Življenje postavlja pred nas vedno nove izzive in vprašanja, ki nas ohranjajo budne. Tudi sredi vročine in "na plaži". Danes nas Jezus popelje v svojo logiko reševanja, ki je v tem, da postanemo dar.
V prvem berilu beremo o nekem možu, ki je prišel in Božjemu možu Elizeju prinesel v vreči kruh iz prvega žita: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja.
Pomenljiva je ta podoba.
Neki mož ... večkrat se ne zavemo, da smo obdarovani z vsem, kar imamo in včasih prav posebej s tistim, česar nimamo. Ta neki mož, ki ga prezremo, je v našem življenju pomemben. Simbolizira vse stvari, ki so nam tako zelo samoumevne, da ostanejo brez pomena, brez imena in brez obraza - pač neki mož. Bog pa hoče, da postanejo prav te "samoumevne" stvari v naših očeh zavesten dar, da postanejo konkretnost "petih ječmenovih hlebov in dveh rib".
Pomembno je, da se pričnemo dojemati kot resnični Božji možje in žene, s konkretnim imenom in konkretno obdarovanostjo, kajti vsak od nas je prejel "vrečo s kruhom: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja".
Prav tako je vsak prejel klic, naj vse to živi kot dar za druge: "Daj ljudem, da bodo jedli!" In prav vsak ima ob tem ugovore, težave in blokade.
"Kako naj to postavim pred sto mož?"
A Gospod je odločen in jasen: "Daj ljudem, da bodo jedli! ... Jedli bodo in bo še ostalo!"
Vse, kar naredimo v življenju na Besedo, na tiho vabilo in vzgib Duha, postane bogato, v obilju, za vse in ima pečat večnosti.
Karkoli pa delamo iz lastnih vzgibov, ki so običajno prepoznani po tem, da bi radi bili pomembni, poznani, priznani, močni in imeli stvari pod seboj, ostane minljivo. Preide, utrudi in nenazadnje umre. Tam ni pridiha večnosti.
Zgodba se ponovi v evangeliju, ko Jezus preko učencev razkrinka omejenost naših notranjih načinov reševanja ter razodene skrivnost rodovitnosti. Pred Jezusom je zopet velika množica in dejstvo je, da Jezus ob lačnih ljudeh ne more ostati brezbrižen. On je prvi, ki je dar za druge in izpolnjuje s svojim lastnim telesom naročilo: "Daj ljudem, da bodo jedli!" Zato ne more ostati brez odgovora.
A prav tako ob vsaki taki situaciji ne ostane brez odgovora niti Filip v nas, ki išče rešitev najprej v finančni gotovosti in materialni varnosti. Tam, ko je vse pod streho, vse na pravem mestu, dovolj zaloge na TRR ... takrat lahko šele nekaj naredimo. Napaka! Bog deluje obratno in Filipu v nas ne brez razloga ponavlja: "Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih" (Mt 10,9).
Potem, ko Filip preračuna svoje in obupa, se oglasi Andrej, ki išče rešitev in pomoč navzven, horizontalno, pri ljudeh. Išče ali ima morda še kdo kaj, kar bi uspelo rešiti situacijo. Prositi in iskati pomoč pri drugem je zelo pomembno, a tu zdaj ne govorimo več toliko o reševanju težkih situacij, kakor o temeljni drži, h kateri nas vabi Jezus, da bi naše življenje postalo resnično rodovitno.
"... ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico ..." (Mt 10,10) kar bi lahko prevedli: "Naj vaša dejavnost ne sloni na ničemer drugem, kakor na meni!". V tem je namreč vse, kar je potrebno, da seme obrodi.
Filip in Andrej v nas prideta samo do določene točke, ne poznata pa izhoda. Dejavnosti, ki jih delamo z najboljšimi nameni in željami, a niso resnični odgovor na klic Drugega, pridejo samo do ene točke. Lahko obrodijo mnoge sadove, lahko so lepe, a zahtevajo statistiko, da bi se lahko ponašale. Zahtevajo množice, zahtevajo priznanja in uspeh. Jezusova logika pa rodi sadove, ne uspeh.
Jezus nas vabi, naj se usedemo po tleh. Kakor bi želel reči: "Gremo po vrsti". Želi, da postavimo stvari v pravi vrstni red, da postavimo glas Filipa in Andreja v nas za glas Gospoda in ne obratno. Potem povabi, da se zavemo svoje konkretne obdarovanosti s "kruhom in ribami", konkretnih sposobnosti in želja ter jih vrnemo Njemu. Zakaj? Ker se edino tako lahko zgodi skrivnostna preobrazba in je vse, kar je vrnjeno, ne več samo človeško, ampak božječloveško, ki nosi v sebi večnost in vselej nasiti.
Človeško delanje projektov utrudi, izmuči in postavlja glavni temelj na statistiko, na tisto, kar se vidi. Izvajanje dejavnosti kot odgovor na vabilo, na Besedo, pa so rojene vedno iz malega, nevidnega, želijo sodelovanja, vidijo koščke in so v presežku. V tej logiki človeku ni potrebno, da se ubija in rešuje nemogoče stvari, temveč, da se v zavedanju lastnih sposobnosti podari Gospodu, naredi svojih "pet hlebov in dve ribi" ter pusti Gospodu vse ostalo.
Sliši se preprosto, a ko se ozrem okrog, se mi zdi, da je le malo ljudi odkrilo skrivnost te gore, kjer Gospod razodeva velike skrivnosti.
Želim si, da bi za vsakega od nas veljale besede iz drugega berila: "Živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani." Ko se človek zave, da ga Gospod naslavlja, potem postane vse življenje in vse delovanje odgovor na klic, božječloveško in ne več le človeško načrtovanje in poskus uspešne izpeljave osebnih projektov.
Zopet nas vabi v preobrazbo, na drugo stran jezera in zopet vabi, da pustimo preoblikovanje v notranjosti. Bolj pomembna je torej ena stvar, narejena kot odgovor na Besedo, pa čeprav se ne vidi navzven in ni senzacionalna, kakor tisoč drugih, s katerimi se lahko ponašamo, a so storjene iz lastnih načrtov.
Kajti prva ima pečat večnosti, nasiti in je v presežku, druge pa se nekje na poti ustavijo, izžamejo in nas pustijo prazne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar