notranja vztrajnost in potrpežljivost, ko prav zaradi milosti, ki ne vdira in ni nasilna, trpi za evangelij. Poklicani smo namreč prav v to, da nasilja ne vračamo z nasiljem, krivice ne s krivico, nerazumevanja ne z dokazovanjem, temveč ostajamo polni Svetega Duha, ki prebiva v nas in varuje lepi zaklad, ki nam je bil zaupan. Tako bomo postali resnični pričevalci.

Kot taki ne bomo več polni duha boječnosti, ki nas prav preko strahu sili v zaprtost ali trdoto pred drugimi, temveč bomo polni Duha moči, ljubezni in razumnosti ostajali in postajali tisti ponižni oznanjevalci, pripravljeni za Besedo nežnosti tudi trpeti "jetništvo in verige".

Služabnik Besede, oprti na Božjo moč, tako ne potrebuje več pohvale ali opaženosti, zato da pričuje in oznanja, temveč osvojen od lepote evangelija sam od sebe ne miruje ter se "ne usede za mizo, da bi jedel in pil", dokler  na tem svetu obstaja en sam brat, ki še ni srečal mehkobe vseh tistih, ki jih je že napolnila Beseda evangelija.

Ti pa, Božji človek ...

26. nedelja med letom

Današnja Beseda pred nas postavlja dvoboj med nežnostjo in milino Boga ter trdoto človeškega srca, ki se je zaprlo v svoj "prav".

Že prerok Amos govori o ljudeh, ki so nežno Davidovo igranje na glasbila, zamenjali za dretje ob brenkanju na harve, darove jagnjet, drobnic in telet, ki so dar, zamenjali za gostijo in pašo samih sebe, izbrano olje in vino, ki ju Jezus v priliki o Samarijanu pokaže kot simbol Božje nežnosti, izlite na rane človeštva, pa zamenjalo za prostaško zabavo.

Vedno, ko si človek prilašča dar in ga začne uporabljati za potrjevanje samega sebe, se dar spremeni v orožje proti drugemu. Ne gre drugače. Dar je toliko časa dar, kolikor je podarjen in deljen z drugimi.  Kakor hitro ostane v naši dlani, se sami okličemo za lastnike, kralje in gospodarje, dlan se zapre v pest, polaščeni dar pa postane orožje za drugega. In se zgodijo zaprta vrata in neprebojen zid.
Pogosto človeka, ki vztraja v taki drži, resnično ne gane "nikakršen Jožefov polom". Drug lahko še tako prosi, če pripravljenosti ni tudi na drugi strani, ostane stena in zid.

Podobno sliko vidimo v evangeliju, kakor nam ga opisuje evangelist Luka. Imamo bogataša, oblečenega v škrlat in dragoceno tkanino, polnega samega sebe, pojedin in gostij, ki ga niso nasitile. Kajti v njem je bila luknja, ki bi jo lahko nasitila le ljubezen. Ta pa noče biti vsiljiva, zato se nežno in tiho, skoraj nelagodno postavi pred naša vrata in trka.

Če ji kdo prisluhne in odpre, vstopi in večerja z njim (prim. Raz 3,20), sicer ostane tam. Ljubezen se nikoli ne užali, ker preveč ljubi tistega, ki ga hoče nahraniti s samo seboj. Zato ostaja v "Lazarju" in ta "Lazar" ostaja pred našimi vrati. Do konca.

Vsakemu je poslan neki "ubožec", ki nas opominja, kje smo postali trdi, samozadostni, kje ostajamo lačni in nesrečni kljub nenehnim gostijam, kje v nas ostaja tisti velik prepad, ki nas ločuje, ker si ne upamo priznati, da potrebujemo gostijo ljubezni. Ta pa je prav v odpiranju vrat in deljenju z drugim. Tudi v pogovoru.

Ni čudno, da je ta Lazar tolikokrat neprijeten, ker trka na naša vrata prav tam, kjer smo najbolj močni. Trka tam, kjer mislimo, da imamo in kjer smo se iz gotovosti v svoj "prav", zaprli pred bratom. Zaloputnili vrata in se naredili gluhe. Si celo izdelali skrivni prehod, samo da ne bi bilo potrebno mimo njega, ki nas nekaj prosi, morda opominja, morda "pritiska na živec", ker išče našega usmiljenja.

Kako majhna je fizična razdalja med tistim, ki je za zaprtimi vrati in tistim pred vrati in kako težko jo je včasih premostiti. Ker ta vrata zmore odpreti le srce, ki se je vsaj kdaj pustilo objeti neskončni Ljubezni očeta.

Njemu, edinemu Sinu, edinemu Kralju vseh kraljev, ki je sestopil iz Očetove gostije, kjer se je sijajno gostil v polnosti ljubezni ter za večno premostil prepad "med njimi in nami". Ta ljubezen se je skrila brata pred vrati našega srca. Brata, ki nam "smrdi", ker ni po naše, v otroka iz Betlehema, ki ni ustrezal pričakovanjem, v Mesija, ki je oznanjal usmiljenje medtem ko je slonokoščeno trda koža farizejev čakala pravičneža, ki bo še udarnejši od njihove trdote.

Nezaslišana je ta Ljubezen, ki je odprla vrata Raja, slekla škrlat Sinovskega dostojanstva in se pustila obleči v škrlat suženjstva, v katerega je padel človek!

Pustila je, da je človeštvo izpljuvalo vanjo vso trdoto lastnega srca, vanjo zmetalo vse svoje grehe, rdeče kakor škrlat ter ji spletlo krono iz trnja. Vse zato, da bi se to srce, končno izpraznjeno trdote in nasilja, končno upalo odpreti tej nežni Ljubezni, ki ne grozi, ki ne preti, ampak ljubi, daje in vabi.

Na človeku je, da odpre vrata srca in se pusti dotakniti Kristusu tam, kjer nas obišče in ne tam, kjer Ga mi pričakujemo. Ljubezen se namreč pogosto skrije v nam neprijetne stvari, saj nas prav ona kliče iz naših varnih okopov zledenelih in trdih src v odnose, kjer ti drugi lahko pripravi gostijo služenja.

Na mestu so torej besede apostola Pavla Timoteju, s katerimi tudi nas opominja in opozarja, da je korak odpiranja vrat na naši strani.

"Ti, Božji človek, si prizadevaj za pravičnost, stanovitnost in krotkost. Bojuj dober boj vere (...). Zapovedujem ti pred Bogom (...) ohrani zapoved, da boš brez madeža in brez graje."
Kaj pa je ta zapoved če ne, da se ljubimo med seboj?
Da si upamo odpreti tam, kjer smo zgradili betonski zid, da si upamo z usmiljenjem pogledati na tistega, ki nas je ranil, z odpuščanjem tistega, ki ne odpre, z nežnostjo tistega "Lazarja", ki je čisto blizu nas in še vedno tako zelo daleč ...

Srce, ki se je že pustilo obleči velikonočni Ljubezni, ima moč, da izniči razdalje med nami, kjer pa te pripravljenosti ni, ostaja zaprto četudi kdo vstane od mrtvih.

Ne več suženj, ampak brat!

23. nedelja med letom

Kateri človek sploh more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod? Naše misli so namreč umrljive, bojazljive, naše sodbe nestanovitne. Res, prav iz bojazljivosti in strahu zase, vse prevečkrat sodimo drugega. Notranja ogroženost nam popači resnico, da ne vidimo in ne slišimo več drugega, ampak le še izhod zase.

Kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem? Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega Duha?

Človek sam dejansko ne more spoznati ničesar. Ker gleda brez ljubezni, zato sodi in obsodi. Sebe in druge. In tudi Boga, ker ni tak, kot si ga je zamislil. Samo Sveti Duh in v moči Duha je človeku dana milost resničnega pogleda. Samo v Njem lahko spregleda in vidi prav. Za ta dar pa je potrebno prositi. Prositi in moliti za dar modrosti, za dar pogleda, ki oživlja. Samo v moči Duha, ki oživlja in ki smo ga zastonj prejeli za vedno, so zemljanom pota izravnana in ljudje so poučeni o tem, kaj je Gospodu po volji. Po modrosti so bili rešeni.

Gospodu je po volji, da smo med seboj bratje. Zato nam je potrebna prav modrost od zgoraj, da bi znali in upali živeti naše odnose. Toda kako?

Gospod je v evangeliju ostro direkten in se dotakne najbolj ranljivih odnosov našega življenja: "Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec."

Nato evangelij nadaljuje s podobo o zidanju stolpa, o preračunavanju stroškov, da bi vedeli ali bomo gradnjo lahko dokončali, ali bo naše delo ostalo napol.
Govori celo o kralju, ki gre v boj proti drugemu kralju, ki pa ima močnejšo vojsko. Zato se ustavi in išče miru.
In Jezus zaključi: Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

Jezus nas obravnava kot odrasle, ker si želi, da odrastemo in dozorimo v lepe in zrele ljudi, ki smejo "dozidati do konca". To pa zmore samo tisti, ki je sebe izkusil ljubljenega. Ljubljenega od Očeta. Samo to so temelji, ki zadostujejo za zidavo, orožje, ki zadostuje za zmago.

Samo ljubljeni ljudje so namreč lahko svobodni. Gre se torej za odnose, v katerih je človek že lahko osvobojen samega sebe, osvobojen obupnega strahu zase, kjer lahko v sebi sicer še čuti ogroženost pred drugim, vendar tej ogroženosti ne daje prednosti, temveč se spomni na neskončno Božjo ljubezen, ki jo zastonj nosi v sebi. V krvi. V naših žilah se namreč pretaka Kri, ki nas je med seboj spravila in naredila za brate. Kri, ki nas je dvignila na nov nivo odnosov, ki pa so možni takrat, ko dva ne poslušata sebe, ampak Njega, ki ju je poklical in združil.

S tem dejstvom se spremenijo tudi odnosi krvnega sorodstva. Nemogoče je, da bodo starši v življenju odraslih otrok imeli glavno besedo. Nemogoče je, da bi starši na prvo mesto postavljali svoje otroke in vanje polagali vse svoje upe, cilje in hrepenenja. Ne gre! Tam se ne da biti Kristusov, ker zanj ni več prostora. Vse misli in dejanja zaseda le še skrb, kako bo drugi služil meni. Kako bo drugi služil mojim potrebam.

Celo mož in žena se ne moreta postaviti na prvo mesto, temveč sta poklicana sebe in drugega izročiti, torej predati tisti Ljubezni, ki je večja od njiju. Poklicana sta se ji pustiti ljubiti, da bi potem, napolnjena in nahranjena z Božjo ljubeznijo, ki ne mine, zmogla ljubiti drug drugega.

Jezus gre še globlje in se dotakne korenine vsega zla: "Kdor ne zavrača celo svojega življenja, ne more biti moj učenec."
Kdor namreč ne umre lastnim zahtevam, potrebam in strahovom zase v imenu katerih uporablja in si prisvaja druge, ne more v polnosti zasijati v luči sina ali hčere. Samo kdor s Kristusom vstopi v temeljni strah lastnega obstoja in spozna, da je temeljna smrt premagana, lahko ljubil zares. Sicer bo vedno "na pol" in z eno nogo že med vrati.

