Brez sulic in srpov

1. adventna nedelja

Prišlo je! Novo cerkveno leto, v katerem želi Gospod skupaj z nami ustvarjati novo leto milosti za vse. Da bi ga pa sploh lahko zaznali in slišali, nas kliče k budnosti, k čuječnosti, k pripravljenosti. Bog nas želi presenečati s svojimi blagoslova.

Vsak, ki že malo dlje živi na tej zemlji pa ve, da tudi življenje samo nenehno preseneča s svojimi izzivi, ljudje presenečajo s svojimi reakcijami, pa tudi mi sami smo včasih polni presenečenj in uganka sami sebi. In že smo v novi nepoznani situaciji. Vsaka novost pa je tudi neke vrste preizkušnja, neke vrste "poplava", ki se je zgodila v Noetovih dneh. Do zadnjega so se možili in ženile, mlele na kamnu, delali na polju ...
Ko pa pride dan preizkušnje, prihoda, spremembe, dotika, obiska, katerekoli novosti že, je ena sprejeta, druga puščena, en najden, drug puščen. Kaj vse to pomeni? Zakaj Jezus ponekod o svojem prihodu govori kakor o svatbi in prihodu Ženina, ponekod pa o tatu, ki je prišel vlamljat?

Ko človek odkrije, da je vse dar in da smo vse prejeli od Njega, bomo delali, mleli, se ženili in se možile zelo neogroženo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti ničesar. Živeli bomo veselje svatbe in vsak prihod Milosti kakor prihod ženina, kakor veselje na veselje.

Če pa živimo kakor protagonisti lastnega življenja, v nenehnem strahu zase ter posledično grabljenju, bomo sleherni prihod Sina človekovega, sleherni obisk Boga doživeli kakor vdor tatu, ki nam nekaj jemlje. Dokler je človek neosvobojen sebe in še posluša krike človeške narave, ki jo Pavel imenuje "telo", bo vsako obiskanje, tudi obiskanje blagoslova, doživel kot grožnjo. In puščen bo zunaj, stran od svatbe, kajti taki drži se veselje umakne.

Toda Pavel nas močno prebuja in spodbuja, naj ne obupujemo, naj ne zaspimo, temveč se prebudimo in vstanemo iz tega spanja ne - razločevanja in ne - odločanja. Namesto tega kliče, naj vztrajno in zavestno odlagamo dela teme ter si nadenimo orožje luči. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Zato živimo pošteno, dnevu primerno. Stran od požrešnosti, popivanja, stran od prepirljivosti in nevoščljivosti. Ko namreč nehamo služiti poželenju zgolj človeške narave, ki ne bo nikoli sita in potešena, se v nas in zunaj nas vojne končajo.

Ko torej oblečemo Kristusa, ko zares zaživimo milost krsta, po katerem je človeška narava osvobojena same sebe, ker je prejela milost Božje narave, se v naše srce naseli mir.
Tako na mestu je tukaj molitev psalmista, kjer prosi, da bi se ta milost spreobrnjenja zgodila in bi v mestu Jeruzalem zavladal mir, in tako na mesu je spodbuda preroka Izaija, ki napoveduje, kako bomo prav ob odločitvi za novo življenje, ki smo ga prejeli pri krstu, svoje meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod takrat ne bo več vzdignil meča proti narodi, ne bodo se več učili vojskovanja. Ker bo vladal mir.

Ta prerokba se uresničuje v srcu vsakega od nas toliko, kolikor ji dopustimo. Takrat, ko trenutek za trenutkom in dan za dnem izbiramo življenje po Duhu, v katerem je vse in vsak dar, Kristus pa Ženin, ki nas vabi na svatbo.

Advent je čas prav tega prečiščenja, je čas spreobrnjenja od del teme k izbiri življenja, ki ga je prinesel Kristus. Takrat vstopimo na svatbo in v našem srcu nastopi mir, ki ga svet ne more vzeti. Niti ta december.

Zato zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: "Mir naj vlada v tebi Jeruzalem. Tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru. Mir naj bo med tvojimi zidovi, varnost v tvojih palačah".

Usposobljeni za življenje v svetlobi

34. navadna nedelja - Kristus Kralj

Prišli smo do zadnje nedelje cerkvenega leta, ki je tudi praznik Kristusa Kralja. Naša pot ima torej smisel, ker ima obličje, ki nas čaka. Ne hodimo v prazno in sami, odvisni samo od naših korakov in naporov, temveč kot obiskani, kot ljudje, v katerih je novo življenje. Zato ta pot življenja postaja drugačna ...

Biti obiskan je namreč precej drugače kakor šele hoditi po poteh tega življenja in beračiti. Živeti kot sin je drugače kakor beraško iskati premoženje pri drugih. Kristus nas zato kot sinove pošilja v svet. Kot sol, da se tam stopi in ne da sredi tega sveta rešuje samo sebe. To ni njen namen, temveč je njeno poslanstvo prinesti okus. Pri tem pa se mora stopiti. Potrebna je velika noč, potrebno je darovanje sebe.

Evangelij nam zato pred oči postavlja Kristusa, ki kraljuje s tem, da se svojim daje do konca. Zremo ga na križu, obdanega z zločinci, z Judi, ki ga zasmehujejo in ošabno kličejo: "Reši sebe!", obdanega z voditelji ljudstva in vojaki, ki mu prinašajo kis; to pokvarjeno vino, pokvarjeno ljubezen, polno kisline, zavisti, jeze, sovraštva, agresije. Grešni človek namreč zna kraljevati samo tako, da nekoga poniža. Samo tako se počuti "nad" in "pomembnejšega" ter ob bedi svojega srca ironično misli, kako končno kraljuje.

Kristus pa kaže novo pot, ki je pot odrešenih. Ganljivo je gledati, kako neogroženo daje svoje življenje vsem, tudi vojakom, tudi zločincem, tudi voditeljem ljudstva ... Ljubezen izkazuje do konca. Napaden s psovkami, zbadljivkami in kisom človeštva ostaja tih, ponižen, globok. Ne odgovarja, ne brani se. To bi pomenilo reševati sebe. On pa se daje. Ker je že najden in že izročen v Očetove roke.

Ob vsem zlu molči in ne pusti, da bi to zlo zakraljevalo tudi v Njegovem srcu. Srce Sina pa se zgane, ko se sredi vseh žaljivih besed zasliši glas tistega, ki prosi usmiljenja: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" Iskrena prošnja srca je za Gospoda magnet, neke vrste "budilka", saj se ob njih v trenutku zdrzne usmiljeno Srce, ki z odgovorom ne zavlačuje: "Danes boš z menoj v raju".

Kristus, ki kraljuje na prestolu darovanja, preko katerega želi zakraljevati tudi v mojem srcu ter mu prinesti polnost življenja, ostaja usmiljeno odprt. Še več, kakor tolažba so mu tisti, ki ponižno sprejmejo, da so potrebni in prosijo milosti. Tem tako On sam postane tolažba. Napolni jih s svojim življenjem, tolažbo in tako že tu, na zemlji, spusti v svoje Kraljestvo ljubljenih. Kraljestvo, ki ga apostol Pavel v pismu Kološanom imenuje kraljestvo ljubljenega Sina.

 Tudi nam je namenjen delež pri svetih, saj smo s krstom že tu dol usposobljeni za življenje v svetlobi. Gospod sam nas vabi, naj vedno znova dovolimo, da nas iz oblasti teme, ki se tako rada naseli v srcu, prestavi v svoje kraljestvo, v kraljestvo ljubljenega Sina, v katerem smo tudi sami sinovi. Ljubljeni do konca.

Sprejeti to vabilo je kakor sprejeti ključe nebeškega Kraljestva, ki niso dani samo Petru, ampak vsakemu od nas. Usposobil nas je, dal nam je ključe, ki odpirajo dostop do lepote. Ta ključ je On sam, ki je s krvjo svojega križa spravil vse stvarstvo ter pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Pomiril je tudi naše srce, ki pa je povabljeno sodelovati. Ljubezen se nikomur ne vsiljuje, ljubezen celo vprašuje ali sme ljubiti.

Zato se mora človek sam odločiti ali vstopi v občestvo ljubljenih, v kraljestvo svetlobe, miru in sprave sli želi trmasto vztrajati na strani tistih, ki so "nepotrebni", trdi in vzvišeni v oblasti lastne teme.

Vrata v kraljestvo Sina so vedno odprta, toda izbira ostaja vedno naša!

Novi bratje po Duhu

32. nedelja med letom

Približujemo se koncu cerkvenega leta, zato naš pogled pogosteje stopa čez vse, kar se vidi, naša vprašanja pa onkraj poznanega. Božja beseda se namreč dotika onega veka, kjer se ne bomo ne ženili ne možile in tudi umreti ne bomo več mogli, ker bomo enaki angelom, Božji sinovi, torej sinovi vstajenja.

Naše srce nosi v sebi to silno hrepenenje po dopolnitvi in izpolnitvi vseh hrepenenj, kar se bo zgodilo, ko bo Bog vse v vsem (1 Kor 15,28). Toda kako lahko že sedanji vek živimo na način Boga? Kako lahko že v tem času živimo nebesa in pospešujemo prihod nebeškega kraljestva? To je namreč vesela novica evangelija - da se je nebeško kraljestvo približalo.

V vseh treh odlomkih nedeljske Besede se pripovedi odvijajo okrog bratov. Beseda brat, v grščini adelphós, izhaja iz besede delphús, kar pomeni »maternica« in s tem nakazuje na krvno sorodstvo. V prvem berilu srečamo sedem bratov in njihovo mater, ki pogumno darujejo svoja življenja, da ne bi oskrunili postave. V evangeliju srečamo sedem bratov, ki so umirali in si drug za drugim jemali isto ženo, toda vsi ostali brez potomstva. 

Vsi smo rojeni in pripadamo nekemu krvnemu sorodstvu. Imamo različno število bratov in sester. 

Toda s prihodom Kristusa, edinorojenega Sina, ki je nase prevzel človeško naravo in jo za večno združil z Božjo, je naša maternica postala krst, pri katerem v moči Svetega Duha postanemo sinovi v Sinu, Boga pa smemo imenovati Oče. 

Ker smo torej v Sinu prejeli Očeta, smo tudi drug drugemu neizbežno bratje, toda ne več po mesu, ampak po Duhu (prim. Rim 8,4). Za take torej veljajo besede evangelija, da smo Božji sinovi, ker smo sinovi vstajenja in zato tudi umreti ne bomo več mogli (Lk 20,36). To pa radikalno spremeni vse! Pomeni namreč, da nas ne morejo določati več pravila in postave krvnega sorodstva, ampak milost, ki je temelj novega življenja, prejetega pri krstu. 

Ko smo torej prejeli to neminljivo tolažbo in blago upanje, kakor piše apostol Pavel v pismu Tesaloničanom, se lahko tudi naša srca opogumijo in darujejo. Tokrat ne več za postavo, ampak za svojega bližnjega – za brata, kar je velikokrat težje kakor umreti za ideje. 

Med prvimi brati ter materjo in drugimi brati ter ženo, je velika razlika, četudi so vsi bratje po mesu.

V evangeliju saduceji, ki ponovno pri Bogu iščejo dokazov za svoje mišljenje, izpostavijo pripoved o bratih. Ti so sicer izpolnjevali postavo Mojzesa, ki je zapovedal, da mora brat priskrbeti potomstvo ženi svojega umrlega brata, vendar so ostajali v drži tistih, ki si jemljejo. 

Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem.

