sobota, 14. november 2015

Ko se nebo stemni ... pride Jutro!

33. nedelja med letom

Tako v prvem berilu preroka Danijela kakor tudi v evangeliju po Marku beremo o poslednjih stvareh, ki se bodo godile na zemlji. Pred nas z vso silovitostjo stopa prizor propadanja, sonce in luna, ki otemnita, zvezde, ki padajo in nebeške sile, ki se majejo. Pred nas stopa ta velika stiska, ki se mora zgoditi ob koncu sveta, ko bo Odrešenik v vsej veličini zakraljeval in se bo pričelo novo nebo in nova zemlja.

In vendar ne smemo spregledati, da si tega novega neba in nove zemlje Bog želi vsak dan v življenju slehernega človeka. Ker si želi našega spreobrnjenja. Od lastnih navideznih gotovosti k Njemu, edini gotovosti, od lastnih ujetosti k Njemu, edini svobodi, od lastnih reševanj osebnih velikih stisk, k zaupanju vanj, edini Previdnosti. Že danes se v življenju vsakega kristjana morajo zgoditi mnogi konci starega sveta in začetki nove resničnosti, ker je to sestavni del življenja, ki raste, zori in postaja polno. Potrebna so nova rojstva, tista, o katerih Jezus iskreno spregovori Nikodemu. Ponoči.

Zanimivo je opazovati kolikokrat v zgodovini odrešenja in tudi danes, ostaja noč prostor Božjega razodetja. Ta tema, negotovost, stiska, zaprta vrata, občutki "konca sveta", ko se vse ruši in se zdi, da padajo zvezde z neba, da se vse podira kakor hišica iz kart ... vse to je vedno bil in vedno bo ostal prostor Božjega prihajanja.

Včeraj smo brali kako je Bog, vsemogočna Beseda, takrat, ko je globok molk objemal vse in je noč v svojem hitrem teku dosegla sredino, prišla s kraljevega prestola, priletela kakor razkačen bojevnik v sredo pogubi izročene dežele. Da bi v svojem bistvu preobrazila vse in vse ponovno naredila poslušno Božjim posebnim poveljem z namenom, da bi se ohranili nepoškodovane (Mdr 18,14-16).

On, Beseda, Luč od Luči, prihaja sredi noči, takrat, ko človek ne vidi več izhoda, da bi ga rešila iz te smrtne stiske, otela ujetosti grehu in prestavila v svojo svetlobo. Usposobila za bivanje v svetlobi. Zato prihaja. Nenehno, vsak dan in vedno znova.
Tam, kjer je konec poti, kjer človek ne vidi izhoda, tam se naznanja Jutro, tam se pripravlja prihod Sina človekovega.

Kajti tedaj, ko se bo vsa ta stiska dogajala, tedaj "bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo." Ali kakor piše prerok Danijel, bo "tisti čas, ko bo čas stiske, kakršne še ni bilo, rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi."
Zato za kristjana, ki veruje, nobena situacija ne more in tudi ne ostane brezizhodna. Ker je en grob že za vedno prazen!

Druga stvar, ki se mi zdi izredno pomembna v današnji Besedi, pa je pogled na našo nenehno težnjo po samoodrešitvi. Človek ve ali pa zelo hitro spozna, da je krhek in ranljiv. In takrat se prične še bolj in z vsemi silami oklepati vsega, kar bi mu uspelo pomagati in ga rešiti iz stiske. Takrat grabi, išče, se oklepa, napada ali pa obupuje.

In prav tu, sredi te naše velike stiske, takrat, ko se nam majejo nebeške sile, takrat je človek poklican k novemu rojstvu. Ne samo v tem, da veruje v prehodnost noči, ampak tudi v tem, da se prav sredi te svoje noči napoti h Gospodu.

Da takrat, ko sonce najbolj otemni, ne ostaja sam, ne bega od enega do drugega, ne grabi in išče, ampak se prav sredi te silne težnje po samoodrešitvi zmore ustaviti pred Gospodom in zazreti vanj. Stopiti v njegov pogled, ki ve vse. In zaupati.

Prav o tem piše psalmist. O počitku, ki ga najde tisti, ki se sredi "konca sveta" usede v naročje Boga in sprejme ta veliki dar odrešenja. Kajti odrešenje, ta usposobljenost za bivanje v svetlobi, je dar.

Mi bi radi bili tisti veliki duhovniki, ki nenehno darujejo žrtve, da bi si sami odvzeli grehe, se rešili in ne moremo. Kajti samo Kristus je lahko "daroval eno samo žrtev iz za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni." Torej tiste, ki se temu daru pustijo obdarovati.

Tako sleherna noč postaja prostor Božjega razodetja, prostor njegovega prihoda in prostor, kjer se lahko učimo izpuščati samoodrešilne prijeme ter se z vsem zaupanjem usesti v naročje Boga.
Tam se duša lahko umiri, tam se srce lahko vzradosti in tam oko lahko zazna novo svetlobo.

Kajti Jutro pride vedno!


Ni komentarjev:

Objava komentarja