Vsi smo v tej igri. Vsi skušani, da bi svoje luknje mašili s svojimi najbližjimi, vsi skušani, da bi na prvo mesto postavili sebe in svojo kričečo človeško naravo, ki se skuša vedno rešiti sama.
Samo v modrosti in milosti Duha, ki ga je potrebno nenehno klicati in prositi, človek zmore preiti v odnose ljubezni. V odnose darovanja, kjer pred drugim ne pobegne, ampak ga ljubi še bolj. Kjer drugega ne poseduje, ampak ga ljubi. Prav zato, ker je ranil.

Čudovito je tako zaključiti s pismom sedaj že starega Pavla, ki Filemonu piše o globoki in izjemni ljubezni, ki jo goji do Onezima, sužnja, ki je za Pavla po logiki Kristusove novosti, postal brat, še več, celo otrok, ki ga je rodil v verigah.
Imenuje ga celo "svoje srce". Kako globoka in intenzivna je ta ljubezen, kako čista in neposedovalna, ker se Pavel že ne boji več zase. Ne gleda več svoje koristi, ampak izroča Božji ljubezni to, kar mu je najdražje. V zaupanju, da mu bo Gospod dal in vrnil vse, kar potrebuje.

Ganljive so torej Pavlove zadnje besede, s katerimi Filemonu razlaga temeljni prehod, ki se mora zgoditi v vseh naših odnosih - velika noč. Trpljenje, razočaranje, izguba, smrt, vstajenje, novo življenje. Ko je Abraham izpustil Izaka (ki mu je postal gospodar, Izak pa lastnina), je lahko postal resnično oče in to ne le Izaku, temveč narodom. Tako zelo so življenje in odnosi drugačni potem, ko človek umre sebi in strahu zase.

Nujen je torej ta prehod, o katerem Pavel piše takole:
"Morda je bil zato kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več za sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, ki je nadvse ljub najprej meni, še toliko bolj pa tebi, tako kot človek kakor tudi v Gospodu."

To je torej novo življenje, ki ga je prinesel Kristus. Da si nismo več sužnji, ki se lahko izdamo, zapustimo ali prevaramo takrat, ko me razočaraš, ker nisi po moje ali zato, ker mi ne služiš več, temveč si postanemo bratje! Bratje, ki jim je mar drug za drugega. Bratje, kjer tudi verige in vse prepreke ne  morejo ustaviti, da bi si želeli dobro in iskreno skrbeli drug za drugega. Da bi si postali nadvse ljubi tako kot ljudje kakor tudi v Gospodu!

Iz blatne kapnice do izvira življenja

20. nedelja med letom

"Tega človeka, Jeremija, je treba usmrtiti, ker slabi roke vojakov, ki so še ostali v tem mestu, in vseh ljudi, ko jim govori take besede."

Prerok je človek, ki govori besede življenja, če pa oznanja življenje, potem nujno pokažejo tudi na temo. In tema tega ne mara, ker se boji zase. Zato ubija, zapira, ponižuje, rani, ...
In človek se znajde v kapnici brez vode, polni blata.

Te situacije najdemo na delovnih mestih, v državah, kjer zaradi gospodovalne sile zla trpijo nedolžni, najdemo jih po domovih in naših odnosih.
Ko nismo pripravljeni na spreobrnjenje in ponižno bližino, bomo ubijali. Tako ali drugače.

Prav tragična je zato v prvem berilu poleg ljudstva tudi podoba kralja Sedekija, ki ljudstvu dovoli, da z Jeremijem naredijo, kar želijo: "Kralj vam ne more ničesar odreči." Kako ne? Saj je kralj! Gre se torej za človeka, ki se je odpovedal svoji svobodi in izbral lažno nemoč, v kateri ni potrebno storiti ničesar. Toda v naši neodločenosti vedno odločajo drugi. Kakor jim paše.

Sveti Duh pa med ljudmi in v nas prebuja Ebed Meleh-e, ljudi, ki vidijo in si upajo stopiti iz vrste ter se zavzeti za pravičnega. Po njegovih besedah je prerok Jeremija rešen iz kapnice.
Ta človek je klic vsem nam. Bil je nekdo, ki je prisluhnil glasu vesti, prisluhnil je navdihu Duha v njem in storil, četudi je s tem tvegal svoj položaj in najbrž tudi svoje življenje.

Taki so bili svetniki. Zato jih pisatelj pisma Herbejcev pred nas postavlja kot velik oblak pričevalcev, ki so si upali nepremično zreti v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere, ki se je prvi pustil vreči v kapnico blata, da bi tam našel človeštvo in ga potegnil ven. Pustil si je naložiti križ ponižanja, preziral je sramoto ter nazadnje sedel na desnico Božjega prestola. Toda ne sam! S seboj je prinesel vse nas, ki smo milostno zraščeni v njegovo Telo.

To je bil krst, ki ga je moral On prejeti - krvava daritev življenja. Mi pa smo v tej krvi prejeli belino našega krsta, sijoče oblačilo sinovstva, oprano v Njegovi krvi.
Kako si torej On, ki je dal samega sebe, da bi bil človek rešen iz blatne kapnice smrti, ne bi goreče želel, da bi se ta Božja ljubezen, ta ogenj, izlit v naša srca ne razplamtel? Prav v stiski je, dokler se v človeku ne zgodi resnica krstne milosti.

Vzeti svoj krst zares torej pomeni sijati, pomeni goreti. In pomeni tudi vznemirjati. Domače, sorodnike, znance, celo prijatelje ...  Tisti, ki sprejme dar sinovstva, zagotovo vznemirja tiste, ki so ostali sužnji in mislijo, da si morajo Boga osvojiti ali ga uporabiti po svoje.

Resnično veren, ki živi pristen odnos z Gospodom, bo vedno vznemirjal tistega, ki živi le zunanjo obliko, četudi pobožno, toda brez Odnosa, ki pelje v pogosto tudi tvegajoča dejanja vere.

Ta dvoboj bo ostajal vedno, zato bodo v isti hiši trije proti dvema in dva proti trem. Kajti predpogoj Milosti je svobodna odločitev zanjo! In ko ji človek vrata odpre, priteče drugačna voda. Živa. Ki pa tudi vznemirja, ker kaže na kapnice, ki smo si jih sezidali sami.

Naše resnično bogastvo

18. nedelja med letom

"Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!"
Res, vse je absurd in brez veze tistemu, ki ne ljubi in se ne spozna deležnega velike Ljubezni, ki edina nosi večni spomin vsega in v kateri vsaka, še tako drobna stvar, dobi pečat večnosti.

Človek je ustvarjen za večnost in sanja o tem, da ne bi nič od tega, kar je lepo, poznalo konca. Nekje v sebi čuti, da je umrljiv, obenem pa bi še živel. Predvsem si želi biti "nekdo". Spoštovan, dragocen, viden, voden ...

Če torej vse to človek poskuša doseči sam, mu ostaja le trud in napor, da bi z modrostjo, z znanjem in spretnostjo nekam prišel. Ob tem neizbežno spozna, da vse doseženo lahko prej ali slej le zapusti v delež človeku, ki se ni trudil zato; tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi torej človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem?

To je mišljenje mnogih izgubljenih sirot današnjega sveta. Ljudi, ki nimajo Očeta, ki Ga še niso spoznali ali pa jim je bil ta Oče predstavljen s podobami, od katerih so logično odšli.
Na tolikih področjih se tako nadaljuje bitka človeka za rešitev svojega kratkega in krhkega življenja.

Da torej rezultatov našega dela ne bi prejeli tisti, ki se za to niso trudili, velikokrat zgradimo okrog sebe in svoje lastnine močne zidove obramb, visoke kašče, v katere spravljamo svoje žito in dobrine, svoje dosežke, modrost, znanje, svoje odnose, sanje in rane. Tako kmalu nič več in nihče več ni dovolj dober, da bi z njim delili življenje, bližino in ranljivost.