Vsi so jemali, četudi so si roke oprali s tem, da so izpolnili postavo. Njihova drža pa je bila drža kraje, drža tistih, ki živijo po mesu, tistih, ki vodijo, gospodujejo ter tako določajo tudi življenja drugih. Taka drža vedno pušča brez potomstva, brez rodovitnosti. Pušča nas suhe, trde, grobe, nasilne ... Take, ki drugega uporabljajo za dokaz svojega. 

V prvem berilu pa srečamo sedem bratov, ki so bratje po krvnem sorodstvu, vendar so med seboj povezani na Božji način. V vsakem od njih je namreč zaznati držo dajanja, darovanja in ne jemanja. Držo tistih, ki se ne bojijo zase, temveč verujejo, da je Nekdo, ki vidi, spremlja, napolni, daje. Prav tako držo ima njihova mati, ki ni ostala le biološka, ampak je postala njihova duhovna mati. Ni si jih prisvajala, ampak jih je prva darovala. 

To je drža odrešenih, to je drža tistih, ki so v svojem mesu že okusili obisk Duha, obisk Kristusa, ki nas je v svoji milosti vzljubil, opogumil naša srca ter utrdil v vsakršnem dobrem delu in vsakršni dobri besedi. 

On je, ki se je pred vsemi brati prvi daroval za vse, nam dal svoje življenje, da bi se tako tudi sami ne več bali zase, ampak pogumno podarili tam, kjer nas pokliče Ljubezen! In postali resnični bratje. 

Stopiti dol

31. nedelja med letom

Vsak od nas ima neko mejo, omejenost, lahko bi rekli majhno postavo, ki ga navidezno omejuje pri življenju in odnosih z drugimi. Toda prav življenje nas uči, kako niso problem naše omejitve, temveč "zdravila", ki jih uporabljamo, da bi te omejitve prikrili.

Zahej poskuša svojo omejitev popraviti s tem, da se povzpne na drevo. In čeprav je njegov namen dober, namreč, da bi bolje videl Jezusa, ki bi moral iti tam mimo, so v tej drži plezanja skrita ravno naša povzpetništva nad ostale. Prav takrat, ko smo sami ogroženi, ker v sebi spoznamo "majhno postavo", hitro poskušamo na kakem drugem področju pokazati sebe kot boljše, uspešnejše, potrebnejše ... Ko enkrat nasedemo skušnjavi, se te divje smokve kar vrstijo, od Adama in Eve naprej. Med tem plezanjem na smokve ali s skrivanjem za smokve, pa dejansko tudi sami postajamo vedno bolj divji v sebi, med seboj pa tuji.

Druga nevarnost v katero lahko pademo, ko spoznamo svojo mejo, je (ob)stati na mestu. V tem primeru Zahej ne bi šel niti na pot, ampak bi le nemočno nadaljeval svoj stari način življenja.

Kristus pa mu pokaže tretjo pot. Pot sestopa z vseh idealizmov sebe in drugih, s perfekcionizmov in ostalih "-izmov", ki nam jemljejo odnose. Bog nas kliče, da sestopimo iz drž poviševanja in poniževanja (ti dve gresta skupaj) ter stopimo na realna tla svoje majhnosti, v kateri nas edino lahko pričaka Odrešenik.

Danes je v to hišo prišlo odrešenje. Ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak danes. Kajti Gospod nas vsakič znova obišče tam, kjer se skrivamo v krošnje navideznosti. Čaka nas spodaj, pod krošnjo, nižje od nas samih, da bi se tudi mi upali "stopiti dol".

Beseda Zahej, ki dejansko pomeni pobiralec davkov, ima svoj izvor v hebrejski besedi zakak, kar pomeni biti "svetel, čist". V vsakem našem Zaheju, v vsaki neprimerni drži, je v izvoru čisto in lepo hrepenenje. Problem je vedno v tem, da si na ta hrepenenja človek poskuša odgovoriti kar sam. In umaže vse, saj je greh prav v takem ravnanju.

