Prišlo je! Novo cerkveno leto, v katerem želi Gospod skupaj z nami ustvarjati novo leto milosti za vse. Da bi ga pa sploh lahko zaznali in slišali, nas kliče k budnosti, k čuječnosti, k pripravljenosti. Bog nas želi presenečati s svojimi blagoslova.
Vsak, ki že malo dlje živi na tej zemlji pa ve, da tudi življenje samo nenehno preseneča s svojimi izzivi, ljudje presenečajo s svojimi reakcijami, pa tudi mi sami smo včasih polni presenečenj in uganka sami sebi. In že smo v novi nepoznani situaciji. Vsaka novost pa je tudi neke vrste preizkušnja, neke vrste "poplava", ki se je zgodila v Noetovih dneh. Do zadnjega so se možili in ženile, mlele na kamnu, delali na polju ...
Ko pa pride dan preizkušnje, prihoda, spremembe, dotika, obiska, katerekoli novosti že, je ena sprejeta, druga puščena, en najden, drug puščen. Kaj vse to pomeni? Zakaj Jezus ponekod o svojem prihodu govori kakor o svatbi in prihodu Ženina, ponekod pa o tatu, ki je prišel vlamljat?
Ko človek odkrije, da je vse dar in da smo vse prejeli od Njega, bomo delali, mleli, se ženili in se možile zelo neogroženo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti ničesar. Živeli bomo veselje svatbe in vsak prihod Milosti kakor prihod ženina, kakor veselje na veselje.
Če pa živimo kakor protagonisti lastnega življenja, v nenehnem strahu zase ter posledično grabljenju, bomo sleherni prihod Sina človekovega, sleherni obisk Boga doživeli kakor vdor tatu, ki nam nekaj jemlje. Dokler je človek neosvobojen sebe in še posluša krike človeške narave, ki jo Pavel imenuje "telo", bo vsako obiskanje, tudi obiskanje blagoslova, doživel kot grožnjo. In puščen bo zunaj, stran od svatbe, kajti taki drži se veselje umakne.
Toda Pavel nas močno prebuja in spodbuja, naj ne obupujemo, naj ne zaspimo, temveč se prebudimo in vstanemo iz tega spanja ne - razločevanja in ne - odločanja. Namesto tega kliče, naj vztrajno in zavestno odlagamo dela teme ter si nadenimo orožje luči. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Zato živimo pošteno, dnevu primerno. Stran od požrešnosti, popivanja, stran od prepirljivosti in nevoščljivosti. Ko namreč nehamo služiti poželenju zgolj človeške narave, ki ne bo nikoli sita in potešena, se v nas in zunaj nas vojne končajo.
Ko torej oblečemo Kristusa, ko zares zaživimo milost krsta, po katerem je človeška narava osvobojena same sebe, ker je prejela milost Božje narave, se v naše srce naseli mir.
Tako na mestu je tukaj molitev psalmista, kjer prosi, da bi se ta milost spreobrnjenja zgodila in bi v mestu Jeruzalem zavladal mir, in tako na mesu je spodbuda preroka Izaija, ki napoveduje, kako bomo prav ob odločitvi za novo življenje, ki smo ga prejeli pri krstu, svoje meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod takrat ne bo več vzdignil meča proti narodi, ne bodo se več učili vojskovanja. Ker bo vladal mir.
Ta prerokba se uresničuje v srcu vsakega od nas toliko, kolikor ji dopustimo. Takrat, ko trenutek za trenutkom in dan za dnem izbiramo življenje po Duhu, v katerem je vse in vsak dar, Kristus pa Ženin, ki nas vabi na svatbo.
Advent je čas prav tega prečiščenja, je čas spreobrnjenja od del teme k izbiri življenja, ki ga je prinesel Kristus. Takrat vstopimo na svatbo in v našem srcu nastopi mir, ki ga svet ne more vzeti. Niti ta december.
Zato zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: "Mir naj vlada v tebi Jeruzalem. Tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru. Mir naj bo med tvojimi zidovi, varnost v tvojih palačah".
Ni komentarjev:
Objavite komentar