Kajti prav v ranljivosti drugi poje tvoje žito, se nahrani tudi s tvojo modrostjo, tudi ob tvojem kruhu odnosa. Potrebujemo se in za to smo si dani. Pravzaprav so žito prav naši odnosi, dani, da se z njimi hranimo in ne da jih zapremo v nedostopne kašče, kjer vlada hladnost, oddaljenost in varna distanca, ki preprečuje, da bi drug drugemu postali hrana.

Kristus sam nam kaže to novo pot. On sam je tisto Žito, ki ni ostalo varno v kašči odnosa s svojim Očetom, temveč je sestopil in se spustil v človeške odnose. Postal je naša hrana: "To je moje telo, ki se daje za vas".
Postane Kruh, ki nosi življenje. Pusti se narediti bližnji, ranljiv, pusti se zlomiti, razdrobiti, celo vreči po tleh. Pusti se našim grešnim rokam, da bi tudi nam pokazal, kako je vse naše bogastvo prav v tem, da se pustimo preoblikovati v hrano za svoje prijatelje. V tisto hrano, ki jo nekdo hvaležno vzame in ceni, morda pa v nespoštovanju rani, v vsakem primeru pa to hrano poje. Kruh je za pojest in ne za gledat.

Uči nas torej, da postanemo bogati v deljenju, v dajanju. Da postanemo daritev svojih lastnih teles in življenj in si tako postanemo bližnji. Bližina je nevarna, toda potrebujemo jo. Kašč z visokimi zidovi oddaljenih in sterilnih odnosov, v katerih "za vsak slučaj" nekdo hrani nekaj svojega za vrsto let, je že preveč. Odnosov, kjer vsak gleda samo na to, kako ne bo sam ranjen in kako lahko skrije nekaj "svojega", je dovolj.

Manjka pa odnosov, ki bi jih živeli kot blagoslov. Kot deljenje. Kot hrana, ki se daje. Prav tam namreč, kjer spoznamo, da nas drugi razjezi in zaboli, moramo tudi sami zrasti in ne oditi. Prav tam v rani smo poklicani sebe spoznati kot dar, kot žito, nam zaupano, da postane kruh za druge. Daritev pa se lahko zgodi samo v bližnjih odnosih in ne v daljnih. Tam, kjer ti drugi pride blizu. Tako blizu, da tudi zaboli. Tam se šele začenja prava ljubezen. Tam naše življenje in naši odnosi vstopajo v peč, da postanejo užiten kruh.

Kako pomembno je torej vstopiti to nedeljo in vse dni v Pavlovo pismo Kološanom, kjer je poudarjeno naše bistvo.

Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. To je naše bogastvo pred Bogom - življenje v Kristusu, njegovem Sinu. On je naše edino bogastvo, saj nas je prišel odkupit iz življenja brez Odnosa, v katerem je resnično vse prazno, absurdno in nečimrno, ter nas v Sinu popeljal v polnost ljubečega odnosa, kjer se Oče daje Sinu, Sin Očetu in kjer vse povezuje Sveti Duh. To je Ljubezen in v to Ljubezen smo s krstom vključeni. Večjega bogastva si človek preprosto ne more zamisliti ali okušati.

Ko pa se enkrat spoznamo v tej Ljubezni, preprosto ne moremo več biti ogroženi in se posledično tudi ne drug pred drugim skriti v lastne kašče samozadostnosti, užaljenosti ali premoči. Karkoli smo prejeli, je dar in ni iz nas, zato ne pripadamo več sebi, ampak Njemu, ki nas je poiskal in odkupil. Da bi ponovno živeli kot ljubljeni in se kot taki izročili v roke grešnikom. Te roke bodo tudi ranile, tudi zdrobile, kakor to naredijo zobje, in vendar bodo tudi ali prav takrat lahko okušale dobroto Kruha!

To je naša svoboda! To je naše poslanstvo! To je naš privilegij!