Kristus torej prihaja, da bi človeku vrnil pravo ime. Vsak človek nosi v sebi tudi ime Boga, Božje ime pa je ljubitelj življenja. On namreč ljubi vse, kar je in nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprnega. Zoprn mu je le greh, s katerim se človek poskuša rešiti sam. In ker On zmore vse, kakor dodaja knjiga modrosti, je tudi z vsemi usmiljen in nam odpušča grehe, da bi se spreobrnili, tj. obrnili od odreševanja samih sebe k Odrešeniku.

To je Njegov klic nam. In to je naš poklic. Sestopiti s takih in drugačnih smokev dokazovanja in spoznati Gospoda, ki bo s svojo močjo izpolnil naša hrepenenja po dobrem ter udejanjil našo vero. Tako bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti (...).

Pljuča življenja

30. navadna nedelja

Molitev so pljuča življenja vsakega kristjana. Tako zelo pomembna, da jim je namenjena tudi ta nedelja. Moliti in se ne naveličati, je bil odmev pretekle, moliti tako, da se naše besede srca lahko sploh imenujejo molitev, je rdeča nit današnje nedelje.

1) Farizej in cestninar torej. Oba molita, toda tako zelo drugače. Oba prideta v tempelj, ki je v Jezusovem času pomenil kompleks z veliko stopnišči, ograjami, dvorišči za moške, ženske, pogane ter z osrednjim svetiščem. Osrednje svetišče pa se je delilo še na "Sveti prostor", dovoljen samo duhovnikom ter "Presveti prostor", kamor je enkrat letno vstopil le veliki duhovnik.

Tempelj je bil torej sestavljen po sektorjih, jedro pa je bil Presveti prostor, ki je ostajal nedostopen. V stari zavezi je Bog, edini sveti, ostajal zunaj človeka, do katerega se je grešen človek približeval s svojim naporom, s svojimi daritvami in s svojim trudom. Pa četudi ni s tem niti za milimeter zmanjšal razdalje med Bogom in seboj, je vendarle poskušal Boga "osvojiti". Tudi s tem, da se je pomikal više po lestvici služb in zunanje veljave.

Toda že takrat, v stari zavezi, Sirah jasno oznani, kako Gospod ne gleda na slavo osebe in ne bo nikdar pristranski v škodo reveža. Nikoli ne bo prezrl prošnje sirote ne vdove, ki toči solze. Bog je namreč Bog usmiljenja in ne Bog vrednostne lestvice. Zato bo vselej predrla nebo samo molitev pristnih in ponižnih src.

2) S prihodom Sina pa se je začela popolnoma nova in večna zaveza, v kateri Bog ni več v nekem zunanjem svetišču, temveč v človeku samem. Oče je na veliki petek, po Sinovi smrti, dokončno pretrgal zagrinjalo templja, ki je ločevalo "Presveto" od človeštva in s tem pokazal, da je prehod odprt, Bog in človek pa ponovno eno.

In to zagrinjalo je pretrgal od zgoraj dol. Da človek ne bi še kdaj pomislil, da to lahko naredi od spodaj gor, s svojim naporom, desetinami, posti ipd. S Kristusovo smrtjo in vstajenjem je Bog v človeku in človek v Bogu. Nič več ni lestvice, po kateri bi se bilo potrebno pomikati više, ampak je človek povabljen le sprejeti to, kar je Gospod zanj naredil.

Farizej in cestninar ... Prvi, ki na vse načine želi opravičiti samega sebe in pred Boga postavlja cel kup svojih vrlin in dosežkov, da bi z njimi Boga prepričal ali celo dosegel, da mu Bog sam pokadi in ga počasti.

Ter drugi, ki se ne postavlja pred Boga in ne moli sam pri sebi, daru si ne poskuša zaslužiti sam, ampak preprosto moli k Bogu, ki ta dar podarja. Trka se na prsi, kajti priznava, da nič ne izhaja iz njegove moči. In cestninar gre opravičen, ker milost v njem najde prostor. Farizej pa poln samega sebe, zaseden s svojimi uspehi in z grešnostjo drugih, ostaja prazen. Sam sebi sogovornik, sodnik in odrešenik obenem.

Vedno namreč, ko slonimo na sebi, ostanemo prazni. Lahko imamo še toliko uspehov, vrlin in darov, toda če je vse to "sredstvo" za kupovanje daru, nismo dojeli nič.
Samo tisti, ki se zaveda, da so tudi osebni darovi in sposobnosti dar, ki nas kličejo v odnos s tistim, ki nam jih je podaril, lahko živi opravičeno, kar pomeni kot ljubljeni grešnik. Ta ne rabi povzdigovati oči ne navzgor ne proti drugemu, ker čuti, da so oči Boga samega poiskale njega.

3) Pavel se v drugem berilu ponovno ponuja kot podoba tega ljubljenega grešnika. Priznava, da je izbojeval dober boj, tek dokončal, vero ohranil. Ta venec pravičnosti mu bo dal sam Gospod. Zakaj torej Pavel upravičeno pričakuje venec od Boga, farizej pa ne?

Pavel je upal sestopiti iz svoje vloge farizeja, ki je osvajal Boga ter se pustil osvojiti Kristusu. Ta ga je vrgel s konja egoizma ter naredil za ponižno orodje evangelija. Iz farizeja Savla, ki se je mnogokrat postavljal pred Bogom in preziral kristjane, ki so bili zanj manj kot cestninarji, se je rodil apostol Pavel, ki se je postavil v "zadnjo vrsto", med zadnje, postal vsem vse, se naučil živeti v uboštvu in bogastvu, sredi preganjanj in v slavi, kajti nič več ni šlo zanj, ampak za Gospoda.
Zato ostaja močen in trden celo, ko ga vsi zapustijo ... Takrat še močneje prizna, da je njegov venec slave Gospod sam. Njemu pripada vsa zahvala, vsa čast in vse Pavlovo življenje.

To levje žrelo, iz katerega ga Gospod reši, je v osvoboditvi od mišljenja, da je človek sam središče slave, za ceno katere je bil pripravljen celo moriti.
Pavel, enkrat rešen teh vzgibov srca, iz farizeja postane cestninar Boga, opravičeni apostol, ljubljeni grešnik in zato tudi pristni oznanjevalec evangelija. K temu sestopu smo vedno znova poklicani tudi mi.

Moliti in se ne naveličati

29. nedelja med letom

Današnja tema je molitev. Molitev, ki je iskren dialog z Gospodom, molitev, ki je življenje v Duhu in nenehno hrepenenje srca, ki kakor vdova trka in prosi milosti.

Že v stari zavezi srečamo močno pripoved Izraelove bitke z Amalekom v Refidimu. Smo v času štiridesetih let puščave, ko se ljudstvo pripravlja na vstop v obljubljeno deželo. Toda pred tem se mora naučiti bojevati. Takrat z zavestjo, da so potrebne roke, razširjene v nenehno molitev ter roke, ki so pripravljene na boj, danes pa srce, ki nenehno moli ter roka, iztegnjena in pripravljena srečati ter pomagati drugemu.

Potrebna je molitev in aktivnost. Na vrhu hriba je bil potreben Mojzes, ki je neprenehoma molil, v dolini je bil potreben Jozue, ki se je bojeval. Toda nihče od njiju ni mogel tega početi sam. Mojzesu so opešale roke, zato je potreboval Arona in Hura, da sta ga podpirala, Jozue ni mogel sam v boj, potreboval je druge može, ki so bili z njim. Vse to so podobe, ki nam govorijo o tem, da je kristjan človek občestva. Ne more sam.
Molitev je dejanje občestva tudi takrat, ko molimo sami. Kajti biti Cerkev pomeni biti del živega telesa, sestavljenega iz mnogih. Da nekdo oznanja in se bojuje v dolini, je potrebna molitev in daritev nekoga drugega in obratno.
Vsa ta skladnost in povezanost je torej možna, ker smo živi organizem, ki nenehno diha.

Podoba Mojzesa, Arona in Hura, ki molijo na vrhu hriba spomni na podobo Kristusa, ki se na vrhu gore spremeni ter pogovarja o svojem trpljenju z Mojzesom in Elijem. Tam je stara zaveza podala roko novi. Od Kristusove velike noči naprej, smo namreč vsi postali vcepljeni v to novo občestvo, v katerem je Kristus sam naša prva molitev pred Očetom. On je, ki nenehno prosi za nas, On, ki nenehno hrepeni, da bi nam dajal še večje stvari in še večje milosti.

Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? Ali bo v našem srcu našel prostor, da podari vse to, kar Njegova ljubezen želi za nas? Zato nam je potrebna nenehna molitev, ki jo sv. Avguštin primerja z nenehnim hrepenenjem. Tako pravi: "Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli". 

Hrepenenje srca je molitev, ki to srce razširja in utrjuje za dar, ki mu je namenjen. Oče, čisto nasprotje krivičnega sodnika, ki se za Boga in človeka ne meni, vidi, pozna, sliši in poskrbi. In če celo krivični sodnik da vdovi, česar potrebuje, koliko bolj želi Bog pomagati do pravice svojim izvoljenim?

Pravica pa je, da človek lahko živi evangelij, da lahko živi iz Duha, da je poln milosti in modrosti, poln ljubezni in miru. Pravica človeka je, da sliši evangelij. To pravico človeka hoče izpolniti Oče.

Da bi resnično prejel sinove, polne Besede, tudi po nas, ki naj jo, kakor spodbuja apostol Pavel Timoteja, nenehno oznanjajo, v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Oznanjajo najprej z življenjem in kjer je potrebno, tudi z besedo.

Lepo misijonsko nedeljo vsem!

Očiščeni in osvobojeni

28. navadna nedelja

Osrednja tematika nedeljske Božje besede je ozdravitev gobavosti, ki seveda ni samo telesna bolezen, temveč predstavlja predvsem bolezen duha.

V ozadju grške besede "ozdravljeni" je glagol, ki nosi pomen "očistiti, narediti čisto, odstraniti vse neželene primesi". Biti ozdravljen tako pomeni biti prost vsakršne pokvarjene želje, vsake primesi greha in njegovih posledic. Gospod se želi dotakniti ne le zunanjih gobavosti, ki jih tudi danes ni malo, temveč predvsem naših notranjih nečistosti, ki nas zavezujejo mišljenju greha.

Jezus na gori reče: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali" (Mt 5,8). On je, ki hoče naše duše in telesa narediti čista, da bomo lahko vstopili v milost blagra tistih, ki lahko vidijo in prepoznavajo Odrešenika. Tistih, ki zmorejo v svojem življenju prepoznavati obiske Boga.

Prepoznati Odrešenika je milost. Velikokrat se ljudje do Boga obnašamo kakor zahtevni najstniki, ki želijo nekaj močnega, tukaj in zdaj, takoj in popolnoma zase. Taka je človeška narava, ki se boji zase. Zahteva in hoče senzacije. Ta narava je naša gobavost. In te nas je prišel ozdraviti Kristus s tem, da nas je premaknil v odnos in s tem, da ne dela tako, kot bi hoteli mi.

Človeška narava, ki je od greha naprej gobava, je podobna Sircu Naamanu, ki je za svoje ozdravljenje želel nekaj posebnega. Zahteval je posebne "efekte", kar kaže na to, da je bila njegova prava gobavost prav njegov lastni jaz, ki je postal središče. Naporno je živeti takrat, ko smo središče mi sami. Takrat smo otovorjeni z veliko nepotrebnimi dodatki, ker nenehno mislimo, kako moramo kupiti vse in vsakogar, celo Milost. Toda Naamanova darila so zavrnjena. Od preroka Elizeja dobi le preprosto navodilo, naj se sedemkrat potopi v reki Jordan.

