petek, 14. avgust 2015

Ožarjeni s soncem in obdani z zvezdami ... a brez boja ne gre!

Marijino vnebovzetje

Na praznik Marijinega vnebovzetja vsako leto v prvem berilu beremo o divjem boju, ki se odvija med nosečo ženo, ki je bila na porodu in velikim zmajem, ki čaka, da to dete požre.

V tem zapisu ni nič romantičnega. Nič podobnega našim pogostim predstavam o blaženi Mariji, skoraj nerealni ženi in materi, ki zamaknjena in nepremično stoji na mesecu, obdana z dvanajstimi zvezdami. Koliko krivice ji delamo s takimi predstavami! Kako daleč in kako visoko v nebo smo jo postavili, daleč stran od tam, kjer jo najbolj potrebujemo!

Njo, ki je resnična priča zmage nad zlim, resnična poslušalka Besede in resnična Mati, ki je znala v vsakem obdobju življenja izreči vnovičen "da". »Da«, ki je vsakič zahteval nekaj drugega. In vsakič ga je izrekla, ne da bi povsem razumela in ne da bi zares vedela, kaj vse bo vključeval. Preprosto je bila tam in sprejela vse, kar mora sprejeti vsaka mati.

Zato ta žena, resnično obdana s soncem, dobro ve, kaj pomeni zaznati Božji vzgib, slišati Besedo, tvegati in jo sprejeti. Dobro ve tudi, da se da vse Božje splaviti. V marsikateri situaciji se je zavedala prisotnosti zmaja, ki je želel požreti njeno dete. 

Prvič je to občutila pred sinovim rojstvom, ko je bilo v nevarnosti njeno in otrokovo življenje, nato v visoki nosečnosti, pa takoj po rojstvu, ko je ta zmaj divjal in rohnel nad betlehemskimi otroci. Nato so bili zmaji pravoverni Judje, ki so o Bogu vse vedeli, farizeji in pismouki, ki so izrekli dokončno obsodbo, vmes pa nepregledna množica tistih, za katere je Beseda bila pretežka, neprebavljiva in so morali oditi ali pa so kar prosili Jezusa, naj odide iz njihovih krajev.

Enaka drama se ponavlja danes. Vsi smo ta noseča žena, vsi smo noseči z navdihi Svetega Duha, ki nenehno delujejo v nas, prebujajo, spodbujajo, vodijo in usmerjajo. Vsak dan se tako v nas odvija boj med Božjimi in našimi glasovi.

Še vedno ostaja veliko zmajev, ki nenehno poskušajo napasti našo veličino in identiteto Božjih izvoljencev, svetih in ljubljenih, obdanih s soncem in s krono zvezd. Danes se ti zmaji imenujejo drugače, a niso nič manj agresivni in napadalni kakor tisti, o katerem govori Razodetje: imajo veliko glav, veliko obrazov in na veliko načinov sikajo. A vsi, čisto vsi, želijo uničiti to, kar Bog v svoji dobroti spočenja v nas.

Zvezde so že pri Abrahamu veljale za priče Obljube, ki jo je Gospod prisegel svojemu izvoljencu. Vsak od nas nosi v srcu te zvezde, sij nebes, ki ga je Gospod položil v vsakega z namenom, da bi njegovo življenje postalo izpolnjeno in sveto. In vsak od nas nosi v srcu kakšnega zmaja, ki s svojim repom meče te zvezde z neba, da bi nas prepričal, kako Obljuba ni resnična, kako nas Bog zavaja, kako smo nič in kako postanemo nekaj le, če prisluhnemo njegovemu sikanju.

Marija je danes še posebej pred nami kot tista, ki je zmogla ostati zvesta do konca: ponižna v poslušanju in velika v sprejemanju. Bila je tista, ki je zmogla Besedo vsakič znova, v vsakem obdobju življenja na novo donositi in roditi.

Deteta pa, ki ga je rodila, nikoli ni obdržala zase. Njega, ki ga je spočela in rodila, se ni oklepala, ni ga zadrževala zase, ampak ga je podarila naprej za vse.
"Dete je bilo vzeto k Bogu, žena pa se je zatekla v puščavo," nadaljuje Razodetje.

Ja, včasih je potrebno skozi samoto in puščavo, da se česa nehamo oklepati, temveč sebi in drugim dovolimo svobodo podaritve.
Marija tako podarja naprej. Ne ostaja zaprta vase, temveč odide, v hribovito deželo, k Elizabeti, da bi podarila naprej. Da ne bi gospodovala, ampak služila.
Puščava, hribovita dežela … Vse to postajata simbol podarjajočega življenja slehernega med nami.

Marija tam pri Elizabeti zapoje hvalnico. Njemu, ki je storil, da je njeno življenje postalo rodovitno, sveto, bleščeče, obdano s soncem in sijem dvanajstih zvezd. To je tudi naš cilj, k temu smo vsi poklicani. Prva pred nami pa gre Ona, najbolj varna vodnica skozi večkrat zelo zahtevne in nezavarovane poti hribovitega sveta življenja.

Ko se torej naslednjič zazremo v podobo Marije, ožarjene s soncem in obdane z zvezdami, se spomnimo tega cilja, h kateremu smo poklicani. Spomnimo se Očetove obljube in v zaupanju vanjo izrecimo vse potrebne "da" Gospodu in vse potrebne "ne" zmaju.
Samo tako bo lahko zaživelo tisto, kar Oče od nekdaj želi, da bi bilo rojeno po našem življenju.





Ni komentarjev:

Objava komentarja