sobota, 18. april 2015

Si se že dotaknil Kristusa?


Ker je Anja potopljena v duhovnih vajah, sem komentar spisal br. Jakob :) 

Vznemirili so se in se prestrašili ter so mislili, da vidijo duha (lahko tudi prikazen). In rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. (Lk 24, 37-40)

Apostol Tomaž, ki ima, vsaj upam dvojčka tudi v tebi in meni, ga ni potipal. Tudi učenci, ki slišijo njegov glas: mir vam bodi, se ne odzovejo na izziv, ki jih vabi naj pogledajo od blizu njegove ranjene roke in noge ter jih otipajo.

Zakaj ga ne otipajo? Zakaj ga ne objamejo ali vsaj po moško krepko potrepljajo po rami, mu sežejo v roko in jo stisnejo, kot se za ribiče spodobi? Zakaj?

Duh oziroma prikazen je! Že drugič ga ne prepoznajo in v strahu nevere vidijo kot prikazen. Prvič hodi kar po vodi sredi noči. Sedaj pa mrtvi govori in hodi, je in pije, in je tako drugačen od onega učenika, ki so ga prepoznali celo demoni. Da, demoni so ga prepoznali, učenci pač ne.

Je tudi moj in tvoj Kristus zgolj prikazen? Ga prepoznaš kot čudodelnika, ki te čaka da iztegneš svojo gobavo roko, roko, ki tako težko ponuja lačnemu kruh, obupanemu nežnost, šibkemu oporo… Ga prepoznaš kot učenika, ki ve za pot, za resnico in življenje in ti proseče kliče: za menoj, za menoj! Ga prepoznaš in sprejmeš kot svojega osebnega odrešenika, ki visi na žebljih moje in tvoje vsakdanje grobosti? Ga prepoznaš v Vstalem ali si kot Marija Magdalena, ki bi ga objela in zase vzela? Ga prepoznaš v ponižanju kruha?

Vznemirjenim in prestrašenim učencem, so počasi, počasi odpadale luskine nevere in napačnih predstav. Otipali? So ga otipali? Evangelist Janez sam pravi:  Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja (1Jn 1,1). Da otipali so ga. Morda bolje rečeno, On jih je otipal, pretipal, prežel in napolnil njih telesa iz mesa in kosti, pa tudi voljo in um.

Gospod daj mi tisto v oči, da bi videl. Tisto mi daj v ušesa, da bi slišal. In tisto za pogum, da bi te otipal in objel. Tisto, tisto kar… mi manjka, da bi se pustil objeti in ostati v tvojem naročju, dokler ne dobim tistega blagoslova, ki odpira… Tisto, kar tako težko prepoznam… Tisto… ne tisto, ampak Njega! Zato: »Pridi, Sveti Duh.«




Ni komentarjev:

Objava komentarja