Milost je tako preprosta in tako nesenzacionalna, da bi jo najraje zavrnili in spregledali. Ker se nam zdi premalo.Takrat, ko še nismo svobodni samih sebe, potrebujemo toliko hrupa, toliko pozornosti, toliko prilagajanja. Spregledamo pa vse tisto tiho, nežno in ne-vpijoče v našem življenju, ki veliko bolj diši po Bogu kakor vsa "kadila in zlato" naših dejanj za Boga, s katerimi Ga včasih kupujemo v upanju, da bo izpolnil naše ideje in končno postal Odrešenik po naši podobi.

Tudi deset gobavih mož je, podobno kakor Naaman, poslanih na pot, še preden so ozdravljeni. "Pojdite in pokažite se duhovnikom!"

Kajti šele ko damo prednost Drugemu in ne svojim lastnim občutkom, ki tolikokrat jasno kažejo, da smo še gobavi, gremo na pot. Ko še nič ne vidimo in ko ni idealno. In tam, na poti, so bili ti možje ozdravljeni. Nesenzacionalno, brez čarobne palčke, temveč postopno, tiho, skorajda neopazno ... to so "prstni odtisi" Milosti.

Za ozdravitev resnične gobavosti, ki je v drži samoodreševanja ter drži nenehnega strahu zase, je potreben prvi korak, storjen v temi. Potrebno je ne-ubogati sebe in iti na pot četudi nam morda vsa čustva govorijo nasprotno. So pač užaljena, ker ni po naše. Ne-ubogati svojo lastno trmo in iti na pot "do Jordana", je prvi korak k ozdravitvi te gobavosti samozadostnega človeka.

Krst, utopitev starega človeka in rojstvo novega, se torej začne, ko damo prednost Bogu in Mu dovolimo svobodo, da nam izkaže milost kakor sam želi in ne kakor mi sami zahtevamo. Takrat nas očisti trme, očisti samoodrešitvenih poskusov ter v nas pripravi prostor  za dialog. Šele ta, novi človek, zmore videti drugega.

Očiščenje gobavosti je pot, sestavljena iz mnogih korakov dajanja prednosti Ljubezni, ki kliče in vabi po banalnih konkretnostih nesenzacionalnega vsakdana, ki zgleda bolj neugoden od umazanega Jordana. In vendar se novost rojeva prav v vedno novi potopitvi v konkretnost vsakdana.

Še nekaj je zanimivo: od vseh gobavih mož v Izraelu, je ozdravljen samo en - Naaman, Sirec, tujec torej. Od desetih gobavih mož se vrne samo en - Samarijan, ki je tujec.
Kako to, da se dopolnitev očiščenja dopolni v tujcih? V tistih, ki so po postavi najdlje rešenju? Kako to, da včasih milost najde pot prej v neverujočih kakor v verujočih? Morda zato, ker so neverujoči brez prtljage idej in predstav o tem, kdo Bog je in kako bi moral delovati? Ne vem.

Vem pa, da milost potrebuje svobodno srce, očiščeno pričakovanj in zahtev, da se tako rojeva novi človek, ki ima kožo "kakor meso majhnega dečka". Pomeni, da je ta novi človek mlad in prožen v odgovarjanju milosti ter sposoben prepoznati svojega Odrešenika.

Ko Milost najde človeka, ki ne ostaja v svojih trdnih prepričanjih, lahko iz nekdaj trmastega Savla, rodi mehkega Pavla, polnega milosti, ki nič več ne rešuje sebe in svoje prepričanje, temveč daruje sebe samega za evangelij. Za Kristusa, ki je postal njegova edina Resnica.

"Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Jezusa Kristusa, z večno slavo".

Pavel, ozdravljen svoje farizejske gobavosti, se ne boji več zase in postane novi človek, ki daje prednost Drugemu. Še več. Celo sebe samega naredi za "ujetnika, za hudodelca in gobavca", da bi vsem postal vse in jih vsaj nekaj zagotovo rešil (1Kor 9,22).

Iz človeka gob postane živa Beseda, ki je tudi verige in nasprotovanja ne morejo vkleniti. To je skrivnost svobodnih.