nedelja, 22. november 2015

Kraljevati

34. nedelja med letom - Jezus, Kralj vesoljstva

Pride čas, ko se bo dokončno vse umaknilo edinemu in resničnemu Kralju, ko se bodo sesipali človeški plani in konstrukcije, človeške zmage in uspehi in se ponižno umaknili Resnici. Pride čas in je že prišel ...

Prvo berilo ponovno govori o nočnih videnjih, ponovno o razodetju Boga, ki se odvija ponoči.
Vendar nočno videnje tokrat predstavlja nekaj, česar še ne vidimo, ampak verujemo. Gledati ponoči, pomeni ne videti v celoti, pomeni le približno zaznavati. Prihajal je "nekdo, kakor sin človekov". Zdi se nam. Le slutimo lahko tisto, kar nam je pripravljeno, veliko resnico, ki pa jo živimo v veri.
Tudi drugo berilo oznanja prihodnje reči, stvari, ki se bodo zgodile, čas, ko bodo vse stvari na svojem mestu in bodo vsi sovražniki podvrženi Njegovim nogam. Oznanja torej polnost časov, Kraljestvo, ki bo doseglo svoj polni sijaj.

V konkretnosti tega sveta pa ima to isto veličastno kraljevanje drugačno podobo. O tem nam pričuje evangelij.
Predstavlja Boga, ki ponižno stoji pred človekom, da bi ga odkupil, tudi tistega, ki prebada. To je Kraljestvo, ki ni od tod, zato se zdi, da izgublja, ker ne kriči in ne napada, ampak vabi. Prišlo je namreč zato, da bi se razodela resnica. In vsak, ki je iz resnice, sliši to skrivnostno vabilo.

Čudovito je opazovati, kako danes Bog kraljuje. Kako trdno in ponižno stoji Jezus pred Pilatom in ga vabi v dialog. Vabi ga na resnično pot resnice. Pilat je eden tistih, ki se izgovarja na govorice drugih, Judov, en tistih, ki se želi kolikor se le da osebno izogniti življenju, ki se odvija pred njim. Zdi se, da svoje življenje živi zgolj po naročilu in pričakovanju drugih.
Zato ga Jezus s tribune njegovega življenja povabi na igrišče samo. Od tega, kar so mu drugi povedali o njem, ga privede do osebnega razmišljanja, privede ga do točke, ko se tudi Pilat mora začeti spraševati. Z njim vzpostavi resničen odnos dialoga in ga s tem iz množice, v katero se je skril, povabi v odgovorno iskanje.

"Torej si ti vendarle kralj?" 
"Ti praviš, da sem kralj."
Nič več ni pomembno, kaj Judje pravijo, ampak kaj ti sam odgovarjaš na to, kdo sem zate.

In tudi ko je naposled Resnica razodeta in spoznana, še vedno ostaja svobodna in pušča svobodo, za ceno lastne krvi. Tvega zavrnitev in tvega, da bo izdana. To je Bog. Tisti Bog, ki išče slehernega izmed nas do konca, tudi takrat, ko je že zavržen in trpi. Ker išče svojega človeka.

To Božje kraljevanje, ki se kaže v služenju in popolnem darovanju človeku, nas zato spravlja v stisko. Ker je proti našemu pojmovanju kraljevanja, kjer se je potrebno bojevati in dokazovati s študijami, potrebno je vsaj kdaj opozoriti nase in na svoje sposobnosti, potrebno je vsaj za hip prejeti tako potreben poklon in za vsak slučaj je potrebno vsaj kdaj koga upočasniti, da nam ne bi ukradel mesta. Na desni ali levi ...

Jezus pa izgublja, Razodetje pravi o tem, da ga bo videlo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bili na prsi vsi narodi na zemlji. Biti preboden pomeni izgubljati. Izgubljati kri, vir življenja.
In celo takrat, ko Jezus umira in prejema udarec na udarec, skrbi za človeka. Tistega, ki ga prebada.
Takrat zmaguje, ker ostaja v odnosu z Očetom, ker ne izgubi pogleda nanj, ki ga je poslal, ne izgubi pogleda na pomen slehernega poraza, ker ve, da prav ta poraz postaja zmaga za nas, za ta svet.

In kako lepo je takrat, ko to Kraljestvo že živi med nami. Ko so vse stvari tam, kjer morajo biti. Ko je krivica tudi imenovana krivica in lahko prejme svoj odgovor, ko resnica ostane resnica in zakraljuje nad sleherno manipulacijo in lažjo in ko bolečina dobi svoje mesto in prejme ime.

Takrat ko tudi mi vidimo, koga vse smo prebodli in je spoznano, kdo je prebodel nas. Ko vse dobi svoje ime in vse prejme pogled, od katerega se ne da pobegniti, takrat je tudi vse lahko pomirjeno. To je Kraljestvo miru, ki ga opisuje Razodetje in ki nima svojega mesta šele po smrti, ampak že tukaj, kajti za to je rojeno. Da prinese resnico, ki je temelj vsakega usmiljenja in slehernega odpuščanja.

In nenazadnje bo to Kraljestvo miru vzpostavljeno v nas prav takrat, ko se bomo tudi sami končno prepoznali v Telesu, ki je že prejelo sulico, prejelo bolečino prebodenosti in izgube ter vstalo.

Biti v Njem zato pomeni izgubljati vsakršno potrebo po bojevanju ter namesto tega prejeti ranjeno srce, sočutno do tistega, ki še mora prebadati in žejno po tistem, ki še ni okusil resničnega kraljevanja.
Kraljevanja miru in odpuščanja, usmiljenja in resnice.


Ni komentarjev:

Objava komentarja