sobota, 17. december 2016

On prihaja drugače

4. adventna nedelja

Po preroku Izaiju Bog velikokrat in na mnogotere načine govori in napoveduje prihod svojega Sina. To je obljuba, ki jo je poznalo vse izvoljeno ljudstvo. Vedeli so, da je Bog obljubil prihod Mesija, zato so ga vsi pričakovali, nekateri so poznali vse prerokbe. In vendar ... ko je prišel, je presenetil!

Gospod vedno izpolni obljubo in prihaja, a tako zelo drugače, kot so ga takratni Judje pričakovali in tako zelo drugače, kot ga mi danes pričakujemo. Judje so čakali političnega Mesija, človeka, ki bo imel posebne moči in sposobnosti, da svojemu ljudstvu vrne svobodo. In vse, kar se ni skladalo s to predstavo, so odklonili.

Mi danes pričakujemo Boga, ki bo prišel v to, kar smo si mi zgradili in pripravili, ki bo prišel, da blagoslovi vse naše napore in projekte, predvsem pa pričakujemo Boga, ki bo prišel takrat, ko bomo mi hoteli, tam, kamor bomo mi hoteli in tak, kakršnega bomo mi hoteli.

In prav nič ne želimo izpustiti iz rok, prav nič ne želimo spremeniti. Zato nas je tako obupno strah tega Otroka, ki pa prihaja in prinaša nekaj novega! Tako, kot to stori vsak otrok. Prinaša širino in prinaša drugačnost, predvsem pa prihaja kot tisti, ki nam kaže, da središče ni v nas, ampak v Njem. Da center našega življenja nismo mi sami, ampak tiste jasli pred nami, tisti Drugi, ki si, kakor dojenček, želi le, da smo z Njim, želi le, da dobi srce, ki se bo uglasilo nanj in se pustilo preoblikovati. Srce, ki bop na prvo mesto postavilo Nanj in ne sebe, kajti to je edini način, da se človek osvobodi postave lastnega greha, ki ga sili k delanju za lastne koristi in ga ob tem nevidno zapleta v gosto pajčevino osamljenosti in žalosti.

In kje bolj, kakor prav ob ranljivem otroku, lahko človek odpre svoje srce, da postane mehko in dovzetno? Kje bolj se človek lahko odpre za novost, kakor prav ob drobnem bitju?
A tudi nikjer drugje kakor prav ob drobnem bitju človek zazna, da ni samozadosten, da ni nedotakljiv, zato se ustraši. Herod celo do te mere, da brezglavo pobija, Judje do te mere, da Jezusa, ki ne paše v njihove okvire, pribijejo.

Tega otroka se je pravzaprav ustrašil tudi Jožef. Ker Mesija tudi on ni pričakoval tako. Vsi so ga namreč čakali, tudi Jožef, in vendar je takrat, ko se je napovedal, presenetil. Tako Bog dela še danes. Prebuja hrepenenje, prebuja iskanje, a ko pride, pride drugače, kot bi ga pričakovali. Pride tako, kot ga mi potrebujemo in tam, kamor ga mi ne bi spustili ...

Jožefa torej preseneti, vendar se odzove tako zelo drugače od Heroda!

Jožef je kot Jud dobro poznal prerokbe, dobro je poznal tudi Izaijevo prerokbo, kako bo "Devica spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel". A ko je pred seboj gledal nosečo Marijo, svojo zaročenko, preprosto ni mogel tega povezati. To je bilo preprosto preveč!

Tudi mi beremo Besedo, nagovarja nas, tako zelo, da se nekatere dele naučimo na pamet, a ko se začne izpolnjevati v našem konkretnem življenju, je ne prepoznamo. Ko se znajdemo pred utelešeno Besedo, ki smo jo morda malo prej molili, smo presenečeni, zmedeni, prestrašeni. Začne se čas notranjega boja, zmede in iskanja.

In Bog nam in Jožefu ta čas dopušča. Dopušča nam, da nekaj slutimo, a ne vemo točno kaj in kako storiti ... Dopušča nam čas, da se v nas izoblikuje prostor za Božje, kajti karkoli je od Boga, človeka vedno presega, preseneča in prestavlja v križišče. Božji načrti in Božje misli so namreč vedno nad našimi, zato je človek s svojimi malimi načrti ob njih presenečen in prestrašen.

A Gospod ne zapušča, ampak ostaja: "Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene, kar je spočela, je namreč od Svetega Duha."

Karkoli je od Boga, se vrača v srce in trka, išče in vabi, da dobi svoj prostor in odgovor. In kjerkoli najde srce, ki je pripravljeno spremeniti načrt, se naseli in tisti droben "da" postanev blagoslov za vse ljudi!
Koliko lepega in koliko milosti se zgodi vsakič, ko človek dopusti, da ga Bog preseneti, ko človek upa spremeniti mišljenje, zamenjati smer, spremeniti plan! In koliko splavljenega je tam, kjer zmaga Herod, tam, kjer se človek Boga ustraši, kjer hoče vse sam in kjer mori zato, da bi obveljalo njegovo.

Bog sam nam daje znamenje; prihaja kot dete, v drobnem, malem, tihem, skorajda neopaznem ... kot gorčično zrno. Prihaja tam, kjer se zdi nemogoče in s tem ogrozi človeške načrte. Kjerkoli pa najde srce, odprto in sprejemajoče, zraste v mogočno drevo in "naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci." (Mr 4,32)

Ko Gospod obišče, obišče z malo Besedami in ne da točnih navodil. Ker potrebuje srce vere, ki sprejme in izreče skrivnosten "da" zaupanja. Kar se pa ob tem zgodi, presega nebesa, kajti rodi se Sveto, rodi se Sin Najvišjega, rodi se več, kot si človek sploh lahko zamišlja.

To pozna Jožef in to pozna Marija. Zelo dobro pa to pozna tudi Pavel, ki sebe imenuje služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola in odbran za Božji evangelij, kar kaže, kako močno je svoje življenje doživljal kot poklicanost, kod odgovor na povabilo Boga. Poznal je križišča, kjer se je kot Jožef moral odločiti - za človeško ali Božje. Za dojemljivo ali tisto, kar presega ...

To lepoto znamenja pa na koncu spozna celo Ahaz, kljub temu, da Božjemu povabilu zapre srce. Kajti vesela novica je ravno v tem, da Gospod vodi zgodovino odrešenja tudi skozi zaprta vrata src. Vodi jo kljub Herodom, ki ga preganjajo in vodi jo kljub temu, da ga Judje umorijo, ker ni Mesija, kakršnega so si sami zamislili. Še več, saj zlo celo uporabi in pretvori v odrešuje.

Zato se ne bojmo, ko prihaja v temo naše noči tudi takrat, ko se mu ta tema upira. Ne bojmo se, ko se zdi, da smo nepripravljeni. Ne bojmo se notranjih bojev in spraševanj. A na koncu vendarle upajmo izreči tiste drobne da-je, ki so staknejo z Gospodovim, da nastane to, kar On sanja in se iz Besede rodi tisto, za kar je bila poslana k vsakemu izmed nas.


Ni komentarjev:

Objava